àenglish summary

SPOPAD NIZKE INTENZIVNOSTI
(generalska naloga)
Avtor je na osnovi svoje generalske naloge pripravil strokovno publikacijo, ki je presenetljivo aktualna glede na današnje "teroristične vojne". Ob zagovoru je naloga vznemirila vrh JNA.

NAROČILO KNJIGE

 publicistika
 članki
 zanimivosti
 projekti
 english summaries
 rodoslovje
 o avtorju
 povezave
 

Preglejte še:

• àDiplomska naloga (kazalo v srbskem jeziku)
• àSODOBNE VOJAŠKE DOKTRINE

Uvodne opombe

Doktorji, magistri in specialisti znanosti lahko svoje pisne diplomske dosežke (po SSKJ: doktorska disertacija, magistrsko delo in specialistična naloga) prikažejo tudi kot publicistične dosežke oz. kot vire ali literaturo.

Čin generalmajorja je bil v bivši JLA (SFRJ) enakovreden doktoratu znanosti, pa so bili tako tudi nekateri formacijski položaji v štabih in poveljstvih OS (oboroženih sil) SFRJ alternativni: doktor znanosti – generalmajor. To je veljalo predvsem za nekatere strokovne vodstvene funkcije (v politični sferi, na tehničnem področju in podobno). Seveda pa za poveljniške dolžnosti od divizije do armade oz. načelnika GŠ to ni veljalo. Konkretno: za načelnika politične uprave Zslo je bil formacijski položaj alternativen: generalmajor – doktor politoloških znanosti, vendar pa je za poveljnika divizije vedno veljalo samo: generalmajor. Seveda so posamezni poveljniki postali tudi doktorji ali magistri vojaških znanosti, vendar je bil to za poveljniške dolžnosti samo nekakšen osebni dosežek, razen v šolskih in raziskovalnih inštitucijah. Tako je bil moj dober znanec M. S. kot stotnik tudi magister filozofije na dolžnosti poveljnika gardne čete!

Ker so bile v JLA vse generalske naloge pa tudi doktorati in magisteriji zaupne narave, jih njihovi avtorji iste niso mogli javno objavljati niti uvrščati v sedanji sistem Cobiss-a. Možna je bila samo uporaba znotraj vojaškega sistema, preko t. i.. »dokumentacijskega centra«, kjer smo lahko dobili tudi najbolj zaupne materiale.

Ker so z razpadom JLA prenehali veljati omejitveni faktorji zaupnosti, sem se odločil prevesti in objaviti svojo generalsko nalogo iz leta 1989. Ta je iz dveh delov (izpitov), in sicer:

• praktičnega dela (izpita) z naslovom Poveljniško potovanje v vlogi poveljnika korpusa, ki sem ga uspešno (opisna ocena) opravil pred komisijo: predsednik, generalpodpolkovnik Andrija Rašeta, načelnik štaba 5. vojaškega območja v Zagrebu in članov –  generalmajorjev Mihail - Milana  Pavičića, namestnika načelnika Varnostne uprave Zslo v Beogradu in  Daneta Popovića, poveljnika 14. korpusa v Ljubljani. Tema praktičnega izpita mi je bila sporočena 27. 1. 1989, izpit pa sem opravljal od 22. do 26. 5. 1989 na smeri Ogulin–Otočac–Gospić–Delnice, torej sem imel za priprave na razpolago štiri mesece. Uspešno opravljen praktični del izpita je bil tudi pogoj za pristop k teoretičnemu delu izpita za čin generalmajorja;

• teoretičnega dela (izpita) z naslovom Vpliv doktrine »spopada nizke intenzivnosti« na bojno izgradnjo JLA, ki sem ga opravil s prav dobro oceno pred komisijo: predsednik, admiral Stane Brovet, namestnik zveznega sekretarja za ljudsko obrambo v Beogradu, članov generalmajorja  Mihaila - Milana Pavičića, namestnika načelnika Varnostne uprave Zslo v Beogradu in mentorja generalmajorja prof. dr. Radovana Radinovića, načelnika Centra za strateške študije v JLA (namesto umrlega generalmajorja Miraža Stožinića, člana tega Centra). Tema teoretičnega izpita mi je bila sporočena 19. 12.  1988, moral pa sem jo predati do 10. 10. 1989, kar pomeni, da sem imel za priprave nekaj manj kot deset mesecev. Izpit sem opravljal 14. 11. 1989 od 8. do 11. ure v Beogradu.

Iz sestave obeh izpitnih komisij je mogoče sklepati, da bolj vrhunskih komisij drugi kandidati prav gotovo niso imeli. To posebej velja za teoretični del izpita, kjer sem skušal uveljaviti nekatere inovativne zamisli glede bojnega delovanja v spopadih nizke intenzivnosti (v dogovoru s pokojnim mentorjem generalmajorjem Stožinićem, ki je bil uveljavljeni specialist za vse vidike »specialne vojne«), vendar sem v končnem tekstu po nasvetu prof. dr. Radinovića, generalmajorja, novega mentorja in strokovnjaka za strateške probleme, izpustil predloge o reorganizaciji vodenja in poveljevanja na strateškem nivoju, novi in decentralizirani organizacijsko-formacijski strukturi in integriranem obveščevalno-varnostnem delovanju, ker menda niso spadali v kontekst naloge. Zaradi zanimivosti teh predlogov bom prikazal tudi prvotni tekst (izbrisan, v oklepajih [ ]) in korigirani del naloge (dopisan, v oklepajih ⌠ ⌡). Kasneje je naslednica JLA – Vojska Jugoslavije nekaj teh predlogov celo uresničila (ukinitev poveljstva VL in PZO, prenehanje proizvodnje podmornic, integracija obveščevalnih in varnostnih organov).

Ali se je v ozadju moje teoretične naloge dogajalo kaj zanimivega, sicer ne vem natančno, vendar pa so me nekateri indici opozarjali, da gre za resne zadeve. Namreč, v sami nalogi sem dosledno zagovarjal Titova načela koncepcije SLO in DSZ, inovirano pa kot edini odgovor na ameriško doktrino spopada nizke intenzivnosti! Ker sem sredi leta 1989 že vedel za nekatere »popravke« oziroma celo negiranje Titovih načel, sem seveda premišljeno navajal citate zadnjih dveh državnih sekretarjev za ljudsko obrambo – admirala Mamulo in generala Kadijevića, ki sta podpirala Titovo koncepcijo! Kot je zdaj znano, je GŠ OS SFRJ že prikrito pripravljal revizijo Titove koncepcije SLO in DSZ …

Svojo teoretično nalogo sem v dveh primerkih poslal Komisiji za izpit generalmajorja – kontraadmirala. Skupina visokih častnikov je bila zadolžena, da prispele naloge pregleda in mentorjem sporoči svoje mnenje. Mojo nalogo je »obdeloval« polkovnik Radovan Tomanović, ki mi je že prej pomagal z izborom materiala in raznimi nasveti. Osebno se nisva poznala, vendar sva v medsebojnih stikih (pisnih, telefonskih) hitro vzpostavila korektne in prijateljske odnose. Tako mi je med drugim sporočil: »Pregledal sem nalogo. Delo je zelo kvalitetno. Že sedaj se lahko oceni z visoko oceno«. Po nekaj konkretnih pripombah je polkovnik Tomanović zaključil: »Počakajte pripombe mentorja (generala Stožinića), pa potem popravite tekst. Večjih pripomb ne bo. Že sedaj se lahko naloga oceni z odličnim. Mirno lahko greste na počitnice!«

V začetku avgusta 1989 sem zvedel, da je generalmajor Stožinić umrl. Med drugim sem prosil, naj mi sporočijo njegove pisne pripombe, vendar odgovora nisem dobil. Namesto generala Stožinića je bil 22. 8. 1989 z ukazom generalpolkovnika Veljka Kadijevića, zveznega sekretarja za LO, za novega mentorja imenovan prof. dr. Radovan Radinović, generalmajor, načelnik Centra za strateške študije. Dne 25. 8. 1989 sem generalu Radinoviću poslal pismo s predlogom, kako končati z delom na nalogi, saj sem potreboval pisne pripombe mentorja. Pripomb nisem dobil, zato sem 1. 10. 1989 poslal teoretično nalogo na naslov izpitne komisije za čin generalmajorja – kontraadmirala v Beograd.

Dne 12. 10. 1989 sem prejel vabilo na izpit, ki je bil določen za  dne 14. 11. 1989.

30. 10. 1989 sem prejel pisne pripombe izpitne komisije, ki je sicer mojo nalogo ocenila kot zelo aktualno v teoretičnem, doktrinarnem in praktičnem pogledu. Komisija je menila, da so zgradba, strokovnost, stil in metode obdelave na visokem strokovnem nivoju, torej, da sem probleme doktrine spopada nizke intenzivnosti obdelal zelo strokovno in kvalitetno, vendar da moram izpustiti nekatera nesprejemljiva stališča, kakor tudi dele, ki ne spadajo v kontekst naloge. Zaradi časovne omejitve (14 dni do izpita) sem moral pisne korekcije (vsega je šlo za 2,5 strani) prinesti s seboj in neposredno predati izpitni komisiji, sekretar pa bi te popravke vnesel v oba uradna primerka, ki se hranita v Cossisu.

