Nedeljski dnevnik, rubrika POVEČAVA – Raziskujemo, odkrivamo, osvetljujejmo
ŠTAJERSKI ČETNIKI – nemški kolaboranti?

English summary
Resnica o Jerneju Poštraku (april 2010)
Dodatno: clanki-c54

Napadli Nemce, ubili župnikovo kuharico
(1.del - 4. februarja 2007)
Pepek in njegova osvobodilna vojska
(2.del - 11. februarja 2007)
Za vero in kralja, predvsem pa zase
(3.del - 18. februarja 2007)
Sramota in konec zapeljanih četnikov
(4.del - 25. februarja 2007)

  publicistika
  članki
  zanimivosti
  projekti
  english summaries
  rodoslovje
  o avtorju
  povezave

Napadli Nemce, ubili župnikovo kuharico (1.del)

O štajerskih četnikih doslej ni bilo celovitega zapisa. Tudi oni so najprej napadali pripadnike nemške vojske. Med njimi so bili dezerterji iz nemške vojske, ki so se pridružili štajerskim četnikom. A to »nepartizansko gibanje« na Štajerskem je ugasnilo in se sprevrglo v kolaboracijo …

Nekaj bralcev Nedeljskega dnevnika me je zadnje dni spraševalo, zakaj v knjigi z naslovom Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo, pravkar izdani pri založbi Pro-Andy v Mariboru, s soavtorjem Slobodanom Klakićem, nisva omenila štajerskih četnikov. Odgovor je zelo preprost: generalštabni major (pozneje polkovnik) Karl Novak, poveljnik slovenskih četnikov do septembra 1943, štajerskih četnikov ni omenjal, ker organizacijsko do takrat niso niti obstajali. Njihovega poveljnika rezervnega narednika Jožeta Melaherja - Zmagoslava sva omenila v seznamu častnikov kot poročnika Jugoslovanske vojske v domovini, ker je bil po končani vojni tudi uradno povišan v ta čin in je kot tak tudi omenjen v ES.

Ker pa so se o štajerskih četnikih začele širiti tudi neresnične zgodbe pa tudi številčni podatki, sem o tem po medmrežju obvestil urednika založbe Pogledi iz Kragujevca, ki namerava prihodnje leto izdati tudi zgodovino četništva v »severnih pokrajinah«, torej med drugim v Sloveniji. O slovenskem četništvu menda nameravajo pisati tudi domači zgodovinarji. Novakovega zaupnega poročila doslej niso imeli, zato sva ga z beograjskim raziskovalnim novinarjem približala slovenski in srbski javnosti, saj je nedavno v Beogradu izšla še srbska izdaja z naslovom Slovenački četnici (Slovenski četniki).

Petdeset let zamolčani

O štajerskih četnikih doslej nismo imeli celovitega zgodovinskega zapisa. S tem feljtonom želim bralce Nedeljskega dnevnika in zainteresirano strokovno javnost seznaniti, da imamo odlično napisano  diplomsko nalogo mlade zgodovinarke Katje Zupanič, iz ptujskega Pokrajinskega arhiva, ki je pod mentorstvom priznane prof. dr. Jerice Vodušek Starič že leta 2000 na Pedagoški fakulteti v Mariboru zagovarjala nalogo z naslovom Četništvo na Štajerskem. Posebna vrednost te naloge je, ker je avtorica objavila zanimivo pričevanje enega od še živih štajerskih četnikov. Že leta 1995 pa je Ignac Harb iz Maribora izdal v samozaložbi  brošuro z naslovom Petdeset let zamolčani. Gre za dezerterje iz nemške vojske, ki so se pridružili štajerskim četnikom.

Poleg teh in drugih del sem v AS za pisanje tega feljtona pregledal tudi osebni dosje Jožeta Melaherja in druge ohranjene nemške dokumente.

Nenavadno srečanje po 62 letih

Oktobra 1944, ko sem bil star devet let, so štajerski četniki »napadli« nemške orožnike v Sv. Juriju ob Ščavnici. Takrat so menda po nesreči ubili kuharico župnika Ivana Klobasa – Püčka, pri katerem sem bi ministrant. Zato sem si dogodek tudi dobro zapomnil in sem ga omenil v knjigi Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo.

In zdaj si zamislite moje veselje, ko sem po 62 letih v okolici Maribora srečal četniškega podnarednika Rada, ki sodeloval pri tem napadu in je bil tedaj star dvaindvajset let. Prav vseh podrobnosti sva se spomnila in strinjala, le datum »napada« je Rado v svojih pisnih spominih moral prestaviti za nekaj dni, saj sem mu posredoval uradno kopijo nemškega zbirnega poročila o »banditskem« delovanju.

