VOJAŠTVO
   MILITARY

ČLANKI C38

Vojnozgodovinski zbornik št.22/2005, Logatec, 21.8.2005
OPOZORILO NA OPOZORILO
 
Odgovor J. J. Š. na oceno moje knjige SLOVENSKA VOJAŠKA INTELIGENCA

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

 v
 

Moj odgovor je naslednji:

Urednik Janeza J. Švajncer je v VZZ 21/2005, na straneh 113–115, objavil negativno kritiko moje najnovejše knjige Slovenska vojaška inteligenca. Na podlagi Zakona o informiranju zahtevam objavo tega odgovora na istem mestu v VZZ 22/2005 zaradi žaljivih osebnih oznak (»miselna zmeda«, »neresno in nenavadno«, »popolno ponarejanje«, »ponesrečena izmišljotina« in podobno), kakor tudi netočnih strokovnih opozoril (razen ene izjeme) na »faktografske« napake, ki to enostavno niso! In če smo že natančni, moja knjiga nima 445, temveč samo 444 strani!

Dne 30. maja 2005 sem g. Janezu J. Švajncerju, brigadirju v pokoju, prinesel na dom knjigo Slovenska vojaška inteligenca, s posvetilom in v zahvalo za vse nasvete in pomoč. Po triurnem prijateljskem kramljanju sem ga tudi zaprosil za strokovno oceno v VZZ. Ob tej priložnosti sem mu tudi povedal, da ne gre za zgodovinsko in znanstveno delo, temveč le za antropološko skico slovenske vojaške inteligence oziroma napotilo mlajšim raziskovalcem. To sem tudi zapisal v uvodnem pojasnilu.

Naslednjega dne sem bil dobesedno šokiran, ko sem bil opozorjen, da sem v prilogi iz »genetskega in neideološkega seznama generalov in admiralov slovenskega rodu« izpustil prav tistega, ki mi je največ svetoval in pomagal, od katerega sem pričakoval tudi objektivno strokovno oceno – brigadirja Janeza J. Švajncerja, urednika Vojnozgodovinskega zbornika!

Poleg telegrafskega opravičila J. J. Š., da je šlo za nenamerno (internetno) napako, sem od založnika takoj zahteval, da v vsako knjigo vloži listek s popravki, na katerem bo omenjena ta glavna napaka in še nekaj obrobnih. Seznam vseh napak in dopolnil pa sem naknadno poslal tudi tistim, ki so knjigo že prejeli, obenem pa seznam napak in predlogov sproti dopolnjujem na svoji internetni strani Vojaštvo – http://users.volja.net/marijankr

V tretjem delu svoje negativne kritike s podnaslovom Opozorila, je J. J. Š. »opozoril« bralce VZZ brez posebnega reda na številne »faktografske« napake v moji knjigi! Njegove pripombe, razen ene same izjeme, niso strokovno utemeljena! Zaradi preglednosti jih navajam po straneh, in sicer:

  • Str. 24: Aleksander Makedonski je »namesto okorne pehotne falange uvedel hitre konjeniške enote«, za kar sem navedel splošni vir, Vojno enciklopedijo štev. 1–10. Tako je v VE štev. 1, str. 95, članek o Aleksandru Makedonskem, za katerega je Engels dejal, da je bil najboljši konjeniški poveljnik v svetovni zgodovini; v  VE štev. 4, str. 679, je članek o makedonski konjenici in njeni vlogi v bitki pri Gaugameli; v VE štev. 5, str. 331, je članek o Makedoniji in o konjenici Aleksandra Makedonskega kot samostojnem rodu vojske, in nazadnje, v VE štev. 9, str. 681, je članek o taktiki, v katerem je tudi beseda o makedonski falangi in vlogi konjenice (prva začne boj, bočni napadi). Zato je »opozorilo« strokovno nekorektno, žaljivo pa je tisto, kar je J. J. Š. v nadaljevanju zapisal: »… in tako dalje v tem smislu, toliko, da v teh okvirih nima smisla naštevati. Zmeda pri navajanju raznih odlikovanj je tolikšna, da je včasih nemogoče celo ugibati, za katero odlikovanje bi lahko šlo.« Ker nisem omenjal pretiranega števila odlikovanj, bi J. J. Š. kot specialist za to področje lahko poučil bralce, katera odlikovanja sem drugače poimenoval kot pa jih sam navaja (prevaja)!

