|
|
|
|
Iščemo
rod brigadnega generala Vladimirja Skubica!
Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Bo kar držalo!
Namreč, “odkril” sem, da so bili od leta 1945 dejansko
“izbrisani” skoraj vsi slovenski generali in admirali Vojske SHS in
kraljevine Jugoslavije. Pa
ne samo Slovenci, tudi drugi. Ne verjamete?
Prebrskal sem Vojaško enciklopedijo, 11 knjig od
1958 do 1969, pa v njej razen obeh divizijskih generalov -
Rudolfa Maistra in Leona Rupnika -
nisem našel nobenega drugega slovenskega generala in admirala
Vojske kraljevine Jugoslovije. Vzrok je bil dobro znani negativni odnos
proti vsemu, kar je bilo povezano s kraljevsko vojsko in bivšo državo.
Namreč, generali, admirali in višji častniki, strokovno dobro
podkovani, so bili zelo verjetno v napoto mladim in ambicioznim
partizanskim poveljnikom, pa so jim zatem prilepili etikete ljudskih
sovražnikov in jih tako enostavno onemogočili. Tako se je zgodil tudi
njihov “izbris”!
Tudi zgodovinarjem Enciklopedije Slovenije se ni
zdelo vredno, da bi “vrinili” v ES prav vse slovenske generale in
admirale kraljeve jugoslovanske vojske, zatajevane, pozabljene in
dejansko izbrisane. Delno so napako popravili v predzadnji, 14. številki,
v članku o “Vojski kraljevine Jugoslavije”, kjer so sicer našteli
večino slovenskih generalov in admiralov (Linus Dekaneva, Ferdinand
Janež, Adolf Kilar, Rudolf dr. Kobal, Metod Koch, Otmar Langerholc,
Anton Lokar, Miroslav Martinčič, Mirko Rajh, Metod Rakuša in Franjo
Vučer), vseeno pa so jih sedem izpustili. Med njimi so bili: brigadni
generali Bogomil Armič, Mihael Lukanc, Fran Pogačar, Vladimir Skubic,
kontraadmiral Rikard Salher ter komodorja Anton Dolenc in Miroslav
Grund. Zakaj so bili izpuščeni njihovi članki oziroma zakaj so bili
“izbrisani”? Verjetno so bili manj znani in zato nepomembni!? Morda
celo niso bili domoljubi?
Članke v ES so si, poleg obeh divizijskih
generalov Rudolfa Maistra in Leona Rupnika, prislužili še brigadni
general Mirko Rajh (raje se je odločil za samomor, kot da bi se
priklonil okupatorju!) ter admirala Metod Koch in Franjo Vučer (moj članek).
Torej, od 20 slovenskih kraljevih generalov in admiralov je ostalo
pozabljenih, “izbrisanih” kar petnajst! Vsekakor preveč, če povemo, da je bil v tistem času častniški
in generalski stan med prvimi v družbi! S tem je bila slovenski vojaški
inteligenci storjena velika krivica! Mnogi se te dni zmrdujejo, da so v
ES “vrinjeni” tudi vsi “nepomembni generali JLA”. Ali gre za
stanovsko zavist, ksenofobijo ali celo za ponovno preštevanje
“izbrisanih”? Zanimiva je primerjava: čeprav so nekateri od naštetih
pomagali NOG in bili veliki narodnjaki, nobenega niso sprejeli v JA! (V
NOV je dejansko stopil juna 1944 samo divizijski general Borisav Ristić,
ki je septembra 1944, na predlog maršala Tita postavljen za vojnega
ministra Šubašičeve vlade; v NOV pa sta bila samo dva polkovnika in
to Savo Orović iz Črne gore in Jaka Avšič iz Slovenije). Ali je
zares naključje, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi 1991, ko v
slovensko TO niso sprejeli nobenega generala in admirala JLA? Odgovorni
pravijo, da niso “prestopili”, nihče pa noče povedati pravega
vzroka!
V raziskavi usode slovenskih generalov in admiralov
v Vojski kraljevine Jugoslavije 1919 - 1941
sem si nedavno med prvimi preskrbel vpogled v arhive Vojaško-zgodovinskega
inštituta v Beogradu. S sorodniki nekaterih (Vučerja, Rakuše,
Kilarja, Rajha, Armiča) sem že navezal določene stike. Težave bodo
verjetno z generali Linusom
Dekanevom, rojenim 22. 9. 1884 v okolici Ljubljane, Franom Pogačarjem,
rojenim 15. 11. 1887 v okolici Celja in Otmarjem Langerholcem, rojenim
10. 11.
1885 v okolici Ptuja, pa čeprav so bili tudi Maistrovi borci. No, najtežje
bo vsekakor najti sorodnike brigadnega generala Vladimirja Skubica,
rojenega 1877 v Požarevcu, Srbija. Njegov oče, Viktor Skubic, rojen
okrog 1835-1850 v Sloveniji, verjetno študent medicine, je bil namreč
v tem času že sanitetni častnik srbske vojske!
Protiturškemu
uporu v letih 1875-1878 so se pridružili številni prostovoljci iz vseh
krajev Evrope, tudi iz Slovenije. Številni odbori so zbirali denarno
pomoč, nabavljali orožje in novačili prostovoljce. Ljubljanski odbor
so sestavljali pisatelji Josip Jurčič, Josip Vošnjak in Valentin
Zarnik. Sodelovalo je tudi večje število slovenskih prostovoljcev, saj
je obstajala celo slovenska četa v »tujski legiji«. V posebni
raziskavi sem identificiral 12 prostovoljcev, vendar med njimi nisem našel
Viktorja Skubica. Njegova usoda močno spominja na pot dr. Ivana
Ribnikarja, iz Golnika pri Kranju, ki se je kot prostovoljec srbske
vojske in vojaški zdravnik 1876 udeležil vojne proti Turčiji. Ostal
je v Srbiji s tremi sinovi (1904 je ustanovili znani dnevnik Politika).