Na mariborski predstavitvi Plave garde, poveljnikovo zaupno poročilo je bil častni gost gospod Borut Maister s svojo spoštovano materjo, ker je njegov stric Hrvoj Maister v knjigi omenjen kot polkovnik Jugoslovanske vojske izven domovine oziroma kot zavezniški obveščevalec (podrobneje sem o tem pisal v feljtonu General Rudolf Maister in njegova sinova, ki je bil objavljen v Nedeljskem dnevniku). Na predstavitev sem seveda povabil tudi podnarednika Rada, ki pa mi je povedal, da bi želel ostati anonimen. Na sami predstavitvi sem govoril tudi o žalostni usodi štajerskih četnikov, ki jih je njihov poveljnik Jože Melaher - Zmagoslav spravil pod nemško okrilje. No, največje presenečenje me je čakalo po sami predstavitvi, ko se mi je približal zadnji gost – 82 letni podnarednik Rado s svojo vnukinjo in se mi iskreno zahvalil, da nisem razkril njegove identitete.

Razen omenjene razprave mlade zgodovinarke nimamo celovite monografije o štajerskih četnikih. Moje laično mnenje je, da je doslej slovensko zgodovinopisje pisalo o Melaherjevih četnikih na Štajerskem dokaj površno. Tako avtor članka v ES štev. 7 sicer navaja določene podatke, vendar ne omenja dejstva, da je od januarja 1945 celoten četniški odred legalno deloval kot nemška kvizlinška vojaško-policijska enota!

Slovenski zgodovinarji o štajerskih četnikih

Tudi dr. Tamara Griesser - Pečar se pri obravnavi štajerskih četnikov skoraj v celoti naslanja na Melaherjeve spomine iz leta 1965, ki pa so ne samo enostranski in subjektivni, temveč tudi nepravilni pri opisu bistvenih dogodkov.

Janez Grum je v Novi slovenski zavezi 3/1992 prostodušno zapisal, da je prav Melaherjev članek v Koledarju Svobodne Slovenije v Argentini 1965 »pomemben zgodovinski vir, ki obenem dokazuje, da si je Melaher pridobil mesto v krajevni slovenski zgodovini – Zmagoslav je bil zaveden slovenski in krščanski misleči javni delavec.«

Slovenska novejša zgodovina 1848–1992, Ljubljana, 2005, str, 706 in 707 je označila Melaherjevo delovanje kot »edino stalno nepartizansko gibanje na Štajerskem«, ki je po letu 1944  »razvilo razmeroma živahno propagandno dejavnost, predvsem s svojim listom Kri in zemlja«. Poleg tega pa so »napadali nemške patrulje in orožniške postaje«, medtem ko naj bi Melaher januarja 1945 sklenil z Nemci »nekakšno premirje« po katerem mu je bilo »prepuščeno ozemlje severno in vzhodno od Maribora«.

Pri vsem tem je zanimivo, da so naši zgodovinarji zanemarili podatke iz knjige Marka Selina Nič več strogo zaupno iz leta 1978, ki so sedaj tudi v AS! Tam smo že pred leti javno prebrali, da je zaprti gestapovec Franz Vogt povedal, da sta začetne zveze z Melaherjem vzdrževala dva častnika nemškega Abwehra. In logično: ko je Hitler ugnal vodjo Abwehra, generala Wilhelma Canarisa, so vso stvar vzeli v svoje roke gestapovci in tako se je tudi začelo javno sodelovanje Melaherja s Franzem Steindlom, vodjo nemško-štajerske zveze – Heimatbunda! Torej, do očitne in javne kolaboracije!

Preveriti, dokler je še čas

V dislociranem AS bodo raziskovalci in zgodovinarji našli osebni dosje Jožeta Melaherja - Zmagoslava, v katerem je tudi nekaj nemških dokumentov. Na žalost pa pri nas ni Abwehrovih dokumentov, ki se nahajajo v ZDA ter jih raziskovalci in zgodovinarji v zadnjem obdobju že s pridom uporabljajo!

Tako sem v svoji knjigi z naslovom Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo namenoma navedel enega od najnovejših Abwehrovih dokumentov iz ameriškega nacionalnega arhiva (mikrofilm T-314, rola 1457), ki se nanaša na Josefa Matla in slovenske četnike. Namreč, Nemci so odločilne in prve stike s četniki v Srbiji vzpostavili prav preko znanega Abwehrovega specialista Josefa Matla (1897–1974), slavista, zgodovinarja in balkanologa iz Mahovcev pri Gornji Radgoni, ki je že 24. maja 1941 prispel v Beograd in kmalu zatem obiskal polkovnika Dražo Mihailovića na Ravni Gori. Zanimivo in obenem indikativno je predvsem to, da ga je polkovnik Draža Mihailović ob njunem srečanju avgusta 1941 na Ravni Gori predstavil svojim častnikom kot »slovenskega rodoljuba«, ki naj bi iz Slovenije prišel po inštrukcije za vzpostavljanje slovenske četniške organizacije! Skoraj prepričan sem, da to ni bilo njuno prvo srečanje, saj je znano, da je stotnik Matl že pred nemškim napadom obveščevalno deloval v Sloveniji in Jugoslaviji. Verjetno je srečeval polkovnika Mihailovića kot poveljnika polka v Celju, morda tudi majorja Novaka v Škofja Loki, pa tudi kakšnega aktivista, ki je vneto opozarjal na bližajočo se nacistično nevarnost po vaseh in župniščih ob avstrijski meji!