Dne 14. 11. 1989 sem od 8. do 11. ure zagovarjal svojo teoretično temo. Po krajšem posvetu mi je bila izročena diploma z izpitno oceno »prav dobro«! Člane komisije sem pogostil z viskijem, ki sem ga prinesel s seboj, popoldan sem nadaljeval pot iz Beograda v Bitolj na novo delovno mesto načelnika štaba 41. korpusa.

Pot do generalskega položaja in uspešno opravljena oba generalska izpita je bila dolga točno 32 let. Že v vojaški akademiji so nam razlagali, da vsak podporočnik lahko postane general, pri tem pa so nam risali piramide, kot matematični dokaz, da se bo enemu od (200) podporočnikov iz leta 1957 uspelo prebiti na vrh te piramide in postati general (dejansko štirje iz 10. razreda VA JLA smo uspeli, od tega dva Slovenca). Vendar so nam hkrati še poudarjali: Vsak dan moraš biti najboljši! Že po dveh letih sem v Bileći dvakrat osvojil naziv najboljšega vodnega poveljnika, in uspehi so se kar nadaljevali ... Šolo tujega jezika (angleščino) sem leta 1962  končal z odličnim uspehom. Tudi Višjo vojaško akademijo sem opravil z odličnim uspehom in bil oproščen opravljanja majorskega izpita. Seveda so bile tudi redne ocene funkcionalnega dela najpogosteje izredno visoke, zato sem postal kandidat za Šolo ljudske obrambe. Ko sem tudi to šolo 1980 opravil z odličnim uspehom, sem vedel, da bom prej ali slej dobil generalski položaj, na katerem bom moral v dveh letih doseči najvišjo oceno, šele nato pa bom postal kandidat za generalski izpit.

Kot načelnik varnostnega oddelka 9. armade sem pričakoval, da bom postavljen za načelnika varnostnega oddelka 5. vojaškega območja v Zagrebu (sodeloval sem pri formiranju), za katerega je bil predviden alternativni položaj polkovnik/generalmajor. Ker predlog ni bil sprejet, sem bil leta 1987 postavljen za načelnika operativno-učnega oddelka poveljstva 9. armade, naslednje leto pa sem bil vodja skupine za razpustitev 9. armade na generalskem položaju, neposredno podrejen poveljniku 5. vojaškega območja v Zagrebu.

V tistem obdobju je veljal nacionalni ključ tudi za generale (leta 1989 povišani trije Slovenci – Vidmar, Rožič in Kranjc, vsi trije Marijani), vendar sem le jaz ostal brez podpore slovenskega politično-partijskega vodstva (Republiškega komiteja za SLO in DSZ). O tem sem pisal v Balkanskem vojaškem poligonu, zato se ne bi želel ponavljati. Tako nisem bil republiški (slovenski) kandidat za generala, temveč sem ostal kandidat Varnostne uprave Zslo! Praktično pa je to pomenilo, da ne morem pričakovati generalskega položaja v Sloveniji, kar se je dejansko tudi zgodilo. Moral sem v Makedonijo, tako kot je moral moj pokojni oče, ko je bil leta 1932 kazensko premeščen v Kumanovo. V Makedoniji so me sprejeli prisrčno kot tam rojenega Slovenca, pri odhodu naslednjega leta pa so mi celo podelili zlato značko TO za zasluge!

V čin generalmajorja sem bil povišan dne 22. 12. 1989 na položaju načelnika štaba ter hkrati namestnika poveljnika 41. korpusa v garniziji Bitolj. Ukaz je podpisal dr. Janez Drnovšek, tedanji Vrhovni poveljnik OS SFRJ.

Strnjeni del teoretične naloge sem zatem objavil v glavnem strokovnem glasilu JLA, Vojnem delu štev. 5–6/1990 z naslovom Sodobne vojaške doktrine – spopad nizke intenzivnosti, str. 59–85.  Članek je bil objavljen na uvodnem mestu in sem ga že podpisal kot »generalmajor v pokoju«. Recenzija je bila zelo ugodna. Tako je prof. dr. Radovan Radinović, generalmajor, sicer moj mentor, ocenil, da je »članek napisan zelo strokovno«, polkovnik (generalmajor) Vladimir Brdar, specialist za varnostno-obveščevalno problematiko, pa je celo dodal, da gre za »avtentično, metodološko konsistentno in kreativno znanstveno delo, v katerem general Kranjc daje znaten prispevek k proučevanju fenomena spopada nizke intenzivnosti.« Zato sem prevod članka dodal svojim vojaško-varnostnim zapisom z naslovom Balkanski vojaški poligon, ki je objavljen v reviji Borec 1998 kot temeljni prispevek. Članek je bil v sodobni slovenski vojaški oz. obramboslovni publicistiki sprejet z različnimi mnenji. Nekateri so na njegovi kritiki pisali magisterije in strokovne prispevke, drugi so ga spodobno citirali ali pa samo navajali kot vir.⁽¹⁾

Čeprav se je Slovenija medtem znašla v koalicijskem Nato paktu, bo vseeno držalo, da se je leta 1991 osamosvojila tudi na principih doktrine SLO in DSZ oziroma da je doživela tudi trenutke novo porajajoče se vojaške doktrine spopada nizke intenzivnosti. Velja pa si zapomniti, da je nekdanja (jugoslovanska) doktrina SLO in DSZ še vedno predmet številnih vojaško-teoretičnih raziskav in za določene države (neuvrščene, nevtralne) še vedno edino sprejemljiva obrambna doktrina. Torej še ne sodi na »zgodovinski odpad«. Najbolj pregrešne dele o t. i. »deterentu« (odvračanju) sem izpustil tudi iz tega teksta, da me ne bi kdo obtožil, da sem delil napotke Al Kaidi in drugim nasprotnikom ameriškega intervencionizma.

Po slovenski osamosvojitvi sem se odzval pozivu Mors-a vsem slovenskim generalom in admiralom, da svoje generalske naloge predajo oz. posredujejo novoustanovljeni Upravi za strateške študije. Ker se mi je zdela naloga zanimiva tudi za tedanjo Visoko šolo za notranje zadeve, sem kopiji naloge (brez zadnjega zaupnega dela) predal »znancem« na obeh naslovih. Takrat Slovenija še ni bila mednarodna priznana, zato sem pač moral biti previden!

Sedaj objavljam obe generalski nalogi (praktično in teoretično) brez omejitev, na internetnih straneh, pa tudi kot publikacijo, ki bo evidentirana v Cobissu. Zdi se mi povsem upravičeno, saj sem našel teoretični odgovor na sodobno in ofenzivno vojaško doktrino (spopad nizke  intenzivnosti) – inovirano (Titovo) doktrino SLO in DSZ!  Zdi se mi, da je šlo za generalsko nalogo, ki je vznemirila vojaški vrh JLA⁽²⁾, pozneje pa je tudi močno vzburila ameriško vojaško obveščevalno službo (Dio), menda pa tudi Cio. Nevtralne in majhne države pa so bile ohrabrene glede možnosti svoje obrambe. Nekje sem zapisal, da državni terorizem vzpodbuja ekstremni individualni, fanatični verski in fundamentalistični terorizem. Dejstva potrjujejo, da se bodo Američani po Vietnamu morali kmalu umakniti tudi iz Iraka, saj je očitno, da jim »demokratizacija« (gospodarjenje z nafto!) ni uspela! Nekaj podobnega se dogaja tudi v Čečeniji.

Predvsem pa sem zadovoljen, da je sintagma »spopad nizke intenzivnosti« vpeta tudi v najnovejšo slovensko vojaško doktrino.
 

(1)Vojaška zgodovina, 1/2004, Ljubljana –Vojna za Slovenijo, simpozij 26.–27. 11. 2002, podpolkovnik Karlo Nanut, Somrak generalov (2. del), str. 22–23 - é

(2) Marijan F. Kranjc, Balkanski vojaški poligon, 1998, Ljubljana, str. 327, sem zapisal: „Šele v avgustovski (1990) izredni številki Vojnega dela smo lahko brali obširno razpravo z naslovom Dograditev splošne ljudske obrambe v luči sprememb v svetu in Jugoslaviji. Glavni referat pod naslovom Spremembe v sodobnem svetu in njihove implikacije na dograditev koncepcije splošne ljudske obrambe in oboroženih sil SFRJ je podal generalmajor prof. dr. Radovan Radinović (tudi moj drugi mentor za teoretično generalsko nalogo). Bil je odličen analitik in njegova stališča so najpogosteje prevladala pri strateških vojaško-političnih ocenah. Kot primer samo navajam njegovo oceno o TO, po kateri bi v krizni situaciji "izrazile popolno lojalnost" republiškemu vodstvu! Zato je verjetno potem tudi sledil tisti ukaz o odvzemu orožja nekaterim TO. General Radinović je bil kot načelnik inštituta za strateške študije JLA tudi osnovni kreator vojaške politike in zato tudi osovražen v nekaterih sredinah. Baje mu že očitajo zgrešene vojaško-politične in strateške ocene“.
Sredi leta 1990 je bila objavljena DOKTRINA TO OS SFRJ, ki je dejansko pomenila revizijo SLO in DSZ, da ne omenjam neutemeljenih obtožb na račun maršala Tita kot tvorca doktrine SLO in DSZ - é

POJASNILO BRALCEM KNJIGE

Moj članek z naslovom Sodobne vojaške doktrine – spopad nizke intenzivnosti, ki je bil objavljen v glavnem strokovnem glasilu JLA, Vojnem delu štev. 5–6/1990, celo na uvodnem mestu, z zelo pozitivno recenzijo, naj bi predstavljal tudi smerokaz za bodoče pisce s področja te tematike. Taka je bila vsaj navada, četudi sem se oktobra 1990 kot pisec predstavil v dejanski vlogi – »generalmajor v pokoju«.

