|
Moj odgovor je naslednji:
Urednik Janeza J.
Švajncer je v VZZ 21/2005, na straneh 113–115, objavil negativno kritiko
moje najnovejše knjige Slovenska vojaška inteligenca. Na podlagi
Zakona o informiranju zahtevam objavo tega odgovora na istem mestu v VZZ
22/2005 zaradi žaljivih osebnih oznak (»miselna zmeda«, »neresno in
nenavadno«, »popolno ponarejanje«, »ponesrečena izmišljotina« in
podobno), kakor tudi netočnih strokovnih opozoril (razen ene izjeme) na
»faktografske« napake, ki to enostavno niso! In če smo že natančni, moja
knjiga nima 445, temveč samo 444 strani!
Dne 30. maja 2005 sem g.
Janezu J. Švajncerju, brigadirju v pokoju, prinesel na dom knjigo
Slovenska vojaška inteligenca, s posvetilom in v zahvalo za vse
nasvete in pomoč. Po triurnem prijateljskem kramljanju sem ga tudi
zaprosil za strokovno oceno v VZZ. Ob tej priložnosti sem mu tudi
povedal, da ne gre za zgodovinsko in znanstveno delo, temveč le za
antropološko skico slovenske vojaške inteligence oziroma napotilo
mlajšim raziskovalcem. To sem tudi zapisal v uvodnem pojasnilu.
Naslednjega dne sem bil
dobesedno šokiran, ko sem bil opozorjen, da sem v prilogi iz »genetskega
in neideološkega seznama generalov in admiralov slovenskega rodu«
izpustil prav tistega, ki mi je največ svetoval in pomagal, od katerega
sem pričakoval tudi objektivno strokovno oceno – brigadirja Janeza J.
Švajncerja, urednika Vojnozgodovinskega zbornika!
Poleg telegrafskega
opravičila J. J. Š., da je šlo za nenamerno (internetno) napako, sem od
založnika takoj zahteval, da v vsako knjigo vloži listek s popravki, na
katerem bo omenjena ta glavna napaka in še nekaj obrobnih. Seznam vseh
napak in dopolnil pa sem naknadno poslal tudi tistim, ki so knjigo že
prejeli, obenem pa seznam napak in predlogov sproti dopolnjujem na svoji
internetni strani Vojaštvo – http://users.volja.net/marijankr
V tretjem delu svoje
negativne kritike s podnaslovom Opozorila, je J. J. Š. »opozoril« bralce
VZZ brez posebnega reda na številne »faktografske« napake v moji knjigi!
Njegove pripombe, razen ene same izjeme, niso strokovno utemeljena!
Zaradi preglednosti jih navajam po straneh, in sicer:
-
Str. 24: Aleksander Makedonski je
»namesto okorne pehotne falange uvedel hitre konjeniške enote«, za kar
sem navedel splošni vir, Vojno enciklopedijo štev. 1–10. Tako je v VE
štev. 1, str. 95, članek o Aleksandru Makedonskem, za katerega je
Engels dejal, da je bil najboljši konjeniški poveljnik v svetovni
zgodovini; v VE štev. 4, str. 679, je članek o makedonski konjenici
in njeni vlogi v bitki pri Gaugameli; v VE štev. 5, str. 331, je
članek o Makedoniji in o konjenici Aleksandra Makedonskega kot
samostojnem rodu vojske, in nazadnje, v VE štev. 9, str. 681, je
članek o taktiki, v katerem je tudi beseda o makedonski falangi in
vlogi konjenice (prva začne boj, bočni napadi). Zato je »opozorilo«
strokovno nekorektno, žaljivo pa je tisto, kar je J. J. Š. v
nadaljevanju zapisal: »… in tako dalje v tem smislu, toliko, da v teh
okvirih nima smisla naštevati. Zmeda pri navajanju raznih odlikovanj
je tolikšna, da je včasih nemogoče celo ugibati, za katero odlikovanje
bi lahko šlo.« Ker nisem omenjal pretiranega števila odlikovanj, bi J.
J. Š. kot specialist za to področje lahko poučil bralce, katera
odlikovanja sem drugače poimenoval kot pa jih sam navaja (prevaja)!
-
Str. 48–50: »nenavadno in
neresno« naj bi bilo povzemati po podpolkovniku Davorinu Žunkoviču
»slovenske kralje od Kristusovega rojstva do leta 1443«, kakor tudi
to, da je »leta 677 vladal v Bolgariji slovenski kralj Butaja«. Kdo pa
je sploh vedel za ta Žunkovičev spis, ki sem ga prav jaz obelodanil v
VZZ 7/2000 z določenim namenom. Navedel pa sem tudi, da je vse to
podpolkovnik Žunkovič povzel iz knjige (1759) Andrije Kačića,
hrvaškega zgodovinarja in frančiškana! Če se »resni« zgodovinarji niso
zmenili za ta spis, ni moja krivica! Zmenili pa so se slovenski
venetologi (Verbovšek)!
