VOJAŠTVO
   MILITARY
 

POIZVEDBE

POIZVEDBE

 

 PIŠITE AVTORJU

Če bi želeli poiskati svojega sorodnika, ki je bil v viharju katerekoli vojne, ali pa imate morda kakšno informacijo o osebah, ki jih iščemo, pišite avtorju na elektronski naslov na njegovi avtorski strani

  publicistika
  članki
  zanimivosti
  projekti
  english summaries
   rodoslovje
  o avtorju
  povezave

 
 

Iščemo generale nemškega Wehrmachta,
   ki so verjetno slovenskega rodu, in sicer:
 
 DEDEK Emil, generalmajor, 
    * 17. 8. 1888 v Ljubljani, + 4. 10. 1979 v Grazu;
(26.3.2012)Neznani obiskovalec s priimkom Dedek se je zanimal, ali imam nekaj več podatkov o generalu Dedeku. Dodal je, da je v Sloveniji samo 13 družin s tem priimkom, pa bi želel zvedeti še kakšen podatek, če je imenovani general Emil tudi njihov sorodnik. Pozneje se ni več oglasil...
 GRACHEGG (Grahek) Gustav, generalmajor,
    * 17. 11. 1882 v Špiljah (Spielfeld)
    + 13. 5. 1945 v Rusiji;
 LONTSCHAR (Lončar) Adalbert, generalmajor,
    poveljnik 724/704. pehotne divizije,
    * 10. 9. 1885 v Mariboru,
    + 16. 2. 1947
    obsojen in obešen v Beogradu zaradi vojnih zločinov
    v Srbiji (Kragujevac);
 LUSCHNIG (Lušnik) Viktor, generalmajor,
    1895–1972;
 VODEPP (Vodeb) Felix, generalmajor letalstva,
    1896–1967;
 WINDISCH (Vindiš) Josef, generalmajor,
    1884–1968;
 WINDSCH (Vindiš) Alois, generalmajor,
    1892–1958.
Kdor bi karkoli vedel o njihovem rodu – genskem izvoru, naj mi prijazno sporoči na internetni naslov: marijankr@volja.net

Iščeta se Herman in Remic iz Zapog
Zanimiva usoda Jožeta Jamška. Njegovemu vnuku
   bi želeli pomagati in najti odgovore na nekatera
   vprašanja.
Kdo je bil Ljudevit Pogačar?
Še en general, Alfred pl. Hinke
Našli novega slovenskega generala!
   Kdo kaj ve o njem?
Iščemo mater kontraadmirala Barovića
   in jo našli
Našli grob kontraadmirala Antona Račiča

ZADNJA POIZVEDBA
 Janko Stibiel (Vukasović) - Kdorkoli bi kaj vedel o pokojnem sinu in doktorju prava, pa tudi o hčerki Jelki, naj mi sporoči na eletronski naslov.

Josip Gaberšček – italijanski vohun
Poizvedba - Kdo kaj ve o njegovem delovanju po letu 1943 in smrti? Prispevek o njem
Iščemo rod Ivana Cvelfa iz Rakitnika
Slovenec - feldmaršalporočnik avstrijske vojske
   (iščemo potomce)
Iščemo Marjana Malgaja, poročnika in
   Maistrovega borca - našli smo ga 15.11.2010
 Feldmaršal avstro-ogrske vojske Aleksander
   Krobatin je verjetno slovenskega rodu!
   Potrjeno junija 2010!
 Karel Kovačič, poročnik bojne ladje JVM - našli
   vnuka in sorodnika soproge v ZDA.
   Kdo ve kaj več o njem?
 Zakaj generala Maistra ni bilo v NOV Slovenije?
 Uganka častniške družine Lukanc pl. Savenburg
 Iskali smo in našli rod brigadnega generala
   Vladimirja Skubica!
 Kdo pozna prve slovenske prostovoljce v srbski
   vojski? Milan Plesničar, divizijski general vojske
   Kraljevine Jugoslavije, je bil slovenskega rodu!
Novi general slovenskega rodu
   Konschegg pl. Pramburg
Stanislaw Maczek (Maček), generalpodpolkovnik
   – poljski general slovenskega porekla
ŠE EN GENERAL, ALFRED pl. HINKE
 na vrh strani

Najden je še en general slovenskega rodu!

Gospod Klemen L. mi je posredoval v ZDA najden Imenik padlih, ranjenih in vjetih rojakov v sedanji evropski vojski iz leta 1914, kjer je na prvi strani naveden tudi generalmajor Alfred pl. Hinke. Ranjen je bil v bojih z rusko armado pri Lembergu.

Alfred pl. HINKE, rojen 28. 10. 1864 v Trstu, feldmaršallajtnant avstro-ogrske vojske, umrl 4. 5. 1925.

Iz dostopnih podatkov je znano, da je bil kot polkovnik v letih 1910-1912 poveljnik 14. pešpolka, pred tem pa je služboval v 87., 32., 4. in 97. pešpolku. V čin generalmajorja je bil povišan 16. 11. 1913 kot poveljnik 55. pehotne brigade Trst. Kot poveljnik 12. pehotne divizije je bil 13. 5. 1916 povišan v čin feldmaršallajtnanta. Upokojen je bil 1. 1. 1919. Ostale podatke še zbiram.

