ŽUNKOVIČ Davorin (1858-1940),
podpolkovnik avstroogrske, "slovenske" in vojske kraljevine
SHS, zgodovinar in venetolog. Rojen je bil v vasi Podlože pri Ptujski
gori v kmečki družini. Osnovno šolo je končal v domačem kraju,
gimnazijo pa v Mariboru. Nato se je opredelil za vojaški poklic in v
Innsbrucku končal vojaško kadetnico. Kot častnik avstroogrske vojske
je služboval na Moravskem, v Šleziji, Hercegovini in Črni Gori, kot
častnik jugoslovanske kraljeve vojske pa v Mariboru in Nišu.
V času službovanja se je temeljito
ukvarjal z zgodovinskimi in kulturološkimi problemi Slovencev. Tako je
1902 napisal etimološko-kulturnozgodovinsko študijo KRAJEVNA IMENA
GORNJEGA PTUJSKEGA POLJA, v kateri je dokazal, da so meje njiv na
Ptujskem polju stare več kot dva tisoč let, torej še pred graditvijo
rimskih vojaških cest. S tem je ovrgel trditev, da bi se Sloveni
naseljevali v teh krajih šele od 6.stoletja naprej, in dokazal, da so
tukaj živeli že kot avtohtono ljudstvo! Leta 1911 je na Dunaju izšla
šesta izdaja njegove knjige v nemškem jeziku DIE SLAVEN, EIN URVOLK
EUROPAS (Slovani, evropski pranarod, v prvi izdaji 1905 pa naslov KDAJ
SO SE SLOVANI NASELILI V EVROPI?), s katero je Žunkovič dejansko
postavil temelje venetologije.
Ker se je s to knjigo javno predstavil ne
samo kot Slovenec, temveč je tudi odločno nasprotoval različnim nemškim
in domačim teorijam o izvoru Slovanov, so se ga vojaške oblasti na
hitro znebile tako, da so ga 1911 upokojile s činom majorja. Nastanil
se je v Mariboru. V letih 1913 in 1914 je bil redni sodelavec revije
Staroslovan. Zanimivo je poudariti, da je Žunkovič kot častnik izbral
in dokazal, da so prav številni vojaški izrazi temelj evropskega
prajezika - venetščine! Sam pravi, da bi "…raziskava in grafična
predstavitev starodavne obrambne mreže dali zelo koristne rezultate, s
pomočjo katerih bi naredili velik korak naprej v spoznavanju starejše
zgodovine." Seveda je njegove predpostavljene najbolj motilo to, da
je Žunkovič naravnost omenjal, da je "zmotna znanost našla
plodna tla ravno v Nemčiji, za katero vsakdo ve, da je njeno ozemlje
eno samo grobišče Slovanov: živ dokaz so slovanska imena pokrajin in
naselij. Ponemčevanje je trajalo sto in sto let, a mi še vedno ne
razbiramo njihov pomen…"
Z začetkom prve svetovne vojne so ga
reaktivirali in ga s činom podpolkovnika poslali na galicijsko fronto.
Leta 1915 je izšel njegov ETYMOLOGISCHES ORTSNAMEN LEXIKON, njegovo
drugo najpomembnejše delo. Zaradi protirežimskega
"delovanja" ga je 1916 vojaško sodišče degradiralo in
kaznovalo z enoletnim strogim zaporom. Po pritožbi je bil na ponovnem
sojenju oproščen krivde, vrnili so mu čin podpolkovnika, in ga
premestili na Cetinje v Črni gori.
Razpad avstroogrske moharhije ga je
zatekel na Dunaju, od koder se je na poziv generala Maistra takoj vrnil
v Maribor. Bil je postavljen za predavatelja in ravnatelja sedemrazredne
vojaške realke v znani mariborski "kadetnici", dejansko prvi
slovenski vojaški šoli, na kateri se je zbralo 193 gojencev. Kot
pobudnik teorije o avtohtonosti Slovenov je Žunkovič v vojaški šoli
dopuščal tudi uporabo srbščine. Med gojenci te vojaške realke, večina
se je udeležila bojev za Koroško, so bili tudi Josip ČERNI, poznejši
admiral in poveljnik Jugoslovanske vojne mornarice (1943 - 1950), in Božidar
KRAUT, generalpodpolkovnik JLA.
Po oblikovanju države SHS in nove
jugoslovanske (kraljevske) vojske je bil Žunkovič premeščen v Niš.