Zaradi dogodkov, ki so sledili v obdobju 1991–1995, seveda nisem zasledoval teoretičnih razpravljanj o doktrini spopada nizke intenzivnosti, razen posameznih informativnih poročil, v katerih je omenjano, da so imeli posamezni oboroženi boji in spopadi na tleh bivše Jugoslavije značaj spopadov nizke intenzivnosti. Zato sem v svoji knjigi Balkanski vojaški poligon, ki je izšla 1998 v reviji Borec, tudi objavil slovenski prevod omenjenega članka iz Vojnega dela.

Na prošnjo zdaj že pokojnega Franca Peterka, upokojenega generalmajorja, predsednika slovenske sekcije Zveze borcev NOV v Beogradu, sem primerek knjige poslal tudi svojima bivšima predavateljema v šolskem Vojaško varnostno-policijskem centru v Pančevu, polkovnikoma Dušanu Viliću in dr. Bošku Todoroviću. S povratno pošto sem ob koncu leta 1998 dobil njuno knjigo z naslovom Krize – Izazivanje i usmeravanje kriza (Krize – Izzivanje in usmerjanje), Beograd, 1997.

Ker njuna knjiga govori predvsem o spopadih nizke intenzivnosti v bivši Jugoslaviji, nikjer pa ni omenjen moj članek v Vojnem delu iz leta 1990 (omenjen je neki Dogu K. kot avtor spisa o strategiji spopadov nizke intenzivnosti), sem seveda vprašal, kaj je vzrok za takšno ravnanje. Polkovnik Vilić mi ni odgovoril neposredno, temveč mi je poslal kopijo skripte avtorja Dogu K. (1990) z naslovom Strategija nizke intenzivnosti in oblike ogrožanja SFRJ, v izdaji Centra vojaških šol v Beogradu. Seveda je šlo za interno skripto CVŠ, poslano kot prijateljsko (ilegalno) »darilo«! Takoj sem razumel, da so namesto mene, ki sem septembra 1990 na lastno zahtevo zapustil JLA, morali ustvariti povsem novi vir podatkov o doktrini spopadov nizke intenzivnosti. Tudi na nacionalni ravni, pa čeprav nižjega po rangu (činu) in strokovnosti!

Moj članek iz leta 1990 je bil v sodobni slovenski vojaški oz. obramboslovni publicistiki sprejet z različnimi mnenji. Eden od bivših delavcev Sdv oziroma Vis, Zoran Krunić, je na njegovi kritiki postal leta 1997 celo magister politoloških znanosti, spodobno pa sta ga pozneje citirala Anton Bukovnik iz Mnz in (pod)polkovnik Karlo Nanut iz SV. Seveda je o nekaterih vidikih ameriške doktrine spopada nizke intenzivnosti, predvsem pomorskih, edini v Sloveniji pisal kapitan SV in prof. dr. Anton Žabkar, predavatelj na FDV. V ostalih delih bivše Jugoslavije je o spopadih nizke intenzivnosti napisanih ogromno število razprav in člankov, vendar nihče ni omenjal mojega članka v Vojnem delu iz leta 1990!

Ko sem konec leta 2006 zasledil, da je tudi SV vnesla v svojo vojaško doktrino sintagmo spopada nizke intenzivnosti, sem se odločil, da v samozaložbi izdam svojo generalsko nalogo pod naslovom Spopad nizke intenzivnosti – generalska naloga, Maribor, Pro-Andy, 2007, seveda z željo, da predstavim izvirne ameriške in svoje poglede. Obenem pa sem Vojaškemu muzeju SV predal (srbski) prevod ameriškega pravila FM–100–20, Low Intensity Conflict, 1981.

Zaradi iskanja resnice o usodi mojega članka v Vojnem delu iz leta 1990 kakor tudi zaradi vsebine skripte avtorja Dogu K., menim, da je moja dolžnost, da v tem pojasnilu navedem naslednje:

Moja originalna generalska naloga, brez 2,5 strani popravkov, se trenutno nahaja v bivšem vojaškem dokumentacijskem centru v Beogradu, v Balkanski ulici. Verjetno gre za primerek, ki ga je imel predsednik izpitne komisije admiral Stanislav Brovet (podčrtovanje s svinčnikom je bila njegova navada). Kje sta ostala dva primerka, uslužbenki knjižnice ni znano, še manj pa, kje sta dva popravljena izvoda. Podatke je septembra 2007 dobil moj kolega M. S. iz Beograda. Tudi mojega članka v Vojnem delu iz leta 1990 vse do danes ni nihče citiral v Vojnem delu, kar sem ugotovil s preverjanjem po internetu.

Za Dogu K. sem po internetu ugotovil, da je bil leta 1990 podpolkovnik, verjetno na službi v II. Upravi GŠ, saj je bil »neki« Dogu Mihe Kosta 22. decembra 1991 povišan v čin pehotnega polkovnika, pozneje (2006) pa se pojavlja kot pisec dodatnega besedila Petkovićeve knjige Srbski obveščevalci do polkovnika Apisa. Kolega M. S. je v krogu bivših obveščevalcev še ugotovil, da je bil Dogu Kosta, po nacionalnosti Romun, na službi v II. Upravi GŠ JNA, da je bil pred letom 1990 pomočnik vojaškega atašeja v Grčiji, zatem pa predavatelj predmeta obveščevalnih služb v CVŠ. Kot polkovnik je bil upokojen 1998, sedaj pa živi v Vojvodini.

Iz seznama objavljene literature za svojo skripto, napisano leta 1990, podpolkovnik Dogu Kosta ni nikjer omenil mojega članka iz Vojnega dela, niti generalski nalogi pokojnega Miraža Stožinića niti moje. Navedel pa je literaturo, ki bi jo lahko leta 1988 GŠ JLA posredoval meni pri pisanju moje naloge, saj je to očitno po letnicah izdaje – pridobivanja let-te s strani II. Uprave GŠ JLA. Zato jo tudi v celoti navajam:

• bojno pravilo KoV ZDA FM 100–20, januar 1981, »Low Intensity Conflict« (Spopad nizke intenzivnosti) – imel;

• priročnik KoV ZDA (brez oznake FM) 100–39, december 1984, »Low Intensity Conflict« (Spopad nizke intenzivnosti);

• priročnik KoV ZDA FC (?) 100–20, maj 1986, »Low Intensity Conflict« (Spopad nizke intenzivnosti);

• skripta za slušatelje Vojne šole KoV ZDA, september 1986, Theater planning and operations for Low Intensity Conflict environments (Prostor na katerem se načrtuje izvajanje spopada nizke intenzivnosti);

• David J. Dean, Vloga vojaškega letalstva v spopadu nizke intenzivnosti, 1986, Informativni bilten, prevod CVVŠ VL in PZO OS SFRJ štev. 18/1989 – imel podoben članek istega avtorja iz 1985;

• poročilo z znanstvenega srečanja na temo »Proceedings of the Low Intensity Warfare« (Razprava o vojni nizke intenzivnosti) na univerzi za nacionalno obrambo ZDA, Washington, 14.–15. januar 1986;

• poročilo obrambnega ministra ZDA Caspera Weinbergera v Kongresu ZDA, januar 1987 – imel iz leta 1985

• Članek iz Bele hiše »National Security Strategy of the United States – Low Intensity Conflict« (Nacionalna varnostna strategija ZDA – Spopad nizke intenzivnosti), januar 1987;

• Anual Report to the Congress for 1989 (Letno poročilo Kongresa za leto 1989), 1989;

• avtorji polkovnika dr. Petar Knežević in Mićo Selić ter podpolkovnik dr. Ejub Kučuk, študija I. Uprave GŠ JLA »Specialna vojna proti SFRJ«, december 1981 – imel knjigo, pravilo iz leta 1982;

• znanstveni seminar na temo »Distančno delovanje«, COSSIS »Maršal Tito«, Beograd, junij 1987 – imel članek polkovnika Matović Rista, 1987;

• Doktrina spopada nizke intenzivnosti ZDA, Zbirka prevedenih člankov štev. N–1047, COSSIS »Maršal Tito«, Beograd, 1990;

• polkovnik Valerl (?) Žebeljan, Specialne sile nekaterih držav NATO in Avstrije, priročnik Centra VVŠ Kov JLA, 1989;

• obveščevalni bilteni II. Uprave GŠ JLA (OS SFRJ): 4/1986 – Ameriško–libijski odnosi in oboroženi spopadi, 8/1987 – Vojaška strategija in doktrina ZDA, 9/1987 – Ameriška stališča o spopadih nizke intenzivnosti, 7/1988 – Uporaba OS ZDA v spopadih nizke intenzivnosti.

