ZANIMIVOSTI - Z06

ŽUNKOVIČ Davorin (1858-1940), podpolkovnik avstroogrske, "slovenske" in vojske kraljevine SHS, zgodovinar in venetolog. Rojen je bil v vasi Podlože pri Ptujski gori v kmečki družini. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, gimnazijo pa v Mariboru. Nato se je opredelil za vojaški poklic in v Innsbrucku končal vojaško kadetnico. Kot častnik avstroogrske vojske je služboval na Moravskem, v Šleziji, Hercegovini in Črni Gori, kot častnik jugoslovanske kraljeve vojske pa v Mariboru in Nišu.

V času službovanja se je temeljito ukvarjal z zgodovinskimi in kulturološkimi problemi Slovencev. Tako je 1902 napisal etimološko-kulturnozgodovinsko študijo KRAJEVNA IMENA GORNJEGA PTUJSKEGA POLJA, v kateri je dokazal, da so meje njiv na Ptujskem polju stare več kot dva tisoč let, torej še pred graditvijo rimskih vojaških cest. S tem je ovrgel trditev, da bi se Sloveni naseljevali v teh krajih šele od 6.stoletja naprej, in dokazal, da so tukaj živeli že kot avtohtono ljudstvo! Leta 1911 je na Dunaju izšla šesta izdaja njegove knjige v nemškem jeziku DIE SLAVEN, EIN URVOLK EUROPAS (Slovani, evropski pranarod, v prvi izdaji 1905 pa naslov KDAJ SO SE SLOVANI NASELILI V EVROPI?), s katero je Žunkovič dejansko postavil temelje venetologije.

Ker se je s to knjigo javno predstavil ne samo kot Slovenec, temveč je tudi odločno nasprotoval različnim nemškim in domačim teorijam o izvoru Slovanov, so se ga vojaške oblasti na hitro znebile tako, da so ga 1911 upokojile s činom majorja. Nastanil se je v Mariboru. V letih 1913 in 1914 je bil redni sodelavec revije Staroslovan. Zanimivo je poudariti, da je Žunkovič kot častnik izbral in dokazal, da so prav številni vojaški izrazi temelj evropskega prajezika - venetščine! Sam pravi, da bi "…raziskava in grafična predstavitev starodavne obrambne mreže dali zelo koristne rezultate, s pomočjo katerih bi naredili velik korak naprej v spoznavanju starejše zgodovine." Seveda je njegove predpostavljene najbolj motilo to, da je Žunkovič naravnost omenjal, da je "zmotna znanost našla plodna tla ravno v Nemčiji, za katero vsakdo ve, da je njeno ozemlje eno samo grobišče Slovanov: živ dokaz so slovanska imena pokrajin in naselij. Ponemčevanje je trajalo sto in sto let, a mi še vedno ne razbiramo njihov pomen…"

Z začetkom prve svetovne vojne so ga reaktivirali in ga s činom podpolkovnika poslali na galicijsko fronto. Leta 1915 je izšel njegov ETYMOLOGISCHES ORTSNAMEN LEXIKON, njegovo drugo najpomembnejše delo. Zaradi protirežimskega "delovanja" ga je 1916 vojaško sodišče degradiralo in kaznovalo z enoletnim strogim zaporom. Po pritožbi je bil na ponovnem sojenju oproščen krivde, vrnili so mu čin podpolkovnika, in ga premestili na Cetinje v Črni gori.

Razpad avstroogrske moharhije ga je zatekel na Dunaju, od koder se je na poziv generala Maistra takoj vrnil v Maribor. Bil je postavljen za predavatelja in ravnatelja sedemrazredne vojaške realke v znani mariborski "kadetnici", dejansko prvi slovenski vojaški šoli, na kateri se je zbralo 193 gojencev. Kot pobudnik teorije o avtohtonosti Slovenov je Žunkovič v vojaški šoli dopuščal tudi uporabo srbščine. Med gojenci te vojaške realke, večina se je udeležila bojev za Koroško, so bili tudi Josip ČERNI, poznejši admiral in poveljnik Jugoslovanske vojne mornarice (1943 - 1950), in Božidar KRAUT, generalpodpolkovnik JLA.