  • Str. 48–50:  »nenavadno in neresno« naj bi bilo povzemati po podpolkovniku Davorinu Žunkoviču »slovenske kralje od Kristusovega rojstva do leta 1443«, kakor tudi to, da je »leta 677 vladal v Bolgariji slovenski kralj Butaja«. Kdo pa je sploh vedel za ta Žunkovičev spis, ki sem ga prav jaz obelodanil v VZZ 7/2000 z določenim namenom. Navedel pa sem tudi, da je vse to podpolkovnik Žunkovič povzel iz knjige (1759) Andrije Kačića, hrvaškega zgodovinarja in frančiškana! Če se »resni« zgodovinarji niso zmenili za ta spis, ni moja krivica! Zmenili pa so se slovenski venetologi (Verbovšek)!

  • Str. 66: »Kraljevina SHS in njena vojska naj bi obstajali že 3. novembra 1918« – jaz pa sem pravzaprav napisal naslednje: »V novoustanovljeni vojski Kraljevine SHS je bil dne 3. 11. 1918 z ukazom Narodnega sveta SHS iz Zagreba kot prvi Slovenec izredno povišan v čin kontraadmirala malo znani kapetan fregate avstro-ogrske vojne mornarice Metod Koch iz Kranja in imenovan za poveljnika vojne mornarice Kraljevine SHS.«

  • Str. 77: »Mickl naj bi leta 1918 vodil obrambo Radgone« – pri čemer sem, poleg J. J. Š. kot vir navedel tudi »internetne strani avstrijskega vojaškega arhiva na Dunaju«. Na Dunaju menda ne lažejo!?

  • Str. 92: »general Maister naj bi bil poveljnik slovenske vojske 1918« – jaz pa sem zapisal takole: »… poveljnik Maribora in slovenske vojske, pozneje vodja mejne komisije in kraljevi častni pribočnik«. Enciklopedija Slovenije štev. 6, str. 366, pisec (dr.) B.(runo) H.(artman) zapiše takole: »… kljub temu je ustvaril novembra 1918 slov.(ensko) vojsko na svojem območju … pa tudi prvo slov. vojaško realko«. Poleg tega je dr. Bruno Hartman napisal odlično monografijo o generalu Maistru, pa mu kaže verjeti, da je bil general Maister poveljnik slovenske vojske samo kratek čas, praktično od novembra 1918 do 1. februarja 1919, ko je bila ustanovljena Dravska divizijska oblast.

  • Str. 345: za dr. Štefančič Jakoba sem dobil podatek (vir naveden), da je padel 1916 v Dobrudži, dejansko pa je bil zares advokat v Beogradu (priznam: moja edina napaka, podatek sem lahko preveril v knjigi Kladivarji); glede Franca Vulča pa je v knjigi Kladivarji, ki je izšla 1938, objavljen nekrolog, da je 1926 naredil samomor v Ljubljani. To so napisali njegovi soborci, jaz sem namesto samomor napisal »umrl«. Če pa J. J. Š. ve, da je Franc Vulč podlegel v policijskem zaporu v Beogradu, naj navede vsaj vir!

  • Str. 344 in 352: O Malgaju in »Škrabarju« (Škabarju seveda) sem napisal podatke na podlagi vira, ki sem ga navedel – takrat sta pač imela navedene dolžnosti kot dobrovoljca srbske vojske – jaz pa nisem pisal o Maistrovih borcih in njunih kasnejših podvigih, ker so to tematiko že temeljito obdelali drugi avtorji. Prav tako nisem navajal življenjepisov generalov in admiralov JLA, ker je to mogoče najti v Enciklopediji Slovenije!

  • Str. 353 – »opis nastanka slovenske vojske novembra 1918 je tako neresničen, da ni mogoče opozoriti na posamezne napake« – jaz pa pravim, da nisem pisal o nastanku slovenske vojske, temveč o temi z naslovom: »Prostovoljci za severno mejo na Koroškem 1918–1919«, kar pa je kritik verjetno spregledal!

  • Str. 356: »popolno ponarejanje zgodovine pa je trditi, da so se tako borci za severno mejo enako kot borci – solunci borili za »skupno državo, domovino«. Po mojem skromnem mišljenju to ne bi mogel zapisati vojaški zgodovinar, ki sem ga celo javno predlagal za akademika SAZU! Napisal sem namreč naslednje: »Njihov poimenski seznam (odlikovancev s Koroške fronte, Slovencev, Srbov in drugih) sem objavil v Vojnozgodovinskem zborniku (štev. 17/2004). Iz tega izhaja preprosto dejstvo, da se za Koroško niso borili in umirali samo Slovenci. Tako je bilo tudi na solunski fronti. Tudi tam so se borili in umirali Slovenci. Eni in drugi so se borili in umirali za določene ideale in cilje – skupno državo, domovino«. Vojaški upori pa so izbruhnili pozneje in so imeli tudi druga ozadja in vzroke! To vsaj dobro vemo!

