ZANIMIVOSTI - Z25

Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju, je 27. maja 2005 v Mariboru predstavil svojo novo knjigo Slovenska vojaška inteligenca. Častni gost je bil Borut Maister, vnuk generala Maistra.

Pisec Spremne besede, generalpodpolkovnik dr. Iztok Podbregar, je zapisal: »Avtor nam predstavlja nadvse zanimivo, a skorajda pozabljeno in celo prezrto temo o slovenski vojaški inteligenci. Zbral je številne in razkropljene podatke o slovenskih vojakih v skupnih treh vojskah in naredil nekakšno inventuro ob ustanovitvi avtohtone slovenske vojske, njene profesionalizacije in vključitve v Nato. Vsekakor gre za pionirsko delo na področju slovenskega vojaštva«.

Knjiga nima nobenih znanstvenih pretenzij. Njen osnovni namen je, da načne pozabljeno temo o slovenski vojaški inteligenci, predvsem pa, da vzpodbudi mlajše raziskovalce za podrobnejše preučevanje slovenske vojaške inteligence, posebej še njenega vrha – generalov in admiralov, oziroma vojskovodij, poveljnikov in junakov. Zavedal sem se znanega reka: Narod, ki svojih vojakov ne časti, jih vreden ni!.

Zgodovinski spomin

Gre torej za nekakšno inventuro in pregled stanja do ustanovitve avtentične slovenske vojske in njene vključitve v nove integracije – Nato. Pohvalno je seveda, da je GŠ Slovenske vojske z ustanovitvijo vojaško-zgodovinskega centra zapolnil vrzel slabega zgodovinskega spomina.

Potrebo po tovrstni študiji pa je čutiti tudi ob očitnem ignoriranju slovenske vojaške inteligence. Namreč, dr. Marko Kos v svoji knjigi Slovenska inteligenca (Vloga in perspektive), ki je izšla 1999, enostavno ne pozna pojma slovenske vojaške inteligence kot enovitega profesionalnega stanu oziroma dela narodne inteligence. Pomiki so vendarle opazni. Dr. Anton Grizold, bivši obrambni minister, je marca 2004 že načel tudi temo o vojaški inteligenci, rekoč, da Slovenci zaradi zgodovinskih razlogov nismo imeli priložnosti, da bi si oblikovali tudi svojo tretjo vejo razumništva: poleg humanistične in tehnične tudi vojaško inteligenco.

Najbolj absurdno pa je dejstvo, da niti Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih (UL/RS št. 47, 29. 6. 1998) ne pozna prav nobenega vojaškega poklica niti »strokovnega ali znanstvenega« naslova! Očitno je bil spregledan Sušnikov priročnik o akademskih poklicih iz leta 1932. Zato je pohvalno, da je Karl Erjavec, novi obrambni minister načel tudi to temo.

Zato aktualnost teh zapisov ni samo v ponovnem oživljanju pojma slovenske vojaške inteligence, temveč tudi  v poskusu antropološkega prikaza njenega razvoja v fazi »najemništva«, torej obdobja, ko so slovenski vojaki in častniki služili v več tujerodnih in dveh skupnih jugoslovanskih vojskah, kjer so pokazali ne samo izjemen pogum, temveč so si tudi pridobili ugled izredno sposobnih častnikov in poveljnikov. To pa so vsekakor nacionalne vrednote, posebej še, če k temu prištejemo domoljubje. Seveda mislim na domoljubje odpora (kmečkega, partizanskega), ne pa na prostovoljno ali kakšno drugo kolaboracijo!

Pričujoči zapisi zato uvodoma načenjajo nujno razpravo o pojmu vojaške inteligence kot delu družboslovne inteligence oziroma delu integralne inteligence. Vsi tisti, ki se le stežka sprijaznijo že s samim pojmom »vojaška inteligenca«, navadno pričakujejo, da bo častnik še pesnik (kot Maister) ali pisatelj (Podlimbarski), zato sem namenoma dodal nekaj osnovnih podatkov o vojaškem šolstvu, vzgoji in oblikovanju častnikov oziroma pripadnikov vojaškega stanu (sloja). Ker pa mnogi ne priznajo niti vojaške znanosti, še manj pa poznajo obseg znanstveno-raziskovalnega dela na vojaškem področju, je bilo vsekakor nujno predstaviti še to področje, o katerem smo nedavno dobili temeljno znanstveno delo dr. Antona Žabkarja, »slovenskega Clausewitza«.

S takimi izhodiščih je bilo seveda tudi lažje poiskati začetke slovenske vojaške inteligence, predvsem njenega vrha oziroma prve generale – admirale slovenskega rodu. Ta del bo zanimiv tudi za širšo javnost, saj mnogi ne vedo, kdo je bil dejansko prvi general s slovenskimi koreninami. Kandidati so štirje, in sicer: Jernej Basaj Jerajev, rojen  1719 v vasici Vopovlje pri Spodnjem Brniku, general Vojne krajine. Drugi, Pavel Seničar pl., rojen 1760, je postal leta 1815 generalmajor avstrijske vojske. Tretji, Josip Žiga Novak, rojen 1772, je 1827 postal topniški general avstrijske vojske. In četrti, John Jeffrey Rakovec, pl. Raigersfeld,  rojen 1770, je 1833 postal kontraadmiral angleške vojne mornarice. Izbor seveda ni problematičen, le Basajevo službovanje v Vojni krajini bo potrebno še raziskati. Bolj ali manj je uveljavljeno, da je prvi »pravi« slovenski general Rudolf Maister, čeprav mnogi menijo, da je to pravzaprav malo znani kontraadmiral Metod Koch, prvi poveljnik vojne mornarice Kraljevine SHS! Drugi pa trdijo, da je formalno to generalmajor Franc Rozman - Stane, poveljnik slovenske partizanske vojske. Prav tako je malo znano skupno število slovenskih generalov – admiralov slovenskega rodu v tujih, dveh jugoslovanskih in slovenski vojski do 1995. V zbirnem ABC seznamu jih je trenutno  257! Vendar sem prepričan, da to ni končno število. Pred dnevi sem bil opozorjen, da je tudi Rudolf Petovar, generalpolkovnik JLA, bil slovenskega rodu, kar mi je osebno potrdila hčerka, ki živi v Beogradu.

