ZANIMIVOSTI - Z14

V slovenski publicistiki in kulturni srenji se je nekako ustalilo mnenje, da Slovenci nismo imeli svoje avtohtone vojaške inteligence, kajti poveljevanje in vodenje boja naj ne bi predstavljalo duhamorna in naporna naprezanja sivih celic!  Za njih ni bilo pomembno, da je Michelangelo, ko so mu naročili, naj naredi kip misleca, naredil kip vojskovodje! Če pa sonaši filistri že koga omenjali in prištevali k inteligenci, so bili to le redki častniki, ki so se priložnostno ukvarjali predvsem s pisateljevanjem in pesnikovanjem (Maister, Maselj), redkeje pa z znanstvenim delom  (Vega, Komel in drugi).

Zato se mi zdi nadvse korektno, da prav v tej študiji o slovenski vojaški inteligenci vsaj okvirno predstavim vse poklicne (aktivne) častnike, ki so se poleg poklicnega vojaškega udejstvovanja postransko ukvarjali tudi z umetniškim ustvarjanjem ali znanstvenim delom. Razumljivo je, da so tudi poklicni častniki spremljali družbene tokove in čas, v katerem so živeli. Zato je tudi logično, da so talentirani posamezniki, poleg svojih osebnih doživljajev, izpovedovali tudi vojaško motiviko ali ustvarjali na vojaškem področju.

Strinjali se bomo z ugotovitvijo literarnih zgodovinarjev, da je vojaška motivika v slovenski literaturi do Frana MASELJA - Podlimbarskega oz. do I. svetovne vojne zelo redka. Pravzaprav  niso krivi naši pisatelji, ker pač nismo imeli velikih vojaških podvigov niti znanih narodnih junakov. Zato seveda nismo mogli pričakovati nekakšne Tolstojeve epopeje o vojni in miru. Namreč, pred Masljem zasledimo nekaj neizvirnih vojaških motivov pri Josipu Jurčiču v njegovi črtici SPOMINI STAREGA SLOVENCA      in tudi v črtici KAKO JE KOTARJEV PETER POKORO DELAL, KER JE KROMPIR KRADEL. O vojakih je okrog 1870 neprizanesljivo pisal tudi Janez Trdina, saj je v Novem mestu imel priliko, da je lahko neposredno opazoval vojaško življenje v tamkajšnji garniziji. Njegovi BAHOVI HUZARJI IN ILIRI, ki so izšli 1903, so obenem tudi spomini na profesorska leta službovanja na Hrvaškem. Nekaj več vojaške motivike je najti celo pri Francetu PREŠERNU v njegovi pesmi SOLDAŠKA, iskrene domoljubnosti pa v ZDRAVLJICI, saj smo jo zato tudi izbrali za nacionalno himno. Pogosteje se je z vojaštvom ukvarjal Valentin VODNIK v BRAMBOVSKIH PESMIH, pozneje pa tudi Simon GREGORČIČ in Anton AŠKERC.

Rečeno je že, da velika dejanja (pa tudi vojne) vzpodbujajo pisatelje in pesnike k umetniškemu ustvarjanju. Takoj po začetku I. svetovne vojne so se vojaške motivike in zgodovine oprijeli predvsem Fran Saleški FINŽGAR s svojim romanom POD SVOBODNIM SONCEM, Ivan CANKAR (GOSPOD STOTNIK) in Oton ZUPANČIČ, vrh pa pomeni DOBERDOB Prežihovega VORANCA in tipični vojni (obveščevalni) roman UKANA, Toneta SVETINE.

Povsem se strinjam, da je v slovenski kulturni zgodovini zelo slabo raziskano področje umetniškega, kulturnega  in znanstvenega ustvarjanja na vojaškem področju, držalo pa bo tudi – tako dr. Bruno HARTMAN  v svoji knjigi RUDOLF MAISTER – GENERAL IN PESNIK (str. 9), da je  »…neraziskan tudi delež slovenskih poklicnih častnikov med slovenskimi intelektualci«.

Ta delež pa vsekakor ni zanemarljiv, če navedemo samo  slovenskega in jugoslovanskega generala in pesnika Rudolfa Maistra, avstro-ogrskega generala Friderika Širco in skladatelja Rista Savina v eni osebi, pa tudi avstro-ogrskega generala in ljubitelja slovenske literature Viktorja Krajnca. Izmed častnikov velja omeniti pisatelje Frana Maslja - Podlimbarskega, Jerneja Andrejka in Iga Kaša. Povsem krivično je zapostavljen podpolkovnik avstro-ogrske vojske Davorin Žunkovič, ki je verjetno tudi eden od prvih venetologov na Slovenskem. Mnogi ne vedo, da je bil pisatelj, revolucionar in obveščevalec Prežihov Voranc tudi polkovnik sovjetske Rdeče armade, vendar ga nisem uvrstil v pričujoči izbor, ker pač ni bil poklicni častnik. Moram omeniti tudi tiste, ki so kasneje zapustili vojaški poklic (Pavel Golija) in se ukvarjali z drugimi umetniškimi zvrstmi. Od partizanskih častnikov sem v tale izbor uvrstil samo tiste, ki so ustvarjali že v toku NOB (Karel Destovnik - Kajuh, Vladimir Pavšič - Matej Bor) ali pa so  njihova kasnejša dela povsem prežeta z vojaško motiviko (Matevž Hace, Tone Svetina in še kdo).

Pričujoči pregled predstavlja samo poskus strniti na enem mestu bolj ali manj znane slovenske častnike, ki so dodatno prispevali svoj delež v zakladnico slovenske kulture in znanosti. Razvrščeni bodo po činu in starosti, kakor se pač za vojake spodobi. Najprej generali.

a) Književniki

MAISTER Rudolf – Vojanov (1874–1934), avstrijski major, slovenski general in jugoslovanski divizijski general, pesnik »Vojanov«, ljubiteljski slikar, zbiralec knjig, bibliograf, ljubitelj glasbe, poznavalec zgodovine.

