ZANIMIVOSTI - Z52

Jernej Poštrak -
slika na nagrobni plošči 1979 v Avstraliji.

Zgodbo je kot senzacijo objavil lokalni časopis na Švedskem, poslali pa so je tudi v Slovenske novice in je novinar Aleš A. obljubil, da jo bo objavil. Pa nič! Voduškova iz Angereda na Švedskem, posebej pa Ljudmila, sta želela svojim trem otrokom, devetim vnukom in domačim v Zg. Dupleku razkriti tragiko in resnico o svojem očetu Jerneju Poštraku.

Pred kratkim pa ste se Ljudmila in njen soprog ing. Vladimir Vodušek po elektronski pošti obrnila na Andreja Ivanušo, urednika moje spletne strani Vojaštvo – Military s vprašanjem, zakaj sem kot avtor članka o štajerskih četnikih omenil Jerneja Poštraka, Ljudmilinega pokojnega očeta, kot »nemčurja in izdajalca« skrivališča Jožeta Melaherja – Zmagoslava, poveljnika štajerskih četnikov.

Namreč, 2006 sem v Glasilu zgodovinskega društva v Gornji Radgoni, pa kasneje tudi na svoji spletni strani objavil dokumentirani članek pod naslovom ŠTAJERSKI ČETNIKI – skrivači, goščarji, gverilci, borci Jugoslovanske vojske v domovini ali nemški kolaboranti (kvizlingi) - (Jože Melaher - Zmagoslav, kaj je resnica, kaj pa zgodovinska prevara?), zatem pa februarja 2007 v Nedeljskem dnevniku še članek z naslovom ŠTAJERSKI ČETNIKI – nemški kolaboranti?

Pri pisanju sem uporabil številne zgodovinske vire in dokumente iz ARS in drugih, tudi osebne spomine Melaherja, in uspel dokazati, da je bil Melaher dejansko agent nemškega Abwehra in nazadnje tudi javni nemški kolaborant. V veliko pomoč mi je bil še živeči četniški narednik »Rado«, ki je dejansko vodil četniški »napad« pri Sv. Juriju ob Ščavnici, ko sem še imel devet in sem prvič videl skrivače oz. prave četnike!

V omenjenem (drugem) članku sem v delu z naslovom Kdo je bil prvi skrivač? zapisal tudi naslednje:

"Melaher je zapisal, da je že poleti 1943 začel zbirati prostovoljce, vzpostavil redne zveze z Ljubljano in začel izdajati časopis Kri in zemlja! Ne bo držalo! Njegova trditev, da »je naša edinica (enota) na Štajerskem rasla od enega na 50, 100, 200 do čez 500.«, je navadna zgodovinska neresnica!"

Družina Poštrak, 1990
Aleksandra in Valerija (hčerki),
Jožef in Slavica (starša)

Na objavljeno novico o tem, da je Ljudmila Vodušek roj. Poštrak, sedaj na Švedskem, po 66-tih letih našla očeta Jerneja Poštraka oz. njegov grob v daljnji Avstralije, se je kmalu zatem odzvala tudi ing. Aleksandra Poštrak iz Svilajnca, Srbija, vnukinja Jerneja Poštraka.

Njen oče Jožef Poštrak, rojen 1940 v Zg. Dupleku pri Mariboru, ji je večkrat pripovedoval o svojem očetu Jerneju, ki se po končani vojni 1945 ni vrnil domov iz nemške vojske, saj so ljudje pripovedovali, da je bil ubit na meji. Nekaj več je zvedela o starem očetu Jerneju, ko se je stric Ivan poročil z mamino sestro. Menda so ga ostali otroci tudi iskali. V Sloveniji je bila samo pred letom 1991, ko si je uredila slovensko državljanstvo in je tu spoznala še tete Slavico, Francko in Zlatko, vendar stikov niso vzdrževali. Teto Ljudmilo na Švedskem sploh ni spoznala.

Zato je bilo njeno presenečenje izredno veliko, ko je na moji spletni strani zasledila prijetno novico o svojem starem očetu Jerneju Poštraku. Ni vedela ničesar o dogodkih iz medvojnih let niti o tem, da je nekdo od njenih februarja 1943 izdal skrivališče prvih treh štajerskih četnikov.