Pet mejnikov 

Na naslovnici sem zavestno, kot nekakšne mejnike, predstavil pet najpomembnejših slovenskih generalov, ki so opravljali najvišje vojaške dolžnosti, in sicer: pehotnega generala Blaža Žemvo, načelnika GŠ avstro-ogrske vojske 1911–1912, generalmajorja Rudolfa Maistra, poveljnika prve slovenske vojske 1918–1919, generalpodpolkovnika Franca Rozmana - Staneta, načelnika GŠ NOV Slovenije 1943–1944, generalpolkovnika Staneta Potočarja - Lazarja, načelnika GŠ JLA 1972–1979  in generalmajorja Janeza Slaparja, načelnika Ršto Slovenije v toku osamosvojitvene vojne 1991.

Če bodo še drugi, mlajši avtorji pristopili k poglobljenim zgodovinskim, sociološkim in drugim raziskavam o slovenskem deležu v jugoslovanski kraljevi vojski, slovenski partizanski vojski in JLA, potem bomo tudi Slovenci imeli primerno bazo podatkov in študij kot nujno zgodovinsko podlago za študije nastanka in razvoja prve in avtohtone slovenske vojske!

Ker nisem zgodovinar, sem želel samo skicirati osnove za temeljitejšo antropološko študijo o slovenski vojaški inteligenci, da bi vzpodbudil mlajše avtorje za  podrobnejše raziskave in sinteze, da bi opomnil strokovno javnost na prisotnost vojaške inteligence, vojaške strokovnjake pa na potrebo znanstvenega pristopa v preučevanju osnov nastanka slovenske vojske.

Slovenske deleže sem  iskal predvsem v avstro-ogrski cesarski vojski, v vojski Kraljevine SHS – Kraljevine  Jugoslavije in v JLA, medtem ko sem namerno obšel že temeljito obdelane in raziskane strani slovenske vojske generala Maistra (1918–1919) in seveda sistematično predstavljeno zgodovino nastanka in razvoja NOV in PO Slovenije. Velja tudi pripomniti, da nimamo temeljite vojaškostrokovne obdelave raznih delov slovenske kvizlinške vojske (domobrancev, četnikov, križarjev, skrivačev in podobno), pa čeprav je v emigrantski literaturi dovolj virov. Izjema je vsekakor najnovejša knjiga dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo 1943–1945.

Kot že rečeno, temeljne podatke o staroavstrijski in avstro-ogrski vojski sem črpal iz knjige Istvana Deaka z naslovom Beyond nationalism – a social and policital history of Habsburg officer Corps 1848–1918 in nemške inačice z naslovom Der k. u. k. Officier 1848–1918. Seveda sem uporabljal tudi druge vire, med njimi doktorsko disertacijo dr. Roka Stergarja Slovenci in avstro-ogrske oborožene sile (1868–1914).

Za vojsko Kraljevine  SHS – Kraljevine Jugoslavije je najtemeljitejši vir dr. Mile Bjelajac, ki je v dveh knjigah natančno razčlenil nastanek in razvoj vojske Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije do 1935.

O JLA je na voljo dovolj virov. Najbolj sistematične in preverjene podatke je mogoče najti v zborniku z naslovom Razvoj oružanih snaga SFRJ 1945–1985, v Sloveniji skoraj neznano delo, kakor tudi v Vojni enciklopediji in Vojnem leksikonu. Seveda ne gre zanemariti še številnih drugih virov. O neslavnem koncu JLA oziroma o njeni preobrazbi v tri srbske vojske je solidno sintezo podal mag. Andrej Lovšin, brigadir SV.

Neobvezno napotilo

Na podlagi dostopnih podatkov sem se  lotil še obdelave preostalih kategorij oziroma sestavnih delov vsake vojaške organizacije, in sicer: častnikov, podčastnikov, vojakov in mornarjev ter še nepriznanih vojaških kategorij: prostovoljcev, mobilizirancev, pripadnikov kvizlinških vojsk, plačancev in drugih.

Med častniki sem v posebnem »kulturološkem« poglavju predstavil vse doslej znane pisatelje, umetnike in znanstvenike med aktivnimi častniki, kar seveda ne zmanjšuje intelektualnega prispevka tistih častnikov, ki so se ukvarjali samo z operativno-štabnimi zadevami na nivoju od polka navzgor, kakor tudi z vodenjem in poveljevanjem enotam od brigade do armade!

Bodoči raziskovalci, ki bodo razčlenjevali različne kategorije slovenske vojaške inteligence in proučevali njihov pomen in prispevke v nacionalni zgodovini, morajo seveda upoštevati, da so moji zapisi samo neobvezno napotilo.

Temelji so bili postavljeni. Moramo jih samo poznati. Brez poznavanja preteklosti je težko graditi bodočnost!

General Maister in njegovi
Soborci generala Maistra – generali in admirali vojske Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije

O generalih in admiralih vojske Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije ni bilo doslej celovitega zapisa. Niti Enciklopedija Slovenija ni premogla enotnega gesla, razen necelovitega seznama Zato sem se odločil za podrobnejšo preučitev. Prvič so celovito predstavljeni leta 2003 v ljutomerskih Zgodovinskih listi z naslovom Pozabljeni del slovenske generalitete – generali in admirali vojske Države SHS – Kraljevine Jugoslavije 1919–1941.

Večina njih so bili častniki avstro-ogrske vojske in kasneje tudi Maistrovi soborci. Dva sta bila častnika vojske Kraljevine Srbije.