Rojen je bil v Kamniku v zavedni družini. V rojstnem kraju je obiskoval nižjo gimnazijo, nato pa je v Ljubljani dokončal 6. razred gimnazije z dobrim uspehom. Že kot gimnazijec se je začel ukvarjati s pisanjem pesmic in črtic, izdajal je celo svoj dijaški list. Odločil se je za vojaško kariero in začetno dvoletno šolanje dokončal v domobranski kadetnici na Dunaju 1894, ko je postal kadet – naslovni četovodja s službo v Ljubljani. Že naslednje leto je napredoval v domobranskega častnika in služboval v Celovcu in Przemyslu na Češkem. V tem času se je vneto ukvarjal s pesnikovanjem in 1904 je izšla njegova prva pesniška zbirka z naslovom POEZIJE, avtorja  Rudolfa Maistra – Vojanova. Zaradi bolezni je bil 1913 na zdravljenju v Dalmaciji in celo v Egiptu. V toku prve svetovne vojne je bil častnik »črne vojske« v Celju, Mariboru in Gradcu, nazadnje celo poveljnik mariborskega okrožja. Po avstro-ogrski kapitulaciji ga je Narodni svet za Štajersko imenoval za generala, pa je tako 1. novembra 1918 prevzel vojaško oblast v Mariboru. Že 23. novembra je razorožil nemško zeleno gardo v Mariboru in zasedel črto od Dravograda čez Špilje do Radgone. Tako je Maribor ostal v Sloveniji, določena pa je bila tudi t. i. štajerska meja. Zatem se je začel boj za Koroško, v katerem je imel general Maister naslednje vloge:

• od 28. maja do 18. junija 1919 je bil poveljnik Labotskega odreda v znani »koroški ofenzivi«, ki jo je vodila Vojska kraljevine SHS oz. novoustanovljeno poveljstvo Dravskega divizijskega območja pod poveljstvom divizijskega generala Krsta SMILJANIČA, ko je bil 6. junija 1919 osvobojen Celovec;

• od 2. avgusta do 1. maja 1920 je opravljal dolžnost poveljnika koroškega obmejnega poveljstva;

• od 1. maja do 18. septembra 1920 je bil poveljnik jugoslovanskih policijskih sil na Koroškem;

• od 18. septembra 1920 do 10. novembra 1921 je bil vojaški poveljnik Maribora;

• od 17. novembra 1921 do 2. oktobra 1923 je služboval v štabu IV. armadnega območja v Zagrebu kot vodja jugoslovanske komisije za razmejitev z Italijo.

V začetku oktobra 1923 je bil, verjetno kot »nezanesljiv«, predčasno upokojen s činom divizijskega generala. Seveda ga je upokojitev hudo prizadela, vendar se ni vdal. Že 1929 je izšla njegova druga pesniška zbirka z naslovom KITICA MOJIH. Umrl je 1934 v Uncu pri Rakeku, kjer je tudi pokopan.

Življenje in delo prvega slovenskega generala je temeljito predstavil dr. Bruno HARTMAN v monografiji RUDOLF MAISTER – GENERAL IN PESNIK. Podobne predstavitve bi si želeli tudi za vse ostale slovenske generale in častnike, ki so prispevali svoj delež v zakladnico slovenske kulturne dediščine.

KRAJNC Viktor (1847–1915),  generalmajor avstro-ogrske vojske in ljubitelj slovenske literature in zgodovine. Rojen je bil sicer v Grazu, staršem slovenskega rodu. Leta 1868 je končal vojaško-inženirsko akademijo na Dunaju. Služboval je v pionirsko-inženirskih enotah avstro-ogrske vojske. Kot polkovnik je bil 1904 poveljnik Krakova, nato je bil 1905 povišan v generalmajorja in upokojen. Živel je pretežno Mariboru. Kot zaveden Slovenec je bil dolgoletni naročnik Slovenskega naroda in član mariborskega zgodovinskega društva, kateremu je podaril številne slovenske knjige in zgodovinske dokumente. Umrl je 1915 v Gradcu, kjer je tudi pokopan. Njegovo delo in življenje ni dovolj raziskano.

KAVČIČ Fridolin - Sevničan (1859–1922), polkovnik avstro-ogrske vojske, pisatelj in strokovni pisec. Rojen je bil v Sevnici, zato si je izbral psevdonim po rojstnem kraju. Po končani kadetski šoli v Zagrebu je kot častnik služboval pretežno v Avstriji in kot zaveden narodnjak prizadevno sodeloval v Ljubljanskem zvonu in drugih časopisih. Znan je predvsem po svojih slavospevih  generalom slovenskega rodu (P. Seničar, K. Polc, J. Jablonsky, J. Novak) in priznanim častnikom (J. Vega) v avstrijski in avstro-ogrski vojski, za kar so ga socialdemokrati na čelu s Cankarjem tudi kritizirali. Seveda je pisal tudi o dogodivščinah iz vojaškega življenja in slovenske zgodovine, predvsem pa o svojih iznajdbah in inovacijah (strelski periskop, vizirno zrcalo in dr.), vendar njegovo delo in življenje ni v celoti ovrednoteno. Po upokojitvi 1918 je živel v Ljubljani in Mariboru, kjer je tudi pokopan.

ANDREJKA Jernej, pl. Livnograjski, (1850–1926), podpolkovnik avstro-ogrske vojske in pisatelj. Rojen je bil v Dolenjah pri Domžalah. Po končani nižji gimnaziji je bil vpoklican k vojakom in se je nato tudi »aktiviral«. Leta 1973 je končal kadetnico in nato služboval v Trstu, Ljubljani in Celovcu v enotah znanega 17.pešpolka, potem pa na Dunaju pri cesarski gardi. Prejel je številna odlikovanja in baronski naslov. Pisal je izključno vojaško-zgodovinske zgodbe. Ker je bil udeleženec okupacije Bosne in Hercegovine, sta v tem obdobju nastala dva snopiča z naslovom SLOVENSKI FANTJE V BOSNI IN HERCEGOVINI, 1878, sicer njegovo najbolj poznano delo, ki dokaj realno opisuje slovenskega vojaka v tuji vojski. Pred smrtjo je napisal tudi spomine na svojo začetno častniško kariero. Še vedno čaka na primerno predstavitev.

