|
SPREMNA BESEDA
na vrh strani
 Dr. Iztok PODBREGAR,
generalpodpolkovnik
Avtor nam predstavlja nadvse zanimivo, a
skorajda pozabljeno in celo prezrto temo o slovenski vojaški
inteligenci. Zbral je številne in razkropljene podatke o slovenskih
vojakih v skupnih treh vojskah in naredil nekakšno inventuro ob
ustanovitvi avtohtone slovenske vojske, njene profesionalizacije in
vključitve v Nato. Vsekakor gre za pionirsko delo na področju
slovenskega vojaštva. Podrobnejše znanstvene obravnave seveda čakajo na
mlajše avtorje, ko bodo imeli na voljo odprte vojaške in druge arhive.
V uvodnem poglavju nam avtor predstavi
nekaj splošnih pojmov o vojaški inteligenci in vojaškem stanu pa tudi o
vojaški znanosti kot interdisciplinarni vedi.
Osrednji del je seveda namenjen začetkom
slovenske vojaške inteligence, ki jih moramo zaradi zgodovinskih
okoliščin pravzaprav iskati v tujerodnih oziroma v t. i. »skupnih«
državnih vojskah, najprej v avstro-ogrski, nato pa v dveh jugoslovanskih
– vojski Kraljevine Jugoslavije in Jugoslovanski ljudski armadi. Iz
obdobja 1815–1833 nam avtor celo predstavi štiri kandidate za prvega
slovenskega generala – admirala v vrstah avstrijske oziroma
avstro-ogrske vojske in angleške vojne mornarice. Vmes sta bila sicer
dva zametka samostojne slovenske države, s tem pa tudi slovenske vojske.
Prvo obdobje je 1918–1919, ko se je oblikovala država SHS oziroma so
potekali boji za slovensko severno mejo, kjer je pripadla odločilna
vloga generalu Rudolfu Maistru. Drugo obdobje, 1941–1945, je čas
narodnoosvobodilnega gibanja in slovenske partizanske vojske, v kateri
smo maja 1943 dobili tudi prvega partizanskega generala, Franca Rozmana
- Staneta.
Zaradi svojevrstne inventure in
zgoščenega pregleda stanja od začetkov do oblikovanja avtentične
slovenske vojske, nam avtor predstavi podrobne sezname slovenskih
generalov in admiralov v JLA in v ostalih vojskah. Spomni nas tudi na
ljudske junake in mnoge znamenite vojščake, tudi narodne heroje, ki
sodijo v vrh slovenske vojaške inteligence.
Zanimiv in originalen je avtorjev
»neideološki in genetski« seznam generalov – admiralov slovenskega rodu.
Največ pripomb bo seveda na genetsko načelo. Ne toliko zaradi njegove
znanstvene neoporečnosti (enakovrednost genetske osnove po očetu in
materi), temveč predvsem zaradi udomačene in malce šovinistične
miselnosti, da so v narodnostnem smislu čistokrvni Slovenci samo potomci
po moški genealoški veji! Avtor seveda temu upravičeno ugovarja, ker se
opira na najnovejše genetske (genske) izsledke. Konkretno, če smo zaradi
matere (Slovenke) priznali za Slovenca viceadmirala avstro-ogrske vojne
mornarice Viljema Tegetthoffa, potem seveda ni razloga, da tega ne bi
storili tudi za Josipa Broza - Tita, jugoslovanskega maršala in
vrhovnega poveljnika NOVJ. Enako (genetsko) načelo naj bi veljalo tudi
za vse starejše prednike, zato nam avtor predstavi pruskega generala
Caprivi Leona, potomca kočevskega svobodnjaka iz Koprivnika. Avtor je
tako zbral, brez ideoloških oznak, vse doslej znane generale – admirale,
ki imajo slovenske rodovne korenine, s tem da ni pozabil omeniti nekaj
posameznikov, ki so se zavestno izločili kot Slovenci (Mickl, Globocnig).
Seveda bo potrebno pregledati še nekatere tuje vojaške arhive, saj kaže,
da smo imeli generale in častnike tudi še v drugih oboroženih silah
(turških, italijanskih, francoskih, švedskih).
Avtor prikaže še ostale vojaško-stanovske
strukture – častnike, podčastnike, vojake – mornarje, prostovoljce in
ostale (mobilizirance, kvizlinge, plačance in druge). V razčlenjevanju
stanovskih vojaških struktur zgodovinsko označi pomen vsake, podrobneje
pa jih predstavi v njihovem organskem razvoju v treh skupnih vojskah:
avstrijski oziroma avstro-ogrski, v vojski Kraljevine SHS – Kraljevine
Jugoslavije in v JLA. Avtor seveda ni pozabil kritičnih obdobij, to pa
so predvsem tranzicijski prehodi (trije) spreminjanja vojske zaradi
političnih razlogov in potreb novo nastajajoče države.
Ti prehodi pa so bili boleči predvsem
zaradi tega, ker nova vojaška vodstva nikakor niso hotela sprejemati
starih in izkušenih kadrov (»švabov«, »okupatorjev«, »južnjakov« in
podobno), pač pa so se najbolj zanašala na svoje lastne »prvoborce« ali
pa se spogledovala s tujimi izkušnjami. Seveda je bila takšna praksa
negativna zaradi dveh razlogov: prvič, zanemarjene so bile zgoščene
izkušnje starejših poveljniških kadrov (častnikov in generalov) in
strokovnjakov v vseh strukturah (predvsem podčastnikov, na katerih
dejansko sloni urjenje vojske oziroma vojakov), in drugič, razvojne faze
so bile praviloma časovno daljše (in stroški večji), če so se v
načrtovanje razvoja vmešavali nestrokovnjaki ali pa politično sprti
strankarski veljaki.
Avtor za vsako strukturo posebej navaja
slovenski delež, ne pozabi pa omeniti tudi zelo zaslužnih posameznikov,
poleg častnikov tudi navadne vojake. Avtor se izogiba omenjanju
mednacionalnih spopadov ali trenj, razen tam in takrat, ko so takšne
razmere usodno vplivale na nadaljnji razvoj vojaškega stanu kot takega.