MAISTER,  Rudolf (Kamnik, 29. 3. 1874 – Unec pri Rakeku, 26. 7. 1934), ustanovitelj in generalmajor slovenske vojske in divizijski general VKJ, poveljnik Maribora 1918, pozneje vodja mejne komisije in kraljevi častni pribočnik. Dr. Bruno Hartman je napisal odlično monografija z naslovom Rudolf Maister – general in pesnik.

Maistrove soborce predstavljam podrobneje:

Od A do J

ARMIČ, Bogomil - Matija (Ljubljana, 17. 8. 1890 –  Sarajevo, 21. 4. 1975), topniški brigadni general (1940), poveljnik topništva Bosanskega divizijskega območja v Sarajevu. Oče Leopold, učitelj, Ljubljana, Gradišče 10, mati Katarina, roj. Plavšak. V Ljubljani je končal realko, leta 1908 pa kadetsko šolo. V prvi svetovni vojni je bil nazadnje poveljnik topniške baterije. V vojsko Kraljevine SHS je vstopil marca 1919. Do decembra 1941 je bil v nemškem ujetništvu, nato se je vrnil v Sarajevo. Leta 1942 se je v Sarajevu poročil z Irino Značko - Javorski. Imela sta hčer Irino, 1933. Drugo sorodstvo v Ljubljani ni znano.

DEKANEVA, Linus (Split, 22. 9. 1884 – ?), pehotni brigadni general (1936), kraljevi pribočnik, pomočnik poveljnika Šumadijskega divizijskega območja in glavni inšpektor pehote GŠ. Po realki je 1905 končal kadetsko šolo v Mariboru. Bil je poročen z Nilo Davidović iz Splita, s katero je imel hčerko Meri, rojeno 1938. Živi v Beogradu, z njo je vzpostavljen stik. Kot častnik avstro-ogrske vojske  je nazadnje opravljal dolžnost pomočnika načelnika obveščevalnega oddelka vojaškega območja v Gradcu. Kot stotnik 1. razreda je bil v bojih na Koroškem odlikovan z zIato medaljo za hrabrost. V vojsko Kraljevine SHS je prestopil 1920.

DOLENC,  Anton,  komodor (1918).

GRUND, Friedrich - Miroslav,  komodor (1918).

JANEŽ, Ferdinand (okolica Ljubljane, 29. 5. 1885 – Ljubljana, 1957),  topniški brigadni general (1939), poveljnik topništva Dravske divizije v Ljubljani. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo. Od 1902 do 1906 je končal kadetsko šolo, od 1913 do 1914 pa še višjo topniško šolo. Poročen je bil z Alojzijo Evgenijo Bergman iz Ljubljane. Kot častnik avstro-ogrske vojske je opravljal številne generalštabne dolžnosti, nazadnje je bil referent v topniškem odseku operativnega oddelka Vrhovnega poveljstva. Bil je načelnik štaba poveljstva za vzhodno Koroško in poveljstva Koroškega odreda. Prejel je zlato medaljo za hrabrost in spomenico borcev za severne meje 1918-19. V vojsko Kraljevine SHS je vstopil marca 1919. Leta 1924 je končal višjo šolo vojne akademije.

Od K do L

KILAR, Adolf - Alojz (Tržič, 10. 6. 1887 – Ljubljana, 16. 9. 1939),  pehotni brigadni general (1939), pomočnik poveljnika Bregalniškega divizijskega območja v Štipu. Oče Jernej, višji računski svetnik, mati Marija, roj. Mally. Po vojaški realki je 1905 končal tudi kadetsko šolo avstro-ogrske vojske. Samski. Vzpostavljen je stik z njegovim nečakom v Ljubljani. Kot stotnik in poveljnik čete na soški fronti je bil 1916 pri Monfalconu ranjen in zajet. Iz ujetništva na Siciliji se je vrnil po zamenjavi januarja 1918. Bil je pribočnik poveljnika Ljubljanskega oziroma 37. pehotnega polka, ki se je boril na Koroškem in v Prekmurju. V vojsko Kraljevine SHS je bil sprejet marca 1919. Avgusta 1934 je končal višji tečaj vojne akademije. Deset dni po povišanju v generalski čin ga je v Vranju ubil podporočnik Časmarić Dragoslav. Z vojaškimi častmi je bil pokopan v Ljubljani. 

KOBAL, dr. Rudolf, (Ljubljana, 16. 9. 1878 – Beograd, ?), sanitetni brigadni general (1935), načelnik internega oddelka Glavne vojaške bolnišnice v Beogradu. Oče Ivan, sprevodnik, mati Terezija roj. Reseta, iz Ljubljane, kjer je končal gimnazijo, na Dunaju pa medicinsko fakulteto. Februarja 1919 se je poročil z Mercedes Geiger, s katero sta imela hčerki Mercedes, 1920 in Tatjano, 1921. Po končani šoli za zdravnike vojne mornarice v Puli je maja 1906 postal mornariški zdravnik. Nazadnje je bil od novembra 1917 načelnik internega oddelka mornariške vojaške bolnišnice v Pulju. Bil je sanitetni referent Maistrovih borcev. V vojsko Kraljevine SHS je stopil marca 1919. Služboval je v Mariboru, Skopju in Beogradu.

KOCH, Metod - Ciril, kontraadmiral (1918).

LANGERHOLC, Otmar, pehotni brigadni general (1939).

LOKAR,  Anton (Črnomelj, 9. 10. 1884 – Zagreb, 18. 3. 1961), pehotni brigadni general (1938),  načelnik štaba 4. armade v Sarajevu. Oče Ivan, učitelj, mati Marjeta, roj. Štrbenc. Po realki je 1905 končal pehotno in nato še topniško kadetsko šolo avstro-ogrske vojske. Leta 1914 je končal še Višjo vojaško akademijo. V avstro-ogrski vojski je opravljal številne štabne dolžnosti, nazadnje je bil pomočnik vojaškega atašeja v Bolgariji in načelnik štaba 24. pehotne brigade. Sodeloval je v bojih za Koroško v štabu Jezerskega odreda kot generalštabni kapetan 1. razreda. Za izredne zasluge je bil odlikovan z redom belega orla IV. stopnje. Marca 1919 je prestopil v vojsko Kraljevine SHS. Leta 1920 se je v Zagrebu poročil z Metko Schauff, s katero je imel Mirjano, 1922. Sorodniki živijo v Zagrebu in Ljubljani. Veljal je za enega najbolj sposobnih generalov kraljeve vojske. Nedavno je bil omenjen tudi kot sodelavec britanske Soe.