NAŠLI NOVEGA SLOVENSKEGA GENERALA!
Kdo kaj ve o njem?
na vrh strani

Miha Š., dipl. univ. zgod. in prof. teol. mi je sporočil, da je časopis Slovenec dne 22. 8. 1917 objavil naslednjo dnevno novico: »Slovenec postal generalni major. Gospod polkovnik in brigadir Ivan Varja, ki je služil dalj časa v našem 17. pp, je imenovan generalnim majorjem.«

V mojem seznamu »neideoloških in genetskih generalov in admiralov slovenskega rodu« ga nisem našel. Zato sem pogledal v uradni seznam generalov avstro-ogrske vojske do leta 1918 in našel podatek, ki je soroden, in sicer:

WURJA D. Johann Edler von, 6. 5. 1862 – 27. 3. 1941, generalmajor od 1. 8. 1917, upokojen 1. 1. 1919.

Dodatno sem v Googlu našel še, da je bil 5. 8. 1914 postavljen za poveljnika deželnega polka št. 29 v Čeških Budjovicah, ki je spadal pod 21. divizijo 17. armadnega korpusa na ruski fronti, od 16. 8. 1917 pa je bil poveljnik 25. pehotne brigade 13. divizije v armadni rezervi na vzhodni fronti. Pokopan je na vojaškem pokopališču v Badnu, Spodnja Avstrija.

Kdor kaj ve o njegovih potomcih, naj se oglasi! (O pokojnem admiralu Vladimirju Baroviću oz. njegovi materi iz Ilirske Bistrice poizveduje V. Č.)

Iščemo mater kontraadmirala Barovića
 na vrh strani
Zapisal Vojko Čeligoj

Na pobudo g. Marjana Kranjca generala, ki zbira podatke o slovenskih generalih in išče podatke o materi kontraadmirala Barovića, rojene na Bukovici pri Ilirski Bistrici (verjetno Mali Bukovici). Ker drugi podatki o soprogi niso znani (niti ime, rojstni podatki...) sem obiskal Župnišče Trnovo pri Ilirski Bistrici in ob pomoči k kaplana g. Mira Mariniča iz rojstne knjige za leta 1920 do 1928 izpisal podatke o rojenih deklicah v vasi Mala Bukovica, ki bi glede na primerno starost, lahko prišle v poštev. Izločil sem le imena deklic, ki s pripisanimi podatki o poroki v domačem kraju, ali rane smrti ne pridejo v poštev:

  1. Ana Frančišča Sluga, roj. 3.10.1920 Žel. čuvajnica Mala Bukovica 17,
    Oče: Franc Jožef, mati Frančiška Škrlj

  2. Danica Milavec, roj. 23. 1. 1926, M. B. 16, oče Franc, mati Marija,

  3. Rozalija Vičič, roj. 9.3.1926, žel. čuvajnica, M.B. 18, oče Josip Vičič,

  4. Vida Batista, roj. 16.5.1927, M.B. 5, oče Josip Batista, mati Jožefa Prelog

  5. Frančiška Zlosel, roj. 27.9.1927. M.B. 6, oče Franc Zlosel, mati Jožefa Peruzin.

Morda bo srečno naključje ali kakšen nov podatek pomagal k odkritju prave osebe. Ker smo izločili Veliko Bukovico samo na podlagi ustne izjave, da iz te vasi iskana oseba ne more biti, bilo bi kazalo na enak način popisati deklice rojene v istih letih. Rezultati pa so brez dodatnih podatkov skoraj nemogoči.

Znani podatki:

  • Je mati kontraadmirala Barovića doma iz Bukovice, poročena v Tuzli leta 1945.

NAŠLI SMO
mater (Slovenko) pokojnega kontraadmirala Vladimirja Barovića
(20.12.2009)

Po pripovedovanju upokojenega kontraadmirala Marijana Pogačnika, smo slovensko mater kontraadmirala Barovića iskali v okolici Ilirske Bistrice. Pri tem mi je znatno pomagal gospod Vojko Čeligoj, vendar nam sreča ni bila naklonjena. Nazadnje sem prek znancev v Splitu zvedel, da soproga R. Barović živi v H. in dobil sem telefonsko številko. Nemudoma sem poklical, se predstavil, pa se je gospa R. še spomnila našega družinskega druženja 1989 v Barbarigi. Potrdila mi je, da je bila mati pokojnega moža Nada Slovenka, rojena v Ilirski Bistrici, in da je že pokojna, skupaj z možem pa sta pokopana v Jajcu.