Posebej je pohvalno, da avtor verjetno
prvič na enem mestu predstavi vse bolj ali manj znane slovenske častnike
– pisatelje, slikarje, glasbenike in znanstvenike! Pri tem je upošteval
načelo, da je predstavil samo tiste, ki so bili aktivni častniki, vsaj v
začetnem življenjskem obdobju, ali pa so se po končani vojni ali
demobilizaciji še vedno vračali na vojaške teme. To zlasti velja za
nekdanje partizanske častnike. Avtor verjetno tudi upravičeno opozarja,
da še vedno nimamo celovitega pregleda literarnih in umetniških del z
vojno (vojaško) tematiko.
Avtor tudi zavzeto opominja na prezrte
vojaške predstavnike. Gre predvsem za kontraadmirala Metoda Kocha iz
Kranja, prvega poveljnika vojne mornarice Države SHS, pa tudi za
Maistrovega soborca, podpolkovnika Martina Žunkoviča, ki je verjetno
krivično prezrta oseba slovenske vojaške inteligence (dejanski »oče«
venetske teorije o Slovencih kot začetnikih evropskega naroda).
Pohvalno je tudi, da je avtor dokaj
temeljito prikazal slovenske prostovoljce oziroma dobrovoljce, predvsem
pa mu gre zasluga, da je prostovoljce uvrstil v slovensko vojaško
inteligenco! Vsekakor so dobrodošli namigi, da je potrebno izpopolniti
sezname slovenskih prostovoljcev – dobrovoljcev. Namreč, številni
slovenski prostovoljci nas opozarjajo na značaj slovenskega človeka –
vojaka, pa tudi na dejstvo, da se tudi tem vojakom ohranijo že
postavljeni spomeniki (španski borci) in postavijo novi (srbskim
dobrovoljcem). Povsem upravičen je tudi predlog, da mora slovenska
država razmišljati o razširitvi slovenskih vojaških pokopališč! In
seveda poskrbeti za pokopališča svojih vojakov v tujih državah, tudi če
gre za »bratske« republike. Avtor se tudi dosledno zavzema za
rehabilitacijo vseh tistih slovenskih častnikov, ki so bili brez sodnih
preiskav proglašeni za vohune in tuje plačance. Zgodovinarji pa naj
končno verificirajo tudi nekatera dejstva glede kvizlinštva,
državljanske vojne in podobno.
Avtor je poleg številnih častnikov
slovenskega porekla v drugih vojskah zavestno predstavil tudi vojaški
delež slovenskih pripadnikov odporniških gibanj, mobilizirancev,
pripadnikov kvizlinških enot plačancev in pripadnikov tujih armad.
Bistveno avtorjevo sporočilo je, da smo
se Slovenci skozi zgodovino uveljavili kot narod upornikov in pogumnih
bojevnikov – pomorščakov, pa tudi izvrstnih generalov in admiralov,
častnikov, podčastnikov, vojakov – mornarjev, odlikovancev, junakov in
narodnih herojev, dobitnikov državnih nagrad, izumiteljev, doktorjev
vojaških in obramboslovnih znanosti! To je tudi dobra osnova za
razpravljanje o slovenski vojaški inteligenci do oblikovanja avtentične
slovenske vojske, njenem razvoju in profesionalizaciji. Veljalo bi si
zapomniti, da se morajo mlajši vojaški rodovi vedno učiti na izkušnjah
svojih starejših predhodnikov in da šele potem pridejo na vrsto tuje
izkušnje. Zato je tudi sprejemljiva avtorjeva pobuda, da bi SAZU
ustanovila nov razred za vojne (vojaške) vede.
Verjetno bi veljalo udejanjiti idejo o
pisanju posameznih zbornikov po rodovih in zvrsteh (kopenska vojska,
letalstvo, pomorstvo) ter vojskah, v katerih so »služili« slovenski
častniki, podčastniki in vojaki – mornarji. Pripadniki slovenske
partizanske vojske (1941–1945) so to svojo nalogo že temeljito opravili.
Tudi pripadniki slovenske vojske skrbno zbirajo gradivo o
osamosvojitveni vojni in o vseh obdobjih razvoja slovenske vojske. Velik
je tudi prispevek Katedre FDV za obramboslovje, raznih znanstvenih
izobraževalnih ustanov in muzejev (za novejšo zgodovino).
Avtor je s svojim dosedanjim pisanjem o slovenski vojaški inteligenci že
vzbudil precejšnjo pozornost (starejše) strokovne vojaške javnosti, zato
lahko pričakujemo, da bodo tudi mlajši vojaški zgodovinarji,
družboslovci, obramboslovci in častniki slovenske vojske nadaljevali s
poglobljenimi raziskavami in študijami o slovenski vojaški preteklosti
in nadaljnji uveljavitvi slovenske vojaške inteligence, saj so bili
hkrati z ustanovitvijo avtohtone slovenske vojske položeni tudi osnovni
temelji za njeno končno verifikacijo.
Dr. Iztok Podbregar
generalpodpolkovnik |
|
AVTORJEV PREDGOVOR
na vrh strani
V Sloveniji žal ni publikacije niti
institucije, vključno z NUK-om, ki bi obravnavala slovensko vojaško
inteligenco, ali pa bi vsaj imela spisek admiralov – generalov
slovenskega rodu. Izjema je le Fridolin Kavčič, ki je davnega leta 1886
v Ljubljanskem zvonu pisal rodoljubne članke o »slovenskih« častnikih v
avstrijski vojski. Po več kot sto letih je marca 1996 revija Slovenska
vojska ponatisnila nekaj njegovih člankov v rubriki Slovenci, znameniti
vojaki, urednik Janez J. Švajncer pa je pogumno pripisal: »Čepriralov – generalov obstojal v protokolarni službi
tedanjega Predsedstva SR Slovenije, pri vodstvu ZZB NOV Slovenije pa
samo spisek z naslovi tistih generalov, ki so bili člani te organizacije
oziroma t. i. partizanske generacije. Podatke sem iskal tudi v Bajtovem
Vsevedniku, ki ima vse mogoče spiske politikov, umetnikov, zdravnikov,
inženirjev in drugih poklicev. Pobrskal sem še po drugih enciklopedijah.