LUKANC, Mihael pl. Savenburg (Sv. Križ pri Komendi ali pa Trebinje, BiH, 8. 7. 1896 – Zagreb, ?), baron in topniški brigadni general (1939), poveljnik topništva Savske divizije v Zagrebu. Po realki je 1906 končal tudi kadetsko šolo avstro-ogrske vojske. Nazadnje je bil poveljnik topniškega diviziona. Poročen je bil z Margarito Kan, iz Zagreba. Podatki o potomcih niso znani. Kot topniški kapetan 1. razreda je bil v štabu Koroškega odreda odlikovan z zlato medaljo. Marca 1919 je prestopil v vojsko Kraljevine Jugoslavije.

Od M do P

MARTINČIČ, Miroslav (Kostanjevica, 24. 7. 1882 – Karlovec, 26. 2. 1944), pehotni brigadni general (1938), poveljnik zaledja Dravske divizije. Oče Miroslav, davčni uradnik, mati Elenora, roj. Veit. Realko je končal v Ljubljani, zatem pa kadetsko šolo. Poročen je bil z Danico Uzelac, s katero je imel Miroslava, 1916, in Nikolo, 1920. V avstro-ogrski vojski je bil nazadnje poveljnik čete – bataljona v Bosanskem polku. Kot kapetan 1. razreda je sodeloval v bojih na Koroškem. Z istim činom je marca 1919 prestopil v vojsko Kraljevine Jugoslavije.

PLESNIČAR, Milan, divizijski general (1930).

POGAČAR, Fran, topniški brigadni general (1939). Oče Ivan, mati Marija roj. Kastelic. V Celju je končal gimnazijo, v Košicah pa  topniško-kadetsko šolo avstro-ogrske vojske. Na ruski in soški fronti je bil poveljnik topniškega diviziona. Bil je poročen z Marijo Rukavino, s katero je imel Zvonimirja, 1919, in Sanjo, 1923. V škofijskem arhivu niso potrjeni rojstni podatki. Bil je poveljnik dopolnilne baterije Dravskega planinskega topniškega polka iz Celja. Opravljal je poveljniške dolžnosti v topniških enotah VKJ. V aprilski vojni je bil ranjen in zajet, vendar nadaljnja usoda ni znana.

Od R do V

RAJH, Mirko - Friderik, (Mota pri Ljutomeru, 16. 7. 1887 – Osijek, 14. 4. 1941), pehotni brigadni general (1939), poveljnik pehote Osiješke divizije. Oče Ivan, kmet, mati Marija, roj. Mursa,. Realko je končal v Mariboru. Na Sušaku se je aprila 1924 poročil z Marijo Čabrojan, s katero je imel: Marijano, 1925, Katarino, 1927, in Ivana, 1934. Končal je kadetsko šolo avstro-ogrske vojske in sodeloval v prvi svetovni vojni kot poveljnik čete in bataljona. Kot kapetana I. razreda je marca 1919 prestopil v vojsko Kraljevine SHS. Bil je Maistrov neposredni pomočnik in je opravljal naslednje dolžnosti: poveljnik  45. mariborskega polka, načelnik štaba Labotskega odreda, pomočnik načelnika štaba Koroškega obmejnega poveljstva in pribočnik poveljnika štaba policijskih enot na Koroškem (17. 9. 1920–20. 1. 1921). Prejel je spomenice za osvoboditev severnih krajev. Po aprilski kapitulaciji ni hotel gestapu predati skice minskih polj, temveč je naredil samomor. V ES ima članek.

RAKUŠA, Metod (Sv. Bolfenk na Kogu, 10. 04. 1889 – Sarajevo, 5. 7 1963),  pehotni brigadni general (1939), poveljnik pehote Bosanskega divizijskega območja v Sarajevu.Oče Franjo, učitelj, mati Jožefina, roj. Kandrič. Realko je končal v Mariboru, kadetsko šolo pa v Trstu. V času prve svetovne vojne je sodeloval na ruskem in soškem bojišču. Skupaj z bratom Cirilom sta pristopila h generalu Maistru. Sodeloval je v bojih v Medžimurju in Prekmurju, pozneje pa tudi v bojih na Koroškem kot četni poveljnik Mariborskega polka. Oba z bratom sta bila odlikovana z zlatima medaljama za hrabrost. Junija 1924 se v Mariboru poročil z Marijo, roj. Babič, s katero sta imela Tatjano Š., ki živi v Sarajevu. Posredovala mi je številne podatke, tudi za generala Armiča. Oktobra 1919 je bil sprejet v vojsko Kraljevine SHS. V aprilski vojni 1941 je bil zajet. Najprej je bil v ujetniškem taborišču v Warburgu in v Osnabrücku. V začetku 1942 je bil zaradi bolezni izpuščen.

RUPNIK, Leon - Lav, divizijski general (1937). Ima članek v ES.

SALHER, Rihard, kontraadmiral (1930).

SKUBIC, Vladimir, pehotni brigadni general (1925).

VUČER, Franjo, kontraadmiral (1930). Ima članek v ES.

In na koncu, da ne bo sprenevedanja, Maistrova soborca sta bila tudi dva kvizlinška generala (Prezelj in Vauhnik), o čemer bo še tekla beseda.

