VOJAŠTVO
   MILITARY

ČLANKI C27

Nedeljski dnevnik, 8. junija 2003
Iščemo rod brigadnega generala Vladimirja Skubica!
Zakaj so bill “izbrisani” tudi generali in admirali Vojske kraljevine Jugoslavije?
Nedeljski dnevnik, 26. junija 2003
Našli smo rod brigadnega generala Vladimirja Skubica!
Bralci Nedeljca hitro in uspešno končali iskalno akcijo

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

 v
 

Iščemo rod brigadnega generala Vladimirja Skubica!

Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Bo kar držalo! Namreč, “odkril” sem, da so bili od leta 1945 dejansko “izbrisani” skoraj vsi slovenski generali in admirali Vojske SHS in kraljevine Jugoslavije. Pa ne samo Slovenci, tudi drugi. Ne verjamete?

Prebrskal sem Vojaško enciklopedijo, 11 knjig od 1958 do 1969, pa v njej razen obeh divizijskih generalov -  Rudolfa Maistra in Leona Rupnika -  nisem našel nobenega drugega slovenskega generala in admirala Vojske kraljevine Jugoslovije. Vzrok je bil dobro znani negativni odnos proti vsemu, kar je bilo povezano s kraljevsko vojsko in bivšo državo. Namreč, generali, admirali in višji častniki, strokovno dobro podkovani, so bili zelo verjetno v napoto mladim in ambicioznim partizanskim poveljnikom, pa so jim zatem prilepili etikete ljudskih sovražnikov in jih tako enostavno onemogočili. Tako se je zgodil tudi njihov “izbris”!

Tudi zgodovinarjem Enciklopedije Slovenije se ni zdelo vredno, da bi “vrinili” v ES prav vse slovenske generale in admirale kraljeve jugoslovanske vojske, zatajevane, pozabljene in dejansko izbrisane. Delno so napako popravili v predzadnji, 14. številki, v članku o “Vojski kraljevine Jugoslavije”, kjer so sicer našteli večino slovenskih generalov in admiralov (Linus Dekaneva, Ferdinand Janež, Adolf Kilar, Rudolf dr. Kobal, Metod Koch, Otmar Langerholc, Anton Lokar, Miroslav Martinčič, Mirko Rajh, Metod Rakuša in Franjo Vučer), vseeno pa so jih sedem izpustili. Med njimi so bili: brigadni generali Bogomil Armič, Mihael Lukanc, Fran Pogačar, Vladimir Skubic, kontraadmiral Rikard Salher ter komodorja Anton Dolenc in Miroslav Grund. Zakaj so bili izpuščeni njihovi članki oziroma zakaj so bili “izbrisani”? Verjetno so bili manj znani in zato nepomembni!? Morda celo niso bili domoljubi?

Članke v ES so si, poleg obeh divizijskih generalov Rudolfa Maistra in Leona Rupnika, prislužili še brigadni general Mirko Rajh (raje se je odločil za samomor, kot da bi se priklonil okupatorju!) ter admirala Metod Koch in Franjo Vučer (moj članek). Torej, od 20 slovenskih kraljevih generalov in admiralov je ostalo pozabljenih, “izbrisanih” kar petnajst! Vsekakor preveč, če povemo, da je bil v tistem času častniški in generalski stan med prvimi v družbi! S tem je bila slovenski vojaški inteligenci storjena velika krivica! Mnogi se te dni zmrdujejo, da so v ES “vrinjeni” tudi vsi “nepomembni generali JLA”. Ali gre za stanovsko zavist, ksenofobijo ali celo za ponovno preštevanje “izbrisanih”? Zanimiva je primerjava: čeprav so nekateri od naštetih pomagali NOG in bili veliki narodnjaki, nobenega niso sprejeli v JA! (V NOV je dejansko stopil juna 1944 samo divizijski general Borisav Ristić, ki je septembra 1944, na predlog maršala Tita postavljen za vojnega ministra Šubašičeve vlade; v NOV pa sta bila samo dva polkovnika in to Savo Orović iz Črne gore in Jaka Avšič iz Slovenije). Ali je zares naključje, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi 1991, ko v slovensko TO niso sprejeli nobenega generala in admirala JLA? Odgovorni pravijo, da niso “prestopili”, nihče pa noče povedati pravega vzroka! 

V raziskavi usode slovenskih generalov in admiralov v Vojski kraljevine Jugoslavije 1919 - 1941  sem si nedavno med prvimi preskrbel vpogled v arhive Vojaško-zgodovinskega inštituta v Beogradu. S sorodniki nekaterih (Vučerja, Rakuše, Kilarja, Rajha, Armiča) sem že navezal določene stike. Težave bodo verjetno z  generali Linusom Dekanevom, rojenim 22. 9. 1884 v okolici Ljubljane, Franom Pogačarjem, rojenim 15. 11. 1887 v okolici Celja in Otmarjem Langerholcem, rojenim 10. 11. 1885 v okolici Ptuja, pa čeprav so bili tudi Maistrovi borci. No, najtežje bo vsekakor najti sorodnike brigadnega generala Vladimirja Skubica, rojenega 1877 v Požarevcu, Srbija. Njegov oče, Viktor Skubic, rojen okrog 1835-1850 v Sloveniji, verjetno študent medicine, je bil namreč v tem času že sanitetni častnik srbske vojske! 