Tudi Enciklopedija Slovenije ne premore gesla »admiral« in »general«, še
manj pa njihovega spiska, temveč samo kratke, navadno deset vrstične
članke. Enako velja tudi za narodne heroje. Tudi diplomanti
obramboslovja se niso preveč vneto ukvarjali s temi vprašanji. Nisem
verjel, da niti Mors (GŠ SV) nima takšnega spiska. Do 1996 ga ni imel
niti svetovalec predsednika RS za obrambo, pa sva potem stari spisek
slovenskih generalov – admiralov JLA pri Zvezi borcev dopolnila.
Zgodovinar Janez J. Švajncer, brigadir SV, je prvi objavil Poskus
seznama generalov in admiralov Slovencev, ki je korekten, čeprav z
manjšimi napakami. Objavljeni Bajtov seznam »vojakov« v Slovenskem kdo
je kdo pa je navaden zbir netočnih podatkov, poleg tega pa je »izpustil«
kar osemnajst še živečih »mlajših« generalov – admiralov JLA in tudi
štiri brigadirje Slovenske vojske!
Ker sem se že nekaj časa ukvarjal s
preučevanjem nekaterih vidikov slovenske vojaške inteligence, pa tudi z
iskanjem »pozabljenih, izpuščenih in zamolčanih« slovenskih generalov –
admiralov (za potrebe ES), sem tudi sestavil prvi »Neideološki in
genetski abc seznam generalov – admiralov slovenskega rodu«, ki je
obsegal 237 generalov in admiralov, in se je na koncu povzpel na število
256.
Pričujoča knjiga je sestavljena iz dveh
delov in sicer: prvi dve poglavji zajemata že objavljeni zapis z
naslovom Generali in admirali slovenskega rodu, seveda znatno dopolnjen
in neobjavljeni zapis pod naslovom Slovenska vojaška inteligenca –
častniki, podčastniki, vojaki – mornarji, prostovoljci, kvizlingi in
drugi, ki je dve leti »čakal« na objavo. Zato sem se odločil za
zaokroženo knjižno predstavitev.
Knjiga nima nobenih znanstvenih pretenzij.
Njen osnovni namen je, da načne pozabljeno temo o slovenski vojaški
inteligenci, predvsem pa, da vzpodbudi mlajše raziskovalce za
podrobnejše preučevanje slovenske vojaške inteligence, posebej še
njenega vrha – generalov in admiralov, oziroma vojskovodij, poveljnikov
in junakov. Zavedal sem se znanega reka: Narod, ki svojih vojakov ne
časti, jih vreden ni! Seveda, najprej jih je potrebno predstaviti in
spoznati, kajti »častniki so igrali precejšnjo vlogo v družabnem,
kulturnem in končno tudi v političnem življenju«, pravi zgodovinar dr.
Rok Stergar, ne samo v bivši avstro-ogrski monarhiji, temveč tudi v dveh
skupnih državah – Jugoslavijah. Gre torej za nekakšno inventuro in
pregled stanja do ustanovitve avtentične slovenske vojske in njene
vključitve v nove integracije – Nato. Pohvalno je seveda, da je GŠ
Slovenske vojske z ustanovitvijo vojaško-zgodovinskega centra zapolnil
vrzel slabega zgodovinskega spomina.
Potrebo po tovrstni študiji pa je čutiti
tudi ob očitnem ignoriranju slovenske vojaške inteligence. Namreč, dr.
Marko Kos v svoji knjigi Slovenska inteligenca enostavno ne pozna pojma
slovenske vojaške inteligence kot enovitega profesionalnega stanu
oziroma dela narodne inteligence. Avtorjev »znanstveni« pristop je
razviden iz dveh omemb, in sicer:
-
samo na enem mestu omenja častnike kot
del inteligence, ko pravi, da protikomunistična stran ni zmogla
intelektualne podpore, »tudi vojaške ne, če štejemo bivše
jugoslovanske oficirje k intelektualcem« (str. 201);
-
ko avtor našteva vrste inteligence
(humanistična, tehnična, družboslovna), poklice, posebno tiste z
visoko izobrazbo (inženirje, ekonomiste, pravnike, zdravnike in
humaniste) oziroma pet področij, na katerih deluje (gospodarstvo,
izobraževanje in kultura, zdravstvo, javna uprava in samostojni
poklici), ni nikjer najti vojaško-obrambne strukture niti njenih
predstavnikov, pa čeprav vemo, da je na Slovenskem trenutno okrog
4.200 vojaških upokojencev in skoraj dvakrat toliko aktivnih vojaških
oseb slovenske vojske – zdaj že profesionalcev, da diplomiranih
obramboslovcev niti ne štejemo!
Najbolj absurdno pa je dejstvo, da niti
Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih (UL/RS št. 47, 29. 6. 1998)
ne pozna prav nobenega vojaškega poklica niti »strokovnega ali
znanstvenega« naslova! Očitno je bil spregledan Sušnikov priročnik o
akademskih poklicih iz leta 1932.
Zato aktualnost teh zapisov ni samo v
ponovnem oživljanju pojma slovenske vojaške inteligence, temveč tudi v
poskusu antropološkega prikaza njenega razvoja v fazi »najemništva«,
torej obdobja, ko so slovenski vojaki in častniki služili v več
tujerodnih in dveh skupnih jugoslovanskih vojskah, kjer so pokazali ne
samo izjemen pogum, temveč so si tudi pridobili ugled izredno sposobnih
častnikov in poveljnikov. To pa so vsekakor nacionalne vrednote, posebej
še, če k temu prištejemo domoljubje. Seveda mislim na domoljubje odpora
(kmečkega, partizanskega), ne pa na prostovoljno ali kakšno drugo
kolaboracijo!
