|
Bližnji znanci in prijatelji
smo vedeli že nekaj časa, da se mag. Konrad Kolšek, naš
prijatelj in generalpolkovnik v pokoju, vztrajno bori za
svoje življenje. 27. aprila 2009 ob 5.15 je v celjski
bolnišnici zaključil svojo življenjsko pot.
V Enciklopediji Slovenije in v
Velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti bo ostal
zapisan v slovenski zgodovini s skopimi stavki.
Zgodovinarji, vojaški strokovnjaki in politiki različnih
idejnih usmeritev ga bodo ocenjevali, po stari slovenski
navadi, različno. Toda mi, njegovi podrejeni, znanci in
prijatelji, lahko samo rečemo odkrito in pošteno, da smo
izgubili velikega vojaškega strokovnjaka – magistra vojaških
ved, odličnega slovenskega generala in človeka izrednih
karakternih lastnosti.
Nisva bila intimna prijatelja.
Bil sem mu leto dni podrejen kot poveljnik Skupine za
razpustitev 9. armade (1989), pozneje pa sva bila dobra
znanca.
V svoji knjigi  Balkanski
vojaški poligon (1998) sem javno zapisal, da bodo
Slovenci admiralu Brovetu in generalu Kolšku postavili
spomenik po 50. letih in ga naravnost vzpodbudil, da je še
sam napisal svoje Spomine na začetek oboroženega spopada
v Jugoslaviji 1991 (2001). Napisal jih je dokumentirano
in pošteno, da je celo pokojni škof Vekoslav Grmič priznal
Kolšku izredno etično ravnanje v dneh, ko je bil naravnost
prisiljen s strani jastrebov bivše JLA, da vodi operacijo za
varovanje državne meje SFRJ v SR Sloveniji po nalogi ZIS in
Štaba VP, odločno pa je zavrnil ukaz za množično
bombardiranje Slovenije kot nekakšen maščevalni ukrep. Zato
je bil že tretji dan odstavljen s poveljniškega položaja.
Ker je moral podpisati poveljniški ukaz, so ga v matični
domovini enostavno proglasili za agresorja, pa čeprav sodnih
procesih nihče iz 5. VO ni bil obsojen za agresijo ali
agresorja. Tudi sam sem dokazoval, da je šlo za notranji
spopad, konkretno za mejno-carinski!
Dejansko pa je general Kolšek
rešil mnogo življenja, zatem pa je admiral Brovet tudi
iniciral brionsko deklaracijo in umik JLA iz Slovenije. To
so zgodovinska dejstva in zasluge zanje si ne morejo
prisvojiti drugi poltroni slovenske politične elite!
Generala Kolška sem prvič
srečal 1986 ob nekem svojem predavanju v Črni Gori, ko je
bil poveljnik Titograjskega korpusa. Bil je izredno prijazen
gostitelj. Vse kar se je tedaj dogajalo v Sloveniji, ga je
močno zanimalo. Vendar sva že tedaj skupaj ugotovila, da se
nam po Titovi smrti neusmiljeno bliža »Dan X«, ko so domači
skrajneži poslušno izvrševali tuja naročila o ustanavljanju
političnih strank in uvozu demokratičnih »dobrin« iz tujine.
Ko sem v letih 1987–1988
opravljal dolžnost načelnika operativno-učnega oddelka 9.
armade, sem po vsakem sestanku v GŠ JLA bil povabljen u
pisarno načelnika I. Uprave GŠ JLA, h generalpodpolkovniku
Kolšku. Po reševanju raznih strokovnih nalog, sva pogovor
skoraj vedno nadaljevala o stanju v Sloveniji. Ob takih
prilikam mi je vedno ponavljal, da je prebral razne
informacije, vojaške, politične in partijske, ni pa imel
pristopa do varnostnih informacij. Ker tudi sam nisem bil
več na dolžnosti načelnika varnostnega oddelka 9. armade,
sem le s težavo zadovoljeval njegov interes za razna
varnostna in politična ozadja. Verjetno sem bil tudi prvi,
ki mu je razkril, da se bosta Slovenija in Hrvaška prvi
odcepili iz SFRJ. Takrat, pisalo se je leto 1988, je tudi
general Kolšek mene presenetil z izjavo, da bo zelo verjetno
postavljen za poveljnika 5. armadnega območja oz.
vojskovališča v Zagrebu. Kmalu zatem se je to tudi zgodilo.
Dvakrat sem bil pri njem na posebnem poročanju o poteku
razpustitve 9. armade. Bilo je predvideno, da bom postavljen
za načelnika varnostnega oddelka 5. armadnega območja,
vendar kadrovska služba zaradi varčevanje ni dovolila
generalskega položaja, zato me je prisrčno pozdravil, ko sem
odhajal v Bitolj po prvo generalsko zvezdico.
Po moji hitri upokojitvi
(1990) smo se prisrčno pozdravili. Ni spraševal za razloge,
saj jih je dobro poznal. Le v šali je dejal, da sem moral
imeti dobro »veze« v ZSLJ, jaz pa sem v istem stilu navedel
samo dve besedici – admiral Brovet! Potem smo se srečevali
na pogrebih, promocijah knjig in podobno.
Nenadoma pa žalostna novica…
V četrtek 30. aprila 2009 je bil pokopan v Braslovčah v
družinskem in prijateljskem krogu. |
