|
Bilo je 21. oktobra 1944. med nemško
okupacijo. Bil sem star skoraj deset let in sem obiskoval 2. razred
osnovne (nemške) šole. Dogodkov tistega večera se še dobro spominjam …
Mračilo se je že, ko je nekdo potrkal na
kuhinjsko okno in zahteval, naj odpremo vhodna vrata. Takrat smo namreč
stanovali na nemški orožniški postaji pri Sv. Juriju ob Ščavnici, v
Kreftovi »vili« v Biserjanah. Z mamo sva bila sama, sestra pa je v
Ljutomeru obiskovala gimnazijo. Mama je stopila k dežurnemu orožniku
Vinku Plemenitašu, doma iz Slaptincev, pa smo skupaj stopili k vhodnim
vratom. Nekdo je po nemško vpil: »Odprite!«, pa je Plemenitaš, misleč,
da je nekdo od njegovih malce okajenih kolegov, tudi odklenil vrata.
Skozi vrata se je kar vsulo nekaj oboroženih mož in nekdo je Plemenitašu
ukazal: »Hände hoch!« Potem so ga zrinili v pisarno, midva z mamo pa sva
odšla v našo kuhinjo. Trije oboroženi vojaki so stopili za nama, eden od
njih pa je povedal, da so slovenska vojska generala kralja Petra
(verjetno Mihailovića). Potem je začel v srbščini groziti mami, zakaj
dela na nemški orožniški postaji in da jo morava takoj zapustiti. Tega
se spomnim zato, ker ga je tudi mama v srbščini spraševala: »A zašto?
Nismo mi vama ništa učinili!« Pred okupacijo smo živeli v Makedoniji,
kjer smo se naučili nekaj makedonščine in srbščine. Oče je bil kot
orožnik leta 1933 kazensko premeščen v Makedonijo, maja 1941 pa so nas
Bolgari izgnali v Slovenijo. Oče je bil potem sprejet v službo pri
nemških orožnikih, konec leta 1943 pa je bil premeščen k Sv. Juriju ob
Ščavnici, kjer je dobil tudi družinsko stanovanje na orožniški postaji.
Po njegovi (naravni) smrti februarja 1944 smo stanovanje lahko zadržali.
Po osvoboditvi je mama prejemala družinsko pokojnino, ker je oče
prikrito podpiral OF.
Z mamo sva prestrašena odšla k stricu
Tončku, h Korošakovim v Videm št. 2. Komaj sva utegnila povedati, zakaj
sva prišla, so tudi h Korošakovim prišli četniki, vendar bolj prijazni.
Njihov poveljnik je povedal, kdo so in zaprosil za hrano in pijačo. Bilo
jih je kakšnih deset in so sedli za mizo. Teta Monika jim je ponudila
klobase in zabla iz tünke, stric Tonček pa je prinesel velik vrč
jabolčnika. Njihov poveljnik je delil nekakšen časopis oziroma s
pisalnim strojem izpisan list papirja. Naslova se ne spomnim, vem samo,
da so nam kazali na vrhu narisan Triglav. Imeli so tudi slovensko
zastavo. Ko so se okrepčali, je njihov poveljnik povedal, da bo malce
»podkuril« župniku Püčku, ker podpira Nemce. Kmalu zatem smo zaslišali
kratek rafal. Poveljnik se je kmalu vrnil in povedal, da kuharica
župnika Alojza Klobace - »Püčka« ni hotela odpreti vrat, pa je zato
streljal v ključavnico in tako po nesreči ubil tudi kuharico, ki je
ribala tla. Pri župniku je zato nastala prava zmešnjava, pa tudi sam sem
bil potem tam, saj sem bil takrat »Püčkov« ministrant. Nekdo je hotel
poklicati zdravnika dr. Petra Sokolova, vendar je župnik rekel, da ni
potrebe, ker je bila kuharica mrtva. Dobila je strel v stegno in
izkrvavela.
