RODOSLOVJE - R10

Po objavljenem prikazu àrodovnika Korošakovih sem v Glasilu zgodovinskega društva iz Gornje Radgone nedavno pisal tudi o številnih duhovnikih iz te rodovine (1). Na kratko sem omenil dva – Alojza Sagaja in Jožefa Krajnca, ki sta bila Korošakova samo po materi. Ker skupaj s patrom Brunom – dr. Jožefom Korošakom, spadata v ljutomerski okoliš, ne bo odveč, če dodam še nekaj vrstic o rodoslovnih povezavah.

Vsekakor bo držalo, da devet duhovnikov iz ene rodovine pomeni, da je šlo za nekakšno družinsko tradicijo. Glede na to, pa tudi, ker sem bil ministrant, je moja pokojna mati predvidevala, da bom šel po njihovi poti, pa sem potem krenil na čisto drugo, vojaško stran. Večkrat mi je pripovedovala o mojem prapolstricu in duhovniku Jožefu iz Radoslavcev, ki je požrtvovalno skrbel za slepo mater. Ko pa sem prišel na vrsto za birmo, je izbrala birmanskega botra pri Sagajevih, saj je bil tudi njihov Alojz cenjen kot duhovnik v Hočah.

Od vseh Korošakovih duhovnikov osebno poznam, poleg dr. Bojana Korošaka, patra Bruna – dr. Jožefa Korošaka, človeka izredne širine in dobrote. Čeprav je rojen v Mariboru, se še vedno najbolje počuti v Grlavi, kjer domuje »Farkašev« rod. Ob njegovi biserni maši smo se zbrali v Grlavi, še prej pa avgusta 2003 sredi Prlekije, na Stari gori oziroma pri Svetem Duhu, kjer smo organizirali prvo srečanje vseh Korošakovih, saj je bila to tudi priložnost, da predstavimo novo knjigo Vinka Korošaka z naslovom Kmečka dinastija. Knjiga je nastala po mojem rodovniku Korošakovih, ki je pisatelja, prej inženirja gozdarstva in kriminalista, pritegnil, da je ustvaril romansirano zgodovino Korošakovih in Prlekije nasploh. Naneslo je, da smo se zbrali približno ob 500-letnici prvega zapisa o rodbini. Ob tej priložnosti je nastala tudi pričujoča fotografija novinarja Osteja Bakala, ki so jo njegovi hudomušni kolegi krstili kot »čudno druščino«, saj so na njej pisatelj – kriminalist, doktor teologije – frančiškanski pater in generalmajor – genealog! Vse to premore marsikatera rodovina, vendar je najvažnejše dejstvo to, da imajo mnoge rodbine svoje rodovnike, rodovina Korošakovih pa celo svoj roman! Na to smo seveda vsi ponosni.

JOŽEF KRAJNC (1876-1944)

Z biserno mašo patra Bruna smo se v Grlavi oddolžili spominu tudi vsem Korošakovim duhovnikom, tudi dvema, ki sta samo po materi spadala med Korošakove, Jožefu Krajncu iz Radoslavcev in Alojzu Sagaju iz Noršincev.

»Čudna druščina«, z leve: ing. Vinko Korošak,
pater Bruno – dr. Jožef Korošak in
Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju
(foto, Oste Bakal, avgust 2003)

Jožef Krajnc je bil rojen 6. februarja 1876 v Radoslavcih 21 pri Mali Nedelji, očetu Francu, po domače »Lukačev«, in materi Julijani, rojeni Korošak iz Berkovec 32.