Zato velja Melaherjeve spomine preveriti z drugimi viri, saj bomo le tako dobili realnejšo podobo in približno resnico, ki jo pozna še nekaj živečih štajerskih četnikov, med njimi tudi Rado, s katerim sem se nedavno pogovarjal in ga prepričeval, naj objavi svoje že pripravljene in dokumentirane spomine.

Pepek in njegova osvobodilna vojska (2. del)

Kdo je bil Jože Melaher - Zmagoslav?

Nacisti ali komunisti, zanj so bili vsi peta kolona. Kapitulacijo Kraljevine Jugoslavije je dočakal v Slavonskem Brodu. Štiristo kilometrov dolg marp proti domu, kjer se je skrival pred Nemci. Štajersko je poznal kot lasten žep, v vsaki vasi pa nekaj pomembnih ljudi. Z OF ni hotel sodelovati, ker ni simpatiziral s komunisti.

Jože Melaher, po domače Pepek, je bil rojen 26. februarja 1913 v Zrkovcih na Pobrežju pri Mariboru očetu Leopoldu in materi Apoloniji, roj. Klemenčič. Stanovali so na Zrkovski cesti 116/a. Na majhni kmetiji je po vojni ostal starejši brat Anton. Jože je končal realno gimnazijo, nakar je delal kot učitelj in uslužbenec. Leta 1937 se je poročil z Marijo, roj. Vrecl, učiteljico, s katero sta imela kasneje v emigraciji tri hčerke. Po odslužitvi vojaškega roka v vojski Kraljevine Jugoslavije je imel čin rezervnega narednika.

Bil je katoliško usmerjen, aktiven v mladinskih katoliških organizacijah in v Slovenski ljudski stranki, bil pa je menda tudi član in tajnik Jrz v Mariboru. Po podatkih celjskega gestapa je bil celo vodja Slovenske straže v Mariboru. Pred nemškim napadom je obiskoval vasi in župnišča vzdolž avstrijske meje od Dravograda do Lendave in opozarjal na nevarnost pete kolone (nacistov in komunistov). Imel je tudi zaupne sestanke z uglednimi ljudmi (župani, župniki, učitelji).

Dolg pohod kraljevega vojaka

Aprila 1941 je bil mobiliziran v vojsko Kraljevine Jugoslavije, nemški napad pa je dočakal v Slavonskem Brodu. Takoj po kapitulaciji in razsulu vojske se je izognil ujetništvu in se vrnil v Maribor. V uniformi in oborožen s puško je v desetih dneh prehodil okrog 400 kilometrov. Skril je uniformo in se okrog 14 dni skrival v bližini doma. Ker je bil prepričan, da ga bodo Nemci zaprli in izselili, se je odločil, da se ne bo prijavil in se je zato moral skrivati. Meseca maja in junija 1941 je menda začel kar sam vzpostavljati zaupniško mrežo, saj je na Štajerskem skoraj v vsaki vasi poznal nekaj pomembnih ljudi. Seveda to ne bo držalo, saj mu je takšno nalogo naložilo vodstvo Slovenske legije iz Ljubljane oziroma mariborski vodja Sls! Sestajal se je tudi s predstavniki OF, pa je bil menda celo predviden za predstavnika katoliške skupine v štajerskem (pokrajinskem) odboru OF.

Melaher se je odločil, da po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo ne bo sodeloval z OF, ker menda ni simpatiziral s komunisti. Drago Lorbek, bivši vojaški kapelnik, je nagovarjal Melaherja, naj se pridruži partizanom na Pohorju, vendar ga je ta zavrnil, saj kot katolik ni hotel sodelovati s komunisti! Kot sam pravi, se je 14. julija 1941 preko Celja, Sevnice in Mokronoga prebil v Ljubljano, kjer je pri vodstvu Sls zvedel, da so ravno takrat ustanavljali ilegalno polvojaško Slovensko legijo. Kljub prigovarjanju naj ostane v Ljubljani, se je po nekaj dneh razočaran vrnil v Maribor. Leto dni se je menda skrival okrog svojega doma. Zaradi gestapovskega terorja so bile vse njegove zveze pretrgane. Ali zares vse zveze?

Kaplan Henrik Goričan – Melaherjeva veza z Ljubljano

Šele poleti 1942 naj bi iz Ljubljane prvič prišel k njemu kaplan Henrik Goričan. Oktobra 1942 je gestapo nameraval aretirati Melaherja, vendar je ta zbežal, pa ga je potem menda iskalo kar 300 gestapovcev! Tako piše Melaher v svojih spominih, čeprav je bilo v resnici drugače.

