BALKANSKI VOJAŠKI POLIGON
(prva izdaja - kot članek v okviru revije BOREC)

àenglish summary

NAROČILO KNJIGE (CD)
brezplačno: PDF (Adobe Reader)
    ali LIT (Microsoft Reader)

  publicistika
  članki
  zanimivosti
  projekti
  english summaries
  rodoslovje
  o avtorju
  povezave

BOREC - revija za zgodovino, literaturo in antropologijo štev. 567-568-569, Ljubljana, 1998, 328 strani.

RAZPRODANO!

PRO-ANDY, Andrej Ivanuša, s.p.,
Borštnikova 33, 2000 Maribor
izdaja na CD v formatu PDF in LIT

Knjiga je izšla v okviru revije
BOREC - revija za zgodovino, literaturo in antropologijo štev. 567-568-569, Ljubljana, 1998, 328 strani.

Uvodnik uredništva:
Revija Borec svoje petdeseto leto izhajanja zaključuje s številko, ki je nastajala v posebnih okoliščinah… Odločili smo se, da bomo v naslednjih številkah objavili po eno temeljno besedilo… V letošnjem letniku se k slovensko-balkanskim razmeram vračamo z varnostno-vojaškimi zapisi Marijana Kranjca, generalmajorja v pokoju. Njegovo besedilo Balkanski vojaški poligon je dokument časa v katerem je avtor ubesedil svoja sporočila v kontekstu poslanstva, ki ga je opravljal. Da bi ohranili avtentičnost besedila, nismo uredniško posegli v njegovo integriteto, saj bi vsaka dodatna redakcijska intervencija spremenila njegov žanr. Zato je pred nami dokument, eden od redkih, ki nam ga posvečajo naši sodobniki, ki so v vojaških vrstah zasedali najpomembnejše položaje.

Vsebina:

Namesto predgovora

1. Vloga in pomen vojaško-obveščevalne službe NOV Jugoslavije, protiobveščevalne službe JA in varnostne službe JLA - Zgodovinski pregled 1944-1954

1.1. Uvod

1.2. Zgodovinski razvoj vojaško-obveščevalne službe NOV Jugoslavije do 1944

1.3. Vojaško-politična situacija v svetu in njen vpliv na geostrateški položaj Jugoslavije

1.3.1. Značilnosti vojaško-politične situacije v svetu in v Evropi
1.3.2. Značilnosti stanja v državi
1.3.3. Sestava, preobrazba in posodobitev JA
1.3.4. Objava resolucije informbiroja, vpliv in posledice v svetu, Jugoslaviji in JA
1.3.5. Moralna in materialna podpora in pomoč iz tujine
1.3.6. Politična zmaga nad informbirojem, normalizacija odnosov z vzhodnoevropskimi državami, komunističnimi in delavskimi partijamo in gibanji

1.4. Ustanovitev, razvoj, organizacija in vodenje protiobveščevalne službe (Kos) JA

1.4.1. Ustanovitev protiobveščevalne službe (Kos) JA - organizacija in formacija
1.4.2. Prva preobrazba Kos JA - februar 1947
1.4.3. Druga preobrazba Kos JA - marec 1948
1.4.4. Tretja preobrazba Kos JA - začetek 1951
1.4.5. Novi koncepti za preobrazbo Kos JA v Varnostno službo JLA

1.5. Funkcija, vloga in aktivnost organov Kos JA v boju proti notranjemu in zunanjemu sovražniku

1.5.1. Operativno delo v poveljstvih, ustanovah, enotah in na teritoriji
1.5.2. Šolanje in usposabljanje kadrov Kos JA
1.5.3. Sodelovanje Kos JA pri dokončnem uničenju kvizlinških formacij, ostankov band, sovražnih organizacij in zločinskih združb
1.5.4. Odkrivanje, spremljanje in zoperstavljanje tujim obveščevalnim službam in "konzervirani agenturi"
1.5.5. Zoperstavljanje sovražni dejavnosti po informbiroju
1.5.6. Začetno angažiranje pri organiziranju "ofenzivne kontrašpijonaže"
1.5.7. Prevzem vojaško-teritorialnih organov
1.5.8. Zveze vojaških oseb s tujino in tujci
1.5.9. Varnostna in protiobveščevalna zaščita poveljstev, ustanov, enot, objektov in teritorije - faze "čiščenja" JA od sovražnih, sumljivih in neprimernih pripadnikov
1.5.10. Uvajanje enostarešinskih odnosov v JA in podreditev Kos JA poveljnikom

1.6. Obveščevalno-izvidniška in subverzivna dejavnost tujih obveščevalnih služb, ekstremne emigracije in notranjega sovražnika proti in v JA