Po ohranjenih cerkvenih knjigah sem uspel rodovnik »Lukačevih« v Radoslavcih sestaviti samo od leta 1722, kajti starejše cerkvene knjige so bile uničene ob napadu Krucev, ko sta zgoreli cerkvica in župnišče pri Mali Nedelji. Ker je bil poprej pri Mali Nedelji samo vikariat, sem s pomočjo krstnih knjig župnij pri Sv. Juriju ob Ščavnici in Sv. Antonu v Slovenskih goricah, uspel sestaviti tudi alternativni rodovnik Krajnčevih, po katerem bi se ta rodovina začela na Murskem Vrhu, kjer sem 1650 našel tudi prvega Krajnca v tem delu Prlekije! Pravim alternativni rodovnik, saj je pokojni Juš Makovec iz Murske Sobote (tudi Korošakov), uspel dokazati, da je praktično v vsaki vasi (vojaški obrambni naselbini) ob reki Muri ostal kakšen vojak iz Kranjske, ki se je poročil z domačinko! Namreč, prav priimek Krajnc je poleg Novaka in Horvata najbolj pogost priimek na Štajerskem. Nobeden pa nima enotnega prednika, saj je šlo za številne vojake iz Kranjske, ki so branili avstrijsko cesarstvo pred turškimi napadi. Vsi ti kranjski vojaki so imeli samo imena, ko pa so v krstne knjige začeli vpisovati tudi priimke, so Janezu, vojaku iz kranjske dežele, dodali Kranjez (Krainz), tistemu iz Hrvaške pa Hrovat (Horvat) in podobno. Nemški duhovniki so v tistih časih tako površno zapisovali priimke svojih slovenskih faranov, da sem samo v župnijskih krstnih knjigah Male Nedelje za rodbino »Lukačevih« našel 17 različic priimka, s tem da so prevladovale tri oblike, in sicer: Kranjez (Kranjec), Krainz (Krajnc) in Kranjc. Zato sem pogosto svetoval mladim rodoslovcem, naj vedno pazijo na »domače ime« in hišno številko (od 1770) in šele potem na zapisano obliko priimka, saj bi sicer nastala popolna zmešnjava.

Torej, če so Krajnčevi prišli iz Murskega Vrha v Radoslavce, potem se je njihov rodovnik začel 1728 s Kranjez Gregorijem, ki je umrl 8. 8. 1804 v Radoslavcih štev. 21. Bil je poročen s Katarino Lukač, pa je zato ostalo domače ime »Pri Lukačevih« oziroma »Lukačevi«. Iz posestnih listin, zlasti franciscejskih protokov, sem pozneje ugotovil, da so »Lukačevi« najprej živeli na številki 8, saj sta Krajnc Franc in Julijana zgradila hišo s številko 21 šele leta 1872 (ohranjena letnica nad vrati). Pozneje je hiša dobila številko 25, in ko je moški rod izumrl, se je na Krajnčevo domačijo priženil Dajčar Ludvik, njegov sin pa si je poleg zgradil novo hišo. Stara in prazna hiša pa še vedno kljubuje času!

Torej, Kranjez Gregorij je imel šest otrok. Na domačiji je ostal Krajniez Mathias, rojen 1771, ki je imel 14 otrok. Domačijo je prevzel Krajniez (tudi Krainz) Franz, rojen 1823. Bil je dvakrat poročen. Prva žena, Helena Slavič (moja praprababica), je umrla zelo mlada (44 let). Imela sta štiri otroke, med njimi pa je bil tudi moj praoče Franz, rojen 1852, oskrbnik križnih posestev pri Veliki Nedelji, medtem ko je mlajši brat Matjaž ostal na domačiji. No, medtem se je prapraoče Franz drugič poročil z Julijano Korošak iz Berkovec štev. 25, s katero je imel sedem otrok, med njimi tudi Jožefa, ki je pozneje postal duhovnik. Tako je na domačiji »Lukačevih« druga žena Julijana, dokler ni oslepela, skrbela za vseh devet otrok.

Jožef je osnovno šolo obiskoval pri Mali Nedelji, gimnazijo in teologijo pa v Mariboru. Verjetno se je zgledoval po drugih in je že kot bogoslovec zbiral ljudske pesmi okrog Sv. Jurija ob Ščavnici (2). Ker je bila moja babica (po materi) Frančiška Roškar Korošak znana ljudska pesnica (3), je zelo verjetno, da je mladi bogoslovec obiskoval mlado Roškarjevo šiviljo, kmalu zatem tudi botro ob posvetitvi. Namreč, 25. julija 1904 je bil Jožef posvečen v duhovnika. Prvo mašo je imel pri Sv. Juriju ob Ščavnici, kjer sta mu priči bila trgovec Alojz Korošak in Frančiška, roj. Roškar Korošak, iz Vidma štev. 2, moj dedek in babica po materini strani. Na skupinski fotografiji, ki sem jo nekako »podedoval«, so moji stari starši po očetu in materi, ki pa sta tudi prisotna, seveda še kot otroka (moj oče Franc je bil kasneje trgovski pomočnik pri Korošakovih v Vidmu, kjer je spoznal mojo mater, Marico). Na dvorišču Korošakovih še zdaj stoji gospodarsko poslopje, kjer so priredili kosilo za mladomašnika in povabljene. Ker je tudi Korošak Alojz prišel iz Berkovec, bil je Julijanin stric, so Korošakovi iz Berkovec in Vidma vzdrževali tesne stike s Krajnčevimi v Radoslavcih. Nazadnje so tudi sprejeli mojega očeta za trgovskega vajenca, skrbeli pa so tudi za polslepo Julijano, ki jo je na stara leta vzel k sebi sin Jožef. Umrla je na Ptuju 1921, vendar ni znano kje je bila pokopana (ali na Ptuju ali Mali Nedelji).