Opozarjam na opazna nasprotja med
slovensko inteligenco in njenim vojaškim delom, ki so prisotna že od
časov habsburške monarhije, kraljevine in tudi socialistične
Jugoslavije. Zgodovinar dr. Rok Stergar v zanimivi razpravi navaja
uradni avstrijski vir, da so bili »politični cilji slovenske
inteligence« uperjeni proti absolutističnemu vojnemu režimu habsburške
monarhije, in se obenem sprašuje, ali so bili slovenski častniki bolj
zvesti monarhiji in cesarju kot pa nacionalni stranki ali narodu?! Isto
vprašanje o zvestobi kralju Petru, maršalu Titu ali celo Partiji bi
veljalo postaviti in proučiti tudi za poznejša obdobja. Zanimivo je
dodati, da slovenska Partija (Popit) ni priznavala svoje vojaške
inteligence v JLA! Zato se ni potrebno čuditi, da so v osemdesetih letih
prav razumniki in publicisti iz kroga Nove revije in Mladine začeli
»napade na JLA«. Da je to budilo odpor vrha slovenske vojaške
inteligence, priča tudi dejstvo, da junija 1991 noben aktivni general –
admiral JLA, Slovenec, ni pristopil k slovenski TO! Isto velja za še
večje število polkovnikov, saj je menda to storil samo eden!
Kje so korenine nasprotij med splošno in
vojaško inteligenco, bi bilo potrebno še preučiti, saj so se podobni »tranzicijski«
problemi javljali tudi 1918, 1941 in 1945! Generalpolkovnik Stane
Potočar je s svojo knjigo Zvestoba opozoril na osnovne karakteristike
odnosov med pripadniki JLA in družbo, nekaj podobnega pa je za
avstro-ogrske razmere prikazal dr. Rok Stergar v svoji doktorski
disertaciji Slovenci in avstro-ogrske oborožene sile. Še posebej pa je
zanimiv njegov predhodno objavljeni članek z naslovom Politični cilji
slovenske inteligence – Nekaj drobcev o vohunih in vojakih.
Pričujoči zapisi zato uvodoma načenjajo
nujno razpravo o pojmu vojaške inteligence kot delu družboslovne
inteligence oziroma delu integralne inteligence. Vsi tisti, ki se le
stežka sprijaznijo že s samim pojmom »vojaška inteligenca«, navadno
pričakujejo, da bo častnik še pesnik (kot Maister) ali pisatelj (Podlimbarski),
zato sem namenoma dodal nekaj osnovnih podatkov o vojaškem šolstvu,
vzgoji in oblikovanju častnikov oziroma pripadnikov vojaškega stanu
(sloja). Ker pa mnogi ne priznajo niti vojaške znanosti, še manj pa
poznajo obseg znanstveno-raziskovalnega dela na vojaškem področju, je
bilo vsekakor nujno predstaviti še to področje, o katerem smo nedavno
dobili temeljno znanstveno delo dr. Antona Žabkarja, »slovenskega
Clausewitza«.
S takimi izhodiščih je bilo seveda tudi
lažje poiskati začetke slovenske vojaške inteligence, predvsem njenega
vrha oziroma prve generale – admirale slovenskega rodu. Ta del bo
zanimiv tudi za širšo javnost, saj mnogi ne vedo, kdo je bil dejansko
prvi general s slovenskimi koreninami. Kandidati so štirje, in sicer:
Jernej Basaj, rojen okrog 1720 na Brniku, general Vojne krajine. Drugi,
Pavel Seničar pl., rojen 1760, je postal leta 1815 generalmajor
avstrijske vojske. Tretji, Josip Žiga Novak, rojen 1772, je 1827 postal
topniški general avstrijske vojske. In četrti, John Jeffrey Rakovec, pl.
Raigersfeld, rojen 1770, je 1833 postal kontraadmiral angleške vojne
mornarice. Izbor seveda ni problematičen, le Basajevo službovanje v
Vojni krajini bo potrebno še raziskati. Bolj ali manj je uveljavljeno,
da je prvi »pravi« slovenski general Rudolf Maister, čeprav mnogi
menijo, da je to pravzaprav malo znani kontraadmiral Metod Koch, prvi
poveljnik vojne mornarice Kraljevine SHS! Drugi pa trdijo, da je
formalno to generalmajor Franc Rozman - Stane, poveljnik slovenske
partizanske vojske. Prav tako je malo znano skupno število slovenskih
generalov – admiralov slovenskega rodu v tujih, dveh jugoslovanskih in
slovenski vojski do 1995. V zbirnem ABC seznamu jih je trenutno 256!
Vendar sem prepričan, da to ni končno število.
Na naslovnici sem zavestno, kot nekakšne
mejnike, predstavil pet najpomembnejših slovenskih generalov, ki so
opravljali najvišje vojaške dolžnosti, in sicer: pehotnega generala
Blaža Žemvo, načelnika GŠ avstro-ogrske vojske 1911–1912, generalmajorja
Rudolfa Maistra, poveljnika prve slovenske vojske 1918–1919,
generalpodpolkovnika Franca Rozmana - Staneta, načelnika GŠ NOV
Slovenije 1943–1944, generalpolkovnika Staneta Potočarja - Lazarja,
načelnika GŠ JLA 1972–1979 in generalmajorja Janeza Slaparja, načelnika
Ršto Slovenije v toku osamosvojitvene vojne 1991.
Posebej se zahvaljujem g. Igorju Ribiču,
oblikovalcu ovitka, ki je prej naštete pomembne slovenske generale
predstavil na svojevrsten način in pod slovensko nastavo. V prilogi
objavljam, poleg pobude za ustanovitev posebnega vojaškega razreda na
SAZU, tudi svoj »neideološki in genetski ABC seznam« vseh generalov –
admiralov slovenskega rodu«. Namenjen je predvsem za razne leksikone,
vsevednike in kdojekdojevce, seveda brez manipulacij in z določenimi
zadržki! Podrobnejše podatke pa si zainteresirani bralci lahko ogledajo
tudi v moji študiji z naslovom Slovenska vojaška inteligenca – generali
in admirali, ki je bila objavljena v reviji Borec/2000, pa tudi na
spletni strani
z naslovom Vojaštvo (Vojaki in vohuni).
