|
|
|
|
Mnogi znanci
vojaške stroke so me pogosto spraševali, zakaj v NOV Slovenije ni bilo
nobene partizanske enote z imenom generala Rudolfa Maistra. Navadno sem
jih napotil na besedilo dr. Bruna Hartmana, ki je v svoji monografiji
RUDOLF MAISTER – GENERAL IN PESNIK, Ljubljana, 1998, na podobna in
slična vprašanja zapisal (str. 8) naslednje:
»Največ
kritike in odpora je Maister doživel pri slovenskih komunistih. France
Klopčič v svoji knjigi O PRETEKLOSTI DRUGAČE (1984) je Maistru priznal,
da je branil slovensko severno mejo, vendar je tudi zapisal, da so
njegove zasluge precenjene in da je to precenjevanje pomagalo oblikovati
kult osebnosti. Najhujši očitki z leve na račun Maistra so, da naj bi
bil zatrl (pomagal zatreti) vojaški upor v Mariboru leta 1919; ta naj bi
bil potekal v pomoč sovjetski republiki, ki so je takrat razglasili na
Madžarskem. Pri tem naj bi se tudi okrvavil tudi s krvjo dveh obsojenih
upornikov. Prenapeti kritiki so Maistra imeli za izrazitega predstavnika
teženj slovenskega meščanstva. Nekateri so ga razglašali kar za “belega”
generala, za desničarja in hudega jugoslovanskega nacionalista.
Maistrovo vlogo pri obrambi slovenskega narodnostnega ozemlja so zato
poskušali čim bolj razvrednotiti. Maistrovi sobojevniki so 1966 izsilili
ustanovitev Zveze borcev prostovoljcev za severno mejo. CK ZKS je leta
1977 sklical nekaj zgodovinarjev, da so znova ovrednotili Maistrovo
osebnost in delo (v javnost je ta analiza prišla šele čez slabo
desetletje). Zborovanje slovenskih zgodovinarjev leta 1978 (19. po
vrsti) v Mariboru je zavrnilo skrajne ocene Maistrove vloge v slovenski
zgodovini.«
Drugih
navedb ne bom ponavljal, pa četudi so nekatere zelo tehtne in vredne
razmisleka. Mislim predvsem na pokojnega prleškega akademika dr. Antona
Trstenjaka, ki je v svoji knjigi ČLOVEK, BITJE PRIHODNOSTI omenil
problem mitizacijo generala Maistra, češ da so Slovenci po kralju
Matjažu in Martinu Krpanu, »… videli in hoteli videti v svojem
generalu vse vojaške vrline in odlike«. Mit ne zastara, pa bo po
Trstenjakovi sodbi mit o generalu Maistru živel in se utrjeval tudi v
prihodnosti (str. 9).
Vsekakor pa
ne morem mimo navedb dr. Maksa Šnuderla, ki je v svojem DNEVNIKU
1941–1945, Maribor 1994, povsem konkretno zapisal, da je kot član
Vrhovnega plenuma OF, pozneje od 1943 tudi SNOO oz. SNOS in Avnoja,
osebno predlagal GŠ NOV Slovenije, da bi eno od slovenskih partizanskih
brigad poimenovali po generalu Maistru, vendar njegov predlog ni bil
upoštevan! Čeprav so mnogi Maistrovi borci, tudi Šnuderle, sodelovali v
NOB, je očitno, da so bili zapostavljeni, podobno kot tigrovci. Vendar
je zanimivo, da pravega vzroka za takšno ravnanje slovensko partijsko
vodstvo ni nikdar povedalo, še manj pa bi to pričakovali od vosovske-oznovske
strukture in nazadnje tudi od Sdv Slovenije.
Tudi
resnejših ugovorov in pomislekov v zgodovinski stroki ali spominski
literaturi nisem našel. Pravi odgovor sem našel v arhivih nekdanje
Službe državne varnosti (Sdv) Slovenije, o tem sem povsem prepričan.
Gre za usodo
Maistrovega starejšega sina Hrvoja, ki je med vojno 1941–1944 aktivno
deloval za britansko in kasneje za ameriško obveščevalno službo, najprej
kot pripadnik Vauhnik-Anićeve mreže Bbz in nekakšne specialne
obveščevalne skupine četniškega vojvode Jevđelića v Italiji, da bi
nazadnje prevzel položaj analitika in celo zadnjega šefa
ameriško-četniškega obveščevalnega centra v Salzburgu (1945–1952), ki je
aktivno deloval proti SFRJ. Nazadnje si je Hrvoje Maister prislužil čin
polkovnika Jugoslovanske vojske izven domovine, pa sem ga kot takega
tudi predstavil v svoji knjigi PLAVA GARDA, POVELJNIKOVO ZAUPNO
POROČILO, Maribor 2006, in zanj javno zahteval rehabilitacijo, podobno
kot je to bilo storjeno za tigrovce, padalce in druge obveščevalce, ki
so delovali za račun zahodnih zavezniških sil v toku 2. svetovne vojne.