Soprogi R. pokojnega admirala Barovića sem povedal, da bi želel njenega soproga uvrstiti na seznam admiralov slovenskega oz. genetskega izvora. Odločno je zavrnila, da bi njen pokojni soprog pristal na uvrstitev na seznam slovenskih admiralov, saj se nikdar ni čutil Slovenca, pa tudi mati ga ni naučila slovenskega jezika. Ker je po očetu rodom Črnogorec, je pribila, naj tudi ostane v zgodovini med svojim črnogorskimi rojaki.

Seveda sem ji obljubil, da ga proti njeni volji ne bomo stavili na noben seznam slovenskih admiralov.

P.S.
Ker ne želim na neideološki in genetski seznam slovenskih generalov in admiralov vsiljevati nikogar, ki to ne želi, se mi zdi normalno, da iz njega izbrišem tudi tiste, ki so se zavestno odrekli slovenstvu, spremenili celo priimek in bili zaznamovali kot vojni hudodelci. Gre za primer Odila Globocnika.
 

Našli grob kontraadmirala Antona Račiča!
 na vrh strani

Gospod Milan Ivanišević, priznani umetnosti zgodovinar iz Splita, mi je poslal 20. 5. 2009 naslednje sporočilo.

V splitskem lokalnem listu Novo Doba, letnik XVI, štev. 267, je bila 15. novembra 1933 objavljena osmrtnica za pokojnim slovenskim (titularnim) kontraadmiralom Antonom Račičem, ki je bil rojen 1857 v Ljubljani. Zapustil je ženo Helo, sinova Antona-Karla in Georga-Eduarda ter sestri Alfonso Gaggio in Pio Dalla Torre.

Na strani 6 pa je bil objavljen še dodatni članek, ki v prevodi glasi:

»Admiral Anton Račič. V Solinu je v globoki starosti preminil kontraadmiral bivši avstro-ogrske mornarice Anton Račič. Pokojnik je bil rodom iz Slovenije, vendar vzgojen v nemškem duhu. V bivši avstro-ogrski mornarici je dosegel visok admiralski čin, ker je prednjačil z velikim strokovnim znanjem. V službi je bil korekten in naši ljudje se na njega niso nikoli pritoževali, nasprotno, v njem so našli celo svojega zaščitnika. Nekaj časa je med vojno služboval kot admiral tudi v Šibeniku. Po zlomu Avstro-Ogrske se je sicer opredelil za avstro-ogrsko državljanstvo, vendar se je, ker je imel rad naše kraje, najprej nastanil v Splitu, zatem pa v Solinu, kjer je kupil posestvo. Tu je s svojo družino živel v miru in se ukvarjal z gospodarstvom. Pogreb bo jutri ob 10. uri v Solinu. Naj počiva v miru!«

Gospod Ivanišević, ki proučuje posamezne družine v Solinu, je ugotovil še naslednje:

  • Račičevi so prišli (iz Splita) v Solin leta 1924 in najeli stanovanje v hiši Bulića, katero so domačini imenovali »Dogana« (mitnica, carinarnica), v kateri je admiral tudi umrl;

  • leta 1937 se je soproga Hela z družino preselila v hišo Vinke Glavan rojene Šperac;

  • leta 1939 so se Račičevi preselili v Avstrijo, verjetno v Graz;

  • obe hiši sta bili med vojno porušeni;

  • v knjigi avtorjev Marka Matijevića in Mladena Domazeta z naslovom Solinska svakodnevnica u osvit novog doba, Solin, 2006, str. 90 in 91, je tudi kratek opis grobnice admirala Račiča in črno-bela fotografija.

Opomba: Kdo skrbi za grobove – grobnice slovenskih vojakov, častnikov in generalov – admiralov v tujini? Verjetno MZZ, zato si naj slovenski konzul v Splitu ogleda Račičevo grobnico. Kdor kaj ve o potomcih in sorodnikih admirala Račiča, naj mi, prosim, sporoči!

Našli novega feldmaršalporočnika avstrijske vojske
na vrh strani
 
RASP LORENZ BERNHARD AVGUST, baron in feldmaršalporočnik, rojen septembra 1724 v Ljubljani,
umrl 14. 11. 1791 in pokopan v Ljubljani.

Kot častnik je 1745 stopil v avstrijsko vojsko, sodeloval v »nasledstveni vojni« 1745-1748 in 1759 dobil čin polkovnika. V »sedemletni vojni« se je boril izredno pogumno na treh bojiščih in sicer Torgava, Svidnica-Bösenfort in nazadnje v trdnjavi Königsberg, ki je se je leta 1762 morala vdati zaradi lakote in prepozne pomoči. Pred tem je bil 2. 2. 1760 povišan v čin generalmajorja. Šele po sklenjenem miru 1762 je bil izpuščen iz ruskega ujetništva. Bil je odlikovan z vitežkim križcem Marije Terezije, postavljen za poveljnika 53. pešpolka na Hrvaškem in 1766 povzdignem v barona. Nazadnje povišan 25. 8. 1773 v čin feldmaršaporočnika. Prejel je tudi druga visoka odlikovanja za pogum in zasluge.