Kaplan Henrik Goričan je 1948 na zaslišanju organom slovenske Udbe (v AS) povedal naslednjo zgodbo: na pobudo Marka Kranjca, duhovnika iz Maribora, člana glavnega odbora Sls, je bilo določeno, da bo Slovensko legijo na Štajerskem organiziral Jože Melaher. Zako je Goričan konec 1941 v Mariboru predal Melaherju pisna navodila glavnega odbora Sls, da na Štajerskem organizira delovanje Slovenske legije po sistemu trojk, prvenstveno pa naj organizira obveščevalno službo in propagando, zatem pa naj začne zbirati skrivače – dezerterje iz nemške vojske. Že tedaj naj bi izdajal časopis Kri in zemlja, vendar Goričan ni vedel, po čigavem nasvetu je Melaher (podpisan kot Zmagoslav) to počel. Zato je vsekakor zelo vprašljiva Melaherjeva izjava, da je prvi izvod časopisa Kri in zemlja napisal šele 21. junija 1943. v svinjaku Cviklovih iz Sv. Petra. Sestala sta se v trgovini na Pobrežju, kjer je bila tedaj zaposlena njegova žena Marija. Melaher je dobil kasneje tudi 25.000 nemških mark, ki jih je priskrbel tovarnar Heinricher iz Škofje Loke. Melaherju so poslali tudi dva kopirna stroja (Rado  navaja, da so kopirni stroj dobili v Mariboru!) in propagandni material. Zvezo z Ljubljano naj bi vzdrževal preko žene Vernika, nemškega oficirja, po rodu iz Maribora. Šlo naj bi za njegovega posebnega zaupnika, preko katerega je Melaher že prej vzdrževal zveze z ing. Sodjo, članom vodstva Sls v Ljubljani! Goričan je od svojih prijateljev med duhovščino že tedaj (1941) zvedel, da naj bi Melaher sodeloval z Nemci, vendar tem govoricam ni verjel. Goričan je še enkrat (1944) obiskal Melaherja v Mariboru, kmalu zatem pa ga je gestapo aretiral in poslal v Dachau. Po vojni so ga zasliševali na Ozni in Udbi.

Kdo je bil prvi skrivač?

Melaher je zapisal, da je že poleti 1943 začel zbirati prostovoljce, vzpostavil redne zveze z Ljubljano in začel izdajati časopis Kri in zemlja! Ne bo držalo! Njegova trditev, da je »je naša edinica (pravilno: enota) na Štajerskem rasla od enega na 50, 100, 200 do čez 500.«, je navadna zgodovinska neresnica!

Po izjavi Rada  je bil prvi skrivač v njihovem kraju Knuplež Mirko, ki je v začetku oktobra prejel poziv za nemško vojsko, vendar se je odločil, da se ne bo odzval, in se je skrival doma. Potem sta se mu  pridružila Melaher in Golob! Poglejmo Melaherjeve zgodbo: "Ko se je izognil aretaciji gestapa oktobra 1942, se je zatekel v lisičje jame na Kamenščaku, kjer se je sam skrival mesec in pol. Kmalu se mu je pridružil znanec Mirko Knuplež iz Sv. Petra, konec januarja 1943 pa še sorodnik Milko Golob iz Zlatoličja. Zaradi neopreznosti jih je 3. februarja 1943 Nemcem prijavil splavar Jernej Poštrak, nemčur.
           Resnica o Jerneju Poštraku, saj ni bil nemčur (dodano aprila 2010)!
Nato so Nemci skrivališče takoj obkolili. Melaher naj bi ranil policista, ki se je prvi približal skrivališču, zato so Nemci začeli streljati, metati bombe, nazadnje pa so zakurili ogenj pred vhodom v skrivališče. Zaradi neznosnega dima se je drugega dne Knuplež hotel rešiti z begom, vendar so ga Nemci ustrelili. Melaher in Golob sta se pritajila, in ko so tretjega dne Nemci opustili zasedo, sta enostavno odšla vsak na svojo stran. Golob je odšel k partizanom, tako da je Melaher februarja 1943 ostal edini četnik na Štajerskem!"

Rado  mi je povedal, da se je Melaherju pridružil šele kot peti: 12. februarja 1944, pred njim pa je to storil domačin Krejač Stanko. Torej, konec februarja 1944 je imel Melaher samo dva četnika – Krejača in Rada! Potem se mu je pridružilo še 85 nemških dezerterjev in mobilizirancev (Steindl je navedel številko 90 dezerterjev).

Abwehrov poročnik Fritz Werdnik – Melaherjev glavni zaupnik

Zanimivo je, da Melaher v svojih spominih ni omenil svojega glavnega zaupnika med Nemci! Marko Selin je v svoji knjigi Nič več strogo zaupno, 1978, zapisal da je obtoženi polkovnik Mirko Bitenc na »božičnem procesu« 1946 potrdil, da sta plavogardistična voditelja ing. Sodja in Smersu vzdrževala zveze z Melaherjem preko nekega nemškega vojaka, invalida brez roke, s priimkom Vernik, Wernik ali Bernik. V AS sem pogledal v dosje »božičnega procesa« in ugotovil, da je Bitenčeva izjava točna, dodal je še, da enorokemu  Werniku osebno ni zaupal in se z njim ni nikdar sestal! Omenil pa je tudi številne druge zveze z Melaherjem, kot zadnjega pa svojega celjskega dijaka Marjana Fretza - Zlatka, iz Laškega. Tudi Rado mi je omenil, da je bil Melaherjev glavni zaupnik enoroki poročnik nemške vojske Fric Verdenik iz Radvanja, ki je bil sicer glavni nemški kurir med Rimom in Berlinom.