ČASTNIKI – KNJIŽEVNIKI, UMETNIKI IN ZNANSTVENIKI

V slovenski publicistiki in kulturni srenji se je nekako ustalilo mnenje, da Slovenci nismo imeli svoje avtohtone vojaške inteligence, kajti poveljevanje in vodenje boja naj ne bi predstavljalo duhamornih in napornih naprezanj sivih celic!  Če pa so naši filistri že koga omenjali in prištevali k inteligenci, so bili to le redki častniki, ki so se priložnostno ukvarjali predvsem s pisateljevanjem in pesnikovanjem (Maister, Maselj), redkeje pa z znanstvenim delom  (Vega, Komel in drugi).

Strinjali se bomo z ugotovitvijo literarnih zgodovinarjev, da je vojaška tematika v slovenski literaturi (lirika, epika, vojna povest in vojni roman) do Frana Maslja - Podlimbarskega oziroma do prve svetovne vojne zelo redka. Zasledimo samo nekaj neizvirnih vojaških motivov pri Josipu Jurčiču (Spomini starega Slovenca) in pri Janezu Trdini (Bahovi huzarji in Iliri). Nekaj več vojaške motivike je najti pri Francetu Prešernu v njegovi pesmi Soldaška, iskrene domoljubnosti pa v Zdravljici, saj smo jo zato tudi izbrali za nacionalno himno. Pogosteje se je z vojaštvom ukvarjal Valentin Vodnik v Brambovskih pesmih, pozneje pa tudi Anton Aškerc in Simon Gregorčič (Soči).

Velika dejanja (pa tudi vojne) vzpodbujajo pisatelje in pesnike k umetniškemu ustvarjanju. Takoj po začetku prve svetovne vojne so se vojaške tematike in zgodovine oprijeli predvsem Fran Saleški Finžgar s svojim romanom Pod svobodnim soncem, Ivan Cankar (Podobe iz sanj) in Oton Župančič, vrh pa vsekakor predstavlja prvi slovenski vojni roman Doberdob, Prežihovega Voranca in tipični vojaškoobveščevalni roman Ukana, Toneta Svetine.

Pričujoči pregled samo poskuša strniti na enem mestu bolj ali manj znane slovenske častnike, ki so dodatno prispevali svoj delež v zakladnico slovenske kulture in znanosti. Razvrščeni bodo po činu in starosti, kakor se pač za vojake spodobi. Najprej generali.

Pesniki in pisatelji

MAISTER Rudolf - Vojanov (1874–1934), avstro-ogrski domobranski in intendantski major, slovenski general in jugoslovanski divizijski general, pesnik »Vojanov«, ljubiteljski slikar, zbiralec knjig, bibliograf, ljubitelj glasbe, poznavalec zgodovine. Leta 1904 je izšla njegova prva pesniška zbirka z naslovom Poezije, avtorja  Rudolfa Maistra - Vojanova.

KRAJNC Viktor (1847–1915), generalmajor avstro-ogrske vojske in ljubitelj slovenske literature in zgodovine.

KAVČIČ Fridolin - Sevničan (1859–1922), polkovnik avstro-ogrske vojske, pisatelj in pisec strokovnih člankov o svojih iznajdbah. Kot zaveden narodnjak je prizadevno sodeloval v Ljubljanskem zvonu in drugih časopisih. Znan je zlasti po svojih slavospevih slovenskim generalom (P. Seničar, K. Polc, J. Jablonsky, J. Novak) in priznanim častnikom (J. Vega) v avstrijski in avstro-ogrski vojski.

ANDREJKA Jernej, pl. Livnograjski, (1850–1926), podpolkovnik avstro-ogrske vojske in pisatelj. Ker je bil udeleženec okupacije Bosne in Hercegovine, sta v tem obdobju nastala dva snopiča z naslovom Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878, sicer njegovo najbolj poznano delo, ki dokaj realno opisuje slovenskega vojaka v tuji vojski. Pred smrtjo je napisal tudi spomine na svojo začetno častniško kariero.

MASELJ Fran - Podlimbarski (1852–1917), stotnik avstro-ogrske vojske in pisatelj. Njegovo glavno delo je avtobiografski roman Gospodin Franjo, ki ga je 1913 izdala Slovenska matica. Maselj se je kot pisatelj prvi sistematično posvetil vojaški problematiki, saj jo je kot poklicni častnik tudi vsestransko spoznal, razumel in občutil.

KAŠ Igo (1853–1910), stotnik avstro-ogrske vojske. Napisal je svoje spomine in več potopisov. Najbolj znan je  njegov ciklus novel z naslovom Dalmatinske povesti, ki so izhajale 1891 v Ljubljanskem zvonu, po njegovi smrti pa tudi v samostojni knjigi.

GOLIA Pavel (1887–1959),  stotnik avstro-ogrske vojske, dramatik, pesnik in akademik SAZU. Svoje prve pesmi je leta 1912 objavil v Slovanu in kasneje tudi v Ljubljanskem zvonu. Sodeloval je v prvi svetovni vojni v Dobrudži. Iz tega obdobja so številne njegove pesmi z vojaško motiviko, predvsem pa Črnomorski soneti. Njegova glavna dela so zbirka Večerna pesmarica  in Pesmi o Zlatolaski, izšle 1921, in številne mladinske igre, kakor Sneguljčica in Jurček, 1932. Prevedel je tudi več gledaliških del.

GRABELJŠEK Karel (1906–1985), partizanski častnik, učitelj, novinar in pisatelj. Pisati je začel zgodaj, saj je že 1933 izšla socialna povest Sirene tulijo. Iz obdobja NOB so znane črtice in trije romani z vojaško oziroma partizansko tematiko: Dolomiti se krušijo, Pomlad brez lastovk in Most. Njegovo najpomembnejše delo pa je vsekakor roman Med strahom in dolžnostjo, ki je izšel 1967 in spada med najboljša prozna dela s partizansko vojno tematiko na Slovenskem. Njegovo Izbrano delo  je izšlo 1975.

