|
|
|
|
To je moj odgovor:
Vsak bralec ima pravico, da kritizira
kupljeno knjigo! Saj vendarle živimo v kapitalizmu, kjer velja načelo
tržne vrednosti. Tudi za knjige. Tega se zavedam tudi kot pisec knjig
Slovenska vojaška inteligenca, Zarote in atentati na Tita in Balkanski
vojaški poligon. Vendar bo držalo tudi to, da lahko navadno le
recenzenti oziroma izvedenci kvalificirano ocenjujejo knjigo z
določenega strokovnega področja.
Če pa se nekdo predstavi samo kot bralec
»vojaških spominov in podobnega gradiva« in si dovoli izrekati
kvalificirana mnenja in ocene v slogu »Same napake! Same napake!«, potem
sem zares v zadregi, zakaj je urednik Književnih listov objavil takšno
klavrno »kritiko«. Saj nisem objavil nobenih spominov in zgodbic iz
vojaškega življenja. Ugledni uvodničar je vendarle zapisal, da gre za
»pionirsko delo na področju slovenskega vojaštva«, še več, prvi mož SV
je dodal, da moja knjiga »predstavlja pomemben prispevek k tem našim
skupnim prizadevanjem«! Oba sta generala SV.
Površni kritik moje knjige se je
predstavil kot Davorin Žvab, ni pa navedel, kaj je po poklicu. Preveril
sem v Cobissu in Googlu in ugotovil, da je neki Žvab Davorin 1976
diplomiral na zagrebški fakulteti za elektrotehniko in računalništvo,
nima pa nikakršnih ustvarjalnih strokovnih ali znanstvenih referenc,
razen »somentorstva v DO« pri diplomski nalogi Žmitek Darka.
Še nekaj velja povedati. V kapitalizmu,
torej tudi pri nas, že veljajo kruti zakoni na knjižnem tržišču, kjer
lahko vsaka pavšalna in površna kritika negativno vpliva na prodajo,
zato bi založnik ali avtor lahko zahteval odškodnino. Zdi se, da je
kritik (in urednik KL) pozabil na to dejstvo.
Davorin Žvab se je res predstavil kot
površen in zlonameren kritik, zato bom kar po vrsti navedel vse njegove
»površnosti in težave s kriteriji« (nadnaslova) kakor tudi žaljive
pripombe. Naj se potem bralci KL opredelijo, kdo ima prav. Odgovarjam po
vrsti:
V JLA ni bilo po mirnodobni formaciji
čina »general«, torej tudi jaz nisem »general JLA v pokoju«, temveč
generalmajor v pokoju; verjetno bi se moj kritik razjezil, če bi mu
pripisal, da je »socialistični ing.« ali pa celo »zagrebški ing.«. Na
žaljivo floskulo o »generalu JLA, ki lahko napiše tako klavrno knjigo«,
ne bom odgovarjal, saj si je z njo moj kritik sam zapisal oceno in
razkril namero, kaj je dejansko njegov cilj in namen. Prepričan sem, da
so tudi bralci KL to kaj hitro spoznali.
Sprašujem se od kod kritiku napačna
informacija in kvalifikacija, da sem »vrhunski obveščevalni
strokovnjak«, ko pa nisem nikdar delal v nobeni (od štirih)
jugoslovanskih obveščevalnih služb – držalo bo morda, da sem bil le
»strokovnjak vojaške protiobveščevalne službe«, ne pa vrhunski. To sem
tudi povsem jasno povedal in zapisal, saj imam čiste roke in mirno vest!
Bil sem tudi prvi general iz Slovenije, ki je že leta 1990 zapustil JLA.
Da preidem na konkretne odgovore.
Ressel je bil sicer po rodu Čeh, vendar
se je imel za Slovenca – dokazano! Imel je izjemne zasluge tudi za vojno
mornarico (ladijski propeler, vijak), zato sem ga tudi uvrstil med SVI –
komur to ni všeč, naj se vzdrži ukazovanja.
Kar zadeva Noordlunga in še nekaj
podobnih napak, krivda ni več moja, saj je založnik oziroma tiskar na
mojo zahtevo v vsako knjigo vložil listek, na katerem je bilo omenjenih
in popravljenih nekaj začetnih napak.