Iz 17. kranjskega pehotnega polka nam pisatelj predstavi naslednje avstro-ogrske častnike slovenskega rodu: stotnike – Drenik, Stojan, Slivnik, Skrem, Salomon, Kopriva, nadporočnike – Lukanc, Sever, Prašnikar, Modrijan, Ambrožič, poročnike – Fajdiga, Gerc, Cuderman, rez.poročnike – Svetek, Muha in druge.

ŽUNKOVIČ Davorin (1858–1940), podpolkovnik avstro-ogrske vojske, pisatelj in venetolog. Rojen je bil v vasi Podlože pri Ptujski gori v kmečki družini. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, gimnazijo pa v Mariboru (ali Ptuju?). Nato se je opredelil za vojaški poklic in v Innsbrucku končal vojaško kadetnico. Kot častnik je služboval na Moravskem, v Šleziji in Hercegovini. V času službovanja se je temeljito ukvarjal z zgodovinskimi in kulturološkimi problemi Slovencev. Tako je 1902 napisal etimološko-kulturnozgodovinsko študijo KRAJEVNA IMENA GORNJEGA PTUJSKEGA POLJA, v kateri je dokazal, da so meje njiv na Ptujskem polju stare več kot dva tisoč let, torej še pred graditvijo rimskih vojaških cest. S tem je ovrgel trditev, da bi se Slovani naseljevali v teh krajih šele od 6. stoletja naprej, in dokazal, da so tukaj živeli že kot avtohtono ljudstvo! Leta 1911 je na Dunaju izšla šesta izdaja njegove knjige v nemškem jeziku DIE SLAVEN, EIN URVOLK EUROPAS (Sloveni, evropski pranarod, v prvi izdaji 1905 pa naslov KDAJ SO SE SLOVANI NASELILI V EVROPI?), s katero je Žunkovič dejansko postavil temelje venetologije. Ker se je s to knjigo javno predstavil ne samo kot Slovenec, temveč je tudi odločno nasprotoval različnim nemškim in domačim teorijam o izvoru Slovanov, so se ga vojaške oblasti na hitro znebile tako, da so ga 1911 upokojile s činom majorja. Nastanil se je v Mariboru. V letih 1913 in 1914 je bil redni sodelavec revije Staroslovan. Zanimivo je poudariti, da je Žunkovič kot častnik izbral in dokazal, da so prav številni vojaški izrazi temelj evropskega prajezika – venetščine! Sam pravi, da bi »…raziskava in grafična predstavitev starodavne obrambne mreže dali zelo koristne rezultate, s pomočjo katerih bi naredili velik korak naprej v spoznavanju starejše zgodovine«. Seveda je njegove predpostavljene najbolj motilo to, da je Žunkovič naravnost omenjal, da je »zmotna znanost našla plodna tla ravno v Nemčiji, za katero vsakdo ve, da je njeno ozemlje eno samo grobišče Slovanov: živ dokaz so slovanska imena pokrajin in naselij. Ponemčevanje je trajalo sto in sto let, a mi še vedno razbiramo njihov pomen…«.

Z začetkom prve svetovne vojne so ga reaktivirali in ga s činom podpolkovnika poslali na galicijsko fronto. Leta 1915 je izšel njegov ETYMOLOGISCHES ORTSNAMEN LEXIKON, njegovo drugo najpomembnejše delo. Zaradi protirežimskega »delovanja« ga je 1916 vojaško sodišče degradiralo in kaznovalo z enoletnim strogim zaporom. Po pritožbi je bil na ponovnem sojenju oproščen krivde, vrnili so mu čin podpolkovnika, in ga premestili na Cetinje v Črni gori.

Razpad avstro-ogrske monarhije ga je zatekel na Dunaju, od koder se je na poziv generala Maistra takoj vrnil v Maribor. Bil je postavljen za predavatelja in ravnatelja sedemrazredne vojaške realke v znani mariborski »kadetnici«, dejansko prvi slovenski vojaški šoli, na kateri se je zbralo 193 gojencev. Kot pobudnik teorije o avtohtonosti Slovanov je Žunkovič v vojaški šoli dopuščal tudi uporabo srbščine. Med gojenci te vojaške realke, večina se je udeležila bojev za Koroško, so bili tudi Josip ČERNI, poznejši admiral in poveljnik Jugoslovanske vojne mornarice (1943–1950) in Božidar KRAUT, generalpodpolkovnik JLA. Po oblikovanju države SHS in nove jugoslovanske (kraljevske) vojske je bil Žunkovič premeščen v Niš. Že leta 1921 je bil na lastno prošnjo upokojen, pa se je ponovno vrnil v Maribor. V letih 1923–1933 je honorarno upravljal Študijsko knjižnico v Mariboru. Leto dni pred svojo smrtjo je Žunkovič v Mariboru objavil razpravo SLOVENSKA VOJNA ZGODOVINA OD KRISTUSOVEGA ROJSTVA DO LETA 1443, ki je popolnoma neznana slovenski javnosti, predvsem vojaški. V njej je opozoril na številne zgodovinske vire, ki omenjajo prelomne točke slovenske nacionalne in vojaške zgodovine, tako tudi pozabljenega hrvaškega zgodovinarja Kačića, ki je 1759 v svoji knjigi o slovenski zgodovini navedel 50 slovenskih kraljev od Kristusovega rojstva naprej! Tega slovenska »uradna« zgodovina nikjer ne omenja! Namerno ali ne, je seveda vprašanje. Umrl je 1940 v Mariboru, kjer je tudi pokopan.