Četniki so se zaradi tega neljubega dogodka
kar hitro pobrali iz vasi, saj so se ljudje začeli zbirati in
spraševati, kako in zakaj so ubili nedolžno kuharico! Spomnim se, da so
se četniki sredi Vidma postavili v dolgo kolono, in vsaki je nosil dve
do tri puške (zaplenili so jih v shrambi orožja vermanšafta na občini,
prej župnišču, kamor je puške iz Male Nedelje prejšnji dan pripeljal s
traktorjem Škrjanec iz Biserjan). Vse nemške orožnike so razorožili
(štirje so bili na večerji pri »Pergarci«, dva sta čuvala skladišče
orožja v bivšem župnišču, dva pa sta bila v patrulji (pomagala četnikom,
tudi Rudolf Krajnc - Pomorjev). Zastavonoša je bil na čelu kolone.
Zapeli so neko slovensko (vojaško) pesem in odkorakali proti Sovjaku
(tako so vsaj povedali). Pri Korošakovih smo po njihovem odhodu kar
vneto iskali četniške letake, ker se je stric Tonček bal, da jih bodo
nemški orožniki naslednji dan iskali. Z mamo sva prespala pri
Korošakovih, to pa je storila tudi Florjanova Vikica, ker se je menda
bala sosedovega Tončka (Meglič), ki naj bi bil takrat kot četnik tudi v
Vidmu (pozneje je postal četni poveljnik, vsa družina pa je še pred
osvoboditvijo zbežala v Avstrijo, pozneje pa emigrirala v ZDA).
Dogodek sem mimogrede omenil v knjigi
Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo, pri omembi
štajerskih četnikov, saj do septembra 1943, ko je bil major Karl Novak
njihov poveljnik, dejansko še niso obstojali. Zato sem za Večer napisal
obširnejši feljton z naslovom Štajerski četniki – skrivači, goščarji,
gverilci, pripadniki Jugoslovanske vojske v domovini ali nemški
kolaboranti.
Pri pisanju feljtona sem imel nekaj
ohranjenih nemških dokumentov, spomine Jožeta Melaherja - Zmagoslava,
poročnika in poveljnika Štajerskega četniškega odreda, objavljene 1965 v
Argentini, kakor tudi pripoved še živečega četniškega podnarednika I. H.
z ilegalnim imenom »Rado« (»Radoslav«) iz okolice Maribora, ki je osebno
sodeloval pri tem napadu (razoroževanje orožnikov v gostilni). Srečanje
je bilo zanimivo tudi zaradi tega, ker je od takrat preteklo skoraj 62
let, vendar sva vse dogodke potrdila, »Rado« celo s knjigo spominov (v
rokopisu). Leta 1995 je v samozaložbi izdal broširano knjižico o
zamolčanih mobilizirancih v nemško vojsko (večina je sestavljala
omenjeni četniški odred), leta 2000 pa je svoje spomine povedal Katji
Zupanič za diplomsko nalogo z naslovom Četništvo na Štajerskem
(pripravlja magisterij z istim naslovom). V času, ko je Katja Zupanič
pisala diplomsko nalogo, ni bilo do konca urejeno gradivo v dislociranem
AS, zato sem jo seveda prijazno opozoril na podatke iz osebnega dosjeja
Jožeta Melaherja, kakor tudi na ohranjene nemške dokumente. Kopije
nekaterih dokumentov prvič objavljam v tem članku, saj niso bili
primerni za objavo v časopisnem feljtonu.
Okrog leta 1973 sem v tedanjem arhivu Muzeja
zgodovine delavskega gibanja v Ljubljani, v oddelku nemških dokumentov,
našel izvirno poročilo komandirja orožniške postaje Stainztal (Sv. Jurij
ob Ščavnici) o četniškem napadu. Žal takrat ni bilo dovoljeno kopiranje,
prepis pa sem pozneje nekje založil. Meseca julija 2006 sem ponovno
iskal isti dokument, vendar sem v AS našel samo zapis, da ta del
nemškega arhiva iz Rsnz ni bil predan AS. Našel pa sem zbirna poročila
nemških orožniških postaj na Spodnjem Štajerskem, pa kopijo tudi
objavljam. Gre za dnevna poročila komandanta orožništva pri državnem
upravniku Štajerske o pojavljanju partizanov oz. banditov.