Seveda pa ni šlo za navadnega nemškega vojaka, temveč za  Abwehrovega poročnika Fritza Werdnika, bivšega pripadnika polka Brandenburg, nazadnje zaupnega kurirja med Rimom in Berlinom. Bil je  iz Maribora, sošolec Jožeta Golca - Joja, vodilnega obveščevalca britanske obveščevalne skupine Bbc v Trstu. Golec je v Trstu seznanil Werdnika tudi z Ivanom Bricljem, radiotelegrafistom in poročnikom JVvD, kar sem podrobno opisal v prejšnjem feljtonu Plava garda – radiotelegrafist proti poveljniku.

Za vero in kralja, predvsem pa zase (3.del)

Več samohvale kot vojaških uspehov – Zanimiva pričevanja zaprtih gestapovcev Vogta in Wiegeleja – Ljudje niso razlikovali četnikov od partizanov, pomembno je bilo, kdo se je boril proti Nemcem – Kdaj in zakaj naj bi četniki udarili po partizanih – Spretna nemška taktika in gestapovske spletke – Ni vse res, kar je pripovedoval in v spominih zapisal Melaher.

V AS, osebnem dosjeju Jožeta Melaherja – Zmagoslava, so številni dokumenti. Najbolj zanimivi so vsekakor zapisniki zaslišanja zaprtih mariborskih gestapovcev Josefa Vogta in Franza Wiegela, a tudi drugih prič. Tako Štefan H. navaja, da je bil Melaher klerikalno usmerjen, da je najprej izvrševal tajne naloge nemških oblasti, na začetku 1945 pa je to sodelovanje z Nemci postalo javno. Mirko L. je povedal, da je Melaher v Mariboru sodeloval z gestapovcema Kurtom Stagejem in Josefom Vogtom, iz Koroške v Italijo pa je prepeljal samo 40 četnikov!

Seveda sta najbolj zanimivi izjavi dveh zaprtih gestapovcev. Tako je zloglasni Josef  Vogt povedal, da sta ga dva častnika abwehra, stotnik Andreas Zitzlsperger - Weber, iz Celja in major dr. Bauer, vodja Nesta v Grazu – opozorila, da imata zveze s četniki in da naj gestapo brez njune vednosti ne ukrepa proti Melaherju! Gestapovec Franz Wiegele pa je na zaslišanju povedal, da sta z Melaherjem in nekaterimi njegovimi zaupniki pozneje imela stike Kurt Stage, šef mariborske SD in SIPO, in Josef - Sepp Strohmeier, vodja referata gestapa IV. 1/a.

Ker sta še po obsodbi na smrt ostala pri življenju in sredi petdesetih let »aktivno« pomagala Udbi ni razloga, da jima glede Melaherja ne bi verjeli.

Jože Melaher v svojih spominih piše: »Četniško vojaško organizacijo na Štajerskem sem organiziral čisto sam brez navodil od kogar koli...« Za četnike naj bi zvedel iz nemških časopisov in londonskega radia! Torej je kaplan Goričan na zaslišanjih Udbi pripovedoval pravljice …

Propagandni učinki časopisa Kri in zemlja

Redno zvezo z Ljubljano (z ing. Sodjo in Smersujem) je Melaher vzdrževal po nemškem obveščevalnem častniku Fritzu Werdniku že od poletja 1941 in iz Slovenske legije v Ljubljani so k njemu v obdobju 1941–1944  pošiljali kaplana Henrika Goričana.

Melaher v svojih spominih navaja, da je poleti 1944 blizu Maribora »zbral okrog 150 vojakov« in da so razvili slovensko in jugoslovansko trobojnico kot dokaz, da jugoslovanska vojska na severni meji ni kapitulirala! Obenem navaja, da so že tedaj imeli bolj ali manj redne zveze z glavnim četniškim poveljstvom v Ljubljani, z generalom Ivanom Prezljem - Andrejem, in bili vključeni v JVvD kot 3. planinska brigada. To naj bi se zgodilo 26. aprila 1945, ko so vsi pripadniki dobili tudi izkaznice Slovenske armade Jugoslovanske vojske v domovini.

Melaher je v svojih spominih zapisal tudi delno resnico: "Naša propaganda je bila edina slovenska protinemška in protikomunistična pisana beseda na Štajerskem. V začetku 1942 sem, poleg nemške protipropagande, začel odkrivati ozadja OF. Ljudje niso razlikovali četnikov od partizanov – važno je bilo, kdo se je boril proti Nemcem. Do tedaj smo se s partizani tolkli samo s propagando, vojaško pa smo nastopali samo proti Nemcem. Pozno jeseni 1944 pa so partizani ujeli pet naših četnikov in jih po mučenju tudi ustrelili, zato smo z vso silo udarili po partizanih."

Držalo bo, da je bil njegov časopis Kri in zemlja bil precej razširjen. Rado mi je povedal, da ga je januarja 1944 prejel celo na rusko fronto! Seveda se postavlja vprašanje, kako ga je stroga nemška cenzura prezrla! Morda celo namerno? V glavnem, vojaki Slovenci so ga prebrali in nato sežgali! Za obupane prebivalce Slovenskih goric, ki so ostali brez svojih učiteljev in duhovnikov, je bila zelo privlačna parola Z vero v Boga in kralja za domovino! Govorice o četnikih so se hitro širile.