1.6.1. Ustanavljanje sovražnih ilegalnih skupin, združb in organizacij in delovanje posameznikov
1.6.2. Obveščevalno-izvidniška in vohunsko-sabotažna dejavnost
1.6.3. Diverzantsko-teroristična in sabotažna dejavnost
1.6.4. Dezerterstvo iz JA
1.6.5. Sovražna propaganda
1.6.6. Ostale oblike prestopništva - disciplinski in drugi prestopki

1.7. Vodenje organov - ustanov Kos JA

1.8. Preobrazba Kos JA v Varnostno službo JLA in ustanovitev Vojaške policije JLA

1.9. Brionski plenum in Varnostna služba JLA do Titove smrti

1.10. Varnostna služba JLA v posttitovskem obdobju

1.11. Neslaven konec slavne Varnostne službe JLA

2. Geneza slovenskih "napadov na JLA"

2.1. Vse slovenske zdrahe proti NOVJ - JA (JLA) od 1941 do 1980

2.1.1. Prihod srbskih in črnogorskih častnikov v enote NOV Slovenije
2.1.2. Angleško vojaško posojilo za slovenske partizane
2.1.3. Ukinitev slovenske partizanske vojske
2.1.4. Slovenski jezik v JLA
2.1.5. Poboji vrnjenih kvislingov in vloga JA
2.1.6. Druge povojne zamere JA - prekomorci, tigrovci in drugi
2.1.7. Brionski plenum in Slovenija
2.1.8. Odnosi JLA in TO - akcija Vrh in protiakcija
2.1.9. Slovenska politična emigracija
2.1.10. Liberalizacija slovenske družbe
2.1.11. Poskus kompromitacije neslovenskega armadnega poveljnika
2.1.12. Napadi na JLA

2.2. Posttitovsko obdobje od 1980 do 1991

2.2.1. Glavni cilj in elementi načrta Dan D
2.2.2. Načini realizacije načrta Dan D

2.3. Civilna družba

2.4. Mirovna in alternativna gibanja

2.5. Vrinjanje in kompromitiranje Varnostne službe JLA

2.5.1. Primer Napotnik
2.5.2. Primer Meh
2.5.3. Primer Leljak

2.6. Proces proti četverici

2.6.1. Kratek povzetek
2.6.2. Pismo arhivu republike Slovenije (in 4 priloge)
2.6.3. Objavljeni in neobjavljeni članki in zapisi od 1988 do 1998

3. Jugoslovanski (balkanski) vojaški poligon

3.1. Osnovne opredelitve sodobnih vojaških doktrin

3.1.1. Ameriška doktrina spopada nizke intenzivnosti
3.1.2. Ruska (sovjetska) inačica spopada nizke intenzivnosti in specialne vojne
3.1.3. Ostale inačice spopada nizke intezivnosti
3.1.4. Zaključki in predlog nove tipologije nekonvencionalne vojne

BESEDILO V WORDU
(Vsebina gornjega poglavja 3.1)

3.2. Vzroki in rezultati globalnega ideološkega in ekonomskega spopada med kapitalizmom in socializmom

3.2.1. Osnovne premise
3.2.2. Vzorčni primeri iz Latinske Amerike in Kitajske

3.3. Osnovni vzroki razpada Jugoslavije

3.3.1. Notranji vzroki
3.3.2. Zunanji vzroki

3.4. Scenarij vodene ali dirigirane destabilizacije SFRJ

3.4.1. Obveščevalno proučevanje, vrinjanje in pozicije
3.4.2. Prihod svetovalcev in skupin za vojaško in drugo pomoč
3.4.3. Psihološkopropagandna dejavnost, obvladovanje medijev in javnega mnenja
3.4.4. "Miren" sestop z oblasti, oblikovanje večstrankarskega sistema, ustavnopravno konstituiranje in mednarodno priznanje
3.4.5. Ustanavljanje in delovanje paravojaških enot
3.4.6. Skrivne nabave orožja in vojaške opreme
3.4.7. Pomoč pri ustanavljanju nacionalnih armad in vodenju večjih vojaških operacij
3.4.8. Direktne vojaške intervencije
3.4.9. Sodelovanje v mirovnih in humanitarnih operacijah
3.4.10. Vključevanje v nove politično-vojaško strukture

3.5. Notranje vojne in spopadi v Jugoslaviji in drugih balkanskih državah

3.5.1. Slovenija (1991)
3.5.2. Hrvaška (1990-1995)
3.5.3. Bosna in Hercegovina (1991-1995)
3.5.4. Makedonija
3.5.5. Zvezna republika Jugoslaviji (Črna gora in Kosovo)

3.6. Osnovni zaključki

Kratice
Viri in literatura
Priloge

Predstavitev vsebine:
Zaradi obsežnosti besedila je praktično nemogoče na kratko predstaviti posamezna poglavja niti zanimive podrobnosti. Knjigo je potrebno ne samo prebrati, temveč tudi preštudirati. Nekatera poglavja, kakor "Geneza slovenskih napadov na JLA" razkrivajo podrobnosti, ki bih bilo potrebno temeljito obravnavati na osnovu arhivskih dokumentov. Zato navajam samo avtorjeve uvodne pripombe in osnovne zaključke.