Partizanski
Vos je seveda že kmalu odkril delovanje četniške in britanske
obveščevalne službe proti NOG v Sloveniji, po vojni pa je Ozna kar kmalu
vrinila svojega sodelavca v ameriško-četniški obveščevalni center v
Salzburgu, in odkrila tudi Hrvoja Maistra, četudi je bil zares mojstrsko
prikrit. Ena od križarskih enot si je celo nadela ime »Maistrova
brigada«, kar je dokončno izkompromitiralo Maistrovo ime in njegovo
podobo v slovenskem zgodovinskem spominu. Javno se o tem sicer ni
(smelo) govorilo, vsi glavni republiško-partijski voditelji pa so si na
vse načine prizadevali, da bi ime in spomenike generala Rudolfa Maistra
odstranili z javnih mest. To se je dogajalo predvsem v Mariboru in na
Štajerskem.
Resnico so,
torej, skrivali preživeli četniški pripadniki, arhivi Sdv Slovenije in
seveda tuji, predvsem britanski arhivi.
Za pravi (in
prvi) šok je posthumno poskrbel priznani akademik dr. Aleksander Bajt,
ki je v svojem izrednem dokumentiranem delu z naslovom BERMANOV DOSJE,
Ljubljana 1999, priznal, da je bil med drugo svetovno vojno dejansko
načelnik protiobveščevalne službe Jugoslovanske vojske v domovini
(Sloveniji) oz. slovenskih četnikov, tudi Plave garde.
Drugi (in še
večji) šok je Slovenija doživela, ko je dr. Jerca Vodušek - Starič v
svoji knjigi SLOVENSKI ŠPIJONI IN SOE 1938–1942, Ljubljana 2002, str.
385, razkrila, da je bil znameniti slovenski olimpionik Leon Štukelj
(Štrukelj) tudi znani »špijon« britanskega IS oz. SOE.
Naslednje
presenečenje je razkril Dušan S. Lajovic, ko je v svoji knjigi MED
SVOBODO IN RDEČO ZVEZDO, Ljubljana 2003, poleg očitnih lustracijskih
namenov (udba.net), na str. 75, razkril vesoljni Sloveniji naslednje: »V
štabu obveščevalnega centra, ki ga je vodil major Andrej Glušič, je
delal tudi Hrvoje Maister, sin znamenitega slovenskega generala in borca
za severno mejo Rudolfa Maistra, ki je obvladoval številne svetovne
jezike«.
Čeprav
Varnostna služba JLA oz. 9. armade ni nikoli operativno spremljala
primer generala Maistra in njegovih dveh sinov, smo nekatere podrobnosti
vendarle vedeli. Iz podobnih primerov sem bil prepričan, da je Ozna,
pozneje pa tudi Sdv Slovenije, vsekakor operativno spremljala usodo
Maistrovih sinov.
O tem sem se
prepričal sredi leta 1969 po premestitvi iz Pulja v Ljubljano, v posebno
protiobveščevalno skupino varnostnega oddelka 9. armade. Že kmalu po
prihodu na novo dolžnost, kjer sem med drugim »pokrival« sektor
slovenske vojaške emigracije (domobrancev, četnikov), sem izvedel
šokantno novico. Šlo naj bi za nepreverjen podatek tajnega sodelavca ene
od sorodnih varnostnih služb, da je »domobranskega majorja Hrvoja
Maistra srečal maja 1945 v Tržiču pri umiku na Koroško, ki je zatem
ostal v tujini«. Drugače, o generalu Rudolfu Maistru sem takrat vedel
samo tisto, kar so trdili »uradni« partijski zgodovinarji, namreč, da
je, poleg nespornih zaslug za severno mejo, kriv tudi za streljanje na
stavkajoče delavce v Mariboru, torej, da je bil »sovražnik
proletariata«. Slišal sem tudi razlago bivših partizanskih poveljnikov,
da prav zaradi tega nobena partizanska enota ni nosila njegovega imena.
Ko pa sem okrog leta 1970 izvedel še za podatek o domobranskem majorju,
mi je bilo tudi bolj jasno, zakaj sovražni odnos do generala Maistra
nasploh.
Ko sem začel
urejevati knjigo PLAVA GARDA, POVELJNIKOVO ZAUPNO POROČILO, Maribor in
Beograd 2006, kakor tudi članek za Nedeljski dnevnik z naslovom GENERAL
RUDOLF MAISTER IN NJEGOVA SINOVA, Ljubljana istega leta, sem o
Maistrovih sinovih na internetu zvedel samo naslednje: »Poročnik
avstro-ogrske armade Rudolf Maister se je leta 1905 poročil z Marico
Stergerjevo iz Logatca. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj
(1905) in Borut (1908). Sin Hrvoj je obiskoval klasično gimnazijo v
Mariboru, pozneje pa je končal ekonomsko fakulteto na Dunaju. Sin Borut
pa je končal realko v Mariboru in postal gradbeni inženir.« In to je
bilo vse (dva podatka pa tudi napačna).