Pomembno pa je še nekaj. Vodstvo NOG na Štajerskem je kmalu spoznalo pogubne učinke Melaherjeve propagandne dejavnosti, zato je takoj ukrepalo. PK KPS za Štajersko je že 1. decembra 1943 poročal CK KPS, da je v ljutomerskem in ptujskem okraju aktivna plava garda, ter da neki Zmagoslav izdaja in razširja časopis Kri in zemlja. Kmalu zatem je izdalo brošuro Razkrinkajmo in uničimo plavo gardo! Največ škode NOG pa so seveda naredili nekateri nezaupljivi vosovci in  sektaški politični komisarji, ki so nasedli spretni nemški taktiki o številnih vrinjenih plavogardističnih in gestapovskih agentih! Spomnimo se samo znane »pohorske afere«! Gestapovska spletka je dosegla višek, ko sta bila glavna slovenskogoriška funkcionarja Ivan Nemec - Vojko in Dušan Špindler - Kovač po partijski liniji obtožena za »glavna« plavogardistična in gestapovska agenta, pa je kasneje šele CK KPS reševal njuno usodo in življenje! Če primerjamo samo število likvidiranih nedolžnih aktivistov in borcev na Štajerskem kot plavogardistov s številom dejansko likvidiranih četnikov, so šele vidni učinki spretne nemško-četniške propagande!

»Napadi« na nemške orožniške postaje in spopadi s partizani

Melaher navaja, da so se njegovi četniki na Štajerskem do jeseni 1944 edini borili proti Nemcem, zatem pa tudi proti partizanom. To njihovo »bojevanje« nekritično povzemajo tudi naši zgodovinarji, ker se niso potrudili, da bi preučili četniških akcij proti Nemcem.

Melaher sicer v svojih spominih 1965 ne navaja vseh »napadov« na nemške orožniške postaje, ampak je to storil šele 1990 v razgovoru z novinarjem Mladine. Tako je mogoče sklepati, da so oktobra 1944 napadli tri orožniške postaje (Sv. Peter pri Mariboru, Sv. Jurij ob Ščavnici in Sv. Trojica v Slovenskih goricah) in gestapovsko postojanko na Košakih. Na podlagi nemških dokumentov v AS in izjave tedanjega podnarednika Rada, sem ugotovil naslednje:

• Najprej so četniki 12. oktobra 1944 (po nemškem poročilu: 6. oktobra) »napadli« orožniško postajo v Sv. Petru pri Mariboru, ker je bil Melaher tam doma. Sam napad so izvedli tako, da sta jim dva orožnika – Slovenca povedala, kje je orožje, in ko sta zvečer odšla v patruljo, so obkolili orožniško postajo in brez borbe razorožili dežurnega orožnika, pobrali orožje (5 pušk) in strelivo.

• Dne 21. oktobra 1944 so četniki napadli orožniško postajo pri Sv. Juriju ob Ščavnici, kjer so razorožili dežurnega orožnika Vinka Plemenitaša. V gostilni pri Pergarjevih so razorožili štiri orožnike, dva orožnika pa na občinskem uradu (v stavbi župnišča), ki sta stražila skladišče orožja krajevne enote wermanschafta, ki so ga prejšnji dan pripeljali iz Male Nedelje. To akcijo je vodil podnarednik Rado. Zaplenili so okrog 50 pušk in pripadajoče strelivo. Melaher je šele kasneje povedal, da so takrat po pomoti ubili kuharico župnika Alojza Klobase - Püčka. Nesrečni strelec je bil narednik Ogrizek Franc - Boro, poveljnik 1. čete. Četniki, ki so bili iz Sv. Jurija ob Ščavnici (trije bratje Megliči, Vrzel in drugi) se niso javno kazali, vendar so prej, po izjavi »Rada«, sodelovali pri pripravah te akcije.

• Novembra 1944 so neuspešno napadli orožniško postajo pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Padli so orožnik in nemška učiteljica, ki je bila tedaj na postaji, pa tudi četnik Ljubo. Umaknili so se brez plena.

• Decembra 1944 so napadli skupino SS pripadnikov v zasebni hiši v Košakih pri Mariboru na domači zabavi, ne pa gestapovske postojanke! Napad je vodil podnarednik Rado. Nemci so imeli enega mrtvega in nekaj ranjenih, od četnikov pa je padel Ivan Knuplež - Hanzi, ki so ga šele 23. marca 1945 javno pokopali na Gorci pri Sv. Petru. Čeprav so takrat že javno sodelovali z Nemci, so krsto prekrili z jugoslovansko zastavo, šentpetrska godba je zaigrala državno himno!

Torej je dejansko šlo za dva manjša oborožena spopada in dva prepada, obe strani sta imeli po dva mrtva, pa tudi med civilisti sta bili dve smrtne žrtve. Pri vseh teh »napadih« pa narednik Melaher ni nikdar osebno sodeloval. Po izjavi Rada je vedno ostajal na svojem poveljniškem mestu (v skrivališču, pri Cviklovih) v Sv. Petru pri Mariboru, sam pa je menda hodil na skrivna mesta, kjer naj bi imel radijsko postajo, s katero je vzdrževal zveze z generalom Dražo Mihailovićem in begunsko vlado (ministrom Snojem).

