|
 Aprila
2008 je sledilo prvo presenečenje: vnuka poročnika bojne
ladje Karla Kovačiča sta prebrala mojo knjigo o Slovenski
vojaški inteligenci in tudi kratko notico o svojem starem
očetu. Posredovala sta mi tudi dosje o njegovem pričanju
pred mednarodnim pomorskim sodiščem v Den Haagu, seveda z
dovoljenjem, da lahko objavim potrebne podatke o celotnem
slučaju.
Rojen je bil 2. avgusta 1914 v Ljubljani očetu Antonu in
materi Mariji roj. Petje. Osnovno šolo in gimnazijo z maturo
je opravil 1933 (priložena tudi skupinska fotografija),
zatem pa je 1936 končal še 25. letnik Pomorsko vojaške
akademije Kraljevine Jugoslavije v Kumborju.
Kot poročnik fregate je bil razporejen kot oficir za
navigacijo in vzdrževanje topniškega orožja na minolovcu
»Galeb« v Boki Kotorski. Ne sluteč vojno nevarnost se je 1.
aprila 1941 v Šibenku poročil z Antico Kožul, Korčulanko, ki
mu je rodila 7. avgusta 1941 hčerko Majdo (Nado), sedaj
živečo z družino v Ljubljani, in 5. decembra 1942 sina
Anteja (Volimirja), ki je preminil 1944.
Po kapitulaciji je živel med Grosupljem in Šibenikom, vmes
pa je delal kot pisar v tovarni »Motvos« do 19. februarja
1942, ko ga je italijanska policija aretirala in odpeljala v
taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci
premestili v taborišče Casanova pri Padovi, od koder je
uspel zbežati. Preplaval je reko Sangro pri Guardi in se 17.
novembra 1943 predal britanski enoti. Kot pomorščaka ga
pošljejo v Kanado, kjer je razporejen kot navigator na ladji
»Kumanovo«, januarja 1944 pa je na Malti postal poveljnik
torpedovke T–1, v delu jugoslovanske vojne mornarice
Kraljevine Jugoslavije pod britanskim poveljstvom.
Opravljajo različne pomožne in bojne naloge, predvsem pa
odkrivajo podvodne mine in sodelujejo v lovu za nemškimi
podmornicami. Obenem se udeležuje dodatnega šolanja, odlično
obvlada angleščino in specializira ladijsko radiotelegrafijo.
Zaradi zahteve po odhodu v partizansko mornarico se sporoče
z neposredno predpostavljenim kapetanom korvete Josipom
Saksidom in glavnim poveljnikom in kapetanom bojne ladje
ing. Ivanom Kernom, poznejšim kontraadmiralom JLA.
Vseeno je avgusta 1945 na minolovcu »Orel« priplul v Šibenik
in stopil v novo jugoslovansko vojno mornarico. Bil je
povišan v čin poročnika bojne ladje in postavljen za
upravnika delavnice za popravilo ladijskih radio aparatov,
zatem pa inštruktor za navigacijo na »Partizanki«, prej
»Nada« (v kraljevi vojni mornarici). Nazadnje je bil kot
izkušen pomorec uspešen predavatelj na Vojnopomorskem
učilišču v Dubrovniku.
Iz dosjeja »Karel Kovačič«, ki sem ga 1964 dobil na vpogled
in preučevanje, je bilo zelo plastično opisano in tudi
dokumentirano, da je bil Kovačič dobro pripravljen (izšolan)
tajni agent britanske vojnopomorske obveščevalne službe, ki
je spretno zbiral in pošiljal šifrirane podatke o sestavi in
delovanju nove jugoslovanske vojne mornarice. Nesrečna
okoliščina je bila, da je njegov glavni šef v britanski bazi
v Bariju bil sovjetski agent, ki je mladi službi Kos-a v
Split sporočil, kdo je dejansko Kovačič!