Izvod iz nemškega
zbirnega poročila o gibanju band na področju Ljutomera in Radgone
oktobra 1944
(AS – 1914, teh. enota 5, Nemško orožništvo - Rsnz)
Prevod objavljene kopije dokumenta štev. 506
iz AS – 1914, teh. enota 5, Nemško orožništvo, glasi takole:
Orožniški okraj Radgona (Ljutomer)
Orožniška postaja Sv. Jurij ob Ščavnici
Dne 21. 10. 1944 od 19.30 do 21.00 prišlo 60–70 banditov v Sv. Jurij ob
Ščavnici.
Prepad na orožniško postajo Sv. Jurij ob Ščavnici, orožje in strelivo
zaseženo.
Ustreljena župnikova kuharica.
Oborožitev: ročne bombe, brzostrelke, puške in revolverji.
Oblačila: rjave uniforme z jugoslovanskim grbom na gumbih.
Preiskava takoj opravljena, alarmiran celoten okraj.
Poveljstvo v Gradcu zaprošeno za ojačanje sil, vsaj 30 mož.
Podpis
Štampiljka
Poslano
Navedena kopija je tudi prvi vir o četniškem
»napadu« na nemško orožniško postajo pri Sv. Juriju ob Ščavnici.
Nemški orožniki iz
Sv. Jurija ob Ščavnici, februarja 1944 – tretji z desne Vinko
Plemenitaš,
četrti z leve Rudolf Krajnc - Pomorjev (avtorjev osebni arhiv)
Drugi vir je list Kri in zemlja iz
januarja 1945 iz AS, v katerem je Melaher zapisal: »Dobro se je posrečil
tudi napad na orožniško postajo Sv. Jurij ob Ščavnici, kjer so zaplenili
mnogo orožja in municije.«
Časopis Kri in
zemlja, glasilo »Jug. Vojske v domovini – slovenskih trup« z dne 16.
1. 1945
(AS – 1931, teh. enota 1219, osebni dosje Jože Melaher - Zmagoslav)
Tretji vir o napadu na orožniško postajo v
Sv. Juriju ob Ščavnici so navedbe samega poročnika Jožeta Melaherja –
Zmagoslava, objavljene v tedniku Mladine iz leta 1990 (Bernard Nežmah,
Štajerski četnik, Jože Melaher - Zmagoslav, poveljnik slovenskih
štajerskih četnikov), kjer pravi: »Pri tej akciji smo zaplenili nekaj
orožja, žal pa smo po pomoti ustrelili kuharico, ki je delala pri
župniku. Ko na poziv niso hoteli odpreti vrat, je četnik z brzostrelko
razstrelil ključavnico. Kuharica je tedaj stala za vrati in je bila pri
tem smrtno ranjena. Po tej akciji so Nemci razglasili največjo stopnjo
pripravljenosti za vse okrožje in iz Gradca prepeljali nekaj deset
orožnikov na ljutomersko območje.«
Četrti vir je partizanski – poročilo
obveščevalnega centra na Pohorju štev. 29–44 z dne 30. 11. 1944, ki se
nahaja v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, vendar v tem poročilu ni
omenjena smrt župnikove kuharice.
Peti vir je zaslišanje zaprtega polkovnika
prej majorja Mirka Bitenca – Triglavskega (AS – 1931, teh. enota 552,
Mirko Bitenc, štev. 1233), v katerem so omenjeni napadi na tri orožniške
postaje v Slovenskih goricah, vendar je Bitenc navedel napačen datum
Melaherjevega poročanja (maj – junij 1944).
Kdo so dejansko bili štajerski četniki in
njihov poveljnik Jože Melaher - Zmagoslav?
Menim, da imamo o štajerskih četnikih
zgrešene predstave, ker je njihova dejavnost predstavljena površno,
enostransko ali pa povsem napačno. Tako nam »uradni« zgodovinarji, tudi
v ES, sicer navajajo določene podatke, vendar ne navajajo, da je
štajerski četniški odred od januarja 1945 deloval kot nemška kvizlinška
enota. Z druge strani pa se »desni« zgodovinarji, predvsem dr. Tamara
Griesser – Pečar in prof. Janez Grum, naslanjajo samo na spomine Jožeta
Melaherja - Zmagoslava, ki so bili objavljeni 1965 v Argentini, ki pa so
enostranski in subjektivni, pa tudi netočni glede bistvenih dogodkov.