Seveda se s
tem nisem zadovoljil, pa sem navezal pisne stike z gospodom Borutom
Maistrom, nečakom generala Rudolfa Maistra. Ob predstavitvi svoje knjige
SLOVENSKA VOJAŠKA INTELIGENCA 27. maja 2005 v Mariboru, sem ga povabil
kot častnega gosta. Prišel je z veseljem, pa še svojo spoštovano mamo,
gospo Sonjo Maister, je pripeljal s seboj. Tako smo se spoznali,
izmenjali nekaj važnih podatkov, poslal pa mi je za objavo tudi tri
fotografije: družinski portret stotnika Maistra in dve fotografiji
njegovih sinov, Hrvoja in Boruta. Objavljam dve.
|
|
Družinski portret, 1916: soproga Marija, sin Hrvoj, sin
Borut in stotnik R. Maister
(Iz zasebnega fotoalbuma Maistrovih, Maribor)
|
|
V teh neposrednih stikih sem tako izvedel za doslej neznano
in tudi zamolčano, vendar resnično zgodbo o Maistrovih
sinovih. Zgodba pa je nenavadna tudi zaradi tega, ker je
bila tudi za Maistrove resnično presenečenje! Povedal jo bom
v časovnem zaporedju, kakor se je pač dogajala …
V zborniku BOJEVNIKI ZA MIR, Ljubljana 1984), sem zasledil
podatek, da je bivši četniški podpolkovnik Andrej Glušič po
osvoboditvi vodil obveščevalni center v Salzburgu in bil
nazadnje poveljnik Matjaževe vojske, ki je imela v svoji
sestavi tudi slovenskogoriško križarsko »brigado generala
Maistra«, pa sem se spomnil, da smo kot otroci takoj po
osvoboditvi opazovali, kako so miličniki in knojevci hajkali
te iste križarje po prleških goricah in gozdovih.
Ko sem po letu 1998 začel zbirati podatke za svojo knjigo
SLOVENSKA VOJAŠKA INTELIGENCA, sem temeljiteje prebral tudi
odlično monografijo dr. Bruna Hartmana z naslovom RUDOLF
MAISTER – GENERAL IN PESNIK, ki je izšla prav tisto leto.
Takrat se mi je porodila tudi zamisel, da bi bilo potrebno
raziskati, kakšna je bila usoda sinov prvega slovenska
generala. Pobaral sem znanega domobranca – obveščevalca, ki
mi je potrdil podatek o domobranskem majorju, vendar je tudi
dodal, da je Hrvoj pozneje vendarle prešel na četniško
stran. Zdelo se mi je, da si ga skušajo eni in drugi nekako
prisvojiti …
Potem sem leta 1999 prebiral zajeten Bermanov dosje
pokojnega akademika Aleksandra Bajta, ki je na strani
995–996 tudi prvi javno zapisal nekaj konkretnih podatkov o
Hrvoju, sinu generala Maistra. Pravi, da ga je srečal
decembra 1943 v Rimu, v varovani sobi neke knjižnice, vendar
naj ne bi vedel, kaj je takrat Hrvoj delal v Rimu. To je
sicer malo verjetno, saj je bil takrat dr. Bajt že
protiobveščevalni častnik u štabu četniškega podpolkovnika
Karla Novaka, predstavnika generala Draža Mihailovića v
Italiji za sodelovanje z zahodnimi zavezniki. Dr. Bajt je
previdno zapisal, da je šele pozneje zvedel iz britanskih
arhivov WO PRO, da je bil Hrvoj Maister pripadnik »Jevđevićeve
specialne skupine«.To je z drugimi besedami pomenilo, da je
bil pripadnik obveščevalne skupine četniškega vojvode
Dobroslava Jevđevića, ki je zbirala podatke za zavezniško
poveljstvo v Sredozemlju. Seveda pa pokojni dr. Bajt
verjetno ni pogledal dokumentov v ARS, kjer se nahaja tudi
izjava gestapovca Pavla Duscha, da je bil četniški vojvoda
Dobroslav Jevđević že znani agent britanske in nemške
obveščevalne službe, zato se ga je na koncu odrekel tudi
general Draža Mihailović.
Dr. Jerca Vodušek - Starič je v že omenjeni knjigi razkrila
tudi del podatkov o Vauhnikovi obveščevalni mreži Bbc v
Italiji, v kateri so sodelovali Milan Košič, Ivo Gregorc,
Ivo Bole, Zoran Mušič in drugi, katere so Nemci odkrili in
poslali v Buchenwald in Dachau.
Sledilo je odkritje Lajovica, da je Hrvoj Maister do leta
1947 deloval kot analitik v četniško-ameriškem obveščevalnem
centru v Salzburgu.