Po smrti prve soproge Terezije pl. Luther, se je 8. 9. 1778 v drugo poročil s Kristino pl. Wollwitz. Ali je imel kaj otrok, ni znano. Zato iščemo potomce…

Iščemo rod Ivana Cvelfa iz Rakitnika – Maistrovega borca
na vrh strani

V seznamu »Koroški odlikovanci 1919–1920« se nahaja tudi: Ivan Cvelf, kadet – aspirant, iz Tržaškega pehotnega polka, odlikovan s srebrno medaljo za pogum. Mnogi obiskovalci moje spletne strani Vojaštvo so prav v tem seznamu našli svoje sorodnike ali znance in so mi ostali hvaležni, da sem ta seznam sestavil in tudi objavil.

Junija 2009 se mi je oglasil tudi Mladen Cvelf – mcvelf@yahoo.com  iz Vrbasa, mesta v Bački, Vojvodina, danes Republika Srbija, ki je naletel na mojo spletno stran, saj že dolgo časa išče svoje (slovenske) korenine v okolici Rakeka, konkretno v Rakitniku. Namreč, njegov ostareli oče Nenad je okrog 1947 kot bivši partizan obiskal svojo rodbino v okolici Rakeka, vendar so pozneje stiki presahnili. Ko je njegov sin Mladen na moji spletni strani zasledil Ivana Cvelfa, častnika iz Tržaškega pehotnega polka, odlikovanca s koroške fronte in Maistrovega borca, me je prosil za pomoč pri iskanju svojih rodbinskih korenin. Kot mnogim drugim, sem mu pomoč obljubil, saj sem bil prepričan, da bomo skupaj rešili tudi ta problem, podobno kot smo našli rod brigadnega generala Vladimirja Skubica, kapetana fregate Ivana Kovačiča, obeta pa se tudi presenetljivo odkritje, da je avstro-ogrski feldmaršal Aleksander Krobatin bil dejansko sin slovenskih staršev!

Mladen iz Vrbasa mi je tudi povedal svojo družinsko zgodbo. Namreč, njegov praoče Franjo (Franc) Cvelf, rojen okrog 1890 v okolici Rakeka, je bil najprej civilni pomorščak v Kotorju, nazadnje pa pripadnik rečne (vojaške) flotilje v Novem Sadu. Leta 1924 se je v Šibeniku poročil s Stano Barbić iz Tivta, Črna Gora, pa sta v zakonu imela troje otrok. Hčerki Marija (1915) in Slavica (1926) sta bili brez otrok, sin Božidar, rojen 1933 v Novem Sadu, pa je imel tri sinove, in to Željka, Nenada in Predraga, ki še vsi živijo. Mladen je sin Nenada.

Iz rodoslovnih virov Slovenskega rodoslovnega društva na internetnih straneh Rodoslovje, katerega član sem bil nekaj časa, sem za priimek Cvelf oz. Zwolf izpisal vse podatke in nazadnje naredil seznam po krajih in družinah, ki izgleda takole:

  • Rakitnik 4:

    • Zwolf Franc, rojen 3.11.1857, bivališče: Rakitnik 4

    • Zwolf Pavel 1867 Rakitnik 14 (?)

  • Javornik 15:

    • Zwolf Franc Javornik 15, stara hiša

    • Zwolf Ivan Javornik 15, stara hiša

  • Predjama 7:

    • Zwolf Adolf, rojen 25.12.1903, bivališče: Predjama 7, vsi pisano Cvelf

    • Zwolf Alojzij 9.1.1902 Predjama 7

    • Zwolf Antonija 16. 4. 1899 Predjama 7

    • Zwolf Franc 18. 9. 1892 Predjama 7

    • Zwolf Marija 24.10.1895 Predjama 7

    • Zwolf Zofija Predjama 7

Seveda sem za pomoč zaprosil dva znana rodoslovca in domačina, gospoda Leona Drameja in Leona Kernela. Največ so mi je koristili knjižni zapisi Leona Kernela o slavinskih krstnih knjigah iz prafare Slavina (od 1631), ki hrani podatke do leta 1878. Tako je bilo tudi ugotovljeno, da se je prvič pojavil priimek Zwelf okrog 1780 v Prestranku, v hiši upravnika prestranškega gradu in posestva, na številki 1, 2 in nazadnje na številki 4. Očitno je šlo za upravnika oz. cesarskega uslužbenca, ime ni znano niti od kot je prišel. Ker se pa priimek Cvelf oz. Zwolf pojavlja v različnih oblikah (Zuelf, Zvelf, Zvölf, Zwoelf, Zwoelff, Zwöllf, Cwölf), je skoraj očitno, da je šlo za prišleka iz nemških dežel. Pomenski prevod – dvanajstnik pa lahko pomeni le vojaški ali pa upravni čin ali položaj.

Po letu 1850 v Prestranku ni več zaslediti priimka Zwolf – Cvelf, zato pa se od leta 1810 pojavlja v Rakitniku pri hišni številki 4, 14 in 17 in v Predjami pri hišni številki 7, zapisan kot Cvelf. Po vsej verjetnosti Mladen Cvelf izvira iz Predjame 7, saj je prav tam rojen Cvelf oz. Zwolf Franc, ki bi po letnici rojstva lahko bil tudi njegov praoče!? Osebno me je tudi zanimalo, ali je bil morda Maistrov borec Ivan Cvelf doma iz Javornika 15?!