Po oblikovanju države SHS in nove jugoslovanske (kraljevske) vojske je bil Žunkovič premeščen v Niš. Že leta 1921 je bil na lastno prošnjo upokojen, pa se je ponovno vrnil v Maribor. V letih 1923 - 1933 je honorarno upravljal Študijsko knjižnico v Mariboru. Umrl je 1940 v Mariboru, kjer je tudi pokopan

Leto dni pred svojo smrtjo je Žunkovič v Mariboru objavil v samozaložbi kratko razpravo SLOVENSKA VOJNA ZGODOVINA OD KRISTUSOVEGA ROJSTVA DO LETA 1443, ki je popolnoma neznana slovenski javnosti, predvsem vojaški (ohranjeni so samo še trije izvodi: v mariborski univerzitetni, knjižnici ljubljanske filozofske fakultete in slovanski knjižnici). V njej je opozoril na številne zgodovinske vire, ki omenjajo prelomne točke slovenske nacionalne in vojaške zgodovine, predvsem pa na pozabljenega hrvaškega zgodovinarja in frančiškana Andrije Kačića (1704 v Makarski, 1760), ki je 1759 v svoji knjigi o slovenski, hrvaški in bosanski zgodovini navedel zanimive podatke o slovenski zgodovini, pa tudi 50 slovenskih kraljev od Kristusovega rojstva naprej! Tega slovenska "uradna" zgodovina nikjer ne omenja! Namerno ali ne, je seveda vprašanje. Žunkovič je za to krivil "slovensko akademijo" (ni objavila "niti ene črke glede naše stare zgodovine"), pesnika Simona Gregorčiča (zaradi verzov o slovenski zgodovini - "Vsemu svetu nepoznane, od nikogar spoštovane) in dr. Jožeta Glonarja (zaradi besed: "Mi nismo bili nikdar nič. In tudi danes nismo nič in tudi v bodoče ne bomo nič, ker se v tej smeri ne bo nikdar kaj spremenilo"). Ker je podpolkovnik Žunkovič v svoji kratki razpravi o "slovenski vojni zgodovini" (28 strani) iz Kačićevih zapiskov naštel "slovenske kralje" od Kristusovega rojstva do leta 1443, se mi je zdelo kar zanimivo in primerno, da na kratko povzamem podatke (letnica, kralj države in ime slovenskega kralja), in sicer:

• Leto 7, kralja Dalmacije in vseh slovenskih pokrajin - Batan in zatem Pinet;

• Leta 244, kralj vseh slovenskih držav (Avarov ali Abarov) - Svates;

• Leta 350, kralj - Surina;

• Leta 400, kralj vseh slovenskih držav in Dalmacije - Radegost, skitskega porekla;

• Leta 401, osvoji Rim - Alarik, gotsko-slovenski kralj;

• Leta 451, kralj - Atila, ogrsko-slovenski kralj, pokopan blizu Ptuja;

• Leta 454, po smrti Atile, vladala oba sinova do 467 - mlajši Elek (Irnak?) in starejši Denjgiš;

• Leta 467, Eleka porazil kralj slovenskih držav - Ardarik;

• Leta 470, Denjgiša porazil in Liburnemcem vladal slovenski kralj - Kunimund;

• Leta 473, kralj Slavonije in današnje Srbije - Teodomir;

• Leta 474, kralj slovenskih dežel, Dalmacije, Grčije in Italije (od 493), Teodomirov sin - Teodorik;

• Leta 506, kralj Dalmacije in ostalih dežel - Selimir;

• Leta 541, kralj Dalmacije, Drača in Drinopolja - Ostroil;

• Leta 550, kralj Dalmacije, Grčije, od 552 tudi Makedonije in Ilirije (od takrat tudi slovenske dežele), Ostroilov sin - Svevlad;

• (Leta 564, so Slovenci - Abari vpadli preko Donave in zasedli vse pokrajine, vladar je bil - ban);

• Leta 614, kraljeval Slovenov- Abarom - Kajan;

• (Leta 639, Hrvati, po svojem banu Hrvatu imenovano pleme izpod Babine gore, pregnali del Slovencev kot stare prebivalce in naselili krajino - Hrvaško!)

• Leta 644, premagal furlanskega vojvodo Vuka slovensko-abarski kralj - Kajm;

• Leta 677, vladal v Bolgariji slovenski kralj - Butaja;

• Leta 756, kraljeval nad slovenskimi deželami, Furlandijo in Longobardijo - Budimir;

• Leta 796, kraljeval, zidal samostane in širil vero - Svetolik;

• Leta 808, kraljeval, na lovu smrtno ponesrečil - Vladislav I;

• Leta 812, kraljeval in se bojeval z Ogri - Tomislav;

• Leta 813, zadnji kralj Bolarije - Mihajlo;

• Leta 819, kralj slovenskih pokrajin in Dalmacije - Borna;

• Leta 821, po smrti očeta je kraljeval in porazil slavonskega bana Ljudevita Bornov sin - Ladislav;

• Leta 822, kralj slovenskih dežel - Gostomil;

• Leta 829, kralj Dalmacije in Hrvaške - Tomislav;