 Sramota in konec zapeljanih četnikov (4.del)

Na podlagi realne vojaške situacije v začetku 1945, predvsem pa približevanja vzhodne fronte in povečanja števila dezerterjev iz nemške vojske (nazadnje so Slovence puščali na dopust samo do Gradca in brez orožja), kakor tudi ohranjenih nemških dokumentov, je nemški SS-general Erwin Rösener odločil, da bo dotedanje prikrito sodelovanje (gestapa) s štajerskimi četniki legaliziral na podoben način, kot je to storil z domobranci v Ljubljani in preostalimi slovenskimi četniki pod vodstvom generala  Prezlja.

Prisiljen v sporazum?

Rösener je namreč 25. januarja 1945 pisal Franzu Steindlu, vodji štajerskega Heimatbunda, da mu bo poslal na pomoč SS-Sturmbannfürerja Schmerja, ki bo usmerjal dejavnost štajerskih četnikov v okolici Ptuja.

Dne 5. februarja 1945 je Steindl napisal pisno poročilo generalu Rösenerju, v katerem mu je podrobno poročal, da se je dne 31. januarja 1945 sestal s poveljnikom štajerskih četnikov Melaherjem s skrivnim imenom Zmagoslav. Pogovor na gradu Wurberg je trajal kar šest ur. Melaher mu je povedal, da poveljuje enoti 90 četnikov, ki so predvsem dezerterji iz nemške vojske, kmečki in viničarski mladeniči iz Slovenskih goric. V krajšem času pa lahko mobilizira še preostale simpatizerje, tako da bi njegova enota narasla na 500 vojakov. Njegov cilj je borba za federativno jugoslovansko monarhijo s kraljem Petrom na čelu. Pripravljen se je spoprijeti s partizani na določenem delu ozemlja, predvsem pa bi pošiljal obveščevalne podatke in sodeloval v protiboljševistični propagandi s časopisom Kri in zemlja. Za boj proti partizanom mu je Steindl obljubil orožje, strelivo, obleko in hrano. Kot svojega nadrejenega v Ljubljani mu je Melaher imenoval majorja Mirka Bitenca.

Melaher v svoji spominih navaja, da mu je Steindl ponudil podpis sporazuma o premirju in sodelovanju preko Škrbauma, župana Sv. Petra. Pravi tudi, da so ga Nemci prisilili v ta sporazum, ker so mu zagrozili, da bodo starše vseh dezerterjev postrelili, hiše pa požgali. Ravno zato je na pritiske staršev in sorodnikov svojih vojakov nazadnje sklenil, da se sestane in sporazume s Steindlom. Navaja, da sta se sestala 12. januarja 1945 (Steindl navaja 31. januar!), s seboj pa je imel dva svoja vojaka kot priče, kurirja Marjana Frezeja - Zlatka, drugega pa prevajalca – nikogar drugega kot ravno podnarednika Rada!

V pogovoru mi je potrdil nemške podatke, vendar je povedal tudi to, da so se po vrnitvi vsi četniki sramovali ob sklenjenem sporazumu z Nemci!  V Sv. Petru so od januarja 1945 javno hodili po vasi v nemških uniformah (vsi so bili dezerterji iz nemške vojske), le na kapah so imeli kraljevo kokardo.

Velika napaka

Niso pa prejemali nemške pomoči, hrane in plač, kar pomeni, da so celo »zastonj« sodelovali z Nemci! Zato Rado še danes meni, da je Melaher naredil veliko napako, ko je sklenil sporazum s Steindlom, saj so tako dejansko postali del nemške vojske oz. policije.

Vodja Ozne za Štajersko je že 24. februarja 1945 zvedel za sporazum Steindl – Melaher (pridobil je celo kopijo), po katerem so Nemci četnikom dodelili cono prostega gibanja in delovanja: Sv. Peter–Sv. Jakob–Sv. Marjeta–Sv. Jurij v Slovenskih goricah–Sv. Lenart–Sv. Trojica–Št. Rupert in dalje do Male Nedelje. Vse to je bilo že objavljeno leta 1978 v knjigi Marka Selina, nemška kopija pa se nahaja v AS.

Poveljnik ptujskih orožnikov je 10. marca 1945 ukazal, da se I. odsek zavarovanja razdeli na 12 pododsekov in da se 1. pododsek dodeli  Melaherjevim četnikom (220 četnikov) in orožniški postaji Vosek z 10 orožniki.