Odgovor sem skušal najti tako, da sem prednje podatke poslal na nekaj javno znanih naslovov iz TIS – Cvelf oz. Zwolf. Prejel sem samo en odgovor, pa še tisti je bil tako šovinistično obarvan, da me je postalo skoraj sram. Anonimnež, ki je očitno prejel moje pismo, mi je sporočil, naj se ne trudim iskati slovenske korenine južnjakom …

Pa saj sem vendar iskal korenine Ivana Cvelfa, Maistrovega borca in nosilca srebrne medalje za pogum na koroški fronti, pa verjetno tudi njegovega sorodnika in mornarja Franca Cvelfa. Gotovo pa nisem iskal korenine nekega nemškega priseljenca Zwölfa!

Prijazne raziskovalce ali tudi člane rodovine Cvelf oz. Zwolf prosim za pomoč!
 

DNE 2. avgusta 2010 sem prejel naslednje pismo
 

Poštovani gospodine Kranjc,
primio sam vaše pismo u kome mi, koliko sam ja razumeo, približavate moje korene. Za vaš trud nemam reči hvale, jako sam vam zahvalan za sve vreme koje ste potrošili da bi mi pomogli da saznam korene moje porodice. Koliko sam razumeo u pismu zbog toga što ste hteli da mi pomognete imali ste i neprijatnosti, zbog toga mi je jako žao, možda nas zovu "južnjacima", tamo u Sloveniji ali ja i moja deca sa ponosom se izjašnjavamo kao SLOVENCI, mi se tako osečamo mada neznamo naš jezik jer smo u drugoj sredini odraštali. Pismo nisam mogao u potpunosti da prevedem, ali imam druga koji je iz Ljubljane pa če mi on prevesti pismo. Zbog skromnih finansijskih mogučnosti nisam u mogučnosti da vam se drugačije zahvalim osim da vas pozovem da budete moji gosti ako ste u mogučnosti i ako imate želju da dodjete u Vrbas! Zahvalite se i vašim prijateljima koji su vam pomogli u traženju mojih porodičnih korena.

Gospodine Kranjc jos jednom vam mnogo hvala od
porodice Cvelf iz Vrbasa, Bačka, Vojvodina.

Spoštovani gospod Kranjc,
prejel sem vaše pismo v katerem iščete moje korenine, če se prav razumel. Za vaš trud nimam dovolj besed, da se zahvalim. Zelo sem hvaležen za ves čas, ki ste ga porabili, da bi spoznal moje družinske korenine. Če sem prav razumel iz pisma, ste imeli zaradi te pomoči tudi določene neprijetnosti, kar mi je zelo žal. Morda nas imenujejo "južnjaki" tam v Sloveniji, toda jaz in moji otroci se opredeljujemo kot SLOVENCI, tako čutimo kljub temu, da ne poznamo našega jezika, ker smo odraščali v drugi sredini. Pisma nisem mogel v celoti prevesti, a imam prijatelja v Ljubljani in mi bo on vse prevedel. Zaradi skromnih sredstev se vam ne morem drugače zahvaliti kakor, da vas povabim v goste, ko vam bo to omogočeno in boste imeli željo priti v Vrbas! Zahvalite se tudi vašim prijateljem, ki so vam pomagali pri iskanju mojih družinskih korenin.

Gospod Kranjc, še enkrat se vam najlepše zahvaljujem v imenu družine Cvelf iz Vrbasa, Bačka, Vojvodina.

Novi general slovenskega rodu Konschegg pl. Pramburg
 na vrh strani

Internetni znanec in zgodovinar K. L. mi je nedavno tega poslal predlog za moj genetski seznam slovenskih generalov. Gre za:

Lambert Konschegg pl. Pramburg je bil 1910 povišan v generalmajorja, po upokojitvi pa je bil 1913, ob obletnici bitke za Tanenberg, povišan v titularnega feldmaršalporočnika AOV.

V uradnem seznamu avstroogrskih generalov stoji: Konschegg von Pramburg, Lambert ( ... - ... ), 1.11.1910 (25.10.10) GM, 1.11.1912 pens., 21.11.1913 Tit.-FML.

Predniki so menda prihajali iz Ljubljane ali okolice. Imel naj bi dva sinova. Zanimivo je, da tudi dunajski arhiv nima podatkov o rojstvu in smrti. Če je bil povišan v čin generalmajorja pri 40. ali 50. letih, potem bi lahko bil rojen okrog 1760–1770!

Prvi sin, Hans (Miroslav) Konschegg, polkovnik (ali brigadir) je kot pripadnik 36. pešpolka 21. aprila 1914 padel na ruski fronti. O tem je poročal dunajski časopis, s pripombo, da je imel čin polkovnik/brigadir, vendar je iz objavljene fotografije vidno, da je bil feldmaršalporočnik. Bil je nosilec več visokih vojaških odlikovanj. Menda je bil celo predavatelj na Teresijanski vojaški akademiji.