Ker je bil podpolkovnik Žunkovič dejansko pionir venetske teorije o avtohtonosti Slovencev, je bil trn v peti avstro-ogrskim in nemškim zgodovinarjem, po 1918 pa tudi vsem domačim zgodovinarjem, ki so sprejeli in širili teorije o »preseljevanju Slovencev« in o njihovem »plemenskem sorodstvu« s Srbi in Hrvati. Zato so morale njegove knjige, pisane sicer v nemščini, iz domačih knjižnic. V uvodu svoje glavne knjige o slovanskem temelju Evrope je zapisal: »Zavedam se, da je zanikanje trditve o samoniklosti Slovanov ena izmed najhujših zmot oziroma znanstvenih ponaredkov, kar jih je kdaj bilo«. In dalje: » Slovence je (treba) obravnavati kot najbolj ohranjeni ostanek evropske predzgodovine. Najstarejši pisni spomenik Evrope, rune (venetska pisava, moja opomba), so slovanskega izvora v sodobnem jezikovnem pomenu…«.

Ponovno je na Žunkoviča opozoril 1998 (malce nacionalno nestrpni) Leopold VERBOVŠEK s knjigo V SENCI ZGODOVINE, v kateri je Žunkovič temeljito predstavljen kot začetnik venetologije, skoraj nič pa ne zvemo o njem kot častniku, zgodovinarju, človeku. Ravno zato si podpolkovnik Martin Žunkovič zasluži vsestransko in objektivno predstavitev v  vojaškem, zgodovinskem in kulturološkem pogledu. Kot venetologa ga že poznamo!

MASELJ Fran - PODLIMBARSKI (1852–1917), stotnik avstro-ogrske vojske in pisatelj. Rojen  je bil v Spodnji Lokvi pri Lukovici pod Limbarsko goro (psevdonim). Bil je ljubljanski dijak in brez sredstev za študij. Ko je bil  1872 poklican k vojakom, je zaradi socialne stiske ostal v avstro-ogrski vojski in dosegel čin stotnika. Leta 1905 se je upokojil in posvetil pisateljevanju.

Njegovo glavno delo je avtobiografski roman GOSPODIN FRANJO, ki ga je 1913 izdala Slovenska matica. Maselj je kot častnik služboval 1885–1889  tudi v Bosni in Hercegovini. Ko je 1908 Avstrija anektirala Bosno in Hercegovino, je jugoslovansko in socialistično usmerjen pisatelj pisal o malem bosanskem človeku, gozdarskem delavcu in slovenskem inženirju Francetu Vikarju, ki živi v Bosni in Hercegovini in prijateljuje z domačini. Seveda je bil roman ob začetku I. svetovne vojne postavljen na črni listo, Maselj pa degradiran, obdolžen veleizdaje in preganjan. Tako v ljubljanskem Slovanu niso zagledala luč sveta še nekatera njegova dela kot ROMARJI, REX SODOMAE in druga.

Značilno za Maslja je, da ga je vojaški jarem sicer omejeval, čeprav je tudi res, da so skoraj vsa njegova dela posvečena slovenskemu vojaku v tuji, avstro-ogrski vojski. Maselj ni služil v tej vojski iz nekakšnega nacionalpatriotizma, temveč iz preproste socialne nuje. Ko so se 1907 tudi na Slovenskem uveljavile socialdemokratske ideje, je Maselj pogumno zapisal v dnevnik: »Trda delavčeva roka mi je ljubša nego mehka generalova, ker prva kaj stori za človeštvo, druga pa nič!« Ta misel je idejno zelo sorodna Cankarjevemu delavcu – proletarcu. Tudi Maselj je podobno kot Cankar grajal Kavčičeve hvalnice slovenskim generalom v avstrijski in avstro-ogrski vojski.

Maselj se je kot pisatelj prvi sistematično posvetil vojaški problematiki, saj jo je kot poklicni častnik tudi vsestransko spoznal, razumel in občutil. Ker pa v času njegovega službovanja ni bilo večjih bojnih pohodov, razen bojev v Bosni in Hercegovini 1878, je tudi razumljivo, da v Masljevih delih ni zaslediti vojnih motivov, podobnih Tolstoju in njegovi Vojni in miru. Leta 1962 ga je predstavil Janez Rotar v knjižnici POKORNO JAVLJAM.

KAŠ Igo (1853–1910), stotnik avstro-ogrske vojske. Rojen je bil v Vojniku pri Celju. Bil je študent graške univerze. Kot rezervni častnik avstro-ogrske vojske se je 1878 udeležil vojaškega pohoda in okupacije Bosne in Hercegovine. Kmalu zatem se je aktiviral in kot častnik služboval v Bosni in Hercegovini, Dalmaciji in Boki Kotorski. Po upokojitvi je bil privatni gimnazijski profesor v Badnu, v Nemčiji. Napisal je svoje spomine in več potopisov. Najbolj znan je  njegov ciklus novel z naslovom DALMATINSKE POVESTI, ki so izhajale 1891 v Ljubljanskem zvonu, po njegovi smrti pa tudi v samostojni knjigi. Njegovo delo in življenje ni dovolj predstavljeno.