Nameraval sem predstaviti skrajšano vsebino skripte podpolkovnika Dogu K, vendar tega ne bom storil iz dveh preprostih razlogov, in sicer:

• v skripti je toliko napačnih podatkov, da bi porabil preveč prostora samo za medsebojno primerjavo. Naj navedem samo tri osnovne napake: V začetnim pravilu FM–100–20 je govor o doktrini, ne pa o strategiji. Tipološko je doktrina spopadov nizke intenzivnosti razdeljena na dva tipa: B in A, ne pa na I. in II., in nazadnje, po svoji intenzivnosti so spopadi (konflikti) razdeljeni na I. fazo – latentni ali začetni upor, II. fazo – gverilsko vojno in III. fazo – manevrsko vojno, ne pa na Gverilo–I, Gverilo–II in Gverilo–III. Manjših napak ne bom omenjal (FC–100–38, verjetno FM–100–30, saj pravilo s številko 38 sploh ni registrirano, itd.);

• razpravljati o razlikah med navadno skripto, ki jo je napisal neki podpolkovnik iz obveščevalne službe, ki je bil leta 1990 predavatelj v Centru vojaških šol v Beogradu, in teoretičnim ter strokovnim člankom, dejansko pa povzetkom generalske naloge, ki je bila ocenjena s prav dobro oceno, bi bilo brezplodno početje. Ne podcenjujem znanja in sposobnosti podpolkovnika Dogu Koste, vendar menim, da so metodološki razlogi in kvaliteta »proizvodov« tako različni, da se enostavno ne moreta primerjati. Končno, podpolkovnik Dogu je imel na razpolago tako kvalitetne vire neposredno iz ZDA in obveščevalne uprave GŠ JLA, da bi res lahko napisal kvalitetno skripto, kar pa mu ni uspelo. Dokaz je dejstvo, da sta polkovnika Dušan Vilić in dr. Boško Todorović v svoji knjigi Krize – Izzivanje in upravljanje s krizami, ki sta jo izdala šele 1997, veliko spretneje uporabljala dragocene vire in literaturo, ki jih je navedel podpolkovnik Dogu.

Postavlja se vprašanje, zakaj leta 1988 nisem dobil virov – literature, ki jih je uporabil podpolkovnik Dogu Kosta za svojo skripto? Ali je II. Uprava GŠ JLA zares lahko zadržala navedeno gradivo za svojo interno skripto, ni jih pa dala kandidatu za generalski čin? Kdo je o tem odločal?

Nekatere stvari so že povsem jasne. Tako mojega članka, še manj pa generalske naloge, nista smela (hotela) uporabiti niti moja profesorja Vilić in Todorović! Bil sem pač »ubežnik« iz JLA, četudi zakonsko povsem upravičen in tudi »pravočasen« (septembra 1990). Pošteno povem, da sem bil malce jezen in razočaran nad svojima profesorjema Vilićem in Todorovićem, da sta potem citirala nekakšno skrpucalo za skripto, namesto strokovnega članka svojega učenca, generala, ki je bil objavljen celo na uvodnem mestu v ugledni reviji Vojno delo! Po internetu sem lahko tudi ugotovil, da nobeden od urednikov Vojnega dela od leta 1990 do 2007 ni nobenemu avtorju »dovolil«, da bi vsaj citiral moj članek iz leta 1990 ali pa navedel kot vir! Doslednost, ni kaj!

V Sloveniji je moj članek prvič v strokovni javnosti omenjen 1997 v magistrski nalogi Zorana Krunića na FDV z naslovom Strategija posrednega nastopanja kot model uresničevanja agresivnih političnih ciljev brez odkrite uporabe oboroženega nasilja.

Drugi je članek omenil podpolkovnik Karlo Nanut v študiji Vzroki poraza JLA v Sloveniji 1991, ki je najprej izšla v Zborniku Slovenska osamosvojitev 1991, 2001, nato pa še v reviji Vojaška zgodovina 2/2004.

Anton Bukovnik je kot tretji v svojem članku 15 let od osamosvojitve Slovenije (II. del), ki je bil objavljen v reviji Varnost 2/2006, posredno omenil moj članek iz Vojnega dela, ki je bil objavljen v Balkanskem vojaškem poligonu, 1998, Ljubljana.

Dober znanec, sicer agent Cie, mi je leta 2006, malo pred svojo smrtjo povedal, da se je Cia (tudi Dia) zelo zanimala za mojo knjigo Balkanski vojaški poligon, ki je 1998 izšla v reviji Borec, in v kateri je izšel tudi dopolnjeni članek o ameriški vojaški doktrini spopada nizke intenzivnosti iz leta 1990! Poučno, kajne?

Za nameček pa ob tem pojasnilu objavljam tudi kopijo povzetka svoje generalske naloge, ki je izšla v posebnem uradnem Biltenu specialne dokumentacije štev. 1, junija 1990, kot zaupna vojaška tajnost, kar so generalske naloge vsekakor bile.

(Z dvo-klikom povečate sliko, da je primerna za branje.)

SPOPAD NIZKE INTENZIVNOSTI - ODMEVI NA KNJIGO

E-pošta avtorju, 6. 8. 2007, Karlo Nanut

Polkovnik SV v pokoju, Karlo NANUT, profesor zgodovine, eden od vodilnih slovenskih vojaških zgodovinarjev, objavil številne prispevke o slovenski osamosvojitveni vojni, opravljal je dolžnost predavatelja vojaške zgodovine na častniških šolah SV, nazadnje je bil tudi glavni in odgovorni urednik revije Vojaška zgodovina.

Spoštovani!

Proučevanje tematike spopada nizke intenzivnosti je bila v SV, kot je meni znano, obravnavano dokaj skromno. Spominjam se, da sem se poglabljal v naravo osamosvojitvene vojne in iskal njeno podobo pri najrazličnejših avtorjih.O strukturi in dinamiki te vojne sem predaval tudi na generalštabnem šolanju, kje sem slušatelje opozoril na neustrezne izraze kot npr. "navidezna vojna" (izrečeno v knjigi Silber/Little, Smrt Jugoslavije), "simulirana vojna" (v tekstih in v knjigi Hrvatska i veliko ratište admirala Davorja Domazeta). Vendar pa se navedeni avtorji nečesa niso zavedali. V času agresije (in pred njo) se lahko uporabljajo bojna in nebojna sredstva. Tako sem v zborniku VM 1/02 (5) Vojaška zgodovina prvič postavil vprašanje o spopadu nizke intenzivnosti, saj sta mi nudila določene elemente za razmišljanje tako admiral Branko Mamula (Odbrana malih zemalja) kot hrvaški sociolog Ozren Žunec (Rat i društvo). Šele, ko sem proučil Vašo študijo o spopadu nizke intenzivnosti v Vojnem delu 5-6/1990, sem začel drugače gledati na dogajanja v Sloveniji v letih 1990-1991. Lahko trdim, da mi je slika o pritiskih in spopadih postajala vse bolj razumljiva.

Prepričan sem, da se študije o naravi bojnih in nebojnih aktivnosti v Sloveniji v letih 1990-1991 lahko intenzivirajo, saj je na razpolago Vaše delo, ki razkriva anatomijo razmišljanja določenih generalskih krogov. Zanimivo je dejstvo, da ste bili prvi polkovnik in general, ki je dojel razsežnosti pomena spopada nizke intenzivnosti. Vaša knjiga bi morala postati obvezna literatura v SV. Recenzijo bom napisal in to v zadostnem obsegu in - skrbno, vendar je to premalo, saj tematika in aktualnost le-te daleč presegata okvire le enega zapisa/opozorila. Dogovoriti bi se bilo treba, kdo vse naj pomaga, da se bo Vaše delo proučevalo v ustreznih ustanovah SV.

Lep pozdrav
Karlo Nanut

E-pošta avtorju (s prilogo), 10. 8. 2007, Karlo Nanut

Polkovnik SV v pokoju, Karlo NANUT, profesor zgodovine, eden od vodilnih slovenskih vojaških zgodovinarjev, objavil številne prispevke o slovenski osamosvojitveni vojni, opravljal je dolžnost predavatelja vojaške zgodovine na častniških šolah SV, nazadnje je bil tudi glavni in odgovorni urednik revije Vojaška zgodovina.

Spoštovani!
Vaše delo sem prebral izredno pazljivo. Več o njegovem vtisu name je napisano v datoteki, ki jo prilagam. Dejstvo je neizprosno - delo je fenomenalno.

Lep pozdrav! 
Karlo Nanut

E-pošta avtorju, 7. 8. 2007, Aleksandar Nedok

Dr. Aleksandar NEDOK, Beograd, upokojenec, vodilni srbski kardiolog in član newyorške Akademije medicinskih znanosti, publicist (Prvi slovenski zdravniki v sanitetni službi srbske vojske od 1864 do 1918, Zdravniški vestnik 75/2006, Ljubljana), po starem očetu izvira iz Prlekije, prijatelj.

Prevod:
Spoštovani general, s posebnim interesom sem prebral Vašo generalsko nalogo. Ker ne morem soditi o njeni strokovnosti, želim posebno poudariti njene velike zgodovinske implikacije.

Prvič, povsem se strinjam z Vami, da je proti naši nekdanji skupni domovini – Jugoslaviji voden dolgotrajni spopad nizke intenzivnosti tako iz Vzhoda kot tudi iz Zahoda. Nekateri so mu rekli tudi specialna vojna. Zdaj vidim, da ste tudi teoretično razdelali sodobno ameriško vojaško doktrino, s katero so zahodne sile brez vojaške sile razbile ne samo socializem, temveč tudi Sovjetsko zvezo in vzhodne socialistične države, pa tudi Jugoslavijo. Zdaj se trudijo razbiti še ostanek – Črna Gora se je že odcepila, Srbiji pa bodo vzeli še Kosovo! Vse se je to zgodilo z raznimi pritiski, državljansko in versko vojno, pa tudi z natovsko nestično raketno kaznovalno ekspedicijo!