-
Str. 66: »Kraljevina
SHS in njena vojska naj bi obstajali že 3. novembra 1918« – jaz pa sem
pravzaprav napisal naslednje: »V novoustanovljeni vojski Kraljevine
SHS je bil dne 3. 11. 1918 z ukazom Narodnega sveta SHS iz Zagreba kot
prvi Slovenec izredno povišan v čin kontraadmirala malo znani kapetan
fregate avstro-ogrske vojne mornarice Metod Koch iz Kranja in imenovan
za poveljnika vojne mornarice Kraljevine SHS.«
-
Str. 77: »Mickl naj bi
leta 1918 vodil obrambo Radgone« – pri čemer sem, poleg J. J. Š. kot
vir navedel tudi »internetne strani avstrijskega vojaškega arhiva na
Dunaju«. Na Dunaju menda ne lažejo!?
-
Str. 92: »general
Maister naj bi bil poveljnik slovenske vojske 1918« – jaz pa sem
zapisal takole: »… poveljnik Maribora in slovenske vojske, pozneje
vodja mejne komisije in kraljevi častni pribočnik«. Enciklopedija
Slovenije štev. 6, str. 366, pisec (dr.) B.(runo) H.(artman) zapiše
takole: »… kljub temu je ustvaril novembra 1918 slov.(ensko) vojsko na
svojem območju … pa tudi prvo slov. vojaško realko«. Poleg tega je dr.
Bruno Hartman napisal odlično monografijo o generalu Maistru, pa mu
kaže verjeti, da je bil general Maister poveljnik slovenske vojske
samo kratek čas, praktično od novembra 1918 do 1. februarja 1919, ko
je bila ustanovljena Dravska divizijska oblast.
-
Str. 345: za dr.
Štefančič Jakoba sem dobil podatek (vir naveden), da je padel 1916 v
Dobrudži, dejansko pa je bil zares advokat v Beogradu (priznam: moja
edina napaka, podatek sem lahko preveril v knjigi Kladivarji);
glede Franca Vulča pa je v knjigi Kladivarji, ki je izšla 1938,
objavljen nekrolog, da je 1926 naredil samomor v Ljubljani. To so
napisali njegovi soborci, jaz sem namesto samomor napisal »umrl«. Če
pa J. J. Š. ve, da je Franc Vulč podlegel v policijskem zaporu v
Beogradu, naj navede vsaj vir!
-
Str. 344 in 352: O
Malgaju in »Škrabarju« (Škabarju seveda) sem napisal podatke na
podlagi vira, ki sem ga navedel – takrat sta pač imela navedene
dolžnosti kot dobrovoljca srbske vojske – jaz pa nisem pisal o
Maistrovih borcih in njunih kasnejših podvigih, ker so to tematiko že
temeljito obdelali drugi avtorji. Prav tako nisem navajal
življenjepisov generalov in admiralov JLA, ker je to mogoče najti v
Enciklopediji Slovenije!
-
Str. 353 – »opis
nastanka slovenske vojske novembra 1918 je tako neresničen, da ni
mogoče opozoriti na posamezne napake« – jaz pa pravim, da nisem pisal
o nastanku slovenske vojske, temveč o temi z naslovom: »Prostovoljci
za severno mejo na Koroškem 1918–1919«, kar pa je kritik verjetno
spregledal!
-
Str. 356: »popolno
ponarejanje zgodovine pa je trditi, da so se tako borci za severno
mejo enako kot borci – solunci borili za »skupno državo, domovino«. Po
mojem skromnem mišljenju to ne bi mogel zapisati vojaški zgodovinar,
ki sem ga celo javno predlagal za akademika SAZU! Napisal sem namreč
naslednje: »Njihov poimenski seznam (odlikovancev s Koroške fronte,
Slovencev, Srbov in drugih) sem objavil v Vojnozgodovinskem zborniku
(štev. 17/2004). Iz tega izhaja preprosto dejstvo, da se za Koroško
niso borili in umirali samo Slovenci. Tako je bilo tudi na solunski
fronti. Tudi tam so se borili in umirali Slovenci. Eni in drugi so se
borili in umirali za določene ideale in cilje – skupno državo,
domovino«. Vojaški upori pa so izbruhnili pozneje in so imeli tudi
druga ozadja in vzroke! To vsaj dobro vemo!
-
Str. 379: »površno pa
je M. F. Kranjc prepisal moje navedbe o Hugu Primožiču« – pravilno sem
prepisal internetne navedbe o Primožiču, navedel pa sem dva splošna
vira o mobilizirancih.