Vsekakor ne bo držala Grumova ugotovitev, da si je Melaher »pridobil
mesto v krajevni slovenski zgodovini« kot »zaveden slovenski in
krščansko misleči javni delavec.« Tudi Slovenska novejša zgodovina
1848–1992 dokaj predimenzionirano obravnava Melaherjevo dejavnost na
Štajerskem, pri čemer pa ni potencirana kolaborantska vloga teh četnikov
ob koncu vojne. Namreč, te vloge so se na koncu sramovali ne samo
pripadniki tega četniškega odreda, temveč tudi prebivalci Sv. Petra (Malečnika),
kjer je bila ta enota nastanjena in so se lahko na lastne oči
prepričali, da prejemajo nemško hrano, uniformo, orožje in plačo za boj
proti partizanom.
Jože Melaher - Zmagoslav, poveljnik
Štajerskega četniškega odreda,
v četniški uniformi med okupacijo, objavljeno 1965 v Svobodni Sloveniji
v članku Četniki na Štajerskem (kopija – avtorjev osebni arhiv)
Dejanski resnici o štajerskih četnikih se je
še najbolj približala diplomantka zgodovine Katja Zupanič v svoji nalogi
z naslovom Četništvo na Štajerskem, 2000, ki pa ni javno
objavljena. Pri svojem raziskovalnem projektu se je oprla tudi na
pričevanje še živečega četnika I. H. – »Rada«, ki je 1995 v samozaložbi
izdal knjižico o zamolčanih mobilizirancih v nemško vojsko, ki so
dejansko sestavljali ta četniški odred. Poleg tega je bil »Rado« tudi
živa priča (prevajalec) tajnega dogovora med Melaherjem in Franzem
Steindlom, vodjo štajerskega Heimatbunda iz leta 1945. Čeprav je
Zupaničeva navedla, da je bil Melaher proglašen za vojnega zločinca, pa
je spregledala nekoč tajne podatke zaprtih gestapovcev (objavljenih v
knjigi Marka Selina Nič več strogo zaupno, 1978, in sedaj
objavljene v osebnem dosjeju Melaherja v AS), po katerih je bil Melaher
tajni agent nemškega Abwehra, šele kasneje pa s strani gestapa
»prisiljen« v javno kolaboracijo z Nemci! Zanimiva je tudi njegova
zgodba o najboljšem nemškem zaupniku – enorokem nemškem poročniku iz
Radvanja, ki pa je bil dejansko Fritz Werdnik, Abwehrov poročnik,
sošolec Jožeta Golca – Joja iz britanske obveščevalne skupine Bbc in
dober prijatelj Ivana Briclja, glavnega radiotelegrafista četniškega
vojvode in poveljnika v Sloveniji, generalštabnega polkovnika Karla
Novaka.
Torej, dovolj dela za raziskovalce in
zgodovinarje, da probleme štajerskih četnikov in njihovega poveljnika
podrobneje raziščejo in dorečejo! Pri tem bi želel izrecno opozoriti na
ne dovolj raziskano vlogo in dejavnost najboljšega nemškega
obveščevalnega specialista za slovenske (in jugoslovanske) četnike –
Josefa Matla (1897–1974), slavista, zgodovinarja in balkanologa iz
bližnjih Mahovcev pri Gornji Radgoni, ki je že maja 1941 prispel v
Beograd in kmalu zatem obiskal polkovnika Dražo Mihailovića na Ravni
gori. Namreč, Abwehrov stotnik Matl je operativno delal na »Primeru
Mihailović« in je po najnovejših dokumentih v ameriškem nacionalnem
arhivu (mikrofilm T-314, rola 1457) že avgusta 1941 obiskal Mihailovića
na Ravni gori, kjer je bil članom »gorskega četniškega« štaba
predstavljen »kot slovenski rodoljub«, ki naj bi prišel iz Slovenije po
navodila za vzpostavljanje slovenske četniške organizacije!
Skoraj povsem sem prepričan, da to ni bilo
njuno prvo srečanje! Namreč, polkovnik Mihailović je bil 1937 poveljnik
polka v Celju, rez. Abwehrov častnik Matl pa je že tedaj intenzivno
vzpostavljal svojo zaupniško mrežo v Sloveniji in po Jugoslaviji. Tudi
ni rečeno, da Abwehr leta 1940 ni zaznal intenzivnih obiskov nekega
tajnika Jrz, ki je obiskoval kraje ob meji in opozarjal na nemško
nevarnost, pa tudi na ustanovo v Gradcu, v kateri je delal prof. Josef
Matl!