Drugič, zelo sem ponosen na Vaš poskus, da bi inovirali Titovo doktrino SLO in DSZ (drugače se verjetno ni dalo!) in tako skušali na inteligentni način spremeniti razvoj medrepubliških in mednacionalnih odnosov v nekdanji Jugoslaviji. Vaša naloga je zelo razločen politični in vojaški namig, da morajo ljudje in države biti zelo oprezni pred raznimi perfidnimi oblikami spopada nizke intenzivnosti, saj se z njimi dosežejo tudi strateški cilji! Nas pa so politiki strašili z nekakšno specialno vojno …

Tretjič, povsem sem prepričan, da bi se odnosi v nekdanji Jugoslaviji pozitivno razvijali, da so JLA vodili generali Vaše generacije, saj sem prepričan, da bi preprečili nacionalistične prepire in nazadnje tudi krvavi pir v balkanski krčmi! Samo Slovenija je srečno »ušla« strahotam genocidnega in verskega klanja, vse ostale državice pa ponižno stojijo pred vrati Evrope in čakajo na milost zahodnih držav in kapitala.

Na koncu, dragi prijatelj, ponosen sem na Vas, rojaka – Prleka, Vaš Aleksandar.

E-pošta avtorju, 14. 8. 2007, Anton Žabkar

Prof. dr. Anton ŽABKAR, kapitan SV v pokoju, je kot prvi slovenski častnik v JLA leta 1983 postal doktor vojaških ved, od 1992 pa je redni profesor obramboslovja na FDV v Ljubljani in izredno ploden pisec vojaško-strateških in drugih del (v Cobiss-u ima registriranih 546 naslovov), pred leti je napisal obsežno in poglobljeno knjigo Marsova dediščina v dveh delih in si prislužil vzdevek »slovenski Klausewitz«, pred izidom pa je tudi obsežna knjiga Pehotno orožje in oprema.

Spopad nizke intenzivnosti – generalska naloga Marijana F. Kranjca
izviren prispevek k razumevanju procesov v vrhu JLA pred razpadom SFRJ

Med številnimi deli avtorjev iz vrst nekdanje JLA, ki so se v preteklem obdobju ukvarjali s problematiko nekdanje JLA, so najbolj znani pisci spominov, med njimi predvsem zvezni sekretar za ljudsko obrambo armadni general Veljko Kadijević, njegov predhodnik flotni admiral Branko Mamula, prvi poveljnik severozahodnega vojskovališča slovenski generalpolkovnik mag. Konrad Kolšek, liški partizanski generalpolkovnik Pavle Jakšić, hrvaška generalpodpolkovnika Martin Špegelj in Janko Bobetko ter nekateri drugi. Vzrok temu je, da so se v svojih spominih (nekateri bolj, drugi pa manj) analitično ukvarjali predvsem s civilno-vojaškimi razmerji, s svojo vlogo v procesu razpada SFRJ, z zločini, za katere (ni)so bili odgovorni in s podobnimi aktualnimi temami za katere ni bila zainteresirana le naša širša ampak tudi mednarodna politična in strokovna javnost (predvsem zaradi sodišča v Haagu, kjer so nečastno zaključili kariere mnogi generali in visoki častniki nekdanje JLA, med njimi armadni general Ojdanić, admiral Jokić, generalpodpolkovnik Lazarević, polkovnik Šljivančanin, kapetan bojne ladje Beara idr).

Generalska naloga upokojenega generalmajorja Marijana F. Kranjca izstopa od omenjenih generalskih del po več merilih. Najnovejša knjiga Marijana F. Kranjca, ki ima naslov Spopad nizke intenzivnosti, je po vsebini in obliki naloga, kakršne so morali v JLA pripraviti polkovniki – kapetani bojne ladje kot kandidati za čin generalmajorja oz. kontraadmirala. Z uspešnim zagovorom te naloge (praktične in teoretične) je avtor, ki je bil pred tem pehotni polkovnik, decembra 1989 povišan v čin generalmajorja. Na prvem mestu se naloga loči od drugih del po tem, da je njen avtor Slovenec, ki je po gimnazijski veliki maturi končal najvišje vojaške šole in nato služboval v enotah in štabih JLA, vse dokler ni septembra 1990 na lastno željo zahteval upokojitev. Na drugem mestu izstopa po tem, da je bila ta naloga – ki je sedaj postala prvič dostopna tudi javnosti – nekoč obravnavana kot »strogo zaupno« delo, ki je bilo dostopno le redkim izbrancem iz vojaških vrst in še to samo v posebej zavarovani knjižnici v Beogradu. Na koncu, a nikakor ne nazadnje, se razlikuje tudi po tem, ker nam nazorno kaže, kako je – v kritičnem obdobju, do katerega je v Evropi prišlo po rušenju Berlinskega zidu in definitivnem razpadu hladnovojnovskega sistema dvopolnega strateškega ravnotežja – takratni partijsko indoktrinirani vojaški vrh JLA (str. 76) začel izgubljati tla pod nogami ter v spreminjajoči se Evropi – delno v strahu pred izgubo pozicij, delno pa pred posegom Nata (»proti edini samostojni neuvrščeni evropski državi s socialističnim samoupravnim sistemom«) začel mrzlično iskati poti za »novo vlogo« JLA in »modernizacijo« obrambnega sistema SFRJ v celoti.

V uvodu avtor podrobno pojasnjuje, kaj ga je motiviralo, da je objavil svojo generalsko nalogo, katere glavni teoretični del (str. 69) ima naslov Vpliv doktrine spopada nizke intenzivnosti na bojno izgradnjo JLA. Pri tem je zanimivo, da izpitna komisija GŠ JLA za čin generalmajorja – kontraadmirala ni izbrala naloge, ki jo je predlagalo poveljstvo 9. armade (Operativno-strateški pomen varnostne in obveščevalne zaščite vojskovališčne operacije, str. 58–60), temveč je izbralo zelo aktualno doktrinarno temo, ki jo je pred tem načel generalmajor Miraž Stožinić, ki so ga tudi predlagali za mentorja. Na žalost je med pregledovanjem naloge generalmajor Stožinić umrl, zato je bil za novega mentorja določen generalmajor dr. Radinović, sicer eden glavnih strateških svetovalcev vrha JLA.

Praktični del naloge tvorita shema in podroben načrt poveljniškega potovanja poveljstva 14. korpusa JLA v operacijski coni, od 22. do 25. 5. 1989. leta. Izhodiščni aksiomi za praktični del naloge so predstavljeni v elaboratu poveljniško-štabne vaje 1. korpusa JLA (kodna označba »Romanija–89«, str. 24-42), kateremu je poveljeval generalmajor Dane Popović. V bistvu gre pri tem za del strokovnega elaborata poveljniško-štabne vaje za (proti) napad 1. korpusa JLA na 3. armadni korpus Nata, ki naj bi se odvijal 1989. leta v obrambni operaciji, 42. dan od izbruha vojne na prostoru med Kočevjem, Ribnico, Gorskim Kotarjem in Liko. Avtor nam je predstavil metodološki postopek vodenja poveljniškega potovanja, na katerem se na terenu preverjajo zaključki in analize iz že opravljene poveljniško-štabne vaje, pri čemer je podrobneje predstavil svoje nastope na posameznih delovnih točkah, kakor tudi celovito zapoved poveljnika korpusa. To dvoje je tudi ocenjevala posebna izpitna komisija, ki so jo sestavljali: namestnik poveljnika 5. VO iz Zagreba generalpodpolkovnik Andrija Rašeta, poveljnik 14. korpusa generalmajor Dane Popović in član stalne izpitne komisije generalmajor Mihajlo – Milan Pavičić. Avtor sicer ni priložil zemljevida po izrečeni zapovedi, ker je bil izdelan samo v enem primerku in vložen v elaborat za izpitno komisijo v Beogradu. Praktična naloga je bila ocenjena kot uspešna.

Ključni del teoretične generalske naloge sta poglavji o verjetnih načinih delovanja potencialnih agresorjev proti takratni SFRJ (str. 97–111) ter poglavje s predlogi noveliranja takratne jugoslovanske obrambne doktrine SLO in DSZ, ki naj bi izničili oziroma ublažili dejavnosti potencialnih agresorjev na področju spopadov nizke intenzivnosti (str. 121–163). Avtor je ob soočenju s tem, da strateškega tekmovanja med blokoma ni več – aksiomatsko izhajajoč iz takrat veljavne sakrosanktne okamenele ideološke premise, da »Titove koncepcije in doktrine SLO in DSZ ni potrebno spreminjati« (str. 121 in 163) – na podlagi dokazljivega in že takrat splošno znanega vse večjega organizacijskega in tehnično-tehnološkega zaostajanja obrambnega sistema SFRJ za razvojem in zmogljivostmi razvitih držav, predlagal komisiji, pred katero je zagovarjal nalogo, noveliranje doktrine na petih ključnih področjih, in sicer: (1) obmejnih operacij; (2) nestičnih operacij (iz zračnega prostora in z morja); (3) prevratniških in subverzivnih operacij; (4) eksekucijskih (uničevalnih) protiterorističnih operacij, in (5) gverilskih operacij. V skladu s tem je predlagal tudi spremembe velikosti in organizacijske strukture oboroženih sil, sistema mobilizacije, logistike, obveščevalno-varnostne zaščite in poveljevanja.