GOLIJA Pavel (1887–1959),  stotnik avstro-ogrske vojske, dramatik, pesnik in akademik. Rojen je bil v Trebnju. Končal je kadetnico v Karlovcu in kot častnik avstro-ogrske vojske služboval v Trstu. Že zgodaj je začel s pesnikovanjem in svoje prve pesmi je 1912 objavil v Slovanu in kasneje tudi v Ljubljanskem zvonu. Sodeloval je v I. svetovni vojni v Dobrudži in kot stotnik je 1915 s svojo enoto prestopil na rusko stran. Iz tega obdobja so številne njegove pesmi z vojaško motiviko, predvsem pa ČRNOMORSKI SONETI, posvečeni padlim prijateljem v Dobrudži. Najprej se je priključil jugoslovanskim dobrovoljcem srbske vojske, nato pa je kot pristaš preporodovcev postal idejni pobudnik disidentov in prestopil na stran ruske cesarske vojske in belogardejcev. Nazadnje je spoznal zmoto in prestopil na sovjetsko stran. Postal je častnik Rdeče armade in uslužbenec narodnega komesariata za narodnostna vprašanja, kateremu je načeloval Stalin. V Moskvi je tudi proučeval gledališko dramaturgijo in novi svetovno nazor. Leta 1919 se je vrnil v Ljubljano. Bil je tudi upravnik ljubljanske Drame. Član SAZU je postal 1953. Njegova glavna dela so zbirka VEČERNA PESMARICA  in PESMI O ZLATOLASKI, izšle 1921, in številne mladinske igre, kakor SNEGULJČICA in JURČEK, 1932. Prevedel je tudi številna gledališka dela. Primerno je predstavljen v slovenskem kulturnem prostoru, manj pa z deli  z vojaško motiviko.

GRABELJŠEK Karel (1906–1985), partizanski častnik, učitelj, novinar in pisatelj. Rodil se je na Vrhniki. Pred II. svetovno vojno je poučeval v Trbovljah in na Vrhniki. Pisati je začel zgodaj, saj je že 1933 izšla socialna povest SIRENE TULIJO. No, pravo vzpodbudo mu je dala NOB.  NOV se je priključil že 1942 in opravljal številne odgovorne vojaške in kulturne naloge. Iz tega obdobja so znane številne črtice in trije romani z vojaško oz. partizansko tematiko: DOLOMITI SE KRUŠIJO, POMLAD BREZ LASTOVK in MOST. Njegovo najpomembnejše delo pa je vsekakor roman MED STRAHOM IN DOLŽNOSTJO, ki je izšel 1967 in spada med najboljša prozna dela s partizansko vojno tematiko na Slovenskem. Njegovo IZBRANO DELO  je izšlo 1975. Dvakrat je dobil tudi Prešernovo nagrado za književnost. Predstavljen je dokaj solidno.

HACE Matevž (1910–1979), partizanski častnik in komisar, družbenopolitični delavec in pisatelj. Rojen je bil v Podcerkvi na Notranjskem. Bil je gozdni delavec. Že zgodaj se je priključil KPS,  od 1941 je bil partijski aktivist na Notranjskem. Potem se je priključil NOV in pretežno opravljal komisarske naloge, nazadnje v 14. diviziji in 4. operativni coni na Štajerskem. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in tudi ljudski poslanec. Po osvoboditvi je začel objavljati krajše sestavke s partizansko tematiko, ki so temeljili na dokumentiranih izpovedih preprostih ljudi, borcev in častnikov, kakor so PARTIZANSKE SLIKE, 1951; LJUBEZEN IN OROŽJE, 1965; KOMANDIRJEVA POVEST, 1972 in druge. Vsekakor pa so najpomembnejši njegovi KOMISARJEVI ZAPISKI I – III, 1957–76, ki predstavljajo tudi odlično dokumentarno gradivo o partizanskem boju in legendarnem pohodu 14. partizanske divizije na Štajersko. Predstavljen je primerno.

PAVŠIČ Vladimir - Matej BOR (1913–1998), partizanski častnik in funkcionar, pisatelj, pripovednik, dramatik, prevajalec, kritik, akademik, okoljevarstvenik in venetolog. Rojen je bil v Grgarju. Diplomiral je iz slavistike in se že zgodaj začel uveljavljati na literarni sceni. Takoj se je vključil v NOG in je nosilec partizanske spomenice 1941. Kot partizanski pesnik je izdal 1942 zbirko borbenih in domoljubnih pesmi PREVIHARIMO VIHARJE, kot dramatik je 1944 napisal aktualno politično igro RAZTRGANCI. Bil je član SNOS in umetniški vodja SNG na osvobojenem ozemlju. Po vojni je bil novinar in pisatelj, funkcionar in dobitnik najvišjih državnih in republiških priznanj. Njegova partizanska oz. borbena poezija je prežeta tudi z liričnimi doživetji. Tudi v ostalih delih je vsebinsko poglobljena človeška tematika prekrila navidezni aktivizem. Napisal je nekaj sodobnih tem in filmskih scenarijev. Njegova glavna povojna dela so: drama VRNITEV BLAŽONOVIH, 1954; roman DALJAVE, 1961; drama ZVEZDE SO VEČNE, 1971 in roman ODLOŽENI, 1980. V zadnjem obdobju svojega življenja se je vneto poglobil v starodavne venetske zapise in skušal dokazati avtohtoni izvor Slovencev oz. Venetov. Njegova odkritja so povečala število pristašev venetske teorije. Primerno je predstavljen v slovenskem kulturnem prostoru.

DESTOVNIK Karel - Kajuh (1922–1944); partizanski častnik, vosovec, kulturnik, pesnik in narodni heroj. Rojen je bil v Šoštanju. Že kot gimnazijec je začel pisati in objavljati pesmi in črtice. Po nemški okupaciji Slovenije se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju in v začetku je bil aktiven kot vosovec v Ljubljani. V NOV je stopil 1943 in bil vodja kulturne skupine 14. divizije. Njegove lirične pesmi so prežete s partizansko tematiko. Najbolj znana je vsekakor njegova pesem KJE SI, MATI? Najpomembnejša je njegova zbirka PESMI, ki je izšla 1943 v 38 izvodih. Padel je ob koncu pohoda 14. divizije na Štajersko, blizu rodnega kraja. Po vojni so ponovno izšle njegove PESMI in Izbrano delo, 1978. Predstavljen je primerno.