Sredi februarja 2004 sem brskal po internetu in presenečen
naletel na intervju Igorja Kršinarja, novinarja Mag-a, z
gospodom Ivo Gregorcem iz Švice. Beseda je bila predvsem o
našem znamenitem in zdaj že pokojnem slikarju Zoranu Mušiču,
ki je javno sodeloval pri nudenju pomoči Slovencem, ki so se
vračali iz italijanskih taborišč, ilegalno pa je skrival
radijsko postajo, preko katere so pripadniki obveščevalne
skupine Josipa Golca - Joja iz Trsta, sicer pomočnika
znanega obveščevalca in četniškega brigadnega generala
(polkovnik in vojaški ataše) Vladimirja Vauhnika, pošiljali
zahodnim zaveznikom dragocene podatke iz severne Italije in
Slovenije. In v tej skupini je gospod Gregorc naštel, poleg
ostalih, tudi Hrvoja Maistra, sina generala Maistra.
Zastavil sem si logično vprašanje, ali je Hrvoj Maister
sodeloval tudi v znani britanski obveščevalni skupini Bbc,
ki sta jo vodila polkovnik Vladimir Vauhnik in major Ante
Anić? da sta menda bila tako Vauhnik kot tudi Anić sovjetska
in tudi jugoslovanska (partizanska) agenta!
Po nasvetu dr. Bruna Hartmana, sem se za podrobnejše
informacije neposredno obrnil na gospoda Boruta Maistra v
Mariboru, generalovega nečaka. Kmalu sem dobil prijazni
pisni odgovor, da stric Hrvoje sigurno ni bil domobranski
niti četniški častnik, ker so ga že leta 1941 Italijani
konfinirali v Bolzano, leta 1944 pa so ga Nemci zaprli in
poslali v znano koncentracijsko taborišče Buchenwald. Zaprli
so tudi očeta, Boruta, ki je bil takrat slučajno na obisku
pri bratu in ga poslali na delo v Linz. Po osvoboditvi je
stric Hrvoj odšel na zdravljenje v Pariz. Po letu 1965 se je
vrnil v Maribor in si uredil stanovanje. Umrl je v Parizu
leta 1982, vendar je pokopan v Mariboru, poleg svojega
očeta, generala Maistra, in matere. O svojem morebitnem
obveščevalnem delovanju med in po vojni ni nikdar govoril,
zato so vse javne navedbe dr. Bajta, Lajovica in drugih za
celo rodbino veliko presenečenje! Maistrovi so prepričani,
da je bil stric Hrvoj sicer idejni nasprotnik komunizma,
vendar velik domoljub in proti svoji domovini ni sovražno
deloval, saj je tukaj živel njegov brat Borut z družino. O
njegovem delu in življenju med vojno v Italiji in pozneje,
ko je po Buchenwaldu ostal v Franciji, ne vedo ničesar, ker
jim Hrvoj o tem ni pripovedoval, vendarle pa bi bili njegovi
potomci ponosni, če je tudi obveščevalno deloval za zahodne
zaveznike. Končno, so ga Nemci po vsej verjetnosti zaradi
tega tudi zaprli. Zaradi maščevanja pa so zaprli kar oba
Maistrova sinova, saj so dobro vedeli, kaj je simboliziral
general Rudolf Maister!
Obenem sem zvedel za pravilne biografske podatke obeh
Maistrovih sinov, ki jih velja obelodaniti, da bi popravili
dosedanje napake, obenem pa se tudi prepričali, da sta oba
dejansko nadaljevala očetovo poslanstvo, seveda v
spremenjenih okoliščinah.
Hrvoj Maister je bil rojen 2. 12. 1905 v Ljubljani kot prvi
otrok zakonca Marije in Rudolfa Maistra. Po preselitvi
družine v Maribor, je tu končal klasično gimnazijo, pozneje
pa še ekonomijo na Dunaju in pravo v Zagrebu. Po končanem
študiju se je zaposlil v Ljubljani v državni službi (v
banski upravi).
Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941 je bil kot
rezervni častnik mobiliziran v Limbušu pri Mariboru in ob
kapitulaciji Jugoslavije se je, sluteč, da mu Nemci strežejo
po življenju, umaknil v Ljubljano. Italijani so ga takoj
zaprli in konfinirari v Bolzano v Italijo. Po kapitulaciji
Italije 1943 je nekaj časa živel v Rimu in Benetkah. V Trstu
so ga Nemci jeseni 1944 skupaj z bratom Borutom zaprli, od
tam pa odpeljali v Buchenwald, kjer je dočakal konec vojne.
Zaradi zdravljenja je odšel v Francijo, kjer je do smrti
preživel večino svojega življenja. Bil je urednik slovenskih
oddaj pariškega radia. Dobil je tudi francosko
državljanstvo. Poročen je bil le kratek čas, otrok ni imel.
V Jugoslavijo je prvič prišel 1967. Okoli leta 1970 si je v
svojem stanovanju v Mariboru, Maistrova 17, ki mu ga niso
nacionalizirali, uredil domovanje in od takrat je izmenoma
živel v Mariboru in Parizu.