Že leta 1921 je bil na lastno prošnjo upokojen, pa se je ponovno vrnil
v Maribor. V letih 1923 - 1933 je honorarno upravljal Študijsko knjižnico
v Mariboru. Umrl je 1940 v Mariboru, kjer je tudi pokopan
Leto dni pred svojo smrtjo je Žunkovič
v Mariboru objavil v samozaložbi kratko razpravo SLOVENSKA VOJNA
ZGODOVINA OD KRISTUSOVEGA ROJSTVA DO LETA 1443, ki je popolnoma neznana
slovenski javnosti, predvsem vojaški (ohranjeni so samo še trije
izvodi: v mariborski univerzitetni, knjižnici ljubljanske filozofske
fakultete in slovanski knjižnici). V njej je opozoril na številne
zgodovinske vire, ki omenjajo prelomne točke slovenske nacionalne in
vojaške zgodovine, predvsem pa na pozabljenega hrvaškega zgodovinarja
in frančiškana Andrije Kačića (1704 v Makarski, 1760), ki je 1759 v
svoji knjigi o slovenski, hrvaški in bosanski zgodovini navedel
zanimive podatke o slovenski zgodovini, pa tudi 50 slovenskih kraljev od
Kristusovega rojstva naprej! Tega slovenska "uradna" zgodovina
nikjer ne omenja! Namerno ali ne, je seveda vprašanje. Žunkovič je za
to krivil "slovensko akademijo" (ni objavila "niti ene črke
glede naše stare zgodovine"), pesnika Simona Gregorčiča (zaradi
verzov o slovenski zgodovini - "Vsemu svetu nepoznane, od nikogar
spoštovane) in dr. Jožeta Glonarja (zaradi besed: "Mi nismo bili
nikdar nič. In tudi danes nismo nič in tudi v bodoče ne bomo nič,
ker se v tej smeri ne bo nikdar kaj spremenilo"). Ker je
podpolkovnik Žunkovič v svoji kratki razpravi o "slovenski vojni
zgodovini" (28 strani) iz Kačićevih zapiskov naštel
"slovenske kralje" od Kristusovega rojstva do leta 1443, se mi
je zdelo kar zanimivo in primerno, da na kratko povzamem podatke
(letnica, kralj države in ime slovenskega kralja), in sicer:
-
Leto 7, kralja Dalmacije in vseh
slovenskih pokrajin - Batan in zatem Pinet;
-
Leta 244, kralj vseh slovenskih držav
(Avarov ali Abarov) - Svates;
-
Leta 350, kralj - Surina;
-
Leta 400, kralj vseh slovenskih držav
in Dalmacije - Radegost, skitskega porekla;
-
Leta 401, osvoji Rim - Alarik,
gotsko-slovenski kralj;
-
Leta 451, kralj - Atila,
ogrsko-slovenski kralj, pokopan blizu Ptuja;
-
Leta 454, po smrti Atile, vladala oba
sinova do 467 - mlajši Elek (Irnak?) in starejši Denjgiš;
-
Leta 467, Eleka porazil kralj
slovenskih držav - Ardarik;
-
Leta 470, Denjgiša porazil in
Liburnemcem vladal slovenski kralj - Kunimund;
-
Leta 473, kralj Slavonije in današnje
Srbije - Teodomir;
-
Leta 474, kralj slovenskih dežel,
Dalmacije, Grčije in Italije (od 493), Teodomirov sin - Teodorik;
-
Leta 506, kralj Dalmacije in ostalih
dežel - Selimir;
-
Leta 541, kralj Dalmacije, Drača in
Drinopolja - Ostroil;
-
Leta 550, kralj Dalmacije, Grčije, od
552 tudi Makedonije in Ilirije (od takrat tudi slovenske dežele),
Ostroilov sin - Svevlad;
-
(Leta 564, so Slovenci - Abari vpadli
preko Donave in zasedli vse pokrajine, vladar je bil - ban);
-
Leta 614, kraljeval Slovenov- Abarom -
Kajan;
-
(Leta 639, Hrvati, po svojem banu
Hrvatu imenovano pleme izpod Babine gore, pregnali del Slovencev kot
stare prebivalce in naselili krajino - Hrvaško!)
