ZANIMIVOSTI-Z05

Uvodna predstavitev uredništva:
V članku se razen tipološke analize, kot osrednjega problema, na kratko obravnavajo tudi nekatere pomembne doktrinarne opredelitve spopada nizke intenzivnosti. Ob primerih sodobnih spopadov po svetu se analizirajo najnovejše opredelitve ZDA, ZSSR in nekaterih drugih držav v zvezi s to, verjetno vojaško strategijo bodočnosti. Avtor meni, da so vedenja o vseh doktrinarnih opredelitvah spopada nizke intenzivnosti začetna osnova za obravnavo potrebne dopolnitve in izpopolnitve koncepcije splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, kakor tudi predvidevanja možnega modela sil potencialnega agresorja v spopadu nizke intenzivnosti na SFRJ, pa tudi za določanje adekvatnega modela naših oboroženih sil za pariranje in odvračanje.

Vsebina:
OSNOVNE OPREDELITVE IN TIPOLOGIJA SODOBNIH DOKTRIN SPOPADA NIZKE INTENZIVNOSTI

1. Ameriška doktrina spopada nizke intenzivnosti

   • Kopenska vojska

   • Vojaško letalstvo

   • Vojaška mornarica

2. Sovjetska inačica doktrine spopada nizke intenzivnosti

3. Ostali primeri spopada nizke intenzivnosti

àBesedilo v Wordu

ZAKLJUČEK IN PREDLOG TIPOLOGIJE DEJSTVOVANJA V SPOPADU NIZKE INTENZIVNOSTI

Zaključek:
Poglobljena znanstveno-teoretična analiza in preučitev vseh relevantnih vidikov doktrine SNI bi nedvomno pokazala, da gre za kvalitativno novo in sodobno vojaško doktrino v sedanji stopnji razvoja vojaške misli in prakse, v obdobju jedrskega ravnotežja, tehnološke revolucije in splošnega položaja mednarodnih odnosov. Torej gre za že dokaj preverjeno vojaško doktrino. Po mojem mnenju je z njo mogoče doseči tudi strateške cilje: z novo in racionalno kombinacijo in sintezo poznanih dejavnikov in doziranega bojnega (oboroženega) delovanja, predvsem pa suptilnih oblik nebojnega (neoboroženega) delovanja, v različnih časovnih obdobjih in različnih intenzivnostih. Spopad nizke intenzivnosti oziroma doktrino nekonvencionalne vojne že lahko predstavimo kot zelo verjeten model oziroma obliko bodočega vojaškega spopada (vojne).

Seveda ne smemo pozabiti tudi na t. i. "Shultzovo doktrino", ki je nekakšen politično-ideološki oziroma psihološko-propagandni del doktrine SNI, katerega osnovni poudarek je borba za človekove pravice in nacionalno enakopravnost. V bližnji preteklosti smo iz neposredne bližine lahko opazovali učinke te doktrine (študentski nemiri, odpadništvo, podiranje berlinskega zidu, razpad ZSSR in varšavskega pakta), da ne omenjam raznih vrst pritiskov svetovnega kapitala (ekonomskega, finančno-monetarnega in tehnološkega), dejavnost raznih specializiranih agencij in podobno. Tudi Balkan je (bil) zaradi svojega geopolitičnega, predvsem pa geostrateškega položaja, prav primeren poligon za preverjanje in preizkušanje sodobnih vojaških doktrin...

Tudi subkonvencionalnih konfliktov, ki so javnosti manj znani. Namreč, zalivska vojna oziroma povračilni napad na Irak 1991 znan kot Puščavski vihar, vsekakor predstavlja prelomnico na teoretično-doktrinarni ravni, pa tudi na področju vojaško-tehnološke znanosti. Gre ne samo za novo dimenzijo informacijskega in nestičnega bojevanja na globalnem planu, kar pomeni, da je informacija (obveščevalni podatek - klasičen ali elektronski) osnova za uspešno nestično delovanje (inteligentna orožja in sistemi). Že dosedanji trendi nakazujejo razvoj v smeri novega avtomatizirano-računalniškega bojišča v taktično-operativnem in tudi v strateško-globalnem smislu!

Opombe:
Članek je bil pravzaprav povzetek teoretične izpitne generalske naloge z naslovom Vpliv doktrine "spopada nizke intenzivnosti" na bojno izgradnjo JLA, ki je bila druga tovrstna generalska naloga. Nalogo sem zagovarjal julija 1989 v Beogradu in prejel prav dobro oceno.

Pravzaprav je šlo za raziskovalno nalogo nove ameriške vojaške doktrine Low Intensity Conflict oz. njihovega priročnika FM-100-20 iz leta 1981, kakor tudi iskanja odgovorov za izpopolnitev naše koncepcije splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite.

Članek sem napisal v Bitolju in poslal v objavo uredništvu Vojnega dela kmalu po svojem povišanju v čin generalmajorja. Ker sem pa septembra zaprosil za upokojitev, seveda nisem računal, da bo članek sploh objavljen. Zato sem bil ob koncu septembra 1990 zelo presenečen, ko me je po telefonu v Ljubljano poklical urednik Vojnega dela Veljko B. Kadijević, stotnik 1. razreda in želel vedeti, kako se bom podpisal: kot generalmajor ali generalmajor v pokoju. Povedal sem mu, da uradno še sicer nisem v pokoju, vendar naj vseeno generalskemu činu pritakne "v pokoju".

Po osamosvojitvi Slovenije sem svojo generalsko nalogo (osnovni del) posredoval uradnim organom RS, članek iz Vojnega dela pa FDV.