Seveda je takoj navezala stike s teto Ljudmilo, obenem pa se veseli tudi srečanja z doslej neznano teto Margit iz Avstralije. Sestale se bodo menda še letos v Mariboru, obiskale pa bodo verjetno tudi lisičje jame izpod Kamenšaka pri Zg. Dupleku. Tam se je ta zgodba tudi začela …

O dogodku sem obvestil tudi gospoda Miloslava Samardžića iz založbe »Pogledi« v Kragujevcu, pisca zgodovine četniškega gibanja tudi v Sloveniji, ki pa mi je zatrdil, da bo sicer pisal o štajerskih četnikih, vendar tega detalja ne bo omenjal. Pa vseeno – naj se ve, da resnica vedno pride na dan!

Z leve: Linnea, Milkina vnukinja, Rebecca, Margitina hčerka,Milka, Margit (s šopkom) in Slavica, Maribor, 2010

Jernej Poštrak, Nemčija, 1950

Zdravniško potrdilo IRO, Nemčija, 17. 1. 1950

Mesto od koder je J. Poštrak 1943 zagledal skrivača, sedaj vhod v spominski park Kamenšak, 2010

Kletna kuhinja, zdaj shramba, Zg. Duplek, 2010
(levo 4 sledovi krogel)

Ivan Rues, občinski tajnik, Sp. Duplek, 1941

Večer, Vaši odmevi, 2006
(članek Danijele Petrovič, Maribor)

Družina Rues iz Sp. Dupleka, 1942
Hugo, Vili, Marija, Ivan, Pavlina in Helena

Mrliški list Hansa Ruehsa, izdan 30. 3. 2011

Uslužbenski list, 1935

na vrh strani

Sredi avgusta 2010 sta se zares srečali v Mariboru! Veselja ni bilo konec … O tem priča tudi prva skupna fotografija na levi.

Po kosilu in prijetnem druženju, je Margit svojima novima polsestrama Milki in Slavici (srečanja se nista mogli udeležiti sestri Ivanka in Francka), pokazala tudi očetovo zdravniško potrdilo begunske organizacije IRO v Nemčiji, iz katerega izhaja, da je v Avstralijo odhajal januarja 1950 z dvoje otrok. No, bolj kot sam emigrantski dokument, sta obe sestri, Milka in Slavica, radovedno ogledovali manjšo očetovo fotografijo, saj doslej nista posedovali očetovih fotografij niti sta vedeli, da je bil oče tudi lep možakar! Zadnjič sta ga videli 1944, ko je odhajal v nemško vojsko, Milka pa je takrat imela vsega sedem let.

Margit je pripovedovala o življenju emigrantske družine v Avstraliji po letu 1950, ki je bilo polno tegob in muk. Pokojni oče jim ni nikoli pripovedoval o svojem prejšnjem življenju, saj ni mogla verjeti, da je v Dupleku zapustil družino z desetimi otroki. Tudi mati Elizabeta, ki je umrla 2009, ni pripovedovala o svojem prejšnjem življenju, razen, da je v Avstralijo pripeljala nezakonskega sina. O kakšnem četniškem nasilju nad očetom Jernejem ni vedela, še manj pa je razumela oznovske grožnje zaradi katerih se oče ni hotel vrnil v domači kraj.

Čeprav jim je mati Elizabeta pred smrtjo odsvetovala stike z očetovo rodbino v Sloveniji, je Margit vseeno ni ubogala. Na skrivaj si je zapisala elektronski naslov Voduškovih na Švedskem in se po materini smrti oglasila polsestri Milki, saj je želela zvedeti resnico o očetovi preteklosti. Obisk v Sloveniji je izpeljala z obiskom na Hrvaškem, od koder je rodom njen soprog. Tako se je tudi zgodilo, da so se v glavnem pogovarjali v hrvaščini.