Drugi sin, Lambert Konschegg (1. 6. 1912, Graz – 9. 10. 1977, Lundenburg, ČSSR), je bil kot major nemške Luftwaffe in poveljnik III/KG 40 odlikovan z železnim križcem. Po končani 2. svetovni vojni je bil najprej civilni pilot v Swissair, od 1957 pa AUA, zatem pa tudi predsednik svetovnega združenja IATA (International Air Transport Association). Po upokojitvi se je ukvarjal z zunanjo trgovino. Bil je poročen in oče dveh otrok.

Slovenski priimek je bil verjetno Konšek (8 zadetkov) ali pa Košnik (76 zadetkov, znana gostilna Košnik na Trojanah). Od tam izvira tudi priznani dr Valentin Konšek (1816 Trojane – 1899 Ljubljana), katerega priimek so po nemško pisali kot Konschegg! Iz Trojan izvira tudi Janez Konšek, študent medicine, ki je padel 1942 v Dražgošah kot pripadnik Cankarjevega bataljona. Konške najdemo tudi v Kamniku (1830) in Radovljici (1780). Sorodniki ali raziskovalci naj samo pogledajo Status Animarum na župnijskem uradu od leta 1750 naprej, pa bodo lahko našli celo generala Konška!
 

Vojak, proglašen za mrtvega, se je vrnil domov iz ujetništva
(Jožef Jamšek)
 na vrh strani

F. Jamšek, obiskovalec moje spletne strani Vojaštvo, piše zgodovinsko kroniko svoje rodovine, iz katere je tudi pričujoči odlomek o zanimivi usodi njegovega starega očeta Jožeta Jamška. Preberite in mu skušajte pomagati pri iskanju odgovora na nekatera vprašanja.

Jožef Jamšek je bil rojen 7. marca 1877 v Podstrmcu 50, Dole pri Litiji, očetu Francetu in materi Mariji. 8. februarja 1904 se je v Šentrupertu na Dolenjskem poročil z Marijo roj. Kordan, rojene 28. januarja 1883, očetu Ignacu in materi Mariji. Poročni priči sta bila Franc Tomažič in Janez Žonta, poročil pa jih je šentruperški kaplan Anton Zore. Z ženo Marijo sta živela na kmetiji v vasi Ravne nad Šentrupertom, ki jo je Marija dobila kot doto. V zakonu sta imela štiri otroke.


Jože Jamšek in Marija Kordan

Marija je umrla 29. novembra 1926 zaradi rane na želodcu in je bila pokopana v Trebnjem. Jožef pa je umrl 10. januarja 1940 v Ravnah nad Šentrupertom zaradi srčne kapi in je pokopan na pokopališču v Šentrupertu. Dočakal je 62 let in je vse do svoje smrti sam skrbel za otroke. Jožef se je ukvarjal s kmetovanjem, obenem pa je tudi tesaril po okolici. Dokupil je tudi vinograd na Strmcu.

Ko se je 1914 začela prva svetovna vojna, je bil 26. julija 1914 vpoklican v avstro-ogrsko vojsko tudi Jožef, pa čeprav je bil edinec. Po urjenju je bil poslan na rusko fronto, vendar se ne ve točen datum, niti v kateri enoti je bil. Ostalo je samo v družinskem spominu, da je odšel k vojakom, ko je hčerka Angelca imela osem mesecev, to pa je bilo meseca julija 1914 leta.

Drugo leto, po oktobru, pa je žena Marija prejela vojaški paket v kateri je bila Jožefova obleka in dokumenti, z uradnim obvestilom, da je padel v boju za domovino in cesarja! Žalost je bila neizmerna, zatem pa so prišli hudi časi, saj je Marija morala samo vzgajati in preživljati štiri otroke, Angelco, staro leto dni in nekaj starejšo Miciko, Janka in Ludvika.

Drugi šok je mlada vdova Marija doživela aprila ali maja 1919, ko je mož Jožef, uradno proglašen za mrtvega, ves zaraščen in sestradan, prestopil hišni prag. Angelca je takrat že imela pet ali šest let, čez leto dni pa se jima je rodil še peti otrok, sin France, pozneje pa še Jože in Olga. Iz Argentine, od Eve Antonije Kobalč de Odiard, je rodbina dobila spomine njene pokojne matere Angelce, ki je takole opisala svoje spomine na očeta Jožefa, ko se je vrnil iz ruskega ujetništva.