O ostalih delih slovenske vojaške
inteligence kot poklicni in družbeno-socialni kategoriji zares ni bilo
napisanega nič temeljitega, najti je mogoče samo obrobne podatke. Tudi v
našem zgodovinopisju ni posebne literature in virov, razen dr. Vaska
Simonitija in mladega dr. Roka Stergarja, zato sem moral poseči po tuji
(Mile Bjelajac, Istvan Deak in drugi). Predvsem sem se opiral na
Gogalove Slovence v vojnah 593–1918 in Švajncerjevo Vojno in vojaško
zgodovino Slovencev. Seveda velja omeniti še dve pomembni knjigi o
slovenskem letalstvu – letalcih, ki so ju napisali trije avtorji (Ajdič,
Jerin in Sitar), kakor tudi številne prispevke dr. Miroslava Pahorja o
slovenskih pomorščakih. Brigadirju in zgodovinarju Janezu J. Švajncerju
pa gre posebna zahvala za ponatis članka Generali in admirali
slovenskega rod iz Vojnozgodovinskega zbornika in druge nasvete.
Če bodo še drugi, mlajši avtorji
pristopili k poglobljenim zgodovinskim, sociološkim in drugim raziskavam
o slovenskem deležu v jugoslovanski kraljevi vojski, slovenski
partizanski vojski in JLA, potem bomo tudi Slovenci imeli primerno bazo
podatkov in študij kot nujno zgodovinsko podlago za študije nastanka in
razvoja prve in avtohtone slovenske vojske!
Pomembno se mi zdi, da bi morali
prihodnji raziskovalci kritično razgrniti genezo nastanka slovenske
vojske iz slovenske teritorialne obrambe in zgoščenih izkušenj
predhodnih generacij slovenskih častnikov in podčastnikov. Seveda brez
političnih in ideoloških predznakov in izključujočih momentov, ko si
določena elita novodobnih častnikov prilasti neomajne zasluge za razne
narodne, osvobodilne in podobne projekte! Gre za pojave »srbizacije«
vojske Kraljeve Jugoslavije, »vojvodstva« v razvoju slovenske
partizanske vojske, »jugoslovanstva« JLA, kakor tudi za prevlado
»rezervistov« in obramboslovcev pri oblikovanju mlade Slovenske vojske.
Take in podobne napake so usodno vplivale na nadaljnji razvoj. Zato je
bistveno upoštevati tradicijo, strokovnost in objektivne pogoje razvoja,
saj je očitno, da so imeli ravno častniki v vseh družbenih obdobjih
pomembno vlogo v političnem, družbenem, gospodarskem, kulturnem in
športnem življenju določenega mesta, regije in države. Nekaterih
osnovnih in prvinskih vojaških temeljev enostavno ni mogoče prezreti ali
pa jih ukiniti.
Ker nisem zgodovinar, sem želel samo
skicirati osnove za temeljitejšo antropološko študijo o slovenski
vojaški inteligenci, da bi vzpodbudil mlajše avtorje za podrobnejše
raziskave in sinteze, da bi opomnil strokovno javnost na prisotnost
vojaške inteligence, vojaške strokovnjake pa na potrebo znanstvenega
pristopa v preučevanju osnov nastanka slovenske vojske. Na pobudo Janeza
J. Švajncerja, brigadirja v pokoju, sem dodal še krajše poglavje o
nastanku in razvoju avtohtone Slovenske vojske, vse do njene
profesionalizacije in integracije v Natovske strukture.
O slovenski vojaški preteklosti so
najpomembnejši podatki v tujih vojaških arhivih, predvsem v avstrijskem,
delno pa tudi v italijanskem, srbskem, madžarskem in nemškem. Že
obdelani podatki se lahko dobijo tudi v zasebnih arhivih pa tudi v že
objavljenih ali neobjavljenih delih posameznikov. Kot primer navajam
podpolkovnika Davorina Žunkoviča, dejanskega začetnika slovenske
venetologije, ki je podrobno obdelal slovensko vojaško preteklost, le da
nam njegova dela niso dovolj poznana.
O slovenskih vojščakih, njihovi začetni
organizaciji in bojevanju proti Turkom imamo zelo primerno delo
zgodovinarja dr. Vaska Simonitija z naslovom Vojaška organizacija na
Slovenskem v 16. stoletju. Vojaški del v Arhivu Slovenije dobesedno
sameva, samo redki posamezniki so brisali prah z njihovih dosjejev.
Opozarjam tudi, da imajo posamezni graščinski arhivi zanimive
vojaško-policijske dosjeje, v katerih bi bilo mogoče poiskati
podrobnejše podatke o obrambi graščin, naboru in podobno. Podrobneje sem
pregledal arhiv ribniške in ortneške graščine, v katerih sem odkril
slovensko pisno prisego zvestobe francoskemu cesarju Napoleonu s strani
vojakov Ilirskega polka, ki je bil 1813 poslan na rusko fronto. Ugotovil
sem tudi prve pojave dezerterstva oziroma izogibanja naboru. O tem sem
podrobneje pisal.
Slovenske deleže sem iskal predvsem v
avstro-ogrski cesarski vojski, v vojski Kraljevine SHS – Kraljevine
Jugoslavije in v JLA, medtem ko sem namerno obšel že temeljito obdelane
in raziskane strani slovenske vojske generala Maistra (1918–1919) in
seveda sistematično predstavljeno zgodovino nastanka in razvoja NOV in
PO Slovenije. Ob tem bi opozoril, da bi bilo treba prve homogene
slovenske enote iskati že 1916–1917 na fronti v Dobrudži! Velja tudi
pripomniti, da nimamo temeljite vojaškostrokovne obdelave raznih delov
slovenske kvizlinške vojske (domobrancev, četnikov, križarjev, skrivačev
in podobno), pa čeprav je v emigrantski literaturi dovolj virov. Izjema
je vsekakor najnovejša knjiga dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo
1943–1945.