Pred samo aretacijo je uspel zbežati tako, da sta 14. julija
1946 skupaj z navidezno ljubico Marijo Petrović iz Beograda
odveslala proti otoku Šipanu, pribežališču zaljubljencev, in
se tako otresla zasledovalcev (v čolnih). Na drugi strani
otoka pa ju je prikrito čakala britanska podmornica… V
London naj bi prispel 6. oktobra 1947.
Kmalu zatem je pred vojaškim sodiščem v Splitu poročnik
bojne ladje Karel Kovačič zaradi vohunstva in dezerterstva
iz JLA obsojen na smrt z ustrelitvijo. Številne priče so
potrdile, da je bil Kovačič specialno šolan in usposobljen
za opravljanje vohunskih nalog za britansko vojnopomorsko
obveščevalno službo. Obremenilni so bili tudi podatki za
Marijo Petrović iz Beograda, ki je med vojno delovala kot
agentka četniške obveščevalne službe.
22. oktobra 1946 se je pred albansko obalo zgodil t. i.
slučaj »Krfski kanal«, pa je kasneje pred mednarodnim
pomorskim sodiščem v Den Haagu imel Kovačič eno od glavnih
vlog kot glavna priča britanske vojne mornarice. Kaj se je
zgodilo?
Iz tožbe Velike Britanije in Severne Irske Varnostnemu svetu
OZN je razvidno, da sta 22. oktobra 1946 britanska rušilca »Sumarez«
in »Volage« v krfskem kanalu pri Sarandi naleteli na
podvodne mine, pri čemer sta obe bojni ladji poškodovani,
umrlo (utopilo) je 4 mornarjev in častnikov, 42 pa je bilo
ranjenih. Velika Britanija je zahtevala od Albanije
odškodnino v znesku 3,500.000 $.
Tako se je po sklepu Varnostnega sveta OZN 26. novembra 1948
pred Mednarodnim (pomorskim) sodiščem v Den Haagu začel
postopek proti Albaniji in FLRJ, ki naj bi v krfski kanal,
po dogovoru z albansko vlado, poslala minopolagalca »Mljet«
in »Meljine«, ki sta položila podvodne mine na katere sta
zatem naletela dva britanska rušilca. Glavna in obremenilna
priča proti FLRJ je bil »Lt. Commander Karel Kovacic«, ki je
izjavil, da je v Šibeniku videl, kako so na oba
minopolagalca nalagali dve nemški mini. Albanski branilec,
francoski advokat, Pierre Cot, je spraševal sodišče, kako
more verjeti v tako resni zadevi verjeti »prevarantu dveh
lepih žena in vohunu tuje države«?
V času sojenja v Den Haagu je Kovačič bival v Londonu na
naslovu Emperors Gate 44, White Hall 7, London.
Samo sojenje in proces proti Jugoslaviji in Albaniji je
postavilo Kovačiča v središče svetovnega dogajanja in
pozornosti.
Zanimivo je ločene mnenje sovjetskega sodnika S. Krilova, ki
je zavrnil pričanje Kovačiča, češ, da je samo slišal od
nekega častnika, kako sta omenjena minopolagalca v Šibeniku
nalagala nemške mine, ni pa to osebno videl.
Po končanem sojenju v Den Haagu je Kovačič »izginil«, seveda
ob pomoči britanske obveščevalne službe. Verjetno so ga
jugoslovanske varnostne službe intenzivno iskale, vendar
brez uspeha!
Dejansko je živel v ZDA, poročen pa je bil z ameriško
državljanko Adelaide Hopkins. Otrok nista imela. Umrl je 27.
avgusta 1975 v Ochsner Foundation Hospital, Jefferson Parish,
Lousiana.
Na željo obeh vnukov, sem uspel v ZDA locirati pokopališče
in grob njihovega strica Karla Kovačiča. Namreč, njegove
posmrtne ostanke nameravata prenesti v rodno Ljubljano.
Pošteno! Vnuka sta presodila, da je vedno ravnal po svoji
vesti kot pokončen slovenski pomorski častnik! Zaslužil si
je počitek v rodni slovenski grudi, je tudi moj zaključek. |