Po dolgi bolezni je 17. 7. 1982 umrl v Parizu, pokopan pa je
v Mariboru ob svojem očetu in materi. Glede na to, da je
takratna oblast cenila njegovo domoljubje, je bil tudi kot
francoski državljan pokopan z vsemi častmi, vključno s
slovensko zastavo nad odprtim grobom.
Hrvoj je bil zelo izobražen in inteligenten človek. Skoraj
ni bilo področja, katerega se ni študijsko lotil. Le tehnika
mu je bila tuja. Predvsem se je ukvarjal z zgodovino,
geografijo in medicino, konjiček pa mu je bila radiestezija.
Tekoče je govoril 12 jezikov.
Znano je, da je Hrvoj že med službovanjem v Ljubljani
proučeval tudi socialne probleme slovenske vasi in da je
skupaj s socialdemokratom Filipom Uratnikom napisal
monografijo SOCIALNI PROBLEMI SLOVENSKE VASI, Ljubljana
1938, sam pa je istega leta izdal še monografijo z naslovom
ZAPOSLITEV KMETIJSKEGA PREBIVALSTVA (www.cobiss.si).
Bil je velik domoljub. Ni bil sicer simpatizer komunizma,
zato si je izbral Francijo za svojo drugo domovino. Sprejel
je tudi francosko državljanstvo. Bivanje v Franciji ga ni
odvrnilo od zanimanja za življenje in usodo Slovencev doma
in po svetu. Še preden je začel prihajati v domovino, torej
do 1967, je obiskoval vodilne predstavnike koroških
Slovencev in izmenjaval mnenja o njihovi usodi v Avstriji.
Veliko let je delal tudi na pariškem radiu, bil je mentor in
napovedovalec oddaj za Slovence. Pri tem je nesebično
pomagal svoji nečakinji Bojani, ki že 40 let dela na
pariškem radiu. Čeprav sta se veliko družila, pa tudi njej
ni nikoli pripovedoval, kaj vse je počel med okupacijo in po
prihodu iz nemškega taborišča.
Borut Maister je bil rojen 12. 6. 1908 v Ljubljani kot drugi
sin. Tudi Borut je končal klasično (ne pa realno) gimnazijo
v Mariboru, v Ljubljani pa študij gradbeništva. Po končanem
študiju se je kot gradbeni inženir zaposlil v mariborski
Mestni upravi.
Marca 1940 se je poročil s Sonjo Zalokar. Rodili so se jima
trije otroci. Med vojno sta se rodila hči Bojana, ki živi v
Franciji, in starejši sin Stojan, ki živi v Ljubljani.
Najmlajši, Borut, se je rodil po vojni in živi v Mariboru.
Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo je bil mobiliziran v
inženirski polk, ki je imel mobilizacijsko mesto na Ptuju. V
bojnem spopadu pri Podlehniku bil ranjen v nogo, zato so ga
evakuirali v zaledje. Zdravil se je v Krapini in Zagrebu. V
začetku maja 1941, ko so ustaši ustanovili NDH, se je komaj
umaknil v Ljubljano, potem pa na Unec pri Rakeku. Tu je
bival in kmetoval do jeseni 1944, v hiši kjer je umrl njegov
oče, general Maister.
Jeseni 1944 je obiskal brata Hrvoja v Trstu, kjer so ju
Nemci aretirali in zaprli. Ker za Boruta gestapovci niso
imeli nobenega obremenilnega materiala, so ga poslali v
delovno taborišče pri Linzu. Tudi tako so se maščevali sinu
generala Maistra. V domovino se je vrnil šele avgusta 1945,
ker je v Avstriji sodeloval v komisiji za deportirance.
Po vrnitvi v Maribor se je zaposlil v mariborski enoti
Gradbene direkcije Slovenije, pozneje Gradis, kjer je kmalu
postal vodilni inženir. V petdesetih letih je bil postavljen
za glavnega inženirja pri gradnji Tovarne glinice in
aluminija v Kidričevem, bivšem Strnišču, kjer je na razne
načine pomagal mnogim kaznjencem. Bil je tudi član KP
Slovenije.
Nato je postal t. i. šef inženir mariborskega Gradisa, v
času tozdiranja pa direktor tozda. Na tem delovnem mestu je
ostal do svoje upokojitve 1978. leta. Bil je tudi izredni
profesor na Visoki tehnični šoli v Mariboru za predmet
gradbene konstrukcije. Umrl je januarja 1984 v Mariboru, le
dve leti za bratom Hrvojem. Oba sta pokopana v družinski
grobnici, ob materi in očetu, generalu Maistru.
Tudi Borut je bil izobražen in inteligenten človek, vendar
se zaradi pomembnega delovnega mesta in skrbi za družino, ni
utegnil bolj študijsko posvečati raznim problemom.