Kot že rečeno, temeljne podatke o
staroavstrijski in avstro-ogrski vojski sem črpal iz knjige Istvana
Deaka z naslovom Beyond nationalism – a social and policital history of
Habsburg officer Corps 1848–1918 in nemške inačice z naslovom Der k. u.
k. Officier 1848–1918. Seveda sem uporabljal tudi druge vire, med njimi
že omenjeno doktorsko disertacijo dr. Roka Stergarja Slovenci in
avstro-ogrske oborožene sile (1868–1914). Zanimive podatke pa je mogoče
dobiti tudi pri številnih zbirateljih vojaških oznak in odlikovanj (faleristih),
kot so Janez J. Švajncer, Boris Zupančič, Pavle Car, Nenad Bjeloš (iz
Pančeva, Srbija) in drugih.
Za vojsko Kraljevine SHS – Kraljevine
Jugoslavije je najtemeljitejši vir mladi beograjski zgodovinar dr. Mile
Bjelajac, ki je v dveh knjigah natančno razčlenil nastanek in razvoj
vojske Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije do 1935. Dr. Bjelajcu se
moram tudi posebno zahvaliti, ker mi je iz rokopisa svoje najnovejše
knjige prijazno pomagal identificirati slovenske generale v vojski
Kraljevine Jugoslavije, za katere mi je pozneje mag. Milisav Sekulić,
prijatelj in generalmajor, v arhivih Vojaškozgodovinskega inštituta v
Beogradu uspel zbrati osnovne podatke.
O JLA je na voljo dovolj virov. Najbolj
sistematične in preverjene podatke je mogoče najti v zborniku z naslovom
Razvoj oružanih snaga SFRJ 1945–1985, v Sloveniji skoraj neznano delo,
kakor tudi v Vojni enciklopediji in Vojnem leksikonu. Seveda ne gre
zanemariti še številnih drugih virov. Razpredelnice sem oblikoval glede
na slovenske deleže. O neslavnem koncu JLA oziroma o njeni preobrazbi v
tri srbske vojske je solidno sintezo podal brigadir SV mag. Andrej
Lovšin.
Na podlagi dostopnih podatkov sem se
lotil še obdelave preostalih kategorij oziroma sestavnih delov vsake
vojaške organizacije, in sicer: častnikov, podčastnikov, vojakov in
mornarjev ter še nepriznanih vojaških kategorij: prostovoljcev (tudi
dobrovoljcev), mobilizirancev, pripadnikov kvizlinških vojsk, plačancev
in drugih. Pri tem je bilo težišče vsekakor v ugotavljanju antropoloških
osnov slovenske vojaške inteligence, predvsem častnikov, in tudi v
predstavljanju slovenskega deleža med posameznimi kategorijami in
stanovi v raznih vojskah.
Med častniki sem v posebnem »kulturološkem«
poglavju predstavil vse doslej znane pisatelje, umetnike in znanstvenike
med aktivnimi častniki, kar seveda ne zmanjšuje intelektualnega
prispevka tistih častnikov, ki so se ukvarjali samo z
operativno-štabnimi zadevami na nivoju od polka navzgor, kakor tudi z
vodenjem in poveljevanjem enotam od brigade do armade! Seveda ne smemo
zanemarjati prispevka nižjih častnikov, podčastnikov in celo navadnih
vojakov, saj je zmaga na bojnem polju vedno ekvivalentna bojnemu
prispevku vseh pogumnih posameznikov in skupin!
Podrobneje sem preučil razne oblike
dejavnosti posameznih skupin prostovoljcev (dobrovoljcev) in ugotovil,
da je bil poleg humanitarnega in solidarnostnega vidika pomoči dejansko
prevladujoč vojaški delež. Zato tudi predlagam, da prostovoljce začnemo
obravnavati kot del vojaške inteligence ter jih tako tudi razbremenimo
ideoloških oznak in bremen avanturizma, ki največkrat negirajo njihovo
osnovo poslanstvo – solidarnostno bojno pomoč do žrtvovanja svojega
življenja!
Iz nedavne slovenske preteklosti sem brez
ideoloških predznakov med pripadnike slovenske vojaške inteligence poleg
partizanov uvrstil tudi mobilizirance (v madžarsko, italijansko in
nemško vojsko) in kvizlinge (domobrance, četnike, križarje). Pred
zgodovino in potomci nimamo česa skrivati, saj se prihodnji rodovi lahko
na naših napakah tudi kaj naučijo.
Vse kategorije vojaške inteligence –
častniki, podčastniki, vojaki (mornarji), prostovoljci, mobiliziranci in
drugi – so nastajale zaradi obrambnih potreb in političnih zahtev in se
kasneje kalile in dokazovale na bojnem polju, na žalost tudi v
medsebojnih spopadih in celo v državljanski vojni. Zato je prav, da jih
tudi osebno predstavim po tradicionalnih zvrsteh – kot pripadnike
kopenske vojske, vojne mornarice in letalstva, kakor tudi ostalih delov.
Mnogi bralci knjige bodo tako našli svoje bližnje ali pa samo znance.
Sistematičnega prikaza bojevanja
slovenskega vojaka – častnika na kopnem (še) nimamo. Imamo samo
posamezne opise, kakor je prispevek »kranjske vojske« v bitki pri Sisku,
ko je bila turška vojska prvič odločno premagana. Herojskih podvigov
posameznikov in vojaških enot je v naši vojaški zgodovini dovolj, da
lahko ugotovimo, da smo Slovenci dobri in pogumni vojaki, odločni in
kvalitetni častniki. Pomniki, kakor je herojska smrt Pohorskega
bataljona, in drugi, samo potrjujejo značaj slovenskega vojaka v
odločilnem trenutku.