• Leta 864 - kralja slovenskih dežel - Demagoj in Inik;

• Leta 872 - po smrti Demagoja, kralj Dalmacije- Sedeslav;

• (Leta 880 - širil krščansko vero slovenski apostol Metodij):

• Leta 890 - kralj Slavonije - Branislav;

• Leta 890 - kralj Dalmacije in ostalih slovenskih dežel, naslednje leto porazil Bavarce in Francoze - Mučimir;

• Leta 920, kraljeval - Mihajlo;

• Leta 939, na Hrvaškem vladata - Primislav in Boleslav;

• Leta 949, ban Pribina ubil slovenskega kralja - Miroslava;

• Leta 1059, na Hrvaškem vlada kralj - Krešimir in od 1065 njegov sin;

• Leta 1074, na Hrvaškem vlada kralj - Zvonimir;

• Leta 1077, v srbskih pokrajinah vlada kralj - Mihajlo;

• Leta 1100, v srbskih deželah in Dalmaciji vlada kralj - Bodin;

• Leta 1115, v slovenskih pokrajinah je kraljeval - Jure, nato pa bratov sin - Grubiša;

• Leta 1141, v slovenskih pokrajinah vladajo trije bratje - Radoslav (poklonil otok Mljet menihom), Ivan in Vladimir;

• Leta 1161, vlada slovenskim pokrajinam - Deša;

• Leta 1171, vlada slovenskim pokrajinam odličen vojskovodja, Dešov sin - Nemanja;

• Leta 1190, kraljeval slovenskim pokrajinam Nemanjin sin - Stipan;

• Leta 1200, kraljeval slovenskim pokrajinam, Dalmaciji in Raški, Stipanov sin - Simeon;

• Leta 1317, kraljeval sin Stipana Nemaniča - Uroš;

• Leta 1331, sin Uroša vrgel očeta v zapor in 1340 zasedel Makedonijo, Romunijo in druge dežele ter se oklical celo za cesarja - Stipan;

• Leta 1373, kralj Ogrske in Bosne - Tvrdko;

• Leta 1403, ogrski kralj - Ludovik;

• Leta 1416, kralj Bosne - Ostoja, proti kateremu se je 1415 boril tudi slovenski ban Pavel Kupor, bil ujet, zašit v volovsko kožo in vržen v vodo;

• Leta 1235, kralj Ogrske - Bela;

• Leta 1443, umrl drugi bosanski kralj - Tvrdko.

Takrat, leta 1443, pa je bilo, zaključuje podpolkovnik Žunkovič svojo razpravo "…tudi konec slovenske kraljevine, ki je sicer dolgo obstojala, toda le bolj po imennu, ko so dobili Osmani vso politično vodstvo na Balkanu v svoje roke". Jaz sem sicer naštel kar 57 "slovenskih kraljev" (Žunkovič jih omenja 50), proti njihovemu slovenskemu poreklu pa bodo seveda "ogorčeno" protestirali zgodovinarji na Hrvaškem, v Bosni, Srbiji in celo v Bolgariji. Podatke je pač zbiral hrvaški frančiškan (Kačić), ne pa slovenski častnik (Žunkovič). Naj se jezijo na svojega…

Ker je bil podpolkovnik Žunkovič dejansko pionir venetske teorije o avtohtonosti Slovencev, je bil trn v peti avstroogrskim in nemškim zgodovinarjem, po 1918 pa tudi vsem domačim zgodovinarjem, ki so sprejeli in širili teorije o "preseljevanju Slovencev" in o njihovem "plemenskem sorodstvu" s Srbi in Hrvati. Zato so morale njegove knjige, pisane sicer v nemščini, iz domačih knjižnic. V uvodu svoje glavne knjige o slovanskem temelju Evrope je zapisal: "Zavedam se, da je zanikanje trditve o samoniklosti Slovanov ena izmed najhujših zmot oziroma znanstvenih ponaredkov, kar jih je kdaj bilo." In dalje: " Slovence je (treba) obravnavati kot najbolj ohranjeni ostanek evropske predzgodovine. Najstarejši pisni spomenik Evrope, rune (venetska pisava, moja opomba), so slovanskega izvora v sodobnem jezikovnem pomenu…"

Ponovno je na Žunkoviča opozoril 1998 Leopold VERBOVŠEK s knjigo V SENCI ZGODOVINE, v kateri je Žunkovič temeljito predstavljen kot začetnik slovenske venetologije, skoraj nič pa ne zvemo o njem kot častniku, zgodovinarju, človeku. Ravno zato si podpolkovnik Davorin Žunkovič zasluži vsestransko in objektivno predstavitev v vojaškem, zgodovinskem in kulturološkem pogledu.