Prav nesramna in neresnična je trditev,
da je moja knjiga »sestavljena iz ogromne količine … – in seveda napak«;
kako bo kritik to dokazal, če ga bom tožil na sodišču, res ne vem – na
svoji internetni strani http://users.volja.net/marijankr/ sproti navajam
napake, ki mi jih prijazno sporočajo bralci moje knjige (dodajam pa
seveda tudi nove podatke), skupno število le teh pa je do danes točno
21.
Rade volje bom dodal tudi upravičene
pripombe Davorina Žvaba oziroma ugotovljene napake (str. 78 – brisati »v
Wehrmachtu«, str. 90 – lapsus »Linenberg« v Linenger, str. 94 – pravilno
»Petra II«., str. 104 – Lukanc Mihael je bil rojen 1886, ne pa 1896,
str. 123/64 – Marinko Miha, ni bil rojen 1911, temveč 1900, str. 244 –
na str. 435 dodati novo kratico DFJ – Demokratična federativna
Jugoslavija, str. 398 – dodati: Cibic Rajko, stotnik v francoski tujski
legiji). Torej, gre samo za 7 napak, skupaj pa je do sedaj zanemarljivih
28 napak glede na ogromno število raznih podatkov (okrog 25.000)!
Razmerje je 1 napaka : 889 podatkom, torej, ni tako alarmantno, kakor ga
kritik skušal prikazati bralcem KL (»Prva ocena je: Same napake, same
napake!«).
Ker je avstro-ogrska vojska imela vojaške
realke, so njeni častniki tudi prej končali vojaške akademije – tako za
Kilar Adolfa navajam, da so ga kot desetletnega fantiča poslali na Dunaj
v vojaško realko (4 leta), zatem je končal kadetsko šolo (4 leta) ter
postal praporščak pri 18 letih; pri vojni mornarici pa so abiturienti
gimnazij in vojaških realk po enem letu vkrcanja na bojni ladji postali
častniki pri 15 letih; to so bili obenem najboljši pomorski častniki,
mnogi pa so postali tudi admirali (vir – dr. Boris Pahor).
Prav smešna je trditev, da podatki iz
personalnih oziroma kadrovskih dosjejev admiralov in generalov vojske
Kraljevine Jugoslavije o zakonskem stanju in otrocih ne spadajo v knjigo
– podobni podatki so za ameriške generale in admirale, ki sem jih našel
v leksikonih Kdo je kdo in navedel v knjigi, pa kritika ne motijo!
Navedel bi jih tudi za vse ostale, a mi niso bili dostopni. Menim, da
takšni podatki o socialnem stanju prav gotovo ne kažejo
»nesistematičnega pristopa k usklajenemu in uravnoteženemu pisanju« –
kažejo prej na nestrokovnost in celo dvojna merila kritika!
Vsaka vojna mornarica ima bojne ladje,
imela jih je zagotovo tudi »starojugoslovanska«, le v leksikone je
potrebno pogledati – Slovenska vojska nima vojne mornarice, ker ima samo
patruljno ladjo »Ankaran«.
Če je bil brigadni general Vladimir
Skubic nosilec spomenice »srbsko-turške vojne 1912«, ne morem
uporabljati slovenske razdelitve na dve balkanski vojni in podobno.
Glede vpoklica v Wehrmacht od 1942–1945
so razlike med Gorenjsko in Štajersko, posebno Spodnjo Štajersko, ki je
bila dejansko priključena nemškemu Reichu – tam so mobilizirali 21
letnikov (1908–1929), na Gorenjskem in Koroškem pa samo 11. Navedel sem
verodostojni vir (Jože Dežman, Mobilizacija …, str. 14), pa kritik
vseeno pogumno zapiše »ni verjetno«! Take »kritike« so potem povsem
neverodostojne.
Rajka Cibica iz Sovodenj nisem pozabil!
Navedel sem ga v seznamu »španskih prostovoljcev« na 52. mestu. Skupaj z
drugimi seznami iz knjige sem ga moral »premestiti« na svojo spletno
stran. Iz internetnih strani pa sedaj ugotavljam, da je po letu 1939
ostal v Franciji, živi v Švici, kjer se razglaša za kapetana francoske
tujske legije. Zakaj se ni javno pojavljal do leta 1990, pa je seveda
druga zgodba!