SVETINA Tone (1925–1998),  partizanski častnik, pisatelj in kipar. Rojen je bil na Bledu, nižjo gimnazijo pa je obiskoval v Kranju in na Jesenicah. Po mobilizaciji v nemško vojsko je pobegnil k partizanom, kjer je opravljal razne dolžnosti. Po končani vojni je delal v raznih političnih in upravnih organih. Bil je tudi navdušen lovec, pa je kot tak prijateljeval tudi s Titom in drugimi jugoslovanskimi voditelji. Napisal je nekaj del iz lovskega življenja, kot LOVČEVA HČI, 1957,  ORLOVO GNEZDO, 1963 in VOLČIČI, 1980. Kot kipar samouk je ustvarjal monumentalne kipe iz starega orožja, ki se nahajajo širom po svetu, nekaj eksponatov pa je tudi v njegovi galeriji na Bledu. Svetina si je vneto prizadeval prispevati svoj delež k slovenskemu vojnemu romanu, kar mu je vsekakor uspelo v UKANI, I–IV, 1965–87, saj je doživel največ ponatisov in izdaj med vsemi slovenskim literarnimi deli. Njegov dom na Bledu je bil nekakšen sejem ljudi in idej, saj so vsi obiskovalci »morali« v spominsko knjigo zapisati svoje misli in ideje. Štejem si v čast, da sem bil njegov prijatelj in strokovni svetovalec za varnostno tematiko v njegovih poznih delih, predvsem za načrtovani veleroman Agent Alfa (verjetno v zapuščini).

b) Zgodovinarji:

KLANJŠČEK Zdravko, (1925–2002), vojaški zgodovinar, polkovnik. Rojen je bil v Kogu. Sodeloval je v NOB od 1941, nakar je bil interniran v Gonarsu. V NOV je bil politični komisar čete in bataljona, po 1945 pa je ostal v JLA vse do 1983. Od 1984 je izredni profesor za vojaško zgodovino na FDV v Ljubljani. Pretežno se je ukvarjal z vojaško zgodovino NOV na Slovenskem. Bil je višji znanstveni sodelavec Vojnozgodovinskega inštituta JLA oz. dislocirane skupine v Ljubljani. Sodeloval je pri Zborniku dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, Boji v Sloveniji in pri monografiji Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. Poleg številnih člankov in razprav je napisal: Narodnooslobodilački rat u Sloveniji 1941–1945, Beograd, 1984, Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941–1945 na Slovenskem, 1989 in Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske 1943–1945, 1999.

ŠVAJNCER J. Janez, (1948), po izobrazbi pravnik, drugače pa pisatelj, urednik in brigadir slovenske vojske. Rojen je bil sicer v Ljubljani, po poreklu pa je Prlek. Po končani gimnaziji in višji pravni šoli v Mariboru je nadaljeval s študijem na pravni fakulteti v Ljubljani. Leta 1971 je odšel k vojakom, v šolo rezervnih pehotnih oficirjev v Bileći. Nato se je zaposlil v Službi državne varnosti, potem pa je bil novinar in urednik pri Večeru in Komunistu. Od 1990 se je zaposlil v Rslo in Ršto Slovenije, po osamosvojitvi Slovenije je bil pomočnik načelnika Ršto in načelnik oddelka, 1993–1994 v Mors direktor III. uprave za vojaške zadeve. Leta 1994 bil povišan v brigadirja. Na Šoli za častnike je predaval vojno zgodovino Slovencev, leta 1996 je bil upokojen. Pretežno se je ukvarjal z zgodovino slovenskih vojaških enot, nastankom in razvojem slovenske vojske in vojne za Slovenijo. Uveljavil se je tudi kot pisatelj. Kot vojaški zgodovinar je napisal: Odlikovanja in znaki na Slovenskem, 1978; Naše stare značke, 1983; Partizanska odlikovanja, znaki in medalje, 1985; Svetovna vojna 1914–1918; Slovenci v avstro-ogrski armadi, 1988; Slovenska vojska 1918–1919, 1990; Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, 1992; Obranili domovino, Teritorialna obramba Republike Slovenije v vojni za svobodo in samostojno Slovenijo, 1993; Uniforme, 1997; Vojna zgodovina, 1998; Pomlad 1991, 2001.  Leta 1988 je uredil zbornik Boj za Maribor. Za roman Čuden dan v Bukevci, 1983, je dobil Kajuhovo nagrado. Druga pomembnejša literarna dela: Dež na silvestrovo (1984), Življenje sv. Jurija (1986), Past za podgane (1987), Vzpon in zmaga revolucije pri sv. Tomažu (1987), Minisatrova sprejemnica (1989), Na stekleni strehi (1991), Odnesla je Drava (2001). Vodi zasebni Vojni muzej v Logatcu. Ureja Vojnozgodovinski zbornik, ki ga izdaja ta muzej.

c) Glasbeniki:

ŠIRCA Friderik (SAVIN Risto), (1859–1948), topniški generalmajor avstro-ogrske vojske in skladatelj. Rojen je bil v Žalcu.  Kot častnik je služboval tudi na Dunaju in v Pragi, kjer se je ljubiteljsko zanimal za glasbeno življenje in tudi izobraževal. Služboval je tudi v Sarajevu, Varaždinu in Beli Crkvi, pa se je tako seznanil z jugoslovansko folklorno glasbo. Pred koncem I. svetovne vojne je bil povišan v čin topniškega generalmajorja in upokojen, nastanil se je v rodnem kraju in se posvetil skladanju. Njegov operni prvenec iz 1898 ima čisto vojaški naslov – POSLEDNJA STRAŽA. Njegov opus obsega okrog 50 orkestralnih, komornih in klavirskih del. Znane so njegove opere LEPA VIDA, 1907 in GOSPOSVETSKI SEN, 1921. Vsekakor je njegovo najboljše delo opera MATIJA GUBEC, 1922, cenjeni pa so tudi njegovi samospevi in zborovske skladbe. Njegov skladateljski opus je sicer primerno predstavljen, manj pa je znano, da je bil generalmajor, pa tako tudi vojaška motivika v njegovih delih ni dovolj raziskana.

c) Slikarji in  kiparji:

KLODIČ Maksimilijan, pl. Sabladoski, kapetan fregate avstrijske vojne mornarice in slikar. Rojen je bil v Trstu v ugledni družini. Bil je odličen slikar in zelo cenjen kot portretist. Njegov brat KLODIČ Anton je bil bogoslovec, pesnik in klasični filolog.