Zgodovina bo presodila, kdo je začel prepir v balkanski krčmi in kdo je kriv za krvavi razpad druge Jugoslavije. Zato ne moremo slepo verjeti Stipi Mesiću, avtorju knjige Kako smo razbili Jugoslavijo, pa četudi je bil zadnji predsednik te države, kajti države ne more "razbiti" nekaj posameznikov. Za takšno početje je potrebno marsikaj več! Potrebni so predvsem tajni in dolgoročni načrti, pa tudi finančna sredstva. In kar je najvažnejše: takšne načrte praviloma diktirajo geostrateški interesi velikih sil ali pa koalicije, največkrat večje in močnejše sosede. Izvajalci so znani. Nekoč so to bile mogočne vojaške kohorte za "Drang nach Osten", v sodobnem svetu pa je to znanstveno preizkušen orkester raznih specialistov, ki v t.i. "spopadih nizke intenzivnosti", brez bojnega hrupa in krvi, navadno s spretno monetarno politiko ali pa psihološko-propagadno kampanjo, ekonomsko in politično destabilizira določeno svetovno regijo ali državo. Knjiga Cia Philipa Ageea nam dokumentirano prikaže, kako se to dela!

Balkanski vojaški poligon je zaokrožena zbirka izbranih varnostno-vojaških prispevkov k novejši slovenski zgodovini. To ni moja resnica, temveč samo napotilo zgodovinarjem in raziskovalcem, oziroma poskus osebnega pričevanja človeka, ki je bil znotraj sistema na zelo občutljivi varnostni funkciji. Tako sem lahko spremljal razvoj dogodkov v procesu omenjene destabilizacije, ko je določena politična agentura izkoristila "sestop z oblasti" in s pomočjo tujih botrov prišla na oblast! Seveda o mnogih zanimivih dogodkih in pomembnih osebah zaradi etičnih načel ne bom mogel povedati popolne resnice. Ker je resnica samo ena, bo pač potrebno počakati, da bodo odprli domače in tuje arhive, predvsem diplomatske in vojaških varnostno-obveščevalnih služb. Šele takrat bo mogoče podati objektivno zgodovinsko sliko dogajanj v procesu "osamosvajanja", ki smo jim bili priča. Vse ostalo so lahko samo politične igre in merjenje moči, predvsem pa zavajanje javnosti in dezinformiranje raziskovalcev. Proces proti četverici (zdaj že samo proti dvojici!) je eklatanten primer medijske in politične manipulacije.

V vrednotenju posameznih "resnic" se bodo morali zgodovinarji prebijati mimo nevarnih čeri, ki so največkrat hvalisave avtobiografske ali pa načrtno dezinformacijske; mednje lahko prištejemo "spomine" kakšnega ambasadorja velesile ali pa "republiškega" generala, ki je vodil domovinsko ali tudi plemensko "genocidno" vojno!

Preden predstavim celoto, naj povem, da so prvine pripovedi logično izbrane in funkcionalno povezane. Najprej predstavljam protiobveščevalno službo (Kos) JA oziroma varnostne službe JLA na podlagi zelo zaupnega analitičnega gradiva, ki je bil namenjen samo interni uporabi armadnih načelnikov. Ker je bil Kos pred osamosvojitvijo, pa tudi pozneje, proglašen za državnega sovražnika številka 1, je potrebno tega "sovražnika" vsaj v grobem predstaviti, ker so ga nekateri "politiki" v lustracijskem postopku celo nameravali proglasiti za zločinsko organizacijo! Ker pa je ta organizacija vsaj 50 let uspela ščititi svojo vojsko (in s tem tudi državo) pred vrinjanjem tuje agenture in drugih kategorij "notranjega" sovražnika, potem si zasluži vsaj analitično predstavitev. Šele potem naj nevtralna strokovna javnost oceni njene zasluge in napake.