-
Brez navedbe strani:
»To, kako je uspel pisec na svoj seznam »slovenskih« generalov in
admiralov spraviti toliko generalov in admiralov avstrijske in
avstro-ogrske vojske, pa je posebno vprašanje. Kje se naj neha lepa
domoljubna želja, da bi bil tak spisek čim daljši, in kje se začne
resno zgodovinopisje?« Če ne bi J. J. Š. predhodno podrobno razložil,
kako je pokojni dr. Boris Pahor iskal slovenske korenine pri admiralih
(po znanju jezika), jaz pa pehotne in topniške le po izvoru priimka (Leskošek,
Sagaj in podobno), pa tudi upoštevajoč pripombo, da so nam Italijani
»zatajili« okrog deset admiralov, njegovih žaljivih navedb enostavno
ne morem razumeti.
-
Brez navedbe strani: »…
ne razlikuje med činom kapetan in kapitan« – je zares smešna floskula,
ki jo je J. J. Š. izrekel poklicnemu (šolanemu) generalu! Priporočam
mu, naj si raje ogleda Koroščev Vojaški slovar, Ljubljana, 2002, str.
167, po katerem izhaja, da je izraz »kapitan« vezan izključno za
trgovsko mornarico (ladijski kapitan) ali pa luko (luška kapitanija).
Zakaj v slovarju ni čina »kapitan« v SV ne vem, prav gotovo pa sem
dr. Antonu Žabkarju ta čin pripisal s posebnim spoštovanjem (kot
admiralski), kar pa J. J. Š. enostavno ni naredil v ES štev. 15, str.
281! Poimenoval ga je samo kot »mornariškega častnika«, pa čeprav je
bil dejansko prvi kapitan (admiral) SV!
-
Neutemeljen je tudi
očitek, da še vedno vztrajam pri »svoji ponesrečeni izmišljotini
feldmaršalporočnika«, ko pa je prav dr. Tomo Korošec ta izraz
uveljavil v svoji najnovejši monografiji o majorju in baronu Andreju
Komelu – Sočebranu, prav tako pa bo ta čin uveljavljen v novem štiri
jezičnem vojaškem slovarju!
-
Str. 381: naravnost
žaljivo je »opozorilo« o moji »miselni zmedi« glede kolaboracije in
državljanske vojne! Za to mi res ni potrebno gledati v SSKJ! Tudi
gimnazijcem je znano, da je »v delu Slovenije« (Ljubljanski pokrajini)
divjala državljanska vojna, glede začetka kolaboracij pa sem jasno
napisal naslednje: »Nedvomno bo potrebno dokazati, da se kolaboracija
na eni in drugi strani ni začela leta 1941, temveč dosti prej. Mislim
na politične in obveščevalne povezave: tako levice (KPS) s Kominterno,
kakor tudi desnice z Vatikanom, Zahodom in celo z nacistično Nemčijo
in Italijo!« Pri tej ugotovitvi ostanem in nisem osamljen! Kmalu jo
bom tudi dokazal v naslednji knjigi z naslovom Slovensko četništvo,
v kateri bom analiziral zaupno poročilo poveljnika slovenskih
četnikov, generalštabnega polkovnika Karla Novaka!
-
Nekaj napak v poglavju
o SV (str. 404, 405) ne bom komentiral, saj sem navedel dostopne vire
– literaturo in višje častnike SV. Če pa ni objavljenih podatkov o
činih tedanjih pokrajinskih poveljnikov, kdo je nosil naslovne čine in
podobno, pa res nisem jaz kriv.
In na koncu si je J. J. Š.
dovolil naravnost nenavaden predlog: da bi bila moja knjiga »koristna«
kot literatura, jo je potrebno seveda prečistiti – »narediti temeljito
recenzijo«, za to pa je sposobna (brez mene kot avtorja, seveda) samo
»sekcija za vojaško zgodovini pri Zvezi zgodovinskih društev za
Slovenijo«!
Seveda: »Ste mele ne bo
krüha!«, pravimo Prleki.
Če bo prišlo do ponatisa
knjige, bom sam popravil vse »faktografske napake«, predvsem pa bom
popravil tudi »neideološki in genetski« seznam, v katerega bom poleg
brigadirja SV Janeza J. Švajncerja uvrstil še generalpolkovnika JLA
Rudolfa Petovarja, rojenega 1916 v Zagrebu, po starših pa iz Ptuja, ki
smo ga nehote izpustili v Enciklopediji Slovenije. Morda še koga …
Ker sem se z urednikom že
poslovil glede prenehanja nadaljnjega sodelovanja, se s tem pisanjem
poslavljam tudi od bralcev VZZ. Srečno!
Marijan F. Kranjc, generalmajor v
pokoju
|