MELS - COLLOREDO Egon,  kapetan fregate avstrijske vojne mornarice in slikar. Rojen je bil v Gorici v slovenski družini. Bil je odličen slikar, zato je poveljstvo avstrijske vojne mornarice izdalo njegova dela v dveh grafičnih zbirkah.

d) Znanstveniki:

HERBERSTEIN Žiga (1486–1566), častnik staroavstrijske vojske, diplomat, potopisec in kartograf. Kot častnik avstrijske vojske se je odlikoval v vojnah proti Benečanom in Madžarom. Pozneje je sodeloval v številnih uspešnih diplomatskih misijah, pa je svoje doživljaje in znanstvene izsledke predstavil v knjigi o Rusiji (1549), kakor tudi v obširni avtobiografiji. Z odličnim znanjem slovanskih jezikov, predvsem slovenščine, je pozitivno  vplival na slovensko narodno zavest, predvsem na Bohoriča in ostale protestante. Bil je med najpomembnejšimi osebnostmi svojega časa na Slovenskem, kot navaja zgodovinar Vojvodine Kranjske. V novejše času je podrobneje predstavljen tako v Sloveniji kot tudi v Rusiji.

VEGA   Jurij, baron (1754–1802), topniški major avstrijske vojske, balistik in matematik. Rojen je bil v revni družini v Zagorici pri Dolskem. Kot topniški častnik avstrijske vojske je uspešno sodeloval pri obleganju Beograda pod poveljstvom generala Lavdona. Pozneje je bil profesor balistike in matematike na topniški vojaški šoli na Dunaju. Najbolj znan je po logaritemskih tablicah, ki so obenem tudi najbolj znana in razširjena knjiga po celem svetu. Za vojaške in znanstvene zasluge je prejel 1796 najvišje avstrijsko odlikovanje – red Marije Terezije, 1800 pa je bil povzdignjen tudi v barona. Predstavljen je primerno.

KOMEL Andrej, pl. Sočebran (1829–1829), major avstrijske vojske, učitelj in utemeljitelj slovenskega vojaškega izrazoslovja. Rojen je bil v Solkanu pri Novi Gorici, kjer je učiteljeval. Kot prostovoljec je kmalu postal častnik avstrijske vojske, pa je zaradi lažjega sporazumevanja z vojaki in podčastniki – Slovenci prvi prevedel v slovenščino vojaške pravilnike, in sicer: BOJNA SLUŽBA (1873), SLUŽBENI REGLEMENT (pravilnik), NOVA PUŠKA, KRATEK PODUK O ZEMLJIŠČU, GARNIZONSKA IN STRAŽARSKA SKUŽBA, ORGANIZACIJA VODSTVA in PUŠKA REPETIRKA, skupaj 16 učbenikov in slovensko SLOVNICO ZA NEMCE.  Zato ga slovenski vojnologi (prof. dr. Tomo KOROŠEC) upravičeno štejejo za utemeljitelja slovenskega vojaškega izrazoslovja. Pričakovati je, da bo njegovo življenje in delo  temeljito predstavljeno že v bližnji prihodnosti.

POGATSCHNIGG (POGAČNIK) Rihard (1839–1895), kontraadmiral avstro-ogrske vojne mornarice in začetnik torpedistike. Bil je rojen v Trstu. Leta 1856 je končal vojnopomorsko akademijo v Trstu. Dobro je obvladal slovenščino  ali »ilirščino«, kakor je zapisano v njegovih kadrovskih dokumentih. Pretežno se je ukvarjal z mornariškim topništvom in uvajanjem torpedne oborožitve v avstro-ogrsko vojno mornarico, za kar je prejel številna vojaška odlikovanja, pa tudi čin »častnega« kontraadmirala. Umrl je v Pulju, kjer je tudi pokopan. Ni primerno predstavljen.

POTOČNIK Herman - NOORDLUNG (1892–1929), častnik avstro-ogrske vojske, raketni inženir, strokovnjak za vesoljsko tehniko. Rojen je bil v Pulju. Na Dunaju je 1913 končal tehnično vojaško akademijo, 1925 pa še strojništvo na visoki tehnični šoli, kjer je diplomiral kot specialist za raketno tehniko. Leta 1929 je izdal knjigo PROBLEMI VOŽNJE PO VESOLJU – RAKETNI MOTORJI, s katero je postal eden od utemeljiteljev vesoljske tehnike. Ni primerno predstavljen.

PIVKO dr. Svetopolk, (1910–1987), profesor strojništva, letalski konstruktor, polkovnik letalsko-tehnične službe vojnega letalstva JLA, akademik SANU. Rojen je bil v Mariboru. Strojništvo je začel študirati v Pragi, diplomiral pa je 1933 v Beogradu. Od 1934 je bil na specializaciji v Parizu, kjer se je prvenstveno ukvarjal s problemi navpičnega vzletanja letal. Doktoriral je 1938  na pariški Sorboni, nato pa je delal v konstrukcijskem oddelku tovarne letal v Zemunu. Bil je pripadnik NOV od 1941, 1944 pa je bil poslan na Višjo letalsko vojno akademijo v ZSSR. Po povratku je bil julija 1945 postavljen za pomočnika poveljnika jugoslovanskega vojnega letalstva za tehnično službo. Od 1947 do 1964 je bil glavni inženir vojnega letalstva in upravnik Letalsko-tehničnega inštituta, ki je bil ustanovljen na njegovo pobudo. Pretežno se je ukvarjal z raziskovanjem in projektiranjem letal. Bil je predsednik Jugoslovanskega društva za mehaniko in član mednarodnih organizacij s področja letalske tehnike. Od 1960 je bil redni profesor mehanike na strojni fakultete v Beogradu. Leta 1961 je bil izbran za dopisnega, kot prvi in edini Slovenec pa leta 1976 za rednega člana Srbske akademije znanosti in umetnosti – SANU. Napisal je temeljna dela o aerodinamiki, statiki, mehaniki in kinematiki, kakor tudi 176 znanstvenih razprav iz letalske tehnike in aerodinamike v domačih in tujih strokovnih revijah. Pokopan je v Beogradu. Kljub temu da izhaja iz znane mariborske družine, je v Sloveniji skoraj neznan. Omenjen je v ES.