Enostavno ne razumem, zakaj kritik
pribije, da prof. dr. Anton Žabkar, kapetan bojne ladje (JLA), sicer pa
prvi kapitan SV, ni tudi admiral. Pri tem pa sploh ne omenja ostalih
brigadirjev SV (do 1994), ki so za nekatere sporni, vendar sem jih po
preudarku vseeno uvrstil na skupni neideološki seznam admiralov in
generalov slovenskega rodu, torej, tudi Beltram Bogdana, Krkovič Antona,
Zupan Petra, Lovšin Andreja, Jehart Alojza, Klisarič Radeta in Švajncer
J. Janeza. Zakaj dvoja merila? Če sta moji »kardinalni napaki – Cibic in
Linenger«, kaj bodo potem rekli poznavalci za že do sedaj omenjene
površnosti kritika in izražene žaljivke?
No, višek nesramnosti pa kritik pokaže,
ko podvomi celo v »nedolžni« podatek, da sem zares kot 11- letni fantič
– pionir že leta 1946 sodeloval na prvi delovni akciji Pesnica–1946!
Hvala bogu, da sem ohranil vsaj znak s te delovne akcije! Ker pa
verjetno ni prebral poglavja z naslovom »Vojaški šolski sistem in
slovenski delež« (str. 239–251), kritik celo podvomi (in želi
pojasnilo), da sem leta 1980 končal Šolo ljudske obrambe (prej Vojno
šolo), najvišjo vojaško šolo, nekakšno generalštabno akademijo, ki je
bila osnova za izbor admiralov in generalov. Vse tri vojaške šole sem
končal redno in ne ob delu – izredno, pri čemer nikomur niso prekinjali
staža v varnostni ali drugih službah JLA.
Povsem nesmiselno je razpravljati s
kritikom o slovenski vojaški inteligenci, ker za to vsekakor ni
kvalificiran, saj njegovi pojmi o (raz)delitvi slovenske inteligence in
o kriterijih za določitev vojaške inteligence (civilna izobrazba) sploh
niso sprejemljivi! Moj kriterij so bili čini oziroma stopnja vojaške
izobrazbe ter bojne izkušnje, pa je zato tudi razumljivo, da sem med
partizanske generale uvrstil šesterico (str. 119), tako tudi Mačka in
Rozmana. Dejansko bi moral med njih uvrstiti tudi dr. Beblerja,
Kardelja, Kidriča, B. Kraigherja, Leskoška in Marinka, ki so tudi
zasedali generalske položaje in so bili po letu 1945 povišani v različne
generalske čine (samo Edvard Kardelj v rezervnega generalpolkovnika) ter
takoj razporejeni v rezervni sestav.
Naravnost smešna je tudi trditev, da
kritiku zadostuje že njegov »laični fond podatkov«, da suvereno ovrže
»celo vrsto zapisov kot netočne, površne in nesistematične«! Takšna
trditev samo potrjuje, da je imel kritik določene druge namene in cilje,
ki so vidni tudi vsakemu slepcu.
Kritik tudi pravi, da si ne more
predstavljati, kako je mojo knjigo sprejela »aktualna slovenska vojaška
inteligenca«, pa mu zato priporočam, da si na moji spletni strani ogleda
ocene in mišljenja generalmajorja Ladislava Lipiča, načelnika GŠ SV,
drugih aktivnih in upokojenih častnikov ter ostalih bralcev. Navajam pa
tudi odgovor na negativno kritiko brigadirja J. J. Švajncerja, dodal pa
bom tudi ta odgovor, da lahko bralci spletne strani sami presodijo, kdo
je bolj površen in kdo ima večje težave s kriteriji.
Dne 15. 9. 2004 mi je gospod dr. Iztok
Podbregar, generalpodpolkovnik, vrnil poslano delovno gradivo za knjigo
in poslal pismo, v katerem pravi: »Spoštovani gospod general! Pregledal
sem priloženo gradivo in ga nekoliko dopolnil …«. Namreč, dodal je kar
nekaj bistvenih pripomb, ki sem jih seveda upošteval, zato ni nobene
potrebe, da se kritik »muči« z raznimi pobalinskimi »vprašanji«.