Pri obeh se je poznala vojaška vzgoja, saj sta spoštovala
predvsem red in disciplino. Oba sta cenila delavnost,
točnost in poštenost. Hrvoj je bil zaradi življenja v tujini
bolj nezaupljiv in vase zaprt, medtem ko je bil Borut nežen
in skrben družinski oče.
|
|
Brata Hrvoj in Borut po
končanem študiju, 1932
(Iz zasebnega fotoalbuma Maistrovih, Maribor)
|
|
Ker je bilo očitno, da Maistrovi niso vedeli za vse
podrobnosti iz življenja in dela Hrvoja, sem se zato odločil
poiskati še žive priče in arhivske dokumente.
Uspel sem vzpostaviti telefonski stik z gospodom Ivom
Gregorcem iz Švice, kmalu zatem pa sva se avgusta 2004 tudi
srečala v Ljubljani, v hotelu Slon. Najprej mi je zatrdil,
da sinova generala Maistra nista bila niti domobranca niti
četnika; oba sta slutila nemško nevarnost, zato sta se
umaknila v Italijo; osebno je bolje poznal Hrvoja, predvsem
kot izrednega intelektualca, vendar ni bil pripadnik
Vauhnikove obveščevalne mreže. To je povedal tudi novinarju
Maga. V neposrednem razgovoru pa mi je povedal še naslednje
podrobnosti:
- Osebno bi se rad srečal s sinom Boruta Maistra, čigar oče
mu je po vojni pomagal preživeti taborišče Ozne v Strnišču
(zdaj Kidričevo). Namreč, leta 1944 sta se spoznala v
gestapovskem zaporu v Trstu, pozneje pa je usoda hotela, da
sta se še enkrat srečala v prav nenavadnih vlogah.
- Borut Maister je bil aprila 1941 mobiliziran kot navaden
vojaški obveznik, medtem ko je bil starejši Hrvoj že
rezervni častnik vojske Kraljevine Jugoslavije, poveljnik
čete, stotnik ali major. Pripovedoval je, da so po
mobilizaciji v njegovi četi odkrili nemškega vohuna, ki ga
je vojaško sodišče obsodilo na smrt, kazen pa je bila takoj
izvršena. Po kapitulaciji vojske Kraljevine Jugoslavije se
je moral Hrvoj umakniti v Ljubljano, kjer pa so ga
Italijani, verjetno po nemški zahtevi, konfinirali in
poslali v Benetke;
- Res je, da so vsi skupaj pomagali Vauhnikovi obveščevalni
skupini v Trstu in Benetkah, posebno novinarju Josipu Golcu
- Joju, ki je bil Mariborčan. Zato so jih tudi skupaj
zaprli, povsem slučajno pa še Boruta Maistra, ki je tedaj v
Benetkah obiskal brata Hrvoja. Boruta so poslali v delovno
taborišče v Linzu, medtem ko je bil Hrvoj, poleg suma
sodelovanja z Golcem, imel naj bi na vesti tudi tistega
vojaka – nemškega vohuna, pa čeprav tega ni priznal! Poslali
so ga v Buchenwald. Vsi skupaj so bili mladi in neizkušeni,
vendar se niso zavedali, da so bili dejansko pripadniki neke
organizirane obveščevalne organizacije. Golc jim je dajal
razne konkretne naloge, ki so jih izvrševali samo zato, da
bi škodovali Nemcem in pomagali zaveznikom. Opravljali so
tudi nevarno nalogo, ko so k slikarju Zoranu Mušiču v
Benetke prinesli ilegalno radijsko postajo, saj so bili
prepričani, da je Nemci v njegovem slikarskem ateljeju ne
bodo iskali. Seveda pa takrat niso vedeli, kaj so to
radiogoniometri, še manj pa so mogli verjeti, da bi jih
lahko izdali njihovi glavni šefi, ki so se varno umaknili v
Švico (Vauhnik in Anić). Osebno so poznali in spoštovali le
Golca, svojega neposrednega »šefa«, ki ni izdal prav
nobenega od njih, in je tudi umrl zaradi nečloveškega
mučenja v gestapovskem zaporu v Trstu.
- Po osvoboditvi so preživeli sodelavci zavezniških
obveščevalnih skupin samo zamenjali taborišča – iz
nacističnih so prišli v oznovska! Sreča je bila, da je bil
delovodja v Kidričevem prav Borut Maister, ki je Gregorcu
vsak drugi dan na prikritem mestu puščal nekaj hrane! Ko pa
so bili zaprti 1944 v Trstu, je sestra Gregorca odnesla
Maistrovim staršem v Maribor pismo Hrvoja o njegovi in
bratovi usodi, kar se je sedaj spomnila tudi Borutova mama,
gospa Sonja Maister. Zahvalil sem se gospodu Gregorcu za
njegovo pričevanje (spomine ne bo pisal, mi je še zaupal) in
posredoval pri izmenjavi naslovov z Maistrovimi v Mariboru.