Angelca je pripovedovala, da je sedela na hišnem pragu, ko je k njej pristopil neznan moški z dolgo brado. Kot mnogim drugim mimoidočim je neznancu ponudila vodo in kruha. Seveda ni vedela, da je to dejansko njen oče. Tudi ostali otroci ga niso prepoznali. Na njegovo vprašanja o materi Mariji, je Angelca odgovorila, da je ona pri svoji mami, Neži, ki je postala vdova, ker je oče padel na ruski fronti. Marija je bila v kuhinji in je seveda mimogrede tudi poslušala kaj se otroci pogovarjajo z neznancem, vendar ji niti na kraj pameti padlo kdo bi lahko bil neznanec. Ko pa je le-ta vprašal Angelco, kje je mama Marija, ali ima novega bratca ali sestrico, in seveda tudi očeta, je Marija prepoznala njegov glas, pritekla na prag, objela svojega moža in otrokom s solzami v očeh povedala, da je to njihov oče! In da ona ni več vdova! Seveda je bilo veliko veselje v družini, pa tudi vsa vas je z velikim presenečenjem sprejela svojega vaščana, ki je dejansko vstal od mrtvih in se vrnil k svojim, v domači kraj. Dogodek, ki je bil redek v zgodovino! Vendar se je zares zgodil.

Seveda je moral Jožef tedaj in še mnogokrat pozneje pripovedovati, kaj se je z njim dogajalo v vojni vihri od leta 1914 pa vse do sredine 1919. leta. Tako je Jožef vedno ponavljal, da je preživel samo zaradi dobrote nekega ruskega kmeta, ki ga je našel umirajočega na bojišču in poprosil ruske vojake, naj ga odpeljejo na svojo sanitetno postajo in oskrbo. Namreč, Jožef se je spomnil, da je bil hudo ranjen od ruske granate. Verjetno je to bilo oktobra 1915 v Galiciji. Njegovi soborci so sicer mislili, da bo umrl zaradi hudih poškodb, vendar so skušali oskrbeti in rešiti, vendar so se morali umakniti zaradi napada ruske pehote. Pobrali so mu samo pločevinasto tablico, ki so služile za identifikacijo ranjenih in padlih. Jožef je verjetno služil v 17. polku kranjskih Janezov ali pa v neki drugi enoti, ki so se oktobra 1915 v Galiciji bojevala proti ruski armadi.

Kot ranjenec je postal ruski ujetnik, hvaležen ruskemu kmetu, ki ga je našel na bojišču, ruskim bolničarjem, ki so ga prepeljali v sanitetno postajo in seveda tudi ruskim zdravnikom, ki so ga uspešno pozdravili. Po končni vojni se je vrnil domov z vlakom in tudi pešačenjem, najpogosteje lačen in utrujen, vendar z velikim upanjem in željo, da vidi svoje domače in rodni kraj.

Po smrti žene Marije, je sam skrbel za otroke in posest. Vse je spravil h kruhu. Nekateri so poženili na druge kmetije ali pa odšli v uk različnih poklicov, le Angelca je šla v tujino. Nekaj časa pred svojo smrtjo 1940, je Jožef sam živel in delal na kmetiji in v vinogradu, ker so pač vsi odšli od doma. Šele pozneje se je na domačijo vrnil sin Janko z ženo in sinom. Tako se tudi nadaljuje zgodovina družine Jamšek …

Kdo je bil Ljudevit Pogačar, polkovnik?
na vrh strani

Redni obiskovalci moje spletne strani se bodo spomnili, da sem pisal o mnogih Slovencih (številni zdravniki, rez. poročni Ivan Gosar, kapetana Martin Javornik in Josip Šircelj, polkovnik Janko Stibilj – Vukasović in mnogi drugi) in Slovenkah (Antonija Javornik – Natalija Bjelajac, narednica), ki so se borili v Srbiji in tudi darovali svoja življenja za svobodo srbskega naroda.

Nedavno pa me je obiskovalec iz Beograjske univerze spomnil na četniškega polkovnika Ljudevita Pogačarja, tudi Maistrovega borca in odlikovanca s Koroške fronte, pripadnika 37. slovenskega polka in nosilca srebrne medalje za pogum.( Moj seznam odlikovancev s Koroške fronte)

Potem sem prebrskal internetne strani in zvedel naslednje:

  • V Blogu 92 Beograd se navajajo naslednja dejstva: Poleg četniške vojske pod poveljstvom generala Draža Mihailovića, je kvislinška uprava v Srbiji pod generalom Nedićem organizirala tudi Srbsko državno stražo – SDS, poveljnik brigadni general Borivoje Jonić in Srbska mejna straža – SGS, kateri je poveljeval polkovnik Ljudevit Pogačar.

  • Dne 6. septembra 1944 sta se v Jagodini obe Nedičevi formaciji združili v Srbski udarni korpus – SUK, jakosti 6.800 mož, pod poveljstvom divizijskega generala Stevana Steve Radovanovića. Korpus je bil sestavljen iz treh divizij, poveljnik 3. divizije SUK pa je bil polkovnik Ljudevit Pogačar. Podatek o tem je najti tudi v arhivi VZI v Beogradu, Predmet SUK, zbirka XIV, knjiga 4.