HACE Matevž (1910–1979), partizanski častnik in komisar, družbenopolitični delavec in pisatelj. Po osvoboditvi je začel objavljati krajše sestavke s partizansko tematiko, kakor so Partizanske slike, 1951, Ljubezen in orožje, 1965, Komandirjeva povest, 1972 in druge. Vsekakor pa so najpomembnejši njegovi Komisarjevi zapiski I–III, 1957–1976, ki predstavljajo tudi odlično dokumentarno gradivo o legendarnem pohodu 14. partizanske divizije na Štajersko.

PAVŠIČ Vladimir - Matej BOR (1913–1998), partizanski častnik in funkcionar, pisatelj, pripovednik, dramatik, prevajalec, kritik, akademik SAZU, okoljevarstvenik in venetolog. Kot partizanski pesnik je leta 1942 izdal zbirko borbenih in domoljubnih pesmi Previharimo viharje, kot dramatik je 1944 napisal aktualno politično igro Raztrganci. Njegova glavna povojna dela so: drama Vrnitev Blažonovih, 1954, roman Daljave, 1961, drama Zvezde so večne, 1971 in roman Odloženi, 1980. V zadnjem obdobju svojega življenja se je vneto poglobil v starodavne venetske zapise in skušal dokazati avtohtoni izvor Slovencev oziroma Venetov.

DESTOVNIK Karel - Kajuh (1922–1944), partizanski častnik, član Vos-a, kulturnik, pesnik in narodni heroj. Najpomembnejša je njegova zbirka Pesmi, ki je izšla 1943 v 38 izvodih. Najbolj znana je vsekakor njegova pesem Kje si, mati?. Po vojni so ponovno izšle njegove Pesmi in Izbrano delo, 1978.

SVETINA Tone (1925–1998), partizanski častnik, pisatelj in kipar. Napisal je nekaj del iz lovskega življenja, kot Lovčeva hči, 1957, Orlovo gnezdo, 1963 in Volčiči, 1980. Kot kipar samouk je ustvarjal monumentalne kipe iz starega orožja, ki se nahajajo širom po svetu, nekaj eksponatov pa je tudi v njegovi galeriji na Bledu. Svetina si je vneto prizadeval prispevati svoj delež k slovenskemu vojnemu romanu, kar mu je vsekakor uspelo v Ukani, I–IV, 1965– 1987, saj je doživel največ ponatisov in izdaj med vsemi slovenskim literarnimi deli

LESKOVEC Karl - Korl, umrl 2004, partizanski častnik, poveljnik Prešernove brigade, polkovnik JLA v pokoju, pisec partizanskih spominov, najbolj znana so njegova Križpotja.

Glasbenik

ŠIRCA Friderik - SAVIN Risto (1859–1948), topniški generalmajor avstro-ogrske vojske in skladatelj.. Njegov operni prvenec iz 1898 ima čisto vojaški naslov – Poslednja straža. Njegov opus obsega okrog 50 orkestralnih, komornih in klavirskih del. Znane so opere Lepa Vida, 1907 in Gosposvetski sen, 1921. Vsekakor je njegovo najboljše delo opera Matija Gubec, 1922, cenjeni pa so tudi samospevi in zborovske skladbe.

Slikarji

KLODIČ Maksimilijan, pl. Sabladoski, kapetan fregate avstro-ogrske vojne mornarice in slikar.

MELS – COLLOREDO Egon,  kapetan fregate avstro-ogrske vojne mornarice in slikar.

VUČER Franjo, kontraadmiral vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije in slikar – samouk

Znanstveniki

VEGA   Jurij, baron (1754–1802), topniški podpolkovnik avstrijske vojske, balistik in matematik. Najbolj je znan po logaritmih.

KOMEL Andrej, pl. Sočebran (1829–1892), major avstrijske vojske, učitelj in utemeljitelj slovenskega vojaškega izrazoslovja.. Njegovo življenje in delo  je temeljito predstavljeno v  obširni monografiji, ki jo je oktobra 2004 napisal prof. dr. Tomo Korošec.

POGATSCHNIGG (POGAČNIK) Rihard (1839–1895), kontraadmiral avstro-ogrske vojne mornarice in začetnik torpedistike.

POTOČNIK Herman - NOORDUNG (1892–1929), častnik avstro-ogrske vojske, raketni inženir, strokovnjak za vesoljsko tehniko. Leta 1929 je izdal knjigo Problemi vožnje po vesolju – raketni motorji, s katero je postal eden od utemeljiteljev vesoljske tehnike. 

PIVKO dr. Svetopolk (1910–1987), polkovnik letalskotehnične službe  vojnega letalstva JLA, profesor strojništva, letalski konstruktor, akademik Srbske akademije znanosti in umetnosti – SANU. Napisal je temeljna dela o aerodinamiki, statiki, mehaniki in kinematiki, kakor tudi 176 znanstvenih razprav iz letalske tehnike in aerodinamike.

PETERCA dr. Miroslav (1926), geodet, profesor in generalmajor JLA v pokoju. Napisal je okrog 40 strokovnih razprav s področja tematske, topografske in matematične kartografije.

ŽABKAR dr. Anton (1935), edini slovenski doktor vojaških ved, kapitan slovenske vojske in profesor obramboslovja. V začetku 2004 je izšla njegova temeljna knjiga o vojaški znanosti z naslovom Marsova dediščina, Temelji vojaških ved, 1. knjiga  in Metode vojaških ved, 2. knjiga. Je vrhunski strokovnjak za geopolitično in vojaškopomorsko problematiko.

KOLENC dr. Jurij (1944), polkovnik v pokoju, doktor vojaškotehničnih znanosti, univerzitetni diplomirani inženir prometa, redni profesor univerze v Zagrebu in Ljubljani – Fakultete za pomorstvo in promet (v Portorožu). Napisal je 4 univerzitetne učbenike, 8 skript – priročnikov in objavil 130 znanstvenih del, strokovnih člankov in raziskovalnih projektov.