Na Kamenščaku je Milka začela pripoved o tem kako je ravno tam oče Jernej zagledal neznanca s puško in to povedal domačim. Sorodnica iz Maribora, ki je bila tedaj na obisku, je novico sporočila Nemcem, ki so takoj nato obkolili »Lisičjo jamo« in naslednjega dne ubili enega od skrivačev (Knupleža), ko je skušal pobegniti.

Čez nekaj dni so zvečer prišli trije uniformiranci in odpeljali očeta Jerneja v kletno kuhinjo. Prisilili so tudi celo družino in Jernejevo mater Terezijo, da so gledali kako se pretepali zvezanega očeta. Milkina sestra Francka je (v telefonskem razgovoru) celo dopolnila prejšnjo zgodbo Milke in tudi povedala, da so proti očetu tudi streljali s pištolo. In zares, ko so se nahajali v nekdanji kletni kuhinji, zdaj shrambi, so zagledali še vedno vidne sledove štirih krogel na zidu levo od okna (okvir okna je sicer zamenjan). Četnik, ki je bil oblečen v črno uniformo in je streljal proti očetu, je tudi grozil, da ga bodo drugič ubili, če jih bo izdajal Nemcem, rekoč: »Drugič boš dobil kuglo v glavo!« Tudi Francka se je spomnila, da je očetova kri škropila po zidu in oknu, oče pa je stalno ponavljal, da ni nikogar izdal in prijavil Nemcem. Potem so trije neznanci na hitro odšli, žena Marija in mati Terezija pa sta pretepenega Jerneja komaj privlekli na posteljo in mu začeli povijati rane po razmesarjenem hrbtu. Čez nekaj tednom pa je Jernej dobil poziv v nemško vojsko …

Margit in njena hčerka Rebecca sta seveda zgroženi poslušali zgodbo o tem kaj se je dogajalo leta 1943 v Dupleku in okolici. Sledove krogel v bivši kletni kuhinji sta ju docela prepričali, da je njun oče in stari oče zares preživljal kalvarijo in sta tudi nekako dojeli, zakaj se pozneje ni upal vrniti v domači kraj. Če so pa celo grozili s poboji po vrnitvi iz nemške vojske!

Ko je sestra Slavica še povedal, kaj se je še vse dogajalo po osvoboditvi, ko se je mati z desetimi otroki borila proti revščini, so privrele tudi grenke solze spominov.

Zanimivo je tudi, da je pobegli četnik Melaher nekaj časa proti oktobru 1949 v Bremnu, v Zahodni Nemčiji, služboval pri organizaciji IRO, od katere je pokojni Jernej Poštrak dobil zdravniško potrdilo, da je sposoben za odhod v Avstralijo.

Kdo so morilci Ivana Ruesa iz Spodnjega Dupleka, njegove soproge in hčerke?

V začetku februarja 1943 so Nemci napadli tri skrivače v »Lisičjih jamah« izpod Kamenščaka blizu Dupleku. To so bili Jože Melaher - Zmagoslav, kasneje samozvani poveljnik štajerskih četnikov, Milko Golob - Jožko, pozneje pohorski partizan, sekretar OK KPS v Ptuju in kapetan Ozne ter Mirko Knuplež, skrivač, ki je ob tej priliki padel ko se je skušal rešiti. Skupino skrivačev naj bi izdal Jernej Poštrak, nemško policijo oz. Gestapo pa naj bi neposredno obvestil Ivan Rues, takratni občinski tajnik v Sp. Dupleku.

O štajerskih četnikih je Katja Zupanič napisala diplomsko nalogo in 2004 izdala tudi knjigo z naslovom Četništvo na Štajerskem, sam pa sem o tem obširneje pisal v zgodovinskem Glasilo ZD Gornja Radgona, 2006, v Nedeljskem Dnevniku 2007 in na svoji spletni strani. Najbolj odmeven je bil feljton v Nedeljskem Dnevniku ob koncu maja 2010 o primeru Jerneja Poštraka, katerega grob je hčerka Ljudmila Poštrak Vodušek našla po 66 letih v Avstraliji.