Novomašnik Jožef Krajnc, levo mati Julijana, desno pa priči Frančiška in Alojz Korošak ter oče Franc Krajnc
(izrez iz skupinske fotografije, julija 1904 pred župniščem pri Sv. Juriju ob Ščavnici)

V »Službeni kartoteki duhovnikov« za Jožefa Krajnca, ki sem jo dobil 29. 1. 1992 iz mariborske škofije, je natančno zapisano njegovo službovanje, in sicer:

• Galicija (ŽU Galicija pri Žalcu): 1. 9. – 30. 11. 1904;

• Sv. Peter »niže« Maribora (sedaj ŽU Malečnik): 1. 12. 1904 – 30. 4. 1909;

• Hoče: 1. 5. 1909 – 14. 11. 1910;

• Žetale: 1. 8. 1910 – 14. 11. 1916;

• Sv. Barbara (ŽU Sv. Barbare v Zgornji Koreni): 15. 11. 1916 – 30.6. 1919;

• Črešnjevec (ŽU Črešnjevec pri Slovenski Bistrici): 1. 7. 1919 – 31. 3. 1920;

• Št. Janž na Dravskem polju (ŽU Starše): 1. 4. 1920 – 31. 3. 1922;

• Na dopustu: 1. 4. 1922 – 31. 8. 1929 (Pravega razloga nisem mogel ugotovil. Verjetno pa je šlo za kakšen večji prekršek. Po nepreverjeni inačici naj bi mu farani »prepisali« tri hiše na Ptuju. V eni od njih naj bi zadnja leta živela oslepela mati Julijana, ki je umrla 1921. Kdo je Jožefove hiše podedoval po njegovi smrti leta 1944, nisem raziskoval. Vsekakor pa so cerkvene oblasti ugotovile, da »prepis« ni bil sporen, zato so Jožefu Krajncu znova dovolili duhovniško službovanje.

• Žetale: 1. 9. 1929 – 30. 6. 1930;

• Sv. Trojica (ŽU Sv. Trojice v Podlehniku, Haloze): 1. 7. 1930 – 30. 6. 1931;

• Št. Rupert v Slovenskih goricah (verjetno pri Štorah?): 1. 7. 1931 – 31. 1. 1936;

• Apače (pri Središču, Kidričevem): 1. 2. 1934 – 28. 2. 1937;

• Marija Snežna (ŽU Marija Snežna v Zgornji Velki): 1. 3. 1937 – 1941 (verjetno do začetka aprila);

• Prihova (ŽU Prihova pri Oplotnici) – 1941 (aprila naj bi ga Nemci zaradi sodelovanja z OF zaprli, kar je precej verjetno saj je bil njegov nečak Krajnc Milan – Zmago že tedaj »organiziran«)

• Djakovo, Hrvaška: 1941–1944 (izgnan z drugimi duhovniki, služboval v Slavonski Požegi);

• Zagreb: V bolnišnici Sester usmiljenk je bil na zdravljenju zaradi raka na grlu, kjer je 21. 9. 1944 tudi umrl. Verjetno je pokopan na pokopališču te bolnišnice.

V župnijski kroniki Male Nedelje je samo zapisano, da je bil Krajnc Jožef iz Radoslavcev štev. 21 duhovnik od 1904 do 1944. Zdi se mi, da bi kaj več zvedeli o njegovem delu in življenju, če bi si ogledali njegove zapiske v župnijskih kronikah, kjer je služboval. Pred leti mi je nekaj o tem (po telefonu) povedal župnik iz Prihove pri Oplotnici, z opravičilom, da nima časa prebirati »starih« zapiskov.