Protiturškemu uporu v letih 1875-1878 so se pridružili številni prostovoljci iz vseh krajev Evrope, tudi iz Slovenije. Številni odbori so zbirali denarno pomoč, nabavljali orožje in novačili prostovoljce. Ljubljanski odbor so sestavljali pisatelji Josip Jurčič, Josip Vošnjak in Valentin Zarnik. Sodelovalo je tudi večje število slovenskih prostovoljcev, saj je obstajala celo slovenska četa v »tujski legiji«. V posebni raziskavi sem identificiral 12 prostovoljcev, vendar med njimi nisem našel Viktorja Skubica. Njegova usoda močno spominja na pot dr. Ivana Ribnikarja, iz Golnika pri Kranju, ki se je kot prostovoljec srbske vojske in vojaški zdravnik 1876 udeležil vojne proti Turčiji. Ostal je v Srbiji s tremi sinovi (1904 je ustanovili znani dnevnik Politika).

Spodbudil sem mnoge Skubice, da bi ugotovili kateremu rodovnemu drevesu pripada brigadni general Vladimir Skubic, da ne bi ostal pozabljen ali celo izbrisan. Javite se Marku Skubicu, Ob potoku 25, Ljubljana.


Našli smo rod brigadnega generala Vladimirja Skubica!

Poleg zahvale uredniku za objavo nekakšne iskalne akcije v predzadnji številki Nedeljskega dnevnika, moram povedati, da so bili rezultati presenetljivo hitri in točni, nazadnje pa se je izkazalo, da je bila glavni vir dejansko soseda, za katero seveda nisem mogel niti slutiti še manj pa vedeti, koga pozna.

Marku Skubicu, ki je prevzel nalogo »zveznega častnika«, se je takoj po izidu članka Iščemo rod brigadnega generala Vladimirja Skubica, javil njegov bratranec dr. Marjan I. iz Ljubljane, rekoč, da si je njegova pokojna mati Doram rojena Skubic, dopisovala z generalom Vladimirjem Skubicom, vendar je že pred leti vsa pisma in fotografije predal nekemu zbiratelju starin. Uf, kakšna škoda! Vendar je vedel, da sorodniki še živijo v Črnomlju in da so imeli gostilno. Mogoče se bodo še javili ali pa je potrebno povprašati… Takoj sem poizvedel za naslov, napisal pismo in priložil članek iz ND!

Naslednji dan se je oglasil Maks P. iz Kranja, rekoč, da je njegova teta Zvonka Š. neposredna sorodnica generala Vladimirja Skubica iz Črnomlja in da živi v domu starejših občanov v Ljubljani! Z Markom Skubicem sva takoj naslednji dan našla 94-letno generalovo sorodnico, vendar so njeni spomini že obledeli. Mlajša vnukinja je obljubila, da bo pogledala v babičine fotoalbume! Bistveno pa je bilo Maksovo pričevanje, da je bila njegova družina po nemški okupaciji izseljena v Srbijo, pa so tako v Vrnjački Banji srečali generala Vladimirja, ki se je tudi sam skrival pred Nemci!

Potem je sledil telefonski klic enega od Skubicev iz Črnomlja! »Ja, imamo tudi staro fotografijo generala Vladimira z našim starim očetom in na domačem pragu«, je povedal. To je bil zadetek! Seveda sem se takoj »povabil« v Črnomelj, pa me je sogovornik vprašal, če ne poznam njegovo sestro, sicer moje sosede! Po njej bo poslal vse dokumente in fotografije. Seveda. Pa še več ve povedati!

Včeraj so me povabili sosedovi in mi najprej izročili staro fotografijo, ko se je okrog 1930 brigadni general Vladimir Skubic slikal na očetovem domačem pragu z bratrancem Josipom Matijo Skubicom. Jaz sem prinesel generalovo fotografijo iz zaprašenega beograjskega arhiva kraljeve vojske, pa smo kaj hitro ugotovili istovetnost! Potem je na mizo prišla metliška črnina in pozorno sem poslušal zgodovino Skubicev.

Izvirali naj bi iz Dolenje Sušice pri Novem mestu, prednik pa naj bi bil francoski vojak, Skubik, ki naj bi se zagledal v zalo Ilirko. Jaz sem dodal, da sva z Markom Skubicem že v šmarskem župnišču zvedela iz knjige Status Animarum, da se je na domačiji Skubicevih v vasi Glinek reklo po domače »Pri Francozu«!

V Črnomlju že dolga leta živita dve družini Skubicev. Iz gostilniške družine, po domače »Pri Mazeju«, izvira tudi Viktor Skubic, ki je okrog 1870 odšel v Srbijo kot zdravnik. Nastanil se je v Požarevcu, poročil z domačinko in pozneje, zaradi zaobljube, prestopil v pravoslavno vero. V zdravilišču Vrnjačka Banja je imel svoj vilo, ki še zdaj ponosno nosi ime Vila Skubic. Imel je štiri otroke: Vladimir je 1925 postal brigadni general, Dušan je bil prvi lekarnar v Požarevcu, Simo je študiral medicino, najmlajša Olga pa se je bogato poročila v Beogradu. Njeni otroci bi vedeli kaj več o »srbskih« Skubicih iz Črnomlja.

Pred II. svetovno vojno so vsi radi obiskovali domačijo v Črnomlju. O tem pričajo zbledele fotografije. In vsi so govorili še očetovo govorico, slovenščino!

Tako smo še enega slovenskega generala Vojske kraljevine Jugoslavije Vladimirja Skubica iztrgali iz pozabe!

Kot sem omenil že zadnjič, zdaj iščem sorodnike še ostalih: Bogomila Arniča in Linusa Dekaneva iz Ljubljane, Mihaela Lukanca iz Sv. Križa pri Komendi, Frana Pogačarja iz okolice Celja, Otmarja Langerholca iz okolice Ptuja. Proviso, da kdor išče, tudi najde! Marko Skubic, Ob potoku 25, Ljubljana je še vedno zvezni člen.


 á na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net