V pogovorih z gospodom I. H. – »Radom«, ki
sem jih opravil 27. julija in 2. avgusta 2006 v Celestrini, na njegovem
domu, v prisotnosti ing. Andreja Ivanuše, sicer založnika knjige
Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo, so me predvsem zanimali
podatki o napadu na orožniško postajo v Sv. Juriju ob Ščavnici, pa tudi
o Jurjevčanih, pripadnikih tega četniškega odreda.
»Rado« ima napisane spomine o celotni
dejavnosti Melaherjevih četnikov in zbrane številne originalne dokumente
(izkaznice, več številk časopisa Kri in zemlja). O napadu pri Sv.
Juriju ob Ščavnici je sicer tudi Katji Zupanič navedel datum 16. oktober
1944, vendar se je na drugem razgovoru, ko sem mu pokazal kopijo
nemškega dokumenta, popravil in »priznal«, da je bil napad dejansko
izvršen 21. oktobra 1944.
Namreč, najprej so Melaherjevi četniki
izvedli napad na orožniško postajo v Sv. Petru (sedaj Malečnik) pri
Mariboru, ker so ta kraj in njihove orožnike najbolj poznali! Za Sv.
Jurij ob Ščavnici so se odločili zaradi tega, ker sta to predlagala dva
poznejša komandirja čet (Anton Meglič in Alojz Vrzel). Zakaj so se
odločili za napad na orožniško postajo pri Sv. Trojici v Slovenskih
goricah, pa »Rado« ni vedel pravega razloga.
Melaher pri teh treh napadih ni osebno
sodeloval. Vse napade je vodil Melaherjev namestnik, narednik Ogrizek
Franc, glavne naloge pa je opravljal podnarednik I. H. – »Rado«.
Pri napadu na orožniško postajo Sv. Jurij ob
Ščavnici so vse podatke predhodno zbrali trije Megličevi bratje (Anton,
Stanko in Vinko) kakor tudi Alojz Vrzel. Osnovne podatke naj bi dobili
od dveh slovenskih orožnikov, ki sta bila ta večer v patrulji (eden od
teh je moral biti Rudolf Krajnc - Pomorjev Rudek iz Blaguša). Odločili
so se, da naenkrat napadejo orožnike na treh mestih, in sicer: dežurnega
na orožniški postaji (Vinko Plemenitaš, Slovenec, iz Slaptincev), dva
orožnika – stražarja skladišča orožja na občini oz. bivšem župnišču
(orožje pripadnikov občinske enote Wehrmanschafta, dodatno orožje pa je
iz Male Nedelje predhodnega dne pripeljal Škrjanec iz Biserjan) ter 4
orožnike in njihovega komandirja na večerji v gostilni Pergar v Vidmu.
Napad na orožnike v gostilni Pergar je vodil osebno podnarednik »Rado«,
ki se spomni, da je z dvema četnikoma hrupno vpadel v gostinsko sobo in
najprej zavpil v nemškem jeziku »Roke kvišku!« Presenečeni orožniki so
ubogali brez besed, saj so bili očitno presenečeni in tudi prestrašeni.
Puške so imeli obešene, le njihov komandir je imel na pasu tok z
revolverjem. Puške je pobral eden od četnikov, revolver pa si je zadržal
»Rado«. Akcija je trajala nekaj minute, nato je četnik s plenom odšel in
predal orožje komandirju čete Ogrizku. »Rado« je z drugim četnikom
odvedel zajete četnike na občino (župnišče) in jim prepovedal izhod.
Verjetno jih osramočeni orožniki niso povsem ubogali!
Napad na orožniško postajo pri Sv. Trojici v
Slovenskih goricah oz. pri Lenartu je sledil šele novembra 1944, a ni
uspel. Na nemški strani sta padla orožnik in nemška učiteljica, pri
četnikih pa je bil smrtno ranjen četnik »Ljubo«. Decembra je potem
sledil še spopad s skupino SS-ovcev v Košakih, ki so proslavljali
rojstni dan ali nekaj podobnega. Napad je vodil osebno »Rado«, imeli so
enega mrtvega, pa tudi na nemški strani je bilo nekaj mrtvih in
ranjenih. To so bile po »Radovi« izjavi vse »bojne« akcije proti Nemcem.