Knjiga Slovenska vojaška inteligenca ni
nobena znanstvena razprava, to sem posebej poudaril v uvodu (str. 14),
temveč je le napotilo mlajšim strokovnjakom in raziskovalcem; zato tudi
nima imenskega kazala.
Upam, da se bo kritizirani kritik bolj
previdno lotil moje naslednje knjige z naslovom Plava garda, v kateri
bom predstavil in obenem komentiral zaupno poročila polkovnika Karla
Novaka, vojvode in poveljnika slovenskih četnikov od 1941 do 1943.
Seveda bo to zelo neprijetna zgodba za mnoge staroslovenske politike in
plavogardiste. |
|
|
Poslednji odziv na odziv odziva
Netočnost in nesistematičnost
(02.11.2005)
Neverjetno, vendar resnično! SSKJ,
Ljubljana, 2003, str. 831-832, pri besedah lov, lovec, lovilec, lovilen,
lovilnik, lovina, lovišče, loviti, lovka, lovnina, lovopust – omenja
sicer loviti dim, loviti besede in podobno, prav nikjer pa ne omenja
novega pomena, ki ga je iniciral gospod Davorin Žvab: lov na napake,
lovec na napake! Prava inovacija! Namreč, v zadnjem odstavku prostodušno
zapiše: »Z veseljem bom prebral napovedano Kranjčevo Plavo gardo. Upam,
da se mi obeta dober lov na napake.«
Glede na njegove prikrite namere, ki jih
pač ni mogel povsem prikriti (z omembo nekega polkovnika Aksentijeć-a,
verjetno pa je mislil na Milana Aksentijevića, generalmajorja v
pokoju!?), bi veljalo zbiralcem gradiva za novo izdajo SSKJ predlagati,
naj dodajo še Žvabovi besedici »generalov JLA« iz prvega zapisa, torej,
»lov na napake generalov JLA«. Tako bo zadeva kompletirana in
Književni listi bodo postali »lovišče napak generalov JLA«! Ker pa še
vedno vztrajam pri Prešernovem reku, da čevlje sodi le kopitar, moram
Žvabu odgovoriti kar po vrsti:
Na strani 199 sem pri kapetanu bojne
ladje in ing. Pirc Metodu dejansko, zaradi dvoumnosti vira (zadnja
letnica naj bi pomenila datum smrti!), zagrešil dve napaki: čin je dobil
1939, upokojen pa je bil 1940! Zakaj je na str. 262 omenjen med
podpolkovniki, ne vem, ker so mi takšen podatek posredovali še živeči
mornariški častniki! Vendar pa se spomnim, da mi je dr. Anton Žabkar,
kapitan SV, posredoval podatke o dveh bratih Pirc iz Kranja – Borisu,
podmorničarju, in Metodu, elektroniku, kar pa je »lovec na napake«
spregledal (str. 271)! Že drugič ponavljam: moja knjiga Slovenska
vojaška inteligenca ni bila zasnovana kot nekakšno znanstveno delo, zato
tudi nima imenskega kazala! Sestavljati imensko kazalo pri številnih
seznamih, nekatere sem moral »umakniti« na spletno stran, seveda ne bi
imelo nobenega smisla, saj bi zavzeli preveč prostora. Zato pa sem
želel, da so vsi seznami vezani za določeno obdobje, vojsko, čine in
podobno. Kdor ve, kaj išče, bo že našel!
Žvab zavrača mojo navedbo, da je prav on
»površni kritik«, pa takoj zatem v naslednjem odstavku zapiše napako: »…
generalpodpolkovnik Iztok Bregar …«! Obenem bi moral vedeti, da je
velika razlika med zlonamernim javnim navajanjem »general JLA«, podobno
kot »socialistični ing. elektrotehnike« ali celo »zagrebški ing.« (vemo
zakaj so mnogi študirali ali celo doktorirali v Novem Sadu ali Zagrebu)
ali pa med kulturnim in vljudnostnim dopisovanjem med generali!
Ker se Žvab ne razume na preproste
vojaške zadeve, se ponovno spreneveda, zakaj se ne priznavam za
»vrhunskega obveščevalnega strokovnjaka«! To vedo tudi navadni
rezervisti – vojaki! Zato že drugič ponavljam: v GŠ JLA je obstajala II.