Organizacija Štajerskega četniškega odreda je bila februarja 1945 naslednja: odred je imel najprej 3 čete (razporejene v krajih: Sv. Peter, Sv. Ana in Sv. Jurij ob Ščavnici), pozneje pa še šolsko četo (Sv. Peter). Poveljnik odreda je bil narednik Jože Melaher - Zmagoslav, njegov namestnik pa je bil poveljnik 1. čete narednik Franc Ogrizek - Boro. Podnarednik Rado je bil vodnik 1. voda 1. čete, nazadnje pa vodja ambulante. Poveljnik 2. čete je bil podnarednik Anton Meglič - Tonček, iz Sv. Jurija ob Ščavnici. Poveljnik 3. čete je bil narednik Alojz Šef - Slavko iz Sv. Ane. Poveljnik šolske čete je bil narednik Alojz Verzel iz Sv. Jurija ob Ščavnici. Pisarniški referent in kurir je bil Freze Marjan - Zlatko iz Laškega. Štab odreda, prva in šolska četa ter ambulanta so bili razmeščeni v Sv. Petru (v barakah), druga četa v okolici Sv. Jurija ob Ščavnici, tretja četa pa na področju od Sv. Ane do Sv. Jurija v Slovenskih goricah.

Melaher navaja v svojih spominih: »Nas štajerskih četnikov je bilo takrat okrog 500.« Seveda je ta številka pretirana, zato jo je tudi previdna dr. Tamara Griesser - Pečar zmanjšala na 400. Dejansko jih je bilo še manj. Rado dokumentirano navaja (ima sezname, dva pa sem našel tudi v AS) naslednje številke:

• Štajerski četniški odred – bataljon je imel 3 čete in šolsko četo, v začetku aprila 1945 je štel 300 vojakov, kar je bilo največje število.

• Število 500 pomeni seštevek četnikov in članov njihovih družin, tudi zaupnikov, ki so se sredi aprila 1945 zbrali v Domžalah zaradi odhoda v tujino. Večje število četnikov in svojcev se je takrat z odobritvijo Melaherja »poslovilo« in ostalo v Sloveniji.

• Iz Zidanega Mosta se je na Koroško organizirano umaknilo 150 četnikov; dejansko pa jih je tja prišlo okrog 125.

• Iz 1. čete je ostalo v Sloveniji 33 četnikov (štiri mesece so bili zaprti v taborišču v Šterntalu – Kidričevem), proti Koroški pa je odšlo 55 borcev, od katerih je tja prišlo le 45 (ena desetina je tik pred mejo padla v partizansko zasedo, ker pa sta bila komandirja desetin stara znanca, so se četniki pridružili partizanom).

• V Italijo je bilo prepeljanih 75 četnikov (po 25 na 3 kamionih) na čelu z narednikom Melaherjem, preostalih 50 pa je ostalo na Koroškem in so bili vrnjeni v Slovenijo skupaj z domobranci. V Šentvidu so mlajše četnike (14) izpustili, druge pa likvidirali v Kočevskem rogu. Tako se je končala žalostna usoda štajerskih četnikov!

Dne 3. aprila 1945 so se Melaherjevi četniki še zadnjič zbrali v Sv. Petru. Zatem so vse svoje družinske člane in znance pospremili do Domžal, od koder so se nameravali umakniti v Italijo k zaveznikom. Dne 6. aprila 1945 se je Melaher v Ljubljani (prvič) srečal z generalom Ivanom Prezljem - Andrejem, ki mu je ukazal, da s svojo 3. planinsko brigado (tudi Dravski odred) zaščiti železniško križišče Zidani Most–Sevnica–Laško. Dejansko je šlo za ukaz SS-generala Erwina Rösenerja. Nejevoljni četniki so ostali na tem območju vse do 7. maja 1945, ko je Melaher odšel v Ljubljano, vendar je svojega nadrejenega poveljnika, podpolkovnika Mirka Bitenca, našel že v Kranju, na begu. Melaher ni hotel izpolniti Bitenčevega ukaza, da naj se njegovi četniki umaknejo na Koroško preko Ljubelja. Takoj se je vrnil v Laško in 8. maja 1945 organiziral samostojen pohod na Koroško, kamor so prispeli 12. maja 1945.

Melaher je bil v Forliju povišan v čin podporočnika, po kraljevem »salzburškem« dekretu 1946 pa mu je priznan čin poročnika JVvD. Seveda ni točno, da bi kasneje dobil naslov četniškega vojvode, še manj pa čin generala! Oktobra 1949 se je z družino preselil v Cleveland, ZDA. Preživljal se je kot natakar in lastnik manjše trgovine. Aktivno je deloval v raznih emigrantskih organizacijah in nazadnje bil celo tajnik Sls v ZDA. Po letu 1990 je vzpostavil stike s soborci. Umrl je 1999 za rakom.

Sredi 1947 je bila večina štajerskih četnikov poslana v begunska taborišča v Zahodno Nemčijo, kjer so opravljali stražarsko službo. Še istega leta so se mnogi vrnili domov. Tudi Rado.

Njegovi soborci se Melaherja sicer spominjajo kot dobrega poveljnika in zavednega Slovenca, ne morejo pa razumeti, zakaj jih je nazadnje spravil pod nemško knuto in naredil iz njih nemške kolaborante, da so se sramovali sami sebe! Tudi o ozadju njegovih prikritih zvez s pripadniki Abwehra in gestapa niso ničesar vedeli. Niso niti vedeli, da je bil evidentiran kot vojni zločinec. Vaščani Malečnika in okoliških vasi pa so se javno zgražali zaradi njihovega sodelovanja z Nemci.

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.