Posebno aktualen in zanimiv je bil v kriznem času, v katerem je nalogo napisal in zagovarjal, poudarek, da bodo imeli pri napadalcih v spopadih nizke intenzivnosti ključno vlogo politični, ne pa vojaški organi (str. 162) ter njegov ključni sklep, da v teh spopadih ne bodo več veljala klasična razmerja in presoje vojaških sil (str. 163). Na podlagi tega je se je zavzel za zmanjšanje številčnosti oboroženih sil, njihovo reorganiziranje in v tem sklopu predlagal ukinitev mnogih hipertrofiranih logističnih služb (sanitetne, prometne, proizvodne idr., ki so močno obremenjevale vojaški proračun) ter prenos njihovih funkcij na civilni sektor. V časih »ideološkega enoumja« so takšni in podobni predlogi zveneli zelo heretično, zato nam je avtor prikazal tudi tiste, ki jih je moral pred samim zagovorom še dejansko spremeniti! Te si velja v knjigi posebej ogledati!

Menim, da gre pri doktrini spopadov nizke intenzivnosti, v bistvu za zamenjavo paradigme medblokovske vojne (z značilno neomejeno uporabo vseh vrst orožja in dominantno vlogo oboroženega boja) z novo paradigmo lokalnih spopadov, v katerih ima oboroženi boj le manjši nizkointenzivni delež, ker se glavni spopad odvija na političnem, psihološkem, propagandnem, informacijskem, ekonomskem, kulturnem in drugih nevojnih področjih (pri tem so subverzivne, obveščevalne in podobne dejavnosti zelo pomembne). Ta doktrina visoko integriranega nasilja v marsičem spominja na amerikanizirano inačico Leva Trockega o »permanentni revoluciji«, le da ima drugačen predznak.

Na koncu moramo upoštevati, da avtor ni mogel analizirati in pojasnjevati takratnih političnih razmerij sil niti civilno-vojaških odnosov, saj je bila prav konservativnost vojaškega vrha JLA ena glavnih ovir za pravočasno preobrazbo in prilagajanje JLA spremembam v družbenem in mednarodnem okolju. Prav slepilo te vrste, ki je bilo značilno za vodilne generale takratne JLA, ki so v »Titovi doktrini SLO in DSZ« videli najprej okosteneli spomenik, in ne živo snov, ki se mora prilagajati spremembam, pozneje pa so jo enostavno ukiniti! Avtor te generalske naloge je imel vsaj toliko poguma, da je predlagal srednjo pot – inoviranje!

E-pošta avtorju, 18. 8. 2007, Evgen Primožič

Evgen Primožič, podpolkovnik SV, udeleženec osamosvojitvene vojne, zaposlen na Generalštabu SV, poleg svojega rednega dela, opravlja tudi dolžnost odgovornega urednika vojaško-strokovne publikacije Slovenske vojske - Bilten Generalštaba SV, je avtor več strokovnih člankov in priročnikov SV.

Spoštovani!

Tematiko o spopadu nizke intenzivnosti (SNI) sem spoznaval že v delih, ki jih je napisal gospod Karlo Nanut, in sicer od 2002 do 2005. To področje je bilo zajeto v petih zbornikih Vojaška zgodovina. Prav ta tema me je pritegnila zato, ker sem se hotel podrobneje seznaniti, kaj je v bistvu predstavljala ta doktrina, ki je bila tudi pri admiralu Mamuli obravnavana z »levo roko«. Ravno v tem dejstvu je razlog, da sem še z večjo pozornostjo preučil Vaše delo z naslovom Spopad nizke intenzivnosti.

Bil sem aktiven udeleženec osamosvojitvene vojne. V njej, kakor tudi pred njo sem občutil najrazličnejše pritiske vseh vrst: od psiholoških, propagandnih, pa vse do uporabe oklepnomehaniziranih enot (kopenskih enot). Že takrat sem se spraševal, kdo stoji za temi dejanji. Vedel sem, da je bila v JLA dovolj močna skupina, ki bi lahko izvajala pritiske in ukrepe vseh vrst (seveda za interese svojega vojaškega vrha). Pa prepustimo to vojaškim zgodovinarjem. Čas in stroka sta tukaj pomemben dejavnik.

Priznati moram, da sem skrbno preučil Vaše generalsko delo in to mi je odgovorilo na nekatera vprašanja. V svojem delu skrbno navajate npr. Osnovne opredelitve in tipologijo sodobnih doktrin spopada nizke intenzivnosti potencialnih agresorjev, pa tudi Dosedanje dosežke oboroženih in drugih sil potencialnih agresorjev in optimalni modeli njihove uporabe proti SFRJ. Iz tega izhaja moje osnovno vprašanje: Kako je bilo mogoče, da je vojaški, generalski vrh dojemal doktrino SNI, kot nekaj, kar se lahko preučuje, ali pa tudi ne? Ali je imel na razpolago bolj domišljeno in racionalno doktrinarno orožje? Ta vprašanja bi morala biti za takratni generalski vrh tako enostavna kakor tudi primarna. Na to osnovno vprašanje verjetno ne bi dobil odgovora zaradi njihove duhovne in strokovne samozadostnosti.

Zanimivo je bilo preučevanje dejstev pod naslovom: Novelirana koncepcija SLO in DSZ kot optimalni model zoperstavljanja sodobnim doktrinam spopada nizke intenzivnosti, kjer podajate konkretne rešitve, kako naj bi se OS SFRJ uspešno zoperstavljale agresorju. Moje mnenje je naslednje: upoštevali ste vse poglede, ki jih je nudila takratna sodobna vojaška doktrina (SNI). Kolikšno je bilo dojemanje za to doktrinarno stvarnost pa je vprašanje, ki se odkriva šele sedaj. Somrak generalov (študija g. Karla Nanuta) mi je odgovorila na bistvene elemente o duhovni inertnosti določenih generalskih glav. Vaše delo pa je dodaten dokaz, kako se je generaliteta JLA lahko izognila uporabi doktrinarnih načel že v času osamosvojitvene vojne v Sloveniji.

S tem, ko ste opisovali, v čem naj bi bilo izvedeno noveliranje osnovnih smeri bojne izgradnje JLA, ste v bistvu dokazali, da je treba »prevetriti« celoten sistem JLA, saj ste potrdili, da je SNI kvalitetno nova, sodobna vojaška doktrina in kot takšna evolucijski rezultat dotakratnega razvoja vojaške znanosti. Posledica tega so bili dokazi, kako naj bi se organiziral in izvajal sistem vodenja in poveljevanja na strateški, operativni in taktični ravni v obrambi v klasičnem spopadu in v obrambi v spopadu nizke intenzivnosti.

Knjigo bom priporočal svojim sodelavcem, prepričan pa sem, da sodi v knjižnice in vojaške šole SV ter na mizo vsakega višjega častnika SV, saj mora biti vedno dovolj časa za teoretična poglabljanja.

Evgen Primožič

E-pošta avtorju, 11. 11. 2007, Milisav Sekulić

Polkovnik JLA v pokoju in generalmajor vojske Srbske krajine mag. Milisav SEKULIĆ, sošolec iz VA JLA in prijatelj, pisec knjige Jugoslavijo ni nihče branil, a Vrhovno poveljstvo jo je izdalo, 1997 in Knin je padel v Beogradu, 2000, kakor tudi številnih drugih, je neizprosen kritik bivše JLA in SFRJ. Nazadnje je služboval v I. Upravi GŠ JNA kot načelnik oddelka za znanstveno delovanje, po upokojitvi pa je odšel kot prostovoljec v Srbsko krajino, kjer je kot načelnik operativnega oddelka GŠ dobil generalski čin. Za revijo Borec je napisal študijo o slovenskih dobrovoljcih v srbski vojski v obdobju 1915–1918, vendar ni bila objavljena. Dragoceno gradivo sem zato v skrajšani obliki objavil v svoji knjigi Slovenska vojaška inteligenca, 2005. V srbskem Dobrovoljskem glasniku 25/2005 je izšel najin skupni članek z naslovom Slovenska kri in znanje za srbske brate. Njegov kritični pogled na mojo generalsko nalogo Spopad nizke intenzivnosti me seveda ni presenetil.

Kritični pogled na generalsko izpitno temo
VPLIV DOKTRINE SPOPADA NIZKE INTENZIVNOSTI NA BOJNO IZGRADNJO JLA,
ki je objavljena v knjigi SPOPAD NIZKE INTENZIVNOSTI generalmajorja Marijana F. Kranjca
Prevedel in komentiral avtor – M. F. K.
Srbska inačica besedila Milisava Sekulića v Wordu

Kritični pogled je napisan 18 let po opravljenem zagovoru generalske teme. V preteklem obdobju so se zvrstili radikalni dogodki na vojaško-politični sceni v kateri je razbita nekdanja država SFRJ. Rušenje SFRJ je povzročilo strašne tragedije. Umrlo je najmanj okrog 150.000 oseb (vojakov in civilistov), materijalna škoda ne bo nikdar ocenjena (bila pa je ogromna), število pogrešanih je večje od nekaj desettisoč ljudi (uradno jih je nekaj manj od 20.000, kolikor jih pač iščejo).

Vsaka strokovna in znanstvena razprava o doktrini spopada nizke intenzivnosti bi morala vsebovati tudi določeno predvidevanje o usodi SFRJ. Na žalost, nihče se ni spuščal na področje predvidevanja, kar je tekstom o doktrini spopadov nizke intenzivnosti dajalo splošni karakter, brez možnosti, da se z ozirom na napisano podvzamejo tudi konkretne praktične in koristne mere.