Podrobnosti ne navajam, ker namerava »Rado« izdati svoje spomine, pri
čemer mu bo pomagala vnukinja, prof. zgodovine. Iz gradiva, ki sem ga
pregledal, bo nastala zanimiva in avtentična pripoved o neslavni in
kolaborantski zgodovini »štajerskih četnikov«!
Pred odhodom na Koroško so vsi četniki
prejeli izkaznice kot pripadniki »Slovenske armade« Jugoslovanske vojske
v domovini. Podnarednik »Rado« je svojo ohranil in mi jo posodil za
objavo kopije.
Pri založbi Pogledi iz Kragujevca izhaja
zgodovina ravnogorskega gibanja Draže Mihailovića oz. jugoslovanskega
četništva, 4. del bo izšel leta 2007 in bo zajel »severne pokrajine«. Da
ne bodo slovenski del četniške zgodovine enostransko prirejali in
prikazovali, sem jim avgusta 2006 namenil tudi internetni popravek glede
štajerskih četnikov, ki se v skrajšani obliki glasi takole:
Popolnoma
napačni so podatki o štajerskih četnikih! Njih ni vodil četniški vojvoda
Jože Melaher - Zmagoslav (bil je samo narednik, šele po prihodu v
Italijo 1945 je bil povišan v čin podporočnika) niti jih ni bilo 1.500
(temveč samo 300). Melaherjevi spomini iz leta 1965 so v mnogih
podrobnostih popolnoma netočni.
Na osnovi
arhivskih dokumentov in pričanja H. J. – »Rada«, še živega četnika,
navajam samo nekaj relevantnih podatkov, in sicer:
-
Jože Melaher je najprej
sodeloval z OF v Mariboru, po izjavah zaprtih gestapovcev pa je bil
tajni agent nemškega Abwehra; njegov najboljši sodelavec pri Nemcih
je bil nemški častnik Fritz Werdnik, poročnik Abwehra; pozneje naj
bi Melaher sodeloval tudi z gestapom;
-
marca 1944 je bil I. H. –
»Rado« šele peti četnik pri Melaherju, pa se je šele ob koncu tega
leta število četnikov povečalo na 300 (večinoma je šlo za dezerterje
iz nemške vojske);
-
januarja 1945 je Melaher
sklenil tajni dogovor s Franzem Steindlom, vodjo nemškega
Heimatbunda na Štajerskem (objavljam kopijo), po katerem so četniki
prejemali nemško plačo, orožje in hrano – vse za boj proti
partizanom;
-
Melaher je bil proglašen
za vojnega zločinca in ni bil amnestiran;
-
napadli so samo tri
orožniške postaje in pri tem ubili enega nemškega orožnika in
učiteljico;
-
maja 1945 se je na Koroško
umaknilo samo 125 njegovih četnikov, od katerih so jih Britanci
prepeljali v Italijo le 75, ostale pa so vrnili v Slovenijo.«
Izkaznica
podnarednika I. H. - »Rado«, izdana aprila 1945, pripadnika Štajerskega
četniškega odreda,
nazadnje, Dravskega odreda Slovenske armade Jugoslovanske vojske v
domovini
(I. H. – »Rado« – osebni arhiv)
V Osebnem dosjeju Jožeta Melaherja -
Zmagoslava sta dva seznama njegovih pripadnikov: v rokopisu, v nemškem
jeziku (ki ga objavljam), ter abc v slovenščini z naslovom »Pripadniki
četniške grupe Melaher Jožefa - Zmagoslava« z oznako slovenskih krajev
rojstva (bivanja).
Prednost dajem abc seznamu, ker so kraji
rojstva – bivanja bolj točni. Seznam so očitno sestavljali pripadniki
Ozne Slovenije, vendar ni datuma nastanka dokumenta. Osebno me je
zanimala vsebina oziroma kdo so bili pripadniki Štajerskega četniškega
odreda. Torej, iz Sv. Jurija ob Ščavnici so bili med štajerskimi četniki
naslednji vaščani:
-
Klobasa Jože, 2. 3. 1913, Jamna 19, Sv.