Imamo partizanske in kvizlinške generale, nimamo pa slovenskih vojaških akademikov!

Ko sem sestavljal t. i. genetski in neideološki seznam generalov in admiralov slovenskega rodu, sem ravno iz razlogov politične oportunitete  oziroma nekakšne sprave, sklenil, da bom na seznam uvrstil, poleg »tujcev«, tudi partizanske in kvizlinške generale(admiralov pač nismo imeli).

Partizanski generali

Na partizanski strani so prvi generalski čin – generalmajorja, dobili po vrstnem redu naslednji partizanski častniki:

1. ROZMAN, Franc - Stane, generalmajor, maj 1943 in generallajtnant, 1. 9. 1944.

2. AMBROŽIČ, Ladislav - Novljan, generalmajor, november 1943, rezervni generalmajor JLA.

3. AVŠIČ, Jaka, generalmajor, november 1943,  generalpolkovnik JLA.

4. KVEDER, Dušan - Tomaž, generalmajor, november 1943, generalpodpolkovnik JLA.

5. MARČIČ, Karlo, generalmajor, november 1943, generalpodpolkovnik JLA.

6. MAČEK, Ivan - Matija, generalmajor, maj 1944, rezervni generalmajor JLA.

Na kvizlinški strani pa so generalske čine prejeli dva polkovnika in podpolkovnik vojske Kraljevine Jugoslavije, ki pa so manj znani. Zato jih predstavljam podrobneje. Gre za dva generala četniške vojske oziroma Kraljeve vojske v domovini – v Sloveniji in enega generala slovenskega domobranstva oziroma Slovenske narodne vojske. Leon Rupnik – Lev,  divizijski general vojske Kraljevine Jugoslavije, je bil sicer »inšpektor slovenskega domobranstva«, vendar nominalno ni bil poveljnik! Konkretno gre za naslednje tri kvizlinške generale:

Kvizlinški generali

1. PREZELJ, Ivan - Andrej (Nova vas v Loški dolini, 29. 8. 1895 – Cleveland, 22. 4. 1973),  divizijski general Kraljeve vojske v Sloveniji. Bil je udeleženec bojev na soški fronti kot rezervni poročnik avstro-ogrske vojske in pozneje tudi Maistrov borec. Marca 1919 je vstopil v vojsko Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije in se uveljavil kot sposoben častnik. Po končani višji vojni akademiji, bil najprej vojni ataše v Grčiji, pred aprilsko vojno 1941 pa je bil načelnik prometne uprave GŠ VKJ. Po vrnitvi iz italijanske internacije 1942 se je priključil četniški vojski v Sloveniji. Najprej je bil načelnik štaba oziroma namestnik poveljnika četniške vojske v Sloveniji. Ko pa je major Karlo Novak po italijanski kapitulaciji zapustil Slovenijo in odšel v Italijo, je bil polkovnik Prezelj spomladi 1944 povišan v brigadnega generala in obenem postavljen za poveljnika  Kraljeve  vojske v Sloveniji. Decembra 1944 je bil povišan v divizijskega generala, aprila 1945 pa je bil postavljen nominalno za poveljnika Slovenske narodne vojske (četnikov in domobrancev), ki bi se naj zbrala na Primorskem. Vendar do tega ni prišlo. Maja 1945 se je predal angleški vojski v Italiji, od koder je do 1949 obveščevalno deloval proti SFRJ. Potem je emigriral v ZDA, kjer se je preživljal kot tovarniški delavec in poverjenik lista Ameriška domovina. Napisal je uvod za Vauhnikovo knjigo Nevidna fronta.

2. VAUHNIK, Vladimir (Svetinje pri Ormožu, 24. 6. 1896 – Argentina, 1955), brigadni general Kraljeve vojske v Sloveniji. Bil je poročnik 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske in pozneje tudi Maistrov borec. Po prestopu v vojske Kraljevine Jugoslavije je končal  najvišje vojaške šole in opravljal različne štabno-poveljniške dolžnosti. Nazadnje je bil 1936 postavljen za načelnika štaba Drinske divizije, od 1938 pa je bil vojaški ataše VKJ v Berlinu. Pravočasno je zvedel za datum nemškega napada na Jugoslavijo, menda celo od Göringa. Aprila 1941 je bil aretiran s strani gestapa in »izgnan« iz Nemčije. Najprej se je priključil vojski NDH, kjer naj bi bil nekaj časa tudi načelnik GŠ (po napotilu nemške obveščevalne službe), nato pa se je vrnil v Slovenijo. Vrinil se je kot vojaški analitik  v angleško obveščevalno skupino BBZ v Ljubljani (1941–1945), ki jo je vodil izkušen britanski agent Anić Ante. Ob koncu 1944 je  polkovnik Vauhnik postal namestnik poveljnika Kraljeve (četniške) vojske v Sloveniji s činom brigadnega generala in z ilegalnim imenom »Račič« (v osebni arhivi imam kopijo ukaza z njegovim podpisom, o njegovem tajnem pseudonimu pa so vedeli tudi organi Ozne Slovenije). Pravočasno je emigriral v Švico in zatem v Argentino. Napisal je spomine (Nevidna fronta). V emigraciji so ga kmalu zatem identificirali kot partizanskega (sovjetskega) obveščevalca, pa čeprav je v spominih trdil, da je »pomagal« samo zahodnim zaveznikom. Najbolj pa se je ogibal svojega generalskega čina, saj je vojaški položaj v četniški vojski sprejel po napačni strateški analizi, da se bodo Britanci izkrcali v Istri (dezinformacija Vosa!).