To so prebrali tudi znanci in člani družine Rues, ki so tako tudi zvedeli, da so verjetno prav četniki umorili Ivana Ruesa, občinskega tajnika v Sp. Dupleku. Po izjavi podnarednika »Rada« naj bi se rešeni skrivač Milko Golob, partizan in častnik Ozne, po osvoboditvi maščeval tajniku Ivanu Ruesu, orožniku Jožetu Glonarju in splavarju Jerneju Poštraku.

V pismu Večeru je leta 2006 Danijela Petrovič iz Maribora, bivša interniranka iz Šterntala, današnje Kidričevo, dejansko prva javno opozorila na grozovit zločin nad Ivanom Ruesom, ko so ga 1944 v Slovenski Bistrici (dejansko v Sp. Dupleku) pobili s puškinimi kopiti pred očmi cele družine, kasneje, po osvoboditvi pa so oznovci likvidirali še njegovo soprogo Marijo in starejšo hčerko Heleno, ki sta bivali v Jarenini pri Gorjupovih, materini sestri. Predvidevam, da je pokojna gospa Petrovič zvedela za usodo Ruesovih ravno v Šterntalu od zaprte Marije in Helene Rues. Kje sta pokopani ni znano, le bivši oznovec Zdenko Zavadlav je v enem od svojih zapisov omenil mlado hčerko občinskega funkcionarja, ki je gola in zvezana stala pred jamo na Hočkem Pohorju … Iz UE Pesnica pri Mariboru sem dne 20. 4. 2011 dobil odgovor, da Marija in Helena Rues nista evidentirani v knjigi umrlih.

Gospa Danica Emeršič Petrovič, iz Gosposvetske ulice 20 v Mariboru, je 5. 9. 1999 predala vladi RS svoje pričevanje o dogajanju v taborišču Šterntal. Omenja, da je bila junija 1945 aretirana na domačiji v Jarenini s strani Ozne, zaprta v osnovni šoli v Pesnici in pozneje prepeljana v taborišče Šterntal. Izpuščena je bila avgusta istega leta. Navedla je tudi ime občinskega kurirja iz Jarenine, ki je Ozni dostavil seznam 45 družin, ki naj bi sodelovale z nemškim okupatorjem ali pa so bili nemškega porekla. Marije in Helene Rues, ki sta tedaj bivale v Jarenini, v pričevanju sicer ni omenila, pa tudi v ostalih dokumentih ni sledu o njuni usodi. Zato lahko samo ugibamo, zakaj ju je Ozna aretirala in likvidirala. Vsekakor je njuna usoda povezana z usodo Ivana Ruesa, ki so ga verjetno četniku umorili zaradi mnenja, da jih je februarja 1943 prijavil Gestapu. Ruesovi vsekakor niso bili nemškutarji, saj je bil Ivan Rues Maistrov borec in pripadnik VKJ, službo občinskega tajnika pa je sprejel samo zaradi tega, da ne bi moral služiti v nemški vojski.

Na osnovi članka o Jerneju Poštraku v Nedeljskem Dnevniku, sem nedavno od osebe, ki želi ostati anonimna, dobil podatke o grozljivi smrti Ivana Ruesa, občinskega tajnika v Sp. Dupleku, ki so jo po vsej verjetnosti zagrešili Melaherjevi četniki 13. maja 1944, dokončali pa junija 1945 pripadniki Ozne, ko so aretirali in likvidirali soprogo Marijo in 18-letno hčerko Heleno. V krogih preživelih članov družine Rues, Glonar, Poštrak in drugih, ki so bili žrtve maltretiranja, preganjanja, umorov in izvensodnih likvidacij v teh krajih, je strah naredil svoje, da o tem kar se jim je zgodilo in dogajalo, prestrašeni sploh niso hoteli govoriti niti pisati, še manj pa zahtevati pravice, zadoščenje, odškodnino ali kaj podobnega.