Sredi leta 2005 sem iz Beograda dobil zanimivo ponudbo:
objaviti prevod izredno dragocenega dokumenta – zaupno
poročilo četniškega vojvode in generalštabnega polkovnika
Karla Novaka, poveljnika slovenskih četnikov. Seveda sem
ponudbo takoj sprejel, pa je tako leta 2006 najprej izšla v
Sloveniji PLAVA GARDA – POVELJNIKOVO ZAUPNO POROČILO, zatem
pa še v Beogradu knjiga z naslovom SLOVENAČKI ČETNICI.
Oktobra 2005 sem se v Ljubljani srečal s četniškim kapetanom
Urošem Šušteričem, avtorjem knjige OD LJUBLJANE DO RAVNE
GORE. Urošev oče je bil prijatelj polkovnika Draža
Mihailovića, ko je bil le-ta še poveljnik polka v Celju. Ko
je bila leta 1941 družina Šušterič iz Žalca izgnana v
Srbijo, so se oče, sin Uroš in nečak oziroma bratranec
Bojan, aktivni poročnik vojske Kraljevine Jugoslavije,
pridružili četnikom Draže Mihailovića. Sredi leta 1944 je
Uroš prišel v nemško ujetništvo, vendar je uspel zbežati. Po
osvoboditvi ga je dosegla dolga roka Ozne. Bil je zaprt v
centralnih zaporih Ozne na Miklošičevi 9, obsojen pa na 2
leti zapora in odvzem državljanskih pravic. Po prestani
kazni se je zaposlil v podjetju Gradis – Ivan Maček Matija
in bil 1948 uradno premeščen v Strnišče. Vodja gradbišča
bodoče tovarne glinice in aluminija je bil takrat Borut
Maister, dipl. gradbeni inženir, sin generala Maistra.
Ravnogorska četniška organizacija je nadaljevalo svoje
ilegalno delovanje. Ozna ni vedela, da je mladi Uroš
Šušterič tudi kapetan še vedno delujoče četniške
organizacije. Iz Salzburga, kjer je bil do leta 1952 sedež
ameriškega emigrantskega obveščevalnega centra, pa tudi
Matjaževe vojske, so za Boruta Maistra prihajala pisma od
brata Hrvoja. Zaradi tega je mladi Šušterič užival določeno
zaupanje vodje gradbišča, tako da sta leta 1951 družini
Maister in Šušterič skupaj letovali v Ankaranu, v Gradisovem
obmorskem letovišču, kjer je nastal fotografski posnetek
obeh družin. Šele pred kratkim so Maistrovi prvič videli ta
posnetek v fotoalbumu Uroša Šušteriča in se tudi prepoznali!
Gospod Uroš Šušterič, od lanskega leta tudi drugi slovenski
četniški vojvoda »Triglavski«, mi je potrdil vse navedbe
njegovega prijatelja Dušana S. Lajovica, četniškega
poročnika. Še več, Hrvoj Maister je bil ne samo odličen
analitik v Glušičevem obveščevalnem centru, temveč je bila
po odhodu Glušiča v ZDA (kjer je postal polkovnik ameriške
vojske) zadnje leto tudi sam načelnik tega centra in imel
nazadnje čin podpolkovnika. Ker je po »salzburški«
deklaraciji kralj Peter II. vse častnike JVvD povišal v
višji čin, je torej Hrvoj Maister bil polkovnik JViD. Vedel
je tudi, da je Hrvoj po letu 1952, ko je bil ukinjen
navedeni obveščevalni center, odšel v Pariz, kjer je bil
urednik slovenskega radia. Zaradi izkušenj iz Italije je
povsem gotovo, da je bil Hrvoj Maister med delovanjem v
Salzburgu izredno previden in je dosledno deloval s skrivnim
imenom. Kdaj bodo Američani odprli uradne dokumente o
delovanju ObC v Salzburgu, je seveda veliko vprašanje.
V začetku decembra 2005 sem končno obiskal dislocirani
oddelek AS. Poleg ostalega sem zaprosil za osebno mapo
Hrvoja Maistra o njegovem delovanju v Italiji (kot člana
Jevđevićeve četniške skupine) in pripadnika
ameriško-emigranstkega ObC v Salzburgu.
Zvedel sem, da Hrvoj Maister v arhivu nima dosjeja, kar
pomeni, da ni bil pod operativno obdelavo Ozne oziroma Sdv.
Imajo samo rekonstrukcijo o dejavnosti slovenskega Rdečega
križa v Italiji, kjer je omenjen tudi Hrvoj Maister. Imajo
tudi dokumentacijo o ObC v Salzburgu, kjer pa Hrvoj Maister
ni bil identificiran. Dokumentov o repatriaciji od 1962–1967
nimajo, ker se je knjiga vodila na veleposlaništvu v Parizu,
sedaj pa se nahaja v nekem beograjskem arhivu.