3. KRENNER, Franc (Medvode, 18. 4. 1898 – Olivos, Argentina,  17. 3. 1973), brigadni oziroma divizijski general Slovenske narodne vojske (domobrancev). Bil je udeleženec prve svetovne vojne kot vojak avstro-ogrske vojske. Zatem je končal tehnično fakulteto v Pragi in vstopil v VKJ, v kateri je dosegel čin topniškega podpolkovnika. Po aprilskem porazu 1941 se je vrnil v Ljubljano, kmalu zatem pa je bil interniran v Italijo. Po povratku je aktivno sodeloval pri reorganizaciji Kraljeve vojske v Sloveniji kot načelnik štaba. Oktobra 1943 so ga Nemci postavili za poveljnika organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva. Maja 1945, po odstopu generala Prezlja, ga je Narodni odbor za Slovenijo povišal v brigadnega generala in postavil za poveljnika celotne Slovenske narodne vojske (domobrancev). Vodil je umik na Koroško in sodeloval pri pogajanjih z britanskim poveljstvom o predaji. Zaradi večje avtoritete je bil povišan tudi v divizijskega generala. Do oktobra 1947 se je skrival v Italiji, nato pa je emigriral v Argentino!

Vseh generalov in admiralov je 257!

V moji knjigi je predstavljeno 256 generalov in admiralov slovenskega rodu, naknadno pa sem zvedel še, da je tudi generalpolkovnik JLA Rudolf PETOVAR (Zagreb, 1916 – Beograd, 2004), po slovenskih starših rodom iz Ptuja, član KPJ od 1942, poveljnik 3. korpusa NOV, po osvoboditvi pa načelnik štaba armade in nazadnje pomočnik zveznega sekretarja ljudske obrambe za zaledje. Torej, vseh je zaenkrat 257!  

Bistveno sporočilo moje knjige je, da Slovenci sicer nismo vojaški narod, vendar smo se v zgodovini uveljavili kot narod upornikov (kmečki upori, upori proti zavojevalcem in okupatorjem) in pogumnih vojakov – mornarjev, kakor tudi izvrstnih generalov – admiralov, častnikov in podčastnikov, ki skupaj tvorijo poseben vojaški stan – vojaško inteligenco. Zaradi zgodovinskih in drugih posebnosti sem temu stanu dodal še prostovoljce, mobilizirance, plačance in kvizlinge. Namreč, tudi iz teh doslej nepriznanih kategorij smo imeli številne uspešne poveljnike in pogumne vojake (dobrovoljce srbske vojske, španske borce idr).

Želim si, da bi se zopet uveljavilo staro in preizkušeno načelo in da bi se pripadniki avtohtone slovenske vojske najprej učili na izkušnjah svojih starejših predhodnikov, četudi so služili v tujerodnih vojskah, šele potem pridejo na vrsto tuje izkušnje, ki pač ne morejo odražati značaja in sposobnosti slovenskega vojaka.

In nenazadnje, slovenska vojaška inteligenca je zaradi svoje zgodovine, tradicije, strokovnosti in ugleda imela pomembno, včasih pa tudi odločilno vlogo v političnem in družbenem razvoju slovenskega naroda. Zato je potrebna v sedanjem trenutku tudi njena družbena, strokovna in zakonska verifikacija, ker imamo zdaj prvič v zgodovini tudi svojo lastno vojsko. Začetne politične zdrahe in kadrovske težave so seveda negativno vplivale na hitrejši razvoj Slovenske vojske.

Ali bomo imeli vojaške akademike?

Vojaška inteligenca je specifični del splošne inteligence, ki se bo ob lastni vojski tudi razvijala in oblikovala po sodobnih standardih zavezništva in tudi potreb nacionalne obrambe. Temelji so že postavljeni. Vse nadaljnje pobude pa morajo prihajati iz vojaških vrst. To velja tudi za mojo pobudo, da SAZU odpre nov razred za vojne (vojaške) vede. Kandidatov za »vojaške« akademike, domače in dopisne  (izseljenci in njihovi potomci), imamo dovolj. Le začeti je potrebno!

Pobuda je nastala in bila posredovana SAZU 10. februarja 2000, neposredno na naslov predsednika – akademika dr. Franceta Bernika. Poleg obrazložitve, sem navedel tudi nekaj vidnih vojaških znanstvenikov, od katerih bi bili najbolj resni predstavniki za redne »vojaške« akademike naslednji:

• generalmajor JLA in prof. dr. Miroslav PETERCA, zadnji načelnik Vojaškogeografskega inštituta JLA v Beogradu, sedaj v pokoju, živi v Ljubljani, izredni profesor ljubljanske Univerze, ima velike »kartografske« zasluge za Slovenijo;

• kapitan SV in prof. dr. Anton ŽABKAR, prvi in zaenkrat edini doktor vojaških znanosti, profesor obramboslovja na FDV, vojaški analitik in publicist, avtor Marsove dediščine«, knjige po kateri dr. Žabkarja lahko brez zadreg poimenujemo kot slovenskega Clauzewitza;

• rednega profesorja in dr. Tomo KOROŠCA, glavnega avtorja prvega slovenskega vojaškega slovarja in odlične monografije o Andreju Komelu, pionirju slovenskega vojaškega izrazoslovja;

• generalpolkovnik JLA v pokoju Branko JERKIČ, poveljnik TO Slovenije in 9. armade.

Za dopisnega člana SAZU (iz tujine) bi vsekakor lahko predlagali ameriškega flotnega admirala (s štirimi zvezdicami) v pokoju Ronalda ZLATOPERJA, poveljnika ameriške pacifiške flote, rojaka slovenskega rodu, ki je dosegel najvišji admiralski čin. Poleg bi sodila tudi dva ameriško (nemško) – slovenska astronavta NASE, dr. Ronald ŠEGA (polkovnik-pilot, dva doktorata in dva magisterija), in dr. Jerry LINENGER (dva doktorata in trije magisteriji).

Kmalu je sledil tudi odgovor SAZU, v katerem predsednik in glavna tajnica navajata, da formalno zares ni nobenih zaprek, da ne bi nekoga predlagali tudi za akademika vojaških ved, samo začeti je potrebno. SAZU ima svoj statut, po katerem trije akademiki predlagajo nove člane SAZU – redne in izredne (dopisne). Potrebno je samo začeti …