Sosedje iz Sp. Dupleka so sicer o vsem dogajanju nekaj vedeli, vendar so se tudi zavedali, da brez dokazov ne morejo pomagati sovaščanom – žrtvam zločinov in izvensodnih pobojev. Tudi danes po tolikih letih, ne želijo pričati ali vsaj potrditi, kaj se je zgodilo v davni preteklosti. Po fizičnem kaznovanju Jerneja Poštraka februarja 1943, so se po vsej verjetnosti zdaj že četniki Jožeta Melaherja 13. maja 1944 lotili tudi občinskega tajnika Ivana Ruesa, ki so ga med večerjo pred očmi cele družine s puškinimi kopiti pobili do smrti, hkrati pa 16-letno hčerko Heleno obrili in zatem izginili v noč. Umorjenega Ivana Ruesa so pokopali na pokopališču v Dvorjanah, nakar se je družina umaknila v Jarenino.

Ker svojci niso imeli niti mrliškega lista, sem 30. marca 2011 od Upravne enote Maribor, s soglasjem ožjega člana družine Rues, pridobil zapis iz matične knjige umrlih za občino Duplek leta 1944. Tako je zdaj tudi uradno ugotovljeno, da je Ivan Rues (nemško Hans Ruehs), iz Sp. Dupleka št. 8, umrl 13. maja 1944!

Nekaj podrobnosti o umoru Ivana Ruesa je seveda znanih. Šlo naj bi za dva oborožena neznanca v črnih uniformah in domačina, verjetno občinskega služabnika, ki je tudi imel hišne ključe in je odklenil vrata. Družina je bila pri večerji. Dva sta stopila v kuhinjo. Eden je stražil pri vratih, drugi pa je maltretiral in pretepal Ivana zaradi naznanila Gestapu, da bi mu na kraju s puškinim kopitom razbil lobanjo. Potem so vsi trije hitro izginili v noč.

Znano je še naslednje: tisti, ki je imel hišne ključe je maja 1945 pobegnil v Avstrijo ali Nemčijo, kjer je bil likvidiran. V 80-ih letih se je menda eden od dvojice, ki sta sodelovala pri umoru Ivana Ruesa, udeležil lova na Štajerskem, na katerem so sodelovali tudi lovci iz Avstrije, med njimi tudi Vili Rues, prisoten pri umoru očeta, ki je že leta 1956 emigriral v Avstrijo. Po njegovem pripovedovanju leta 1991, so organizatorji lova odstranili tega lovca. To tudi pomeni, da so nekateri lovci vedeli kdo stoji za tem zločinom …

Kdo je bil Ivan Rues?

O njem je malo znanega. Izviral je iz kovaške družine iz okolice Šentilja, zato se je tudi sam odločil za sorodni, podkovaški, poklic. Po ohranjeni fotografiji (v uniformi) so potomci celo menili, da je bil gardni častnik. Zato sem prosil za preverko v arhivu VKJ v Beogradu, od koder sem februarja 2011 dobil kopijo »uslužbenskega lista«. Iz njega izhaja, da je bil najprej pripadnik avstro-ogrske vojske v letih 1914–1918 kot podkovač v topniškem polku.

Z bratom Jožetom sta se leta 1919 pridružila generalu Maistru, Ivan pa je pozneje stopil tudi v vojsko Kraljevine Jugoslavije. Bil je civilni državni mojster – podkovač v IX. položajni skupini, ki je odgovarjala položaju vodnika I. razreda, zato je lahko tudi oblekel podčastniško uniformo, kakor je prikazano na ohranjeni fotografiji. Služboval je v Mariboru, Slovenski Bistrici, Novem Sadu in nazadnje v Ljubljani, kjer so ga zajeli Italijani in kot Štajerca izpustili iz ujetništva. Moral se je odločiti za službo v nemški vojski ali civilni službi. Nazadnje je 1941 sprejel službo občinskega tajnika v Sp. Dupleku. Soproga Marija roj. Gorjup je bila doma iz Jarenine, starejši sin Hugo, rojen 1925 je bil 1942 vpoklican v nemško vojsko, hčerka Helena (1927) in sin Vili (1932) pa sta bila dijaka oz. šolarja.