Spodbudil
sem mnoge Skubice, da bi ugotovili kateremu rodovnemu drevesu pripada
brigadni general Vladimir Skubic, da ne bi ostal pozabljen ali celo
izbrisan. Javite se Marku Skubicu, Ob potoku 25, Ljubljana.
|
|
|
Našli
smo rod brigadnega generala Vladimirja Skubica!
Poleg
zahvale uredniku za objavo nekakšne iskalne akcije v predzadnji številki
Nedeljskega dnevnika, moram povedati, da so bili rezultati presenetljivo
hitri in točni, nazadnje pa se je izkazalo, da je bila glavni vir
dejansko soseda, za katero seveda nisem mogel niti slutiti še manj pa
vedeti, koga pozna.
Marku
Skubicu, ki je prevzel nalogo »zveznega častnika«, se je takoj po
izidu članka Iščemo rod brigadnega generala Vladimirja Skubica, javil
njegov bratranec dr. Marjan I. iz Ljubljane, rekoč, da si je njegova
pokojna mati Doram rojena Skubic, dopisovala z generalom Vladimirjem
Skubicom, vendar je že pred leti vsa pisma in fotografije predal nekemu
zbiratelju starin. Uf, kakšna škoda! Vendar je vedel, da sorodniki še
živijo v Črnomlju in da so imeli gostilno. Mogoče se bodo še javili
ali pa je potrebno povprašati… Takoj sem poizvedel za naslov, napisal
pismo in priložil članek iz ND!
Naslednji
dan se je oglasil Maks P. iz Kranja, rekoč, da je njegova teta Zvonka
Š. neposredna sorodnica generala Vladimirja Skubica iz Črnomlja in da
živi v domu starejših občanov v Ljubljani! Z Markom Skubicem sva
takoj naslednji dan našla 94-letno generalovo sorodnico, vendar so
njeni spomini že obledeli. Mlajša vnukinja je obljubila, da bo
pogledala v babičine fotoalbume! Bistveno pa je bilo Maksovo pričevanje,
da je bila njegova družina po nemški okupaciji izseljena v Srbijo, pa
so tako v Vrnjački Banji srečali generala Vladimirja, ki se je tudi
sam skrival pred Nemci!
Potem
je sledil telefonski klic enega od Skubicev iz Črnomlja! »Ja, imamo
tudi staro fotografijo generala Vladimira z našim starim očetom in na
domačem pragu«, je povedal. To je bil zadetek! Seveda sem se takoj »povabil«
v Črnomelj, pa me je sogovornik vprašal, če ne poznam njegovo sestro,
sicer moje sosede! Po njej bo poslal vse dokumente in fotografije.
Seveda. Pa še več ve povedati!
Včeraj
so me povabili sosedovi in mi najprej izročili staro fotografijo, ko se
je okrog 1930 brigadni general Vladimir Skubic slikal na očetovem domačem
pragu z bratrancem Josipom Matijo Skubicom. Jaz sem prinesel generalovo
fotografijo iz zaprašenega beograjskega arhiva kraljeve vojske, pa smo
kaj hitro ugotovili istovetnost! Potem je na mizo prišla metliška črnina
in pozorno sem poslušal zgodovino Skubicev.
Izvirali
naj bi iz Dolenje Sušice pri Novem mestu, prednik pa naj bi bil
francoski vojak, Skubik, ki naj bi se zagledal v zalo Ilirko. Jaz sem
dodal, da sva z Markom Skubicem že v šmarskem župnišču zvedela iz
knjige Status Animarum, da se je na domačiji Skubicevih v vasi Glinek
reklo po domače »Pri Francozu«!
V Črnomlju
že dolga leta živita dve družini Skubicev. Iz gostilniške družine,
po domače »Pri Mazeju«, izvira tudi Viktor Skubic, ki je okrog 1870
odšel v Srbijo kot zdravnik. Nastanil se je v Požarevcu, poročil z
domačinko in pozneje, zaradi zaobljube, prestopil v pravoslavno vero. V
zdravilišču Vrnjačka Banja je imel svoj vilo, ki še zdaj ponosno
nosi ime Vila Skubic. Imel je štiri otroke: Vladimir je 1925 postal
brigadni general, Dušan je bil prvi lekarnar v Požarevcu, Simo je študiral
medicino, najmlajša Olga pa se je bogato poročila v Beogradu. Njeni
otroci bi vedeli kaj več o »srbskih« Skubicih iz Črnomlja.
Pred
II. svetovno vojno so vsi radi obiskovali domačijo v Črnomlju. O tem
pričajo zbledele fotografije. In vsi so govorili še očetovo govorico,
slovenščino!
Tako
smo še enega slovenskega generala Vojske kraljevine Jugoslavije
Vladimirja Skubica iztrgali iz pozabe!
Kot
sem omenil že zadnjič, zdaj iščem sorodnike še ostalih: Bogomila
Arniča in Linusa Dekaneva iz Ljubljane, Mihaela Lukanca iz Sv. Križa
pri Komendi, Frana Pogačarja iz okolice Celja, Otmarja Langerholca iz
okolice Ptuja. Proviso, da kdor išče, tudi najde! Marko Skubic, Ob
potoku 25, Ljubljana je še vedno zvezni člen.
|
|
|