  • SUK se je v toku 1944 bojeval skupaj z četniki v Sandžaku in vzhodni Bosni, decembra pa se je skupaj z nemški enotami našel na Dunaju v Avstriji. Zatem so vse ostanke SUK poslali v Slovenijo in zatem v Istro, kjer so se skupaj s črnogorskim četniki in ljotičevci, a pod poveljstvom SS generala Odila Globocnika, borili proti enotam NOV Jugoslavije, posebno slovenskega 9. Korpusa in v bojih za osvoboditev Trsta in Slovenskega Primorja.

Kdo je bil Ljudevit Pogačar in kakšna je bila njegova usoda do leta 1945?

Najprej sem pomislil, da gre morda za potomca ali sorodnika brigadnega generala Frana Pogačarja, ki je bil kot poveljnik topništva Savske divizije ranjen in zajet, zatem pa ni odveden v ujetništvo. Kot upokojenec je živel v Zagrebu, skupaj z družino, vendar o njegovi usodi nisem mogel zvedeti nobenih podrobnosti. Imel je sina Zvonimirja in hčerko Sonjo. Torej, z generalom Pogačarjem naj ne bi imel nobene vezi …

Ker je bil leta 1919 tudi rez. podporočnik, je zelo verjetno, da je bil pripadnik Avstro-ogrske vojske in verjetno tudi Vojske Kraljevine Jugoslavije, pa mora biti njegov personalni omet ohranjen v arhivih VKJ. Verjetno je tudi v arhivih Nedićevih polvojaških kvislinških enot. Zato sem že zaprosil za arhivsko gradivo.

Kdorkoli bi kaj vedel o poreklu in usodi polkovnika Ljudevita Pogačarja, naj mi sporoči tudi najmanjši podatek.
Moramo zvedeti kje vse so se borili naši fantje, tudi, če so bili na nepravi strani!

Herman in Remic iz Zapog
na vrh strani

Obiskovalec moje spletne strni g. Marjan P iz Gorenjske mi je poslal dva dokumenta, ki dokazujeta, da bi bilo potrebno poiskati generale slovenskih korenin s priimkoma Herman in Remic.

V Kroniki – Časopisu za slovensko krajevno zgodovino št. 27/1979 je Viktorijan Demšar v članku Prebivalci Komende v družinski knjigi Petra Pavla Glavana, str. 23 in 24, navedel: »Izjemoma omenjam nekaj posebnih ocen, Pri družini Herman iz Zapog je označena ocena: …najboljše znal. Iz tega rodu izhaja znani general Herman, čigar hčerko je imel za ženo Glavarjev podpiranec dr. Anton pl. Remic, dvorni advokat na Dunaju«. (V omenjeni družinski knjigi so podrobno predstavljeni prebivalci v župniji Komenda v obdobju 1754–1760).

V drugem dokumentu, v Zgodnji Danici – Katoliški cerkveni list, Ljubljana, 1. junija 1901, v članku z naslovom Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj, XX, Zapoge, str. 195, piše: »Cerkev je bila nekdar podružnica župnije sv. Petra v Komendi. Ko pa je vodil zapoški rojak, dvorni in vojskni upravnik (Hof- und Kriegsagent) Herman potrebno glavnico za duhovnika, potrdil je nadškofijski ordinariat v Gorici 6. avgusta 1774 ustanovo z imenom »beneficum euratum«.

Normalno, bilo je potrebno pogledati oba službena seznama avstrijskih in avstro-ogrskih generalov, pa se pokazalo, da je bilo pet generalov s priimkom Herman in eden s priimkom Remic. Konkretno:

Avstrijska vojska 1618–1815:

  • Hermann, Ludwig, pl. Sonnenberg (+ 11.8.1806), generalmajor v pokoju od 7.10.1791

  • Hermann, Joseph, pl. (+ 6.5.1794), generalmajor od 1.5.1770

  • Hermann, Malachias (+ 1.2.1808), generalmajor od 4.1.1803 GM

Avstro-ogrsko vojska 1816–1918:

  • Herman, Victor Gustav Eugen, baron (24.8.1825–25.4.1891), generalmajor od 1.11.1877, častni feldmaršalporočnik v pokoju od 1.4.1882

  • Hermann, Josef, baron (19.11.1836–15.6.1898), generalmajor od 1.5.1890, feldmaršalporočnik od 1.11.1894, upokojen 1.11.1895

  • Remiz, Alfred Josef Anton, baron (19.6.1845–4.5.1910), generalmajor od 1.5.1899, častni feldmaršalporočnik v pokoju od 1.9.1903.

In sedaj?
Kdor bo (službeno) brskal po arhivih na Dunajskem vojnem arhivu, naj mimogrede pogleda tudi osebne podatke za šest možnih generalov slovenskega rodu! Vsekakor se mi zdi, da bi general iz Zapog mogel biti Joseph Herman!

Stanislaw Maczek (Maček), generalpodpolkovnik – poljski general slovenskega porekla
na vrh strani

V priloženem dokumentu v PDF je ves prispevek.
Zaenkrat pa še nimam preverjenih podatkov za madžarskega generalmajorja Laszla Solyoma (Schick, Šik), rojenega v Murski Soboti, pa prosim obiskovalce spletišča za pomoč!
 

na vrh strani

 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.