Marijan F. Kranjc, ki je leta 1989 bil še polkovnik, je uporabljal najvažnejše vire, ki so tretirali doktrino spopadov nizke intenzivnosti (Ne bo držalo! Podpolkovnik K. D. je za podobno temo uporabil tudi najnovešje vire II. Uprave GŠ JLA, katere pa jaz nisem dobil – moja pripomba, M. F. K.). Moj je vtis, da določeno število virov uporabljal docela nekritično, kar se nanaša predvsem na generalske teme polkovnika prof. dr. R. Radinovića Konspekt bitke v prostoru (1988) in polkovnika M. Stožinića Doktrina spopada nizke intenzivnosti in možne implikacije na varnost in obrambo SFRJ (1987).

V sedanjem času, 18 let po obrambi generalske teme Vpliv doktrine spopada nizke intenzivnosti na bojno izgradnjo JLA, je več ali manj očitno, da je zoperstavljanje doktrini spopada nizke intenzivnosti zahtevalo bistvene spremembe tedaj veljavne koncepcije splošne ljudske obrambe in društvene zaščite. Brez tega je bilo mogoče pričakovati vse tisto, kar se je zgodilo s SFRJ, pa tudi vse to, kar se v današnjem času dogaja na ozemlju nekdanje jugoslovanske države. Polkovnik Marijan F. Kranjc je naredil veliko napako pri sestavljanju svoje teme, ker je sprejel poznato tezo Josipa Broza – Tita, da „koncepcijo SLO in DSZ ni potrebno menjati, temveč samo izpopolnjevati in dograjevati“. (Ne bo držalo! Titovo stališče je ohranilo SFRJ vse do njegove smrti! Prav sprememba koncepcije, ki sem jo leta 1989. samo slutil, je bila usodna, kar ni samo moje mnenje – moja pripomba, M. F. K.). To stališče je upošteval polkovnik Kranjc leta 1989, pa čeprav je bilo izraženo že leta 1978, torej 11 let preden je končal s pisanjem svoje teme.

Nadvse površen je del teme v katerem avtor razpravlja o sodobnih doktrinah nizke intenzivnosti in verjetnih modelih in delovanju potencialnih agresorjev proti SFRJ. (Ne bo držalo! Kritik je spregledal moj „specifičen model specialnih sil agresorja“ – moja pripomba. M. F. K.). Skoraj nič konkretnega ni rečeno od tistega, kar se je leta 1989 pričakovalo. Vsebina teme se nekako zdi namenjena obrambi koncepcije SLO in DSZ, ne pa obrambi države SFRJ – suverenosti, družbeno-političnem sistemu in skupnosti jugoslovanskih narodov! (Ne bo držalo! Kritik je „pozabil“, kaj je bil cilj moje generalske naloge – vpliv doktrine SNI na bojno izgradnjo JLA - modernizacijo, ne pa obramba države – moja pripomba, M. F. K.). Če se vporedijo osnovne smernice generalske teze, ko so zapisane in sprejete 1989. s tistim, kar se je zgodilo s SFRJ, potem generalska teza ne more dobiti pozitivno oceno.

V izpitni nalogi je Marijan F. Kranjc je brez vidnih potreb nekritično sprejel ne samo stališča obeh mentorjev (pokojnega Stožiniča in Radinovića), temveč tudi določenega števila avtorjev, ki so bili avtoritete za obrambo države. Te pripombe gredo na račun admirala B. Mamule in generala N. Ljubičića. Avtor M. F. Kranjc je sigurno dobro vedel, da sta imenovana samo podpisovala tisto, kar so jima drugi napisali. (Seveda sem vedel in tudi javno pisal! Prava avtorja sta bila ravno M. Stožinić in R. Radinović, le njima ni nihče pisal člankov, razprav in generalskih tem, ker sta bila izjemna strokovnjaka, tudi moja mentorja – moja pripomba, M. F. K.).

Generalmajor Marijan F. Kranjc je bil eden od najbolj uglednih in sposobnih častnikov obveščevalne in varnostne službe JLA do 1990. leta, pa se mu zato ne sme „gledati skozi prste“ za napačne in v praksi nepotrjene teze iz generalske naloge. Mnenja sem, da je v svoji generalski tezi M. F. Kranjc moral posebno pozornost nameniti destabilizaciji SFRJ. (Ne bo držalo! Kritik je povsem izgubil iz vida, kaj je cilj moje generalske naloge – moja pripomba, M. F. K.). Slučajno in nerazdelano omenjanje destabilizacije SFRJ se ne more sprejeti kot zadostno za veljavnost in kvaliteto izpitne naloge v celoti. Destabilizacija do katere je prišlo v SFRJ je potrdila neopravičenost in napačnost Titove teze o „naslonitvi na lastne sile“. Po mojem mnenju je „naslonitev na lastne sile“ imelo določen pomen, vendar ni bilo odločilno niti v toku NOV od 1941 do 1945, prav gotovo pa ne od 1945 do razbitja Jugoslavije.

Termin „nebojna uporaba oboroženih sil“ bi moral avtor bolj celovito „vsidrati“. Manjka medsebojna odvisnost temeljnih faktorjev v doktrini spopada nizke intenzivnosti. Predlogi za „igradnjo JLA“ v skladu z zahtevami vpliva doktrine spopada nizke intenzivnosti so zgrešek, ker dejansko niso omogočali ničesar v odnosu na zunanje aktivnosti, v skladu s tem, kar je SFRJ že trpela od posegov in aktivnosti, ki so bile izvajane po doktrini spoapada nizke intenzivnosti. Mislim, da je bilo prepozno za bilo kakšno „izgradnjo JLA“, ker so se aktivnosti po scenariju spopada nizke intenzivnosti izvaja v polnem zamahu in na njih se ni mogla več vplivati.

Neki osebni pogledi na knjigo Spopadi nizke intenzivnosti

Izpitna tema je bila obdelana 1988. in 1989. leta. Kandidat je izpit uspešno opravil 14. novembra 1989.

Tema je bila označena kot „vojaška tajnost – strogo zaupno“. Po končanem izpitu je tekst shranjen v posebnem arhivu nekdanjega Centra visokih vojaških šol „Maršal Tito“ v Beogradu. Izpitno temo so tretje osebe lahko uporabljale samo po posebnem dovoljenju. Pokazala se je povsem napačnim, ker ta (in še nekatere) druge teme niso bile dostopne ne samo častnikom JLA, temveč tudi širšemu krogu ljudi iz civilne sfere, ki so se ukvarjali s problemi obrambe države.

Niti v današnjem času (leta 2007) ni bilo lahko zvedeti, kje se pravzaprav nahaja generalska naloga Marijana F. Kranjca, kakor tudi način njene uporabe. Tam kjer se zdaj hrani omenjena naloga se nahaja primerek pod štev. 7 in ob njem ni nobene evidence o uporabi. Normalno bi bilo, da se zdaj to delo označi kot „uradno – interno“. Po 18 letih se je avtor, generalmajor v pokoju, Marijan F. Kranjc, odločil, da v slovenščini objavi celotno generalsko nalogo, praktični in teoretski del. V preteklih 18 letih se je na ozemlju bivše SFRJ odvijala državljanska vojna, v kateri je izginila SFRJ, oblikovano pa je šest novih držav: Slovenija, Hrvaška, Makedonija, Federacija Bosne in Hercegovine, Črna gora in Srbija. Proces razpadanja v letu 2007 še ni končan.

Odločilno vlogo na začetek in razvoj dogodkov v vojni in v odnosih med nasprotnimi stranmi je imel zunanju faktor. Skupno novonastalo stanje je rezultat spopada nizke intenzivnosti, v katerem je spretno dozirano izvrševanje raznih posegov in oblik delovanja, ki so vplivali na razvoj dogodkov.

Izza vseh akcij v spopadu nizke intenzivnosti je bil Nato pakt. Uporaba oborožene sile predstavlja vrhunec in odločilno vlogo v pristranskem izsiljevanju končnega izhoda in zagotavljanja svojih interesov. Bombardiranje Srbov v BiH 1994–1996, kakor tudi agresija Nata na SRJ 1999. leta predstavljata zagotovitev v skladu z interesi vpletenega zunanjega faktorja.

Vrednostni teoretski zaključki iz generalske naloge so bili sicer formalno potrjeni, vendar brez zadostne zveze z notranjimi faktorji v SFRJ. Bistvo teoretičnega koncepta doktrine spopada nizke intenzivnosti je bila v JLA premalo znano. Karakteristično je, da se je z teoretičnim konceptom te doktrine ukvarjalo omejeno število ljudi, pa tudi ti so svoja spoznanja in proučevanja zaključevali na nekem splošnem nivoju. Ni bilo kontinuiranega dela in posebnega angažiranja s strani tistih, ki so proučevali vojno veščino in vojaško znanost. Preveč so bile prisotne ekspertize redkih posameznikov, kar je bilo posebej značilno za prevladujoč vpliv okrog „distančnega delovanja“.

V GŠ OS SFRJ, v poveljstvih armad (vojskovališč) in korpusov so premalo poznali in preučevali bistvo doktrine spopada nizke intezivnosti. Navedena tematika je bila v izključni pristojnosti obveščevalne službe in organov varnostne službe JLA. Navedeni službi sta svoje poglede, pogosto nepopolne in površne, vsiljevali kot obvezne in brez možnosti, da se na njih vpliva.