Zaradi neposredne bližine evropskim
civilizacijskim dosežkom (kolo, motor, avtomobil) in že prirojene
motorične spretnosti so slovenski vojaki in častniki, poleg čeških, že
dolgo nazaj veljali za nosilce tehničnih poklicev. Z uvajanjem motornih
vozil v posamezne vojske so bili prav slovenski vozniki večinski
predstavniki. Tako je znano, da so bili v JLA najboljši vozniki prav
Slovenci, v GŠ JLA pa so tudi predstavljali skoraj »homogeno« slovensko
enoto! Tudi za častnike in podčastnike je veljalo, da so se najpogosteje
odločali za »tehnične« dolžnosti. Vsekakor smo bili Slovenci med prvimi
»Ikarji« na svetu (brata Rusjan), pa tudi med prvimi piloti
avstro-ogrskega in srbskega oziroma jugoslovanskega letalstva, da ne
omenjamo znane »ljubljanske letalske« eskadrilje iz leta 1918. Tudi
topniške in matematične zasluge Jurija Vege so dovolj znane, prav tako
pa tudi pionirja vesoljskih projektov Hermana Potočnika - Noordunga.
Pohodne, planinske, alpinistične,
smučarske, kolesarske in druge sposobnosti so tudi odločale o naboru za
določene enote kopenske vojske, že od avstro-ogrske vojske naprej. Tako
so bile nekatere planinske in smučarske enote docela slovenske, prav
tako pa so bili iskani in cenjeni slovenski alpinistični inštruktorji.
Slovenci nesporno veljamo tudi za
pomorski narod, uveljavili pa smo se tudi v vojnih mornaricah sveta.
Ivan Rakovec iz Ljubljane je postal 1833 prvi slovenski admiral v
angleški vojni mornarici. Admiral Pogačnik je začetnik torpedistike,
slovensko-češki Ressel je izumitelj ladijskega vijaka, ameriškemu
Slovencu in admiralu s štirimi zvezdicami Ronaldu Zlatoperju pa so
zaupali poveljstvo Pacifiške flote.
Bodoči raziskovalci, ki bodo
razčlenjevali različne kategorije slovenske vojaške inteligence in
proučevali njihov pomen in prispevke v nacionalni zgodovini, morajo
seveda upoštevati, da so moji zapisi samo neobvezno napotilo. Moje
»antropološke skice« so samo klic, da se vendarle pogumneje lotimo še
dokaj neraziskanih področij slovenske vojaške inteligence in vojaštva
nasploh.
Ko smo te dni proslavljali pomen in
dosežke topniškega častnika, matematika in barona Jurija Vege, se mi je
zazdelo, da ne bomo znali poudariti izrednega znanstvenega dosežka prof.
dr. Antona Žabkarja, sicer kapitana (admirala) slovenske vojske, ob
njegovem temeljnem delu s simbolnim naslovom Marsova dediščina v dveh
delih o temeljih in metodah vojaške znanosti in vojaških ved, ki je
pravkar izšlo. Imamo namreč svojega Clausewitza!
Kot je marca 2004 dejal dr. Anton Grizold,
tudi obrambni minister, Slovenci zaradi zgodovinskih razlogov nismo
imeli priložnosti, da bi si oblikovali tudi svojo tretjo vejo
razumništva: poleg humanistične in tehnične tudi vojaško inteligenco.
Temelji so bili postavljeni. Moramo jih
samo poznati.
Brez poznavanja preteklosti je težko
graditi bodočnost!
Avtor |
ZAKLJUČEK IN ZGODOVINSKE
IZKUŠNJE
na vrh strani
Moj glavni namen je
bil, da načnem temo o slovenski vojaški inteligenci, ki je bila ne samo
prezrta, temveč tudi zanikana, kakor tudi, da vzpodbudim mlajše
raziskovalce, da se začnejo poglobljeno ukvarjati z zgodovinskimi,
antropološkimi, socialnimi in drugimi vidiki razvoja slovenske vojaške
inteligence.
Slovenska vojaška zgodovina se ni začela
z nastankom samostojne slovenske države, temveč sega daleč nazaj.
Podpolkovnik Davorin Žunkovič, tudi Maistrov soborec, je leta 1939
objavil manj znano razpravo z naslovom Slovenska vojna zgodovina od
Kristusovega rojstva do 1441. V njej opozarja na prelomne točke
slovenske nacionalne in vojaške zgodovine, omenja celo petdeset znanih
slovenskih kraljev. Kot častnik avstro-ogrske vojske je bil kaznovan,
ker je širil protinemške ideje, mi pa smo ga kaznovali še huje – skoraj
smo ga pozabili! Zato si podpolkovnik Žunkovič zasluži temeljito
predstavitev kot vojak, zgodovinar in venetolog! Enako velja za številne
častnike, generale in admirale slovenskega rodu, ki so službovali v
tujerodnih vojskah, vendar so prispevali znaten teoretični in strokovni
delež v skoraj pozabljeno slovensko vojaško zgodovino.
Začetek slovenske vojaške inteligence kot
stanu je mogoče določiti v avstro-ogrski vojski, v kateri smo imeli
precejšnje število generalov in admiralov (81), pa čeprav je tudi res,
da smo že v prejšnjih zgodovinskih obdobjih imeli uspešne poveljnike
slovenskih upornikov in prostovoljcev (tlačanov, kmetov).