Moral sem se zadovoljiti s pojasnili. Najprej sem podrobno
pregledal rekonstrukcijo Udbe – Sdv Slovenije o delovanju
slovenskega RK v Italiji. Rekonstrukcija je narejena na
osnovi izjav aktivistov RK, predvsem tajnika Draga Zupančiča
in drugih, ki so bili leta 1950 zaprti v centralnem zaporu
Udbe. Ne preseneča dejstvo, da je rekonstrukcija bazirana na
osnovi začetnih izjav dveh gestapovcev – Paula Duscha in
prevajalca Müllerja, ki sta že prej, okrog 1945–1946,
organom Ozne obširno pripovedovala, kako so Nemci preko
svojih sodelavcev že od samega začetka spremljali delovanje
mreže aktivistov slovenskega RK, ki so pod vidom
repatriacije beguncev, taboriščnikov in drugih, ilegalno
delovali po nalogah britanske obveščevalne službe. Navedla
sta tudi imena nekaj oseb, ki so kasneje potrdili njuno
pripoved.
Tako je Drago Zupančič izjavil, da je maja 1944 srečal
Hrvoja Maistra v Rimu v hotelu Rex, Mlekuž pa je navedel, da
so Maistra postavili v Veroni za zastopnika slovenskega RK,
ki je, poleg ostalega, moral kontaktirati s predstavnikom
mednarodnega RK, nekim dr. Zweiflom. Na situacijski karti
vseh sodelavcev sta dr. Zweifl in Hrvoj Maister zares edina
predstavljena v Veroni, kjer je imel dr. Zweifl štiri
povezave, medtem ko je Hrvoj Maister imel samo zvezo s
Švico. Na pisni izjavi Kumelj Marka iz leta 1949, ki je
navajal tudi dejavnost Hrvoja Maistra, je neki operativec
Udbe napisal z roko: »Hrvoje Maister: 18. 4. 1962.« Glede na
podobne opombe tudi za druge osebe, je vsekakor šlo za
preverko! Kako so potekale te preverke je več ali manj
znano. Občutili so jih tudi Maistrovi, saj so pisma strica
Hrvoja bila nekam »čudno« zalepljena. Posebno zanimivih
zapiskov (in preverk!) pa v dosjeju ni najti, kar pomeni, da
je bil dodobra prečiščen!
Ko se je ta obveščevalna dejavnost razširila in je niso
mogli več kontrolirati, so gestapovci zaprli vse sumljive
osebe v Ljubljani (majorja Glušiča in njegove sodelavce) in
v Italiji (novinarja Josipa Golca - Joja in njegove
sodelavce) in jih potem poslali v koncentracijska taborišča
Dachau in Buchenwald. Nekateri so se po osvoboditvi vrnili
domov (Gregorc), večina pa je ostala v tujini (Glušič,
Mušič, Maister, Bole in drugi).
Osredotočil sem svojo pozornost na dosje ObC v Sazburgu, ki
ga je vodil podpolkovnik Andrej Glušič s skrivnim imenom
»ing. Janković«. Seveda sem prvenstveno iskal Hrvoja Maistra
oziroma sledi o njegovem prikritem bivanju in delovanju. Bil
sem prepričan, da se je zaradi italijanskih izkušenj tokrat
zelo spretno prikril.
Ozna oziroma Sdv je imela v tem ObC zelo dobrega sodelavca,
ki je celo spadal v ožji štab majorja Glušiča. Poleg
ostalega navaja zanimivo podrobnost, da je januarja 1946
major Glušič dobil nekaj identifikacijskih kartic za gibanje
po ameriški okupacijski coni. Te kartice je najprej dal
članom ožjega štaba: Guberiniću, Maksimoviću, Penca Marku
(sorodniku in pribočniku), Grum Francu (prej domobrancu),
Slauc Ferdu in četniškem kapetanu Đogasu (tudi Džokas), za
sebe pa je zadržal tri kartice (izkaznice).
Omenjeni sodelavec je za vse navedene osebe ob raznih
priložnostih podrobno poročal, zato sem lahko ugotovil, da
bi se samo izza četniškega kapetana »Đogasa«, ki je dobro
govoril nemško in je pogosto potoval na Koroško, lahko
skrival Hrvoj Maister!
Pravi odgovor se seveda nahaja v kakšnem drugem dosjeju v
Beogradu, vsekakor pa v arhivih ameriške obveščevalne
službe, ki je ObC v Salzburgu razpustila leta 1952,
dokumente pa shranila!
Maistrovi iz Maribora so prepričani, da je bil Hrvoj velik
domoljub. Podatkov o njegovem življenju in delovanju v
tujini ne poznajo. Če pa je bil zavezniški obveščevalec in
celo polkovnik Jugoslovanske vojske izven domovine, bi bili
celo ponosni, da se v tem smislu objavijo tudi podatki v
knjigi PLAVA GARDA – POVELJNIKOVO ZAUPNO POROČILO. Resnice
pač ne moremo (večno) skrivati! To sem tudi storil. |
|
|
|