PETERCA dr. Miroslav, (1926), geodet in generalmajor JLA v pokoju. Rojen je bil v Ljubljani, kjer je tudi končal gimnazijo. Že 1942 je vstopil v NOV in po pohodu 14. divizije na Štajersko je postal namestnik poveljnika bataljona. Ostal je v JLA in 1948 končal Geodetsko vojaško šolo, 1959 pa še Višjo geodetsko vojaško akademijo. Poleg tega je 1963 končal fakulteto za geodezijo, 1974 pa doktoriral iz kartografije. Bil je več let načelnik Vojaškega geografskega inštituta JLA. Po upokojitvi 1987 je postal izredni profesor za kartografske projekcije na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Napisal je okrog 40 strokovnih razprav s področja tematske, topografske in matematične kartografije. Ima izredne »kartografske« zasluge za Slovenijo.

ŽABKAR dr. Anton, (1935), kapetan bojne ladje, doktor vojaških ved, profesor obramboslovja, kapitan SV v pokoju. Rojen je bil v Beogradu. Gimnazijo in veliko maturo je opravil 1954 v Kranju. Končal je Vojnopomorsko akademijo (1957) in Višjo vojnopomorsko akademijo (1967). Poleg začetnih poveljniških, je opravljal tudi predavateljsko-pedagoške dolžnosti v Vojnopomorskem šolskem centru Jugoslovanske vojne mornarice v Divuljah pri Splitu kot redni profesor na Poveljniško-štabni pomorski akademiji. Dosegel je čin kapetana bojne ladje. Magistriral je 1978 na FSPN v Ljubljani na temo Evolucija globalne strategije ZDA, SZ in Kitajske 1945–1975. Doktorat vojaških znanosti je kot prvi med slovenskimi častniki pridobil 1983 v Centru visokih vojnih šol v Beogradu, na temo: Analiza učinkovitosti združene taktične sestave v I. etapi protidesantne operacije. Bil je sodelavec Vojnotehničnega inštituta, nazadnje pa znanstveni svetnik v Ladjedelniškem inštitutu Jugoslovanske vojne mornarice v Zagrebu. Leta 1991 je izstopil iz JLA in se zaposlil v Centru za strateške študije Mors. Leta 1994 je bil povišan v čin kapitana in imenovan za svetovalca vlade RS. Je dolgoletni sodelavec revije Obramba, Pomorske enciklopedije, Vojnega in Pomorskega leksikona in Slovenskega vojaškega slovarja (II. izdaja). Od 1992 je redni profesor obramboslovja FDV v Ljubljani za predmet Sodobni oborožitveni sistemi in postdiplomskega študija – predmeta Uvod v teorijo operatike. Objavil je okrog 200 strokovnih člankov in razprav ter napisal naslednje knjige: Ratne mornarice u lokalnim ratovima 1950–1986, Beograd, 1987; Ratne mornarice u vojnim intervencijama i akcijama specijalnog rata 1967–1988, Beograd, 1990; The Drama in Former Yugoslavia, Dunaj, 1994 in Analyses of the Conflict in Former Yugoslavia, Dunaj, 1995. Je vrhunski strokovnjak za geopolitično in vojnopomorsko problematiko.

KOLENC dr. Jurij, (1944), polkovnik v pokoju, doktor vojnotehničnih znanosti, univerzitetni diplomirani inženir prometa, redni profesor Univerze v Zagrebu in Ljubljani. Rojen je bil v vasi Avče pri Novi Gorici. Po opravljeni prometni vojaški šoli na Reki (1962), je končal Vojno akademijo JLA prometne smeri v Beogradu (1967), kmalu zatem pa še prometno fakulteto Univerze v Beogradu (1973). Magister tehničnih znanosti na področju znanstvene organizacije dela je postal junija 1976 na Univerzi v Zagrebu. Specializacijo iz vojaško transportne logistike pa je kot dvoletni izredni študij opravil na Poveljniško štabni akademiji  v Beogradu julija 1985. Še pred tem, januarja 1985 pa je na Visoki vojnotehniški šoli v Zagrebu postal doktor vojnotehničnih znanosti s področja prometa.

Od 1973 do julija 1991 je opravljal pedagoško in znanstveno-raziskovalno dejavnost na Visoki vojnotehnični šoli v Zagrebu z nazivom asistent do rednega profesorja. Od septembra 1983 je poleg tega bil predstojnik Prometne smeri in Katedre za promet in transport ter Podiplomskega študija iz transportne logistike. Julija 1991 je zapustil JLA s činom polkovnika prometne smeri.

Zatem je bil direktor Inštituta prometnih znanosti Univerze v Zagrebu (do 1995), zatem pa se je z nazivom redni profesor Univerze v Zagrebu zaposlil na Fakulteti za pomorstvo in promet (v Portorožu) Univerze v Ljubljani. Član je mnogih domačih in tujih znanstvenih združenj. Napisal je 4 univerzitetna učbenika, 8 skript – priročnikov in objavil doma in v tujini okrog 130 znanstvenih del, strokovnih člankov in raziskovalnih projektov.

Je prvi in edini slovenski doktorant vojnotehnišnih znanosti s področja prometa in vodilni  strokovnjak za prometno in transportno problematiko, vojaško in civilno.