|
O Davorinu Žunkoviču, častniku
avstro-ogrske, slovenske in vojske Kraljevine SHS – Kraljevine
Jugoslavije, sem pisal dvakrat v VZZ in še na svoji
àspletni strani. Kaj sem tako pregrešnega
napisal o častniku in venetologu Žunkoviču, da se je oglasil spoštovani
gospod Dimitrij Kebe iz Ljubljane, sicer ljubiteljski arheolog in
zasebni raziskovalec?
Prvič sem za podpolkovnika Žunkoviča
zvedel iz Maistrovega zbornika Boj za Maribor, ki je izšel 1988,
pozneje, 1991, pa tudi iz Švajncerjeve Vojaške in vojne zgodovine
Slovencev. Leta 1998 sem v založbi JUTRO kupil knjigo Leopolda Verbovška
z naslovom V senci zgodovine, zatem pa sem v mariborski Študijski
knjižnici dobil na vpogled enega od redkih izvodov Žunkovičeve knjige z
naslovom Slovenska vojna zgodovine od Kristusovega rojstva do leta 1443.
Leta 2001 sem v VZZ/7 objavil napis z
naslovom Davorin Žunkovič, slovenski častnik, zgodovinar in venetolog, v
katerem sem predvsem predstavil malo znano Žunkovičevo razpravo o začetkih slovenske vojne zgodovine in o
slovenskih kraljih (57). Ob zaključku sem tudi zapisal, da je bil
»podpolkovnik Žunkovič dejansko pionir venetske teorije …« in dodal, da
je na Žunkoviča ponovno opozoril Leopold Verbovšek s knjigo V senci
zgodovine, »v kateri je Žunkovič temeljito predstavljen kot začetnik
slovenske venetologije«.
Članek je imel izjemen odmev, predvsem
med pristaši venetologije, saj so me začeli vabiti na svoje sestanke in
celo kongrese. Vendar pa sem vabila prijazno zavrnil, saj sem le malo
vedel o venetologiji. Najbolj me je za stvar navdušil daljnji sorodnik
in sošolec Vinko Korošak, ko mi je 1999 poklonil svoj venetski oziroma
zgodovinski roman z naslovom Veliko sonce nad Evropo (Na poti od
Etrurije do Baltika), ki opisuje že znano jantarsko pot.
Drugič sem na Žunkoviča opozoril 2004 v
VZZ/16 v zapisi z naslovom Slovenski častniki – književniki, umetniki in
znanstveniki. Podpolkovnika Žunkoviča sem uvrstil med književnike,
vendar sem mu dodal še tri oznake: podpolkovnik, pisatelj in venetolog.
Isti članek sem v celoti predstavil tudi na svoji spletni strani.
Spoštovanemu gospodu Dimitriju Kebetu bi
želel sporočiti, da nisem venetolog in da sem oznako za podpolkovnika
Žunkoviča dejansko prevzel od verificiranega venetologa gospoda Leopolda
Verbovška. Zato me samo zanima kdaj in kje je zapisal kakšen komentar o
Verbovškovi knjigi, ki je izšla 1998? Zanima me tudi ali osebno meni, da
je bil podpolkovnik Davorin Žunkovič tudi dejansko venetolog (na spletni
strani ga ne navaja!.
In glavno sporočilo: če bodo slovenski
venetologi združeno potrdili tezo gospoda Kebeta, da je dejansko Davorin
Trstenjak pionir slovenske venetologije, bom izredno vesel in
zadovoljen. Namreč, pokojni Davorin Trstenjak je moj daljnji sorodnik po
materini strani!
V Glasilu štev. 1–2/2002, v reviji
Zgodovinskega društva Gornja Radgona, sem objavil razpravo – zgodovinski
in rodoslovni oris z naslovom
àPetsto let Korošakovih. Dejansko je šlo za
prikaz rodovnika Korošakovih od 1570 oziroma 1447, plod večletnega
arhivskega raziskovanja in terenskega dela. Ugotovil sem, da Korošakovi
izvirajo iz vasi Kraljevci (od 1688 oziroma 1570) in da so verjetno
prišli iz Haloz (zaselek Koroškiperk – Korošak, od 1447). Ustno izročilo
je navajalo, da je rodovina prišla iz Koroške in da je šlo za
polplemiški rod.
Med drugimi dogodki sem 4. 7. 1801
zabeležil tudi poroko med Marijo Korošak, iz Kraljevcev štev. 25 in
Antonom Trstenjakom, Kraljevci štev. 19. V tem zakonu pa naj bi se rodil
kot prvi sin Davorin …
Moj sorodnik, prijatelj in sošolec Vinko
Korošak je bil nad rodovnikom svoje rodovine, ki izvira iz samega debla
v Kraljevcih štev. 25 (zdaj tudi na zemljevidu) tako nadušen, da je
napisal romansirano povest rodbine z naslovom Kmečka dinastija,
1500–2000, Prlekija. Knjiga je izšla 2003 in smo jo javno predstavili na
prvem zboru Korošakovih avgusta 2003 na Stari gori oziroma ob cerkvi sv.
Duha. Prišlo je okrog 150 Korošakovih iz vseh krajev, ki so obenem
sodelovali na biserni maši patra Bruna – dr. Jožefa Korošaka.
Seveda je Vinko Korošak v svojem romanu
omenil tudi »primicijo« sorodnika in sosedovega duhovnika Davorina
Trstenjaka, ki je bila 1844. Tako se je tudi Davorin Trstenjak pridružil
plejadi devetih Korošakovih duhovnikov (prvi je bil 1808 Korošak Anton –
Mihlov iz Grabonoša). Prijatelj Vinko Korošak je v romanu poleg Davorina
Trstenjaka omenil tudi druge znamenite sovaščane – dr. Antona Korošca,
dr. Bratka Krefta in Edvarda Kocbeka.
Torej, spoštovani gospod Kebe, če drži
vse tisto kar ste omenili o raziskovanju Davorina Trstenjaka na področju
staroslovenske zgodovine, kakor tudi dejstvo, da je skupaj s Stankom
Vrazom že od 1838 začel uvajati gajico in da je 1872 ustanovil tudi
Društvo slovenskih pisateljev, potem se tudi osebno pridružujem Vašemu
predlogu, da se mu postavi spomenik, seveda v domačem kraju – Sv. Juriju
ob Ščavnici!
|