-
Leta 644, premagal furlanskega vojvodo
Vuka slovensko-abarski kralj - Kajm;
-
Leta 677, vladal v Bolgariji slovenski
kralj - Butaja;
-
Leta 756, kraljeval nad slovenskimi deželami,
Furlandijo in Longobardijo - Budimir;
-
Leta 796, kraljeval, zidal samostane
in širil vero - Svetolik;
-
Leta 808, kraljeval, na lovu smrtno
ponesrečil - Vladislav I;
-
Leta 812, kraljeval in se bojeval z
Ogri - Tomislav;
-
Leta 813, zadnji kralj Bolarije -
Mihajlo;
-
Leta 819, kralj slovenskih pokrajin in
Dalmacije - Borna;
-
Leta 821, po smrti očeta je kraljeval
in porazil slavonskega bana Ljudevita Bornov sin - Ladislav;
-
Leta 822, kralj slovenskih dežel -
Gostomil;
-
Leta 829, kralj Dalmacije in Hrvaške
- Tomislav;
-
Leta 864 - kralja slovenskih dežel -
Demagoj in Inik;
-
Leta 872 - po smrti Demagoja, kralj
Dalmacije- Sedeslav;
-
(Leta 880 - širil krščansko vero
slovenski apostol Metodij):
-
Leta 890 - kralj Slavonije -
Branislav;
-
Leta 890 - kralj Dalmacije in ostalih
slovenskih dežel, naslednje leto porazil Bavarce in Francoze - Mučimir;
-
Leta 920, kraljeval - Mihajlo;
-
Leta 939, na Hrvaškem vladata -
Primislav in Boleslav;
-
Leta 949, ban Pribina ubil slovenskega
kralja - Miroslava;
-
Leta 1059, na Hrvaškem vlada kralj -
Krešimir in od 1065 njegov sin;
-
Leta 1074, na Hrvaškem vlada kralj -
Zvonimir;
-
Leta 1077, v srbskih pokrajinah vlada
kralj - Mihajlo;
-
Leta 1100, v srbskih deželah in
Dalmaciji vlada kralj - Bodin;
-
Leta 1115, v slovenskih pokrajinah je
kraljeval - Jure, nato pa bratov sin - Grubiša;
-
Leta 1141, v slovenskih pokrajinah
vladajo trije bratje - Radoslav (poklonil otok Mljet menihom), Ivan
in Vladimir;
-
Leta 1161, vlada slovenskim pokrajinam
- Deša;
-
Leta 1171, vlada slovenskim pokrajinam
odličen vojskovodja, Dešov sin - Nemanja;
-
Leta 1190, kraljeval slovenskim
pokrajinam Nemanjin sin - Stipan;
-
Leta 1200, kraljeval slovenskim
pokrajinam, Dalmaciji in Raški, Stipanov sin - Simeon;
-
Leta 1317, kraljeval sin Stipana
Nemaniča - Uroš;
-
Leta 1331, sin Uroša vrgel očeta v
zapor in 1340 zasedel Makedonijo, Romunijo in druge dežele ter se
oklical celo za cesarja - Stipan;
-
Leta 1373, kralj Ogrske in Bosne -
Tvrdko;
-
Leta 1403, ogrski kralj - Ludovik;
-
Leta 1416, kralj Bosne - Ostoja, proti
kateremu se je 1415 boril tudi slovenski ban Pavel Kupor, bil ujet,
zašit v volovsko kožo in vržen v vodo;
-
Leta 1235, kralj Ogrske - Bela;
-
Leta 1443, umrl drugi bosanski kralj -
Tvrdko.
Takrat, leta 1443, pa je bilo, zaključuje
podpolkovnik Žunkovič svojo razpravo "…tudi konec slovenske
kraljevine, ki je sicer dolgo obstojala, toda le bolj po imennu, ko
so dobili Osmani vso politično vodstvo na Balkanu v svoje roke".
Jaz sem sicer naštel kar 57 "slovenskih kraljev" (Žunkovič
jih omenja 50), proti njihovemu slovenskemu poreklu pa bodo seveda
"ogorčeno" protestirali zgodovinarji na Hrvaškem, v Bosni,
Srbiji in celo v Bolgariji. Podatke je pač zbiral hrvaški frančiškan
(Kačić), ne pa slovenski častnik (Žunkovič). Naj se jezijo na
svojega…
Ker je bil podpolkovnik Žunkovič
dejansko pionir venetske teorije o avtohtonosti Slovencev, je bil trn v
peti avstroogrskim in nemškim zgodovinarjem, po 1918 pa tudi vsem domačim
zgodovinarjem, ki so sprejeli in širili teorije o "preseljevanju
Slovencev" in o njihovem "plemenskem sorodstvu" s Srbi in
Hrvati. Zato so morale njegove knjige, pisane sicer v nemščini, iz
domačih knjižnic. V uvodu svoje glavne knjige o slovanskem temelju
Evrope je zapisal: "Zavedam se, da je zanikanje trditve o
samoniklosti Slovanov ena izmed najhujših zmot oziroma znanstvenih
ponaredkov, kar jih je kdaj bilo." In dalje: " Slovence je
(treba) obravnavati kot najbolj ohranjeni ostanek evropske
predzgodovine. Najstarejši pisni spomenik Evrope, rune (venetska
pisava, moja opomba), so slovanskega izvora v sodobnem jezikovnem
pomenu…"
Ponovno je na Žunkoviča opozoril 1998
Leopold VERBOVŠEK s knjigo V SENCI ZGODOVINE, v kateri je Žunkovič
temeljito predstavljen kot začetnik slovenske venetologije, skoraj nič
pa ne zvemo o njem kot častniku, zgodovinarju, človeku. Ravno zato si
podpolkovnik Davorin Žunkovič zasluži vsestransko in objektivno
predstavitev v vojaškem, zgodovinskem in kulturološkem pogledu.
|