ALOJZ SAGAJ (1881 - 1948)

Alojz Sagaj je bil rojen 16. junija 1881 v Noršincih 5 pri Ljutomeru, očetu Francu, po domače »Lončarov«, in materi Ani, rojeni Korošak iz Berkovec 32, sestri že prej omenjene Julijane. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Ljutomeru, teologijo pa je študiral v Mariboru. Ker je bil izredno marljiv in prizadeven bogoslovec, je bil že po 3. letniku bogoslovja posvečen za duhovnika. To se je zgodilo 25. 7. 1904 v Ljutomeru, torej na isti kot njegov starejši kolega Jožef Krajnc!

Ali je njegova mati Ana vplivala na njegovo odločitev, da se bo posvetil duhovniškem poklicu, ne vemo. Zelo pa je verjetno, da so tudi pri Sagajevih v Noršincih razpravljali o petih duhovnikih iz Korošakove rodbine, saj so trije bili mrtvi, eden (Jakob) je služboval na Štajerskem, drugi (Jožef) pa je še študiral teologijo v Mariboru.

(Kliknite na sliko za povečavo!)

Za razliko od Korošakovih, je bil v Sagajevi rodbini Alojz prvi in edini duhovnik. To vem povsem zagotovo zaradi tega, ker sem tudi za to rodbinsko vejo v Noršincih izdelal rodovnik, po katerem je bil Sagai Gregorius, rojen okrog 1650 v Norsheniz, tudi najstarejši »Lončarjev« v Noršincih. Verjetno so se zares ukvarjali z lončarstvom, pa zato tudi takšno domače ime. Najprej so 1775 dobili hišno številko 5, sedaj pa imajo na tej veliki kmetiji številko 33. Gre za trdoživo in pridno rodovino, ki je že devet rodov domuje na tej kmetiji. Ana Korošak iz Berkovec štev. 25 se je priženila v Noršince 1880. Z možem Francom sta imela pet otrok. Najstarejši sin France je pozneje prevzel kmetijo, drugi sin Matija pa je 1916 padel kot avstro-ogrski vojak. Tretji sin Alojz, je postal duhovnik, za njegovo gospodinjo pa šla sestra Marija. Najmlajša hčerka Julika pa se je podala v svet kot guvernanta in se nazadnje znašla v Londonu. Z mojo materjo sta bili dobri prijateljici in sta si stalno dopisovali vse do njene smrti 1960.

Tudi Sagajevi so predstavljali zanimivo in številčno veliko rodbino, ki je bila prisotna v vseh vaseh v širši ljutomerski in križevski župniji. Prav zaradi te številčnosti sem se omejil samo na Noršince, pa še tam samo na določeno hišno številko. Seveda mi je žal, da sem izpustil izjemno priložnost, ker bi lahko zdaj zelo verodostojno povedal iz katere veje Sagajevih izvirata dva generala, katera sem uvrstil v svojo novo knjigo z naslovom Slovenska vojaška inteligenca (4).

Iz »Službene kartoteke« je razvidno službovanje Alojza Sagaja:

• Laporje, kaplan, 1. 8. 1905 – 10. 11. 1905 (posvečen v duhovnika 25. 7. 1904 v tretjem letniku bogoslovja, pa je verjetno do 1. 8. 1905 končal še četrti letnik bogoslovja);

• Začasna upokojitev (razlog ni znan, verjetno kakšna bolezen): 10. 11. 1905 – 10. 5. 1906;

• Laporje, kaplan, 11. 5. 1906 – 31. 1. 1910;

• Sv. Lovrenc na Dravskem polju (Lovrenc na Dravskem polju), 1. 2. 1910 – 29.2. 1916;

• Isto, provizor, 1. 3. 1916 – 31. 5. 1915;

• Isto, kaplan, 1. 6. 1916 – 14. 12. 1917;

• Št. Janž na Dravskem polju (ŽU Starše), kaplan, 15. 12. 1917 – 30. 4. 1919

• Isto, provizor, 1. 5. 1919 – 31. 8. 1919;

• Isto, župnik, 1. 9. 1919 – 30. 4. 1924;

• Hoče, nadžupnik, 1. 5. 1924 – 23. 4. 1941; od 1. 6. 1924 dekan za dekanijo »Dravsko polje«, od 18. 7 1930 pa konzistorialni svetovalec škofu;