Uprava, po domače »obveščevalna uprava«, ki je zbirala podatke o
potencialnem sovražniku prikrito (preko skrivnih obveščevalnih centrov)
in legalno (preko vojaških odposlancev). Protiobveščevalne naloge
(odkrivanje tujih obveščevalcev in njihovih agentov, sodelavcev) pa je
opravljala Varnostna uprava JLA (prej Kos JLA), ki je bila direktno
podrejena Zveznemu sekretarju za ljudsko obrambo. Podobno je bilo na
nivoju armade – kot načelnik varnostnega oddelka sem bil direktno
podrejen poveljniku armade! Vsekakor pa floskula o generalmajorju
Aksentijeviću kot »vrhunskem obveščevalcu« ne sodi v to polemiko, kajne?
Bralci bodo najbrž uganili, zakaj mi je Žvab to pritaknili! Zdi se, da
gre za nekakšno nadaljevanko »napadov na JLA«! Ali pa se motim?
Žvab bi kot »vrhunski« računalniški
strokovnjak že moral vedeti, da se MW včasih čudno obnaša! Če že malce
dvomi, da sem celo svoj predgovor napisal sam, pa se mu zdi, da ne bi
znal pravilno zapisati priimka dveh znanih osebnosti: Ressla in Nordunga!
Zato je ravno tisti listek s prvimi napakami zajel oba navedena priimka,
kakor tudi letnico (ne 1975, temveč 1957) na prvi strani in ime
lektorice (Liljana, ne pa Lilijana) na zadnji strani – kolofonu! Če je
Žvab listek zgubil ali pa mu je izpadel, ni moja krivda niti krivda
založnika! Zakaj pa ne pogleda na moji spletni strani? Saj vendar živimo
v eri elektronike!
Kar pa zadeva vojaške ladje, pa si naj
Žvab najprej pogleda Koroščev Vojaški slovar, Ljubljana, 2002, str.
194-195, nato pa še Vojno enciklopedijo, Beograd, 1950, št. 2. str.
80-81 – Brod in Vojno enciklopedijo, Beograd, 1966. št. 8, str. 128, 132
in 134 – Ratni brod. Zaradi bralcev navajam samo nekaj definicij, in
sicer: »Bojna ladja (Warship, Kriegsschiff, itd) je vsako plovno
sredstvo pomorskih sil ali rečne bojne flotilje. Po svojih osnovnih
nalogah se ladje vojne mornarice delijo na bojne in pomožne ladje.
Klasifikacija bojnih ladij ni enotna. Deli se na razrede, podrazrede in
tipe. Po II. svetovni vojni »bojna ladja« izgine kot razred, zato pa se
križarka zaradi svoje oborožitve preobrazi v nosilca projektilske
(raketne) oborožitve. Nuklearni pogon in nuklearna oborožitev pa igrata
zdaj odločilno vlogo … Velike vojne mornarice (ZDA) imajo tri skupine:
bojne ali vojaške ladje, pomožne vojne ladje in pomožne ladje«.
Za laike naj naštejem nekaj vrst bojnih
ali vojaških ladij: letalonosilka, nosilka helikopterjev, križarka,
podmornica, rušilec, spremljevalna (eskortna) ladja, poveljniška
(štabna, admiralska) ladja, patruljna ladja, (raketna) topnjača,
torpedovka, minopolagalec, minolovec in desantna ladja (oborožena).
Torpedni in patruljni čoln (do 10 BRT) ne sodita med bojne ladje (preko
10 BRT). Pomožnih ladij ne bom našteval.
Do leta 1941 je vojna mornarica
Kraljevine Jugoslavije imela v svoji sestavi naslednje bojne ladje: 4
rušilce, 8 motornih (velikih) torpedovk in 4 podmornice. Imela je več
pomožnih ladij in 68 hidroletal!
Če Žvab trdi, da se je spoštovani gospod
dr. Jože Dežman zmotil, jaz pa prepisal njegovo »zmoto«, potem je
dolžnost »lovca napak«, da navede vir! Dokler pa tega ne stori, je
navaden blefer. Nobene napake nisem naredil, ko sem zatrdil, da je bila
Spodnja Štajerska dejansko priključena nemškemu Reichu! Od 1941 sem pač
tam živel in kot otrok občutil »blagodeti« nacizma: živilske karte in
nemški učni jezik! O Gorenjski pa nisem pisal.