Jurij ob Ščavnici (Andorf 19, Staintztal) – Jandorf – Jamna, star 31
let;
-
Meglič Anton, 14. 11. 1923, Sv. Jurij ob
Ščavnici – iz Vidma, star 21 let, komandir 2. čete;
-
Meglič Stanko, mlajši brat;
-
Meglič Vinko, starejši brat, policist
ali orožnik, najprej bil Melaherjev zaupnik, pozneje je z bratoma
odšel na Koroško (za njimi sta odšli mati in sestra, kasneje so se
pisno javljali iz ZDA);
-
Trstenjak Alojz, 23. 4. 1923, Sv. Jurij
ob Ščavnici (Wertendorf 13 ?, Stainztal), star 21 let in
-
Verzel Alojz, 30. 9. 1917, Sv. Jurij ob
Ščavnici (Treppkoisdorf 7 ?, Stainztal), star 27 let.
Seznam 49
pripadnikov Štajerskega četniškega odreda, v nemškem jeziku
(AS – 1931, teh. enota 1219, osebni dosje Jože Melaher - Zmagoslav)
Seveda, najbolj neslavni so nemški
dokumenti, ki dokazujejo očitno kolaboracijo štajerskih četnikov z
nemško policijo oziroma vojsko. Zakaj se je Melaher odločil za
sodelovanje z Nemci? Po izjavi podnarednika »Rada« je Melaher izjavljal,
da so Nemci zagrozili Melaherju, da bodo aretirali vse starše in
sorodnike njegovih četnikov, zatem pa jim bodo še požgali domačije. Ker
pa je »Rado« bil tudi tolmač na razgovorih Melaher – Steindl, pravi, da
ni bilo nobene besede o kakšnih nemških grožnjah.
Šlo je predvsem za borbo proti partizanom, ker so v
tistem obdobju prav partizani silovito napadali Melaherjeve četnike in
njegove pomagače. Partizani so bili posebno jezni zaradi razprostranjene
Melaherjeve propagande oziroma njegovega časopisa
Kri in zemlja.
Posebno poglavje pa so izjave zaprtih
gestapovcev o Melaherjevem sodelovanju z agenti Abwehra, po letu 1944 pa
tudi z šefom mariborskega gestapa. O tem pričajo tudi izjave nekaterih
drugih zapornikov, tudi duhovnika Goričana, ki je bil prvi veznik med
vodstvom Sls v Ljubljani in Melaherjem na Štajerskem
Vsekakor pa je najbolj zanimiva zgodba, ki
jo je v svojih spominih opisal tudi sam Melaher, meni pa jo je ponovil
tudi podnarednik »Rado«. Namreč, najboljši Melaherjev zaupnik med Nemci
naj bi bil enoroki poročnik Werdnik iz Maribora! Iz spominov Ivana
Briclja, radiotelegrafista polkovnika Karla Novaka, poveljnika
slovenskih četnikov do 1943, pa je bil Fritz Werdnik, Abwehrov poročnik,
tudi njegov dober prijatelj in sodelavec britanske obveščevalne službe
oziroma osebno Jožeta Golca – »Joja«!
Ali je bil Melaher sodelavec nemške ali
britanske obveščevalne službe, bodo pokazali arhivski dokumenti. Za zdaj
lahko samo ugibamo. Po moji presoji pa je bil zelo verjetno tudi
sodelavec obveščevalne službe vojske Kraljevine Jugoslavije …
Kakorkoli že, na koncu so bili tudi nemški
kolaboranti! Dokumenti (nemški) ne lažejo!
Kopija dopisa SS-generala
Rösenerja Franzu Steindlu, vodji štajerskega Heimatbunda v Mariboru
z dne 25. 1. 1945 radi sodelovanja s štajerskimi četniki
(AS – 1931, teh. enota 1219, osebni dosje Jože Melaher - Zmagoslav)
Kopija dopisa SS-generala
Rösenerja Franzu Steindlu, vodji štajerskega Heimatbunda
v Mariboru z dne 25. 1. 1945 o sodelovanja s štajerskimi četniki
(AS – 1931, teh. enota 1219, osebni dosje Jože Melaher - Zmagoslav) |