Izpisek iz kronike nadžupnije Hoče:
»Za naslednika rajnega g. dekana je bil imenovan g. Alojzij Sagaj, župnik v Št. Janžu na Dravskem polju, ki je bil inštaliran v knezoškofijski kapeli v Mariboru od prevzvišenega nadpastirja mons. Dr. Andreja Karlina. Dne 3. 5. je zapustil Št. Janž, spremljan od šentjaščanov do sv. Miklavža, kjer je bila ločitev s težkim srcem. Veličasten sprejem so priredili hoški župljani novemu nadžupniku z jezdeci, godbo in slavoloki ter pozdravnimi govori. Dne 4. 5. 1924 je v cerkvi predstavil faranom novega stalnega dušnega pastirja stolni župnik g. Franc Moravec iz Maribora.«

• Dne 10. 1. 1946 je škofijskemu ordinariatu v Mariboru poslal dopis glede statistike izgnanih duhovnikov in napisal naslednje: »Podpisani je bil aretiran dne 23. 4. 1941 ter dne 5. 7. 1941 preseljen v Požego v Slavoniji, kjer je ostal do 30. 9. 1941. Od 1. 10. 1941 do 31. 7. 1945 je služboval v samostanu Nazaret sester predragocene Krvi Jezusove pri Banja Luki kot katehet na osnovni šoli s pravico javnosti in kot spovednih redovnic. J. Sagaj, dekan. l.r.«

• Hoče, župnik in dekan, 31. 7. 1945 – 17. 4. 1948. Umrl je 17. 4. 1948 v mariborski bolnišnici zaradi raka na prostati, pokopan pa je v Hočah 20. 4. 1948.

Izpisek iz kronike nadžupnije Hoče:
»Dne 17. aprila 1948 je v splošni bolnici v Mariboru umrl preč. g. Alojzij Sagaj, nadžupnik in dekan v Hočah. Operiran je bil na mehurju in nekaj dni po tej operaciji umrl. Prepeljan je bil v Hoče.
Pogreb se je vršil dne 20. aprila ob 10 uri dopoldne. Sprevod je vodil stolni kanonik iz Maribora preč g. dr. Ivan Žagar ob asistenci stolnega župnika g. msgr. Mihaela Umek, kanonika dr. Jožefa Mirt in kanonika č. g. Rudolfa Janežič. Vseh duhovnikov je bilo v spremstvu 62.
Farani so spomin na svojega rajnega g. župnika in dekana počastili z molitvijo in lepimi venci.«

Dekan Aloj Sagaj ima na hoškem pokopališču lep spomenik. Ob njem je pokopana tudi njegova zvesta sestra in gospodinja Marija Sagaj. Med okupacijo ga je čakala v Hočah, umrla pa je kmalu za bratom. Bila sta primer neizmerne ljubezni med bratom in sestro. Takšni so Sagajevi!

Večkrat se oglasim v Noršincih.

VIRI:

• MLADINA, Bruno - Jožef Korošak, intervju, Ljubljana, 20. 4. 1990

• Škofijski arhiv Maribor, kopije dela kronike nadžupnije Hoče za dekana Sagaj Alojza, Maribor, januar 1992

• Škofijski arhiv Maribor, kopija duhovniške kartoteke in krstnega lista za Krajnc Jožefa, Maribor, maj 1992

• Župnijska kronika – Mala Nedelja in Status Animarum, osebni pregled, Mala Nedelja, april 1993

• Škofijski arhiv Maribor, kopija duhovniške kartoteke za Sagaj Alojza, Maribor, 20. 1. 1995

• Oste Bakal, fotografija, Stara gora, julij 2003.

(1) Marijan F. Kranjc, Duhovniki iz rodovine Korošakovih, Glasilo, Zgodovinsko društvo Gornja Radgona, štev. 1-2, Gornja Radgona, 2003
(2) Krajnc Katja, Zbiralci in pevci ljudskih pesmi na slovenskem severovzhodu, Glasilo 1/2000, stran 36
(3) Marijan F. Kranjc, Frančiška Roškar – Korošak, prleška ljudska pesnica, Glasilo 1-2/2003 in »Vojaška pesem od Hercegovine 1883«, Frančiška Roškar – Korošak, prleška ljudska pesnica, Vojnozgodovinski zbornik štev. 10,  Logatec, 2002
(4) Sagai Johann, generalmajor avstro-ogrske vojske (1918) in Sagai Viktor, generalštabni polkovnik avstro-ogrske (1915) in generalmajor avstrijske vojske (1922).