Prikazovanje slovenskih deležev in
prispevkov v posameznih tujerodnih in treh skupnih »državnih« vojskah in
med posameznimi kategorijami vojaške strukture nasploh je bilo nujno
zaradi vrednotenja le-teh v kvalitativnem in kvantitativnem smislu. V
treh skupnih vojskah je bil slovenski delež med generali – admirali
(polkovniki in kapitani bojne ladje) naslednji: v AOV 80 (136), v VKJ 21
(49) in v JLA 123 (328). K temu so največ pripomogli številčni in
primerjalni podatki, kakor tudi bolj ali manj celoviti seznami generalov
– admiralov (224) in višjih častnikov po zvrsteh, rodovih, službah in
činih. Ravno takšno predstavljanje nam nazorno prikaže izredno kvaliteto
slovenskih deležev v skupnih državnih vojskah. Namreč, prav zelo veliko
število in raznolike dolžnosti slovenskih častnikov s činom polkovnika
ali kapetana bojne ladje (513) konkretno in prepričljivo pokaže, kakšna
je bila osnovna baza za izbor najboljših – generalov in admiralov. Pove
pa nam tudi, da zaradi določenih omejitev po nacionalnem ali kakšnem
drugem ključu številni slovenski častniki niso dosegli zasluženih činov
in položajev! Vsekakor je zanimiv, in prvi te vrste, tudi neideološki in
genetskih seznam 256 generalov in admiralov slovenskega rodu, ki
predstavljajo vrhnji sloj slovenske vojaške inteligence.
Slovenski podčastniki ter tudi vojaki in
mornarji, so se v vseh tujerodnih vojskah pokazali kot strokovno in
karakterno trdni pripadniki vojaškega kolektiva. Seveda so bili najbolj
zaželeni in cenjeni na raznih tehničnih dolžnostih, predvsem v vojnem
letalstvu in vojni mornarici.
Bistveno sporočilo moje knjige je, da
Slovenci sicer nismo vojaški narod, vendar smo se v zgodovini uveljavili
kot narod upornikov (kmečki upori, upori proti zavojevalcem in
okupatorjem) in pogumnih vojakov – mornarjev, kakor tudi izvrstnih
generalov – admiralov, častnikov in podčastnikov, ki skupaj tvorijo
poseben vojaški stan – vojaško inteligenco. Zaradi zgodovinskih in
drugih posebnosti sem temu stanu dodal še prostovoljce, mobilizirance,
plačance in kvizlinge. Namreč, tudi iz teh doslej nepriznanih kategorij
smo imeli številne uspešne poveljnike in pogumne vojake (dobrovoljce
srbske vojske, španske borce idr).
Ker se že odpirajo arhivi tajnih služb,
bo potrebno dokončno rehabilitirati nedolžno osumljene ali celo obsojene
vohune, za vse druge pa ugotoviti resnico na podlagi arhivskih
dokumentov (Anton Lokar, brigadni general VKJ), kakor tudi za posamezne
obveščevalne organe. Nekatere primere pa bo potrebno še podrobneje
raziskati (brigadni general Vladimir Vauhnik naj ne bi bil samo nemški
ali britanski vohun, temveč celo sovjetski oziroma partizanski!?). To bo
verjetno tudi tema mojih bodočih raziskav – o slovenskih vojaških
obveščevalcih in protiobveščevalcih.
Želim si, da bi se zopet uveljavilo staro
in preizkušeno načelo in da bi se pripadniki avtohtone slovenske vojske
najprej učili na izkušnjah svojih starejših predhodnikov, četudi so
služili v tujerodnih vojskah, šele potem pridejo na vrsto tuje izkušnje,
ki pač ne morejo odražati značaja in sposobnosti slovenskega vojaka.
Kakor sem že uvodoma poudaril, gre za
nekakšno inventuro stanja do ustanovitve avtohtone slovenske vojske, ki
ima na srečo tudi svoj vojaškozgodovinski center, ki bo zapolnil ne samo
vrzeli bližnje vojaške zgodovine same slovenske vojske (od 1991), temveč
tudi druga še ne dovolj raziskana področja, kot je npr. razpad JLA.
Škoda je le, da še nimamo skupnega vojaškega muzeja, saj zasebni muzeji
(v Bovcu, Logatcu, Sežani in drugod) ne morejo celovito predstaviti
slovenske vojaške zgodovine.
Posebej bi veljalo izpostaviti deleže in
vlogo slovenske vojaške inteligence v prelomnih zgodovinskih obdobjih,
posebej tranzicijskih (1919, 1941, 1945 in 1991). Raziskati je potrebno
kot osnovno odnos med politiko in vojsko in ugotoviti pozitivne in
negativne smeri in odklone. Vendarle je že sedaj jasno glavno sporočilo:
vojsko naj vodijo vojaški strokovnjaki! General Maister ni edini dokaz.
Politikanti in strankarski veljaki so vojski samo škodovali
(kolaboracija).
In nenazadnje, slovenska vojaška
inteligenca je zaradi svoje zgodovine, tradicije, strokovnosti in ugleda
imela pomembno, včasih pa tudi odločilno vlogo v političnem in družbenem
razvoju slovenskega naroda. Zato je potrebna v sedanjem trenutku tudi
njena družbena, strokovna in zakonska verifikacija, ker imamo zdaj prvič
v zgodovini tudi svojo lastno vojsko. Začetne politične zdrahe in
kadrovske težave so seveda negativno vplivale na hitrejši razvoj
Slovenske vojske.
Poveljnik – častnik mora imeti splošno
vojaško in specialistično izobrazbo. Isto velja za podčastnike. Vojak –
profesionalec ne more biti uradnik! Lahko smo samo veseli, da je to
ugotovil tudi novi obrambni minister Karel Viktorja Erjavec, sicer
pravnik po stroki. Potrebno bo znova pogledati v pozabljeni Sušnikov
priročnik o akademskih (vojaških) poklicih. Če bomo poleg policijske
akademije dobili tudi diplomatsko, potem bo veljalo kmalu razmišljati
tudi o preimenovanju častniške šole v vojaško akademijo.
Vojaška inteligenca je specifični del
splošne inteligence, ki se bo ob lastni vojski tudi razvijala in
oblikovala po sodobnih standardih zavezništva in tudi potreb nacionalne
obrambe. Temelji so že postavljeni. Vse nadaljnje pobude pa morajo
prihajati iz vojaških vrst. To velja tudi za mojo pobudo, da SAZU odpre
nov razred za vojne (vojaške) vede. Kandidatov za »vojaške« akademike,
redne (domače) in dopisne (izseljenci in njihovi potomci), imamo dovolj. Le
začeti je potrebno!
|