  • Str. 379: »površno pa je M. F. Kranjc prepisal moje navedbe o Hugu Primožiču« – pravilno sem prepisal internetne navedbe o Primožiču, navedel pa sem dva splošna vira o mobilizirancih.

  • Brez navedbe strani: »To, kako je uspel pisec na svoj seznam »slovenskih« generalov in admiralov spraviti toliko generalov in admiralov avstrijske in avstro-ogrske vojske, pa je posebno vprašanje. Kje se naj neha lepa domoljubna želja, da bi bil tak spisek čim daljši, in kje se začne resno zgodovinopisje?« Če ne bi J. J. Š. predhodno podrobno razložil, kako je pokojni dr. Boris Pahor iskal slovenske korenine pri admiralih (po znanju jezika), jaz pa pehotne in topniške le po izvoru priimka (Leskošek, Sagaj in podobno), pa tudi upoštevajoč pripombo, da so nam Italijani »zatajili« okrog deset admiralov, njegovih žaljivih navedb enostavno ne morem razumeti.

  • Brez navedbe strani: »… ne razlikuje med činom kapetan in kapitan« – je zares smešna floskula, ki jo je J. J. Š. izrekel poklicnemu (šolanemu) generalu! Priporočam mu, naj si raje ogleda Koroščev Vojaški slovar, Ljubljana, 2002, str. 167, po katerem  izhaja, da je izraz »kapitan« vezan izključno za trgovsko mornarico (ladijski kapitan) ali pa luko (luška kapitanija). Zakaj v slovarju ni čina »kapitan« v SV ne vem, prav gotovo pa sem  dr. Antonu Žabkarju ta čin pripisal s posebnim spoštovanjem (kot admiralski), kar pa J. J. Š. enostavno ni naredil v ES štev. 15, str. 281! Poimenoval ga je samo kot »mornariškega častnika«, pa čeprav je bil dejansko prvi kapitan (admiral) SV!

  • Neutemeljen je tudi očitek, da še vedno vztrajam pri »svoji ponesrečeni izmišljotini feldmaršalporočnika«, ko pa je prav dr. Tomo Korošec ta izraz uveljavil v svoji najnovejši monografiji o majorju in baronu Andreju Komelu – Sočebranu, prav tako pa bo ta čin uveljavljen v novem štiri jezičnem vojaškem slovarju!

  • Str. 381: naravnost žaljivo je »opozorilo« o moji »miselni zmedi« glede kolaboracije in državljanske vojne! Za to mi res ni potrebno gledati v SSKJ! Tudi gimnazijcem je znano, da je »v delu Slovenije« (Ljubljanski pokrajini) divjala državljanska vojna, glede začetka kolaboracij pa sem jasno napisal naslednje: »Nedvomno bo potrebno dokazati, da se kolaboracija na eni in drugi strani ni začela leta 1941, temveč dosti prej. Mislim na politične in obveščevalne povezave: tako levice (KPS) s Kominterno, kakor tudi desnice z Vatikanom, Zahodom in celo z nacistično Nemčijo in Italijo!« Pri tej ugotovitvi ostanem in nisem osamljen! Kmalu jo bom tudi dokazal v naslednji knjigi z naslovom Slovensko četništvo, v kateri bom analiziral zaupno poročilo poveljnika slovenskih četnikov, generalštabnega polkovnika Karla Novaka!

  • Nekaj napak v poglavju o SV (str. 404, 405) ne bom komentiral, saj sem navedel dostopne vire – literaturo in višje častnike SV. Če pa ni objavljenih podatkov o činih tedanjih pokrajinskih poveljnikov, kdo je nosil naslovne čine in podobno, pa res nisem jaz kriv.

In na koncu si je J. J. Š. dovolil naravnost nenavaden predlog: da bi bila moja knjiga »koristna« kot literatura, jo je potrebno seveda prečistiti – »narediti temeljito recenzijo«, za to pa je sposobna (brez mene kot avtorja, seveda) samo »sekcija za vojaško zgodovini pri Zvezi zgodovinskih društev za Slovenijo«!

Seveda: »Ste mele ne bo krüha!«, pravimo Prleki.

Če bo prišlo do ponatisa knjige, bom sam popravil vse »faktografske napake«, predvsem pa bom popravil tudi »neideološki in genetski« seznam, v katerega bom poleg brigadirja SV Janeza J. Švajncerja uvrstil še generalpolkovnika JLA Rudolfa Petovarja, rojenega 1916  v Zagrebu, po starših pa iz Ptuja, ki smo ga nehote izpustili v Enciklopediji Slovenije. Morda še koga …

Ker sem se z urednikom že poslovil glede prenehanja nadaljnjega sodelovanja, se s tem pisanjem poslavljam tudi od bralcev VZZ. Srečno!

Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju


 
 á na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net