Jože Melaher - Zmagoslav, vodja štajerskih četnikov, tudi agent Abwehra in nemški kolaborant (s Steindlom, firerjem štajerskega kulturbunda), v svojih spominih seveda ni omenil zločinov, ki jih je storila njegova enota v okolici Dupleka in drugod. V ARS se nahajajo podatki in akt S – 4249, po katerem je bil leta 1945 proglašen za vojnega zločinca, saj so ugotovili, da je kriv za sedem (7) umorov aprila 1945 pri »čiščenju terena« v trikotniku Laško–Zidani most–Sevnica, 2. maja 1945 pa naj bi »uničili« še neko enoto Kozjanskega odreda.

Melaher je v svojih spominih v emigraciji zvalil nekaj grdobij tudi na račun svojega skrivaškega prijatelja, Milka Goloba - Jožka, ki je kasneje postal častnik (kapetan) Ozne na Ptuju, Lendavi, Kopru in Ljubljani. Razšla sta se takoj potem, ko so kaznovali Poštraka. Melaher sicer tega ne omenja, zapiše pa, da se je Golob po osvoboditvi maščeval sinu in hlapcu neke domačije, njihovih simpatizerjev. Kmetija naj bi bila oddaljene okrog 4 km od Dupleka. Omenjena sta jima dala čevlje, saj sta iz »Lisičje jame« bosa pribežala k njim, Golob pa se je potem še nekaj časa tam tudi skrival. Zato Melaher, dobro obveščen v ZDA, tudi napiše, da sta pozneje domači sin in hlapec postala četnika in zatem tudi bila vrnjena iz Vetrinja. Z vednostjo Milka Goloba, takrat menda šefa Ozne Maribor, pa sta bila oba ustreljena. Golob menda tudi ni hotel pomagati svojcem padlega skrivača Mirka Knupleža, ki so jih partizani zajeli pri Ljubljani pri poskusu pobega na Koroško.

Melaher in Golob sta se ločila prav na tej domačiji, vendar Melaher ne navaja datuma. Zdi se, da je to bila vsekakor sredi februarja 1943. leta, ko sta zbežala iz »Lisičje jame« pod Kamenščakom. Jože Melaher je pozneje emigriral in umrl v ZDA, za pokojnega Milka Goloba - Jožka (1921–1968), iz partizanske družine v Zlatoličju, nazadnje kapetana Ozne v Ljubljani in predsednika okrajnega sodišča v Mariboru, sem zvedel nekaj podatkov v domačem kraju. V Ptujskem tedniku iz leta 1955 sem prebral Golobove spomine kot partizana II. pohorskega bataljona od julija 1943, ki pa je bil oktobra istega leta poslan na ilegalno partijsko delo v ptujski okraj. Nazadnje je bil maja 1944 imenovan za sekretarja okrožnega komiteja KPS in OF v Ptuju, zatem pa je odšel v Zagorsko partizansko brigado. Dva brata, Vinko in Slavka, sta padla kot partizana, oče Jakob pa je bil od Nemcev zaprt v Šterntalu.

Ta zapis je samo poskus, da se ta kruti zločin nad družino Rues ne pozabi. Zaradi spomina in opomina, četudi svojci ne zahtevajo nobenega pregona niti maščevanja. Premagali so samo strah pred povojnim maščevanjem, saj so vse doslej molčali! Resnica vedno pride na dan! To je že znano pravilo. Tudi v tem primeru bo veljalo odgovoriti na nekaj konkretnih vprašanj.

Kdo bo do kraja raziskal omenjeni zločin oz. umor Ivana Ruesa na grozovit način? Kdo je od vaščanov Dupleka pomagal dvojici četnikov in jima odklenil vrata v stanovanje družine Rues? Ali je mariborska Ozna evidentirala, zakaj sta bili Marija in Helena Rues sploh aretirani, kdaj sta likvidirani in kje sta pokopani? Zakaj je Vili Rues moral leta 1956 zbežal v Avstrijo? Kdo je bil lovec, ki so ga prepoznali kot morilca Ivana Ruesa? Kakšna je bila usoda »pretepenega« orožnika Glonarja? Itd. Kopica neprijetnih vprašanj, ki pa terjajo tudi odgovor in reagiranje organov pregona na javno zastavljena vprašanja.

Priče še živijo, pa tudi potomce bodo še dolgo spremljali žalostni spomini!