Žvab pravi, da je bilo moje šolanje »zelo
ugodno«! Morda, vendar pa vseeno ni bilo velikega odziva iz Slovenije.
No, resnici na ljubo naj še povem, da se nam med šolanjem ni štel
beneficirani staž kot pripadniku VS JLA. Menda je tako tudi v drugih
armadah.
Kar pa zadeva število do sedaj
ugotovljenih napak (29), seveda ostajam pri svojem stališču. Nobene
napake nisem skrival! Vse doslej ugotovljene napake sproti objavljam na
svoji spletni strani: http//users.volja.net/marijankr/, kar obenem
pomeni opravičilo in zahvalo vsem, ki so kakšno napako odkrili in mi jo
sporočili! Naj še dodam, da sem popravil tudi tiste napake iz uradnega
krstnega lista, če mi je sorodnik zagotovil, da so se v župnijskem uradu
zmotili! Primerjati tiskarske ali računalniške napake v neki knjigi s
konstrukcijskimi napakami nekega avtomobila, kakor je to naredil Žvab,
pa je nesramnost brez primere! Sam je prestopil prag kulturne tolerance,
zato se ni čuditi, če ga sredina ne bo cenila!
Glede kriterijev pa naj še enkrat
ponovim: ko se bo neutrudni »lovec napak« lotil še sam kakega navadnega
osnovnošolskega projekta, naj si pač postavi svoje kriterije. Generalski
ali častniški čin je pač kvalitativni kriterij, ki ga ne more nič
pametnega nadomestiti. Povsod po svetu so v nacionalnih enciklopedijah
zbrani vsi generali in admirali. Štejem si v zaslugo, da sem v
Enciklopedijo Slovenije uspel »vriniti« še »manj pomembne generale in
admirale« iz JLA, nisem pa uspel z generali in admirali vojske
Kraljevine Jugoslavije in drugih (tudi flotnem admiralu Ronaldu
Zlatoperju). Zato sem tudi v knjigi Slovenska vojaška inteligenca uspel
podati docela svoj in inovativni Neideološki in genetski seznam
generalov in admiralov slovenskega rodu«, kakor tudi predlog za
ustanovitev razreda vojaških ved v SAZU oziroma uvajanja akademikov
vojaških ved.
Te dni mi je prijazen bralec moje knjige
posredoval še enega nemškega generala slovenskega rodu –
generalpolkovnika letalstva Ivana Ježovnika (Hans Jeschonnek) iz
Savinjske doline. Menda je, po Milošu Vauhniku, prav ta rojak njegovemu
bratu in polkovniku Vladimirju Vauhniku posredoval podatke o nemškem
letalskem napadu na Jugoslavijo, saj je bil načelnik štaba nemške
Luftwaffen! Kri pač ni voda!
Pri naslovu moje bodoče knjige, ki je že
delno predstavljena tudi na moji spletni strani, ga nisem prav nič
polomil! Namreč, delovni naslov je naslednji: PLAVA GARDA – zaupno
poročilo poveljnika, sam poveljnik – četniški vojvoda in generalštabni
polkovnik Karlo I. NOVAK, poveljnik slovenskih četnikov (do 1943) v
svojem zaupnem poročilu večkrat omenja, da jih ljudje imenujejo »plava
garda«! To seveda ni prav nič slabšalnega, saj so vosovci in partijski
funkcionarji KPS in OF dosledno govorili in pisali o »plavogardistih«.
Polkovnik Novak sicer uradno poroča o »ravnogorskem gibanju« v
Sloveniji, pa verjamem, da le malo ljudi ve kaj o tem gibanju. Mlajši
bralci so že brali o plavo- in belogardizmu in bodo znali hitro ločiti »plavo«
od »bele« garde! Torej, ker nisem zgodovinar, ne bom pisal o slovenskem
četništvu. Tako ambiciozen pa seveda nisem! Žvab pravi, da spoštovani
dr. Boris Mlakar niti slučajno ni pisal o beli gardi. Ne bo držalo!
Slučajno sem odprl knjigo Slovensko domobranstvo, str. 107, kjer je
beseda o osebkih »bele in plave garde …«. Torej, kdo je površen? Žvab –
površen in nestrokovni kritik! |
|
|
|
|