O doktrini spopada nizke intenzivnosti je pisalo tudi v kakšnem dokumentu, ki je bil označen kot „državna tajna“ ali pa „strogo zaupno“. V delu strokovne literature se je samo včasih omenjala doktrina spopada nizke intenzivnosti. Teoretski časopis Vojno delo je objavil le nekaj člankov o navedeni problematiki (Točno! Od mojega članka decembra 1990 pa vse do leta 2006 v Vojnem delu ni bilo nobenega članka na to tematiko – moja pripomba, M. F. K.).

Določene avtoritete so onemogočale širše ukvarjanje z bistvom te teme. Vsak odstop od tega, kar je o spopadu nizke intenzivnosti povedal nek avtoritativni predstavnik (Dušan Vilić – dr. Boško Todorovič, Krize – izzivanje in usmerjanje kriz, Beograd, 1997, oba polkovnika in nekdanja predavatelja vojaškega obveščevalno-varnostnega šolskega centra, nazadnje ju je Milošević povišal v čin rez. generalmajorja – moja pripomba, M. F. K.), je bilo takoj ocenjeno kot protikoncepcijsko in podobno. Bilo je normalno pričakovati, da bodo nova vedenja vplivala na dograjevanje koncepcijskih stališč, ne pa, da se nova vedenja zavržejo.

Posebej je potrebno opozoriti na odnos glede faktorjev – predpostavk, ki so bile nujne, da bi osigurale pričakovani uspeh v zoperstavljanju doktrini spopadov nizke intenzivnosti. Glavna predpostavka je bila „stabilnost političnega in družbeno-ekonomskega sistema v Jugoslaviji.“ Toda že od sedemdesetih let te predposavke ni bilo več. Od tedaj izgleda, da je ta pogoj izpoljnjen, saj je tretiran kot aksiom. Vse druge predpostavke radi uspešnega zoperstavljanja doktrini spopadov nizke intenzivnosti, tudi če bi bile izpoljnjene, bi bile brez pomena, če prvi in glavni predpogoj ne bi bil izpoljnjen.

Doktrina spopada nizke intenzivnosti v odnosu na specialno vojno ni bila postavljena v pravi in realni odnos. V praksi se je celo poistovetila, pa tudi popolnoma negirala. V generalski nalogi Marijana F. Kranjca sta navedeni entiteti vendarle postavljeni v realni odnos. (Ne bo držalo! Predlagal sem ukinitev sintagme o specialni vojni, ki so jo izmislili ameriški novinarji med vietnamsko vojno – moja pripomba, M. F. K.).

Izpitna naloga je obogatila razpravo o strateških, operativnih in taktičnih načelih uporabe sil (enot) v spopadu nizke intenzivnosti. To obenem predstavlja tudi operazacionalizacijo spopada nizke intenzivnosti, ki je prej v celoti manjkala, posebej v naši praksi načrtovanja primernega zoperstavljanja ogroženih u spopadu nizke intenzivnosti, še posebej pri zoperstavljanju v specialni vojni (Ne bo držalo! O specialni vojni sploh nisem razpravljal – moja pripomba, M. F. K.).

Tretman „gotovih sil“ pri zoperstavljanju doktrini SNI je bila rešitev, ki je visela v zraku. Izhod je bil sprejetje stališča o modernizaciji mirnodobne sestave JLA na način kakor je to predlagal polkovnik M. F. Kranjc v svoji generalski nalogi, vendar za tašno rešitev ni bilo več časa.

V obdelavi generalske naloge je precej metodologije, kar je privedlo tudi do odvečnega teoretiziranja.

Namesto nepotrebnih zaključkov

Doktrina spopada nizke intenzivnosti je bila isto kot je strategija rušenja socialistične družbene ureditve. Ta strategija je bila dobro pripravljena in je imela dogovorjeno platformo izza katere je nastopala enotna politika Zahoda. Platforma za spodade (nizke intenzivnosti) je izdelana kot globalna. Imela je svoje akterje ne samo v politiki Zahoda, temveč tudi v vseh državah, ki so bile objekt ogrožanja. V Evropi so bile to predvsem ZSSR in države socialističnega lagerja, pa tudi SFRJ. Podpora od znotraj je imela odločilni vpliv na uspeh pri izvajanju posegov in akcij od zunaj. Organiziranost in podpora t. i. notranjih faktorjev so bili presenečenje tudi za izvajalce spopadov nizke intenzivnosti. Po uspehu na Vzhodu, je bilo normalno, da se je tudi SFRJ znašla na „dnevnem redu.“ Njene notranje sile v „uniformah“ demokracije so nastopale na široki fronti. Predstavljene so kot boj za ljudske in ostale pravice, zatem pa tudi kot boj za popravo nepravic, katere, po njihovem mnenju, obstojijo že vekomaj. V „prvem ešelonu“ so nastopili tisti, ki so „ustoličili“ politiko in strategijo imenovano „doktrina spopada nizke intenzivnosti.“ Po Titovi smrti so naraščale in vse bolj organizirano nastopale notranje protijugoslovanske in protikomunistične sile. Bile so vse bolj aktivne in agresivne. Delovale so mimo ustavnega in, na splošno, zakonskega sistema. Sistem je funkcioniral tako, da se je realizacije spopada nizke intenzivnosti začela v Sloveniji. Jurišniki, ki so povzročali kaos, je podpirala uradna politika Slovenije, tako, da ni ničesar ukrepala, da bi onemogočila te jurišnike, a obenem jih je ščitila pred pristojnimi organi vojne organizacije in federacije. Vsako kritiko nezakonitega in provokativnega obnašanja je oblast Slovenije poistovetila s politiko, ki je bila usmerjena proti „legalno izvoljene oblasti Slovenije“, kar je pomenilo tudi politiko proti Sloveniji in slovenskemu narodu. Ko je Slovenija uspela, da se izdvoji iz SFRJ, je postala baza preko katere je Zahod pomagal notranjim silam na Hrvaškem, v Makedoniji in BiH. Slovenija ni samo pomagala drugim silam pri razbijanju SFRJ, temveč je tudi aktivno sodelovala v vojni proti JLA. Strategija spopada nizke intenzivnosti je imela svoje pristaše in borce v Srbiji in v Črni gori, vendar isti niso uspele priti na oblast, pa so zato delovali „po drugem načrtu.“

Spopadi nizke intenzivnosti so načrtno izvajani tudi po letu 1995 v ZRJ. Glavni rezultat je okupacija Kosova in Metohije leta 1999 in razdvojitev Črne gore od Srbije. V letu 2007 poskuša strategija nizke intenzivnosti dokončati tisto, kar je bilo začeto v 80-tih letih prejšnjega stoletja. Sprovajanje v delo tistega, kar se doseže s strategijo (in politiko) nizke intenzivnosti, se vse bolj poskuša spremeniti v politko Varnostnega sveta OZN in politiko za onemogočavanja (mednarodnega ?) terorizma. Boj proti terorizmu se je spremenil v politiko oboroženega vsiljevanja oblasti v neodvisnih državah, ki ne podpirajo imperialistične politike ZDA.

Države v katerih na oblast pridejo sile s strategijo nizke intenzivnosti, se vključijo v tiste integracije, ki so nosilci in realizatori politike spopada nizke intenzivnosti. Te države dobijo najpre pomoč, da bi minimalizirale sile, ki so bile v državi poražene, potem pa dobijo še ekonomsko pomoč, s katero je potrebno pokazati vse prednosti določene integracije. Vsaka nova članica EU in Nata ni brez povsem konkretnih obveznosti. Tako je Slovenija prevzela obvezo, da opraviči rušenje SFRJ in nadaljuje s sovražno politiko proti tistim državam, v katerih še niso popolnoma zmagale sile spopada nizke intenzivnosti. Vsa državna politika Slovenije je usmerjena k razbitju Srbije. Pomoč in podpora neodvisnosti Kosova in Metohije je nesprejemljiva in sramotna. Za neodvisnost Kosova, po uradnem stališču Slovenije, je kriv režim Slobodana Miloševića. Vse, kar zaradi časti ne morejo izjaviti predstavniki Nemčije, Francije, Velike Britanije, Italije, govori in ponavlja Slovenija. To je rezultat morale, ki jo s seboj prinaša politika spopada nizke intenzivnosti. Rezultati spopada nizke intenzivnosti se legalizirajo prek mednarodnih inštitucij, pri čemer se uporabljajo dvojna merila kot dosežek sodobne mednarodne politike.

Sistem splošnega ljudskega odpora in koncepcija obrambe SFRJ nista predstavljala odgovor na spopade nizke intenzivnosti. Nepripravljenost, da se koncepcija uskladi s potrebami obrambe pred doktrino spopada nizke intenzivnosti, je bil ogromen doprinos jugoslovanske politike k uspešnosti doktrine nizke intenzivnosti (Ne bo držalo! Glej pisanje Vilić – Todorović: nosilci velikosrbske in druge politike so bili glavni nosilci – politična agentura, ki so jih načrtovalci doktrine SNI spretno izkoristili – moja pripomba, M. F. K.).

Točno je, da so spopadi nizke intenzivnosti globalna politika ZDA in EU in da so imeli odločilno vlogo pri rušenju SFRJ. Vendar pri tem ne smemo pozabiti, da so SFRJ razbile notranje sile v državi, ki so delovale po načrtih in strategiji spopada nizke intenzivnosti. Končno, to so danes države Slovenija, pa Hrvaška in Federacija BiH. (Ne bo držalo! Zakaj je potem „Knin padel v Beogradu?“ – moje vprašanje, M. F. K.).

Milisav Sekulić

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.