Ker sem bil dolgoletni pripadnik te vojaško-varnostne službe, lahko brez sramu povem, da smo tudi povojni pripadniki te službe v obdobju od 1960-1990 nesebično skrbeli za varnost JLA in tudi države kot celote, saj smo iz izkušenj starejših predobro vedeli, kaj pomenijo bratomorna vojna, tuja okupacija in mednacionalni prepiri. Brez sramu lahko tudi povem, da smo skoraj brez izjeme ostali zvesti Titovim izročilom. In kar je najvažnejše: pred zgodovino imamo popolnoma čisto vest, saj smo dosledno opozarjali na posledice "razbijanja" (izraz je Mesićev) Jugoslavije: okrog 200.000 - 300.000 mrtvih (pobitih, tudi zaklanih), pol milijona pohabljenih in telesnih invalidov (duševnih ne štejejo) in 2 - 3 milijone beguncev in brezdomcev, ki so nekoč slepo verjeli v "bratstvo in enotnost" jugoslovanskih narodov. Ta krvni davek naj prevzamejo na svojo dušo, poleg tujcev, tudi politične garniture, ki so hotele imeli svoje nacionalne državice in pa tisti elitistični krogi intelektualcev in posameznih struktur družbe, ki so vneto podpirali nacionalistične in podobne "državotvorne" težnje.

Drugi del pod naslovom Geneza slovenskih napadov na JLA zajema dejansko vse slovenske zdrahe od 1941 do 1980 (med drugo svetovno vojno, poboje vrnjenih kvislingov, povojne zamere, brionski plenum, povezovanje s slovensko politično emigracijo, akcijo Vrh in podobno). Predvsem pa obravnavam t. i. posttitovsko obdobje od 1980 do 1990 in podrobneje predstavljam glavne dele Načrta D, katerega cilj je bilo razbijanje kohezivnih sil in elementov (gospodarstvo, partija, država, vodstvo in vojska - varnostna služba). Skušal bom tudi dokazati tezo o dirigirani destabilizaciji in prevagi zunanjih faktorjev pri razbijanju Jugoslavije! Temu delu organsko sledi dodatek z naslovom Proces proti četverici, v katerem so prvič objavljeni trije začetni dokumenti procesa, kakor tudi objavljeni in neobjavljeni članki in zapisi iz obdobja od 1988 do 1998. Ta del je sicer obsežnejši, toda to sem storil z namenom, da zberem vse svoje ugovore proti medijski in siceršnji manipulaciji okrog procesa proti četverici, saj sem uspel dokazati, da ni šlo za montirani proces s strani JLA, temveč prej za vsiljen proces v sklopu splošnega načrta kompromitacije JLA!

Tretji, glavni in hkrati vsebinsko najobsežnejši del, pod naslovom Jugoslovanski (balkanski) vojaški poligon, obsega pet celot, in sicer:

• Osnovne opredelitve sodobnih vojaških doktrin, ki so povzete iz diplomske generalske teoretične naloge iz leta 1989, in so še vedno aktualne;

• Vzroki in rezultati globalnega ideološkega in ekonomskega spopada med kapitalizmom in socializmom;

• Osnovni vzroki (notranji in zunanji) razpada Jugoslavije;

• Scenarij vodene ali dirigirane destabilizacije, ki je najbolj zanimiv in dokumentiran prispevek;

• Notranje vojne in spopadi v Jugoslaviji, s sklepi, kot se spodobi za podobne razprave.

Iz povedanega je mogoče razbrati tudi cilje, ki sem si jih zastavil. Teh je kar nekaj, predvsem pa: demistifikacija Kos-a oziroma varnostne službe JLA (in njenih kadrov), dokumentirati nekatera ozadja razbijanja Jugoslavije in predstaviti možni scenarij dirigirane destabilzacije Jugoslavije, z vsemi končnimi in tragičnimi posledicami.

Seveda bodo bralci zvedeli tudi nekaj zanimivih in nič več strogo zaupnih paberkov, kot npr. kdo je izdajal primorske tigrovce, kdo je vse sodeloval pri usmrtitvah vrnjenih kvizlingov, je JLA res imela nuklearno orožje, bojne strupe in biološke agense! Ne zaradi senzacionalizma, temveč preproste zaradi tega, ker imajo državljani pravico zvedeti za resnico, kot davkoplačevalci pa zakaj se (je) bo porabil njihov denar.

Povedati moram še, da nisem jugonostalgik! Nisem pa pristaš nasilnega razbijanja države, tudi naše nekdanje skupne domovine Jugoslavije! Svoje preteklosti se ne sramujem in se ji ne odpovedujem! Tudi svojim prepričanjem se ne odpovedujem, saj bi to bil duševni samomor! Zato partizanski odpor okupatorju in obnova porušene domovine, zvestoba maršalu Titu kot vrhovnemu poveljniku, Cankarjeva vizija skupne domovine in države Jugoslavije, pripadnost elitni vojaški varnostni službi, sicer kratka generalska kariera in zvestoba družini, ostajajo temelji mojega prepričanja in življenja.

Velja poudariti, da bo zgodovina morala priznati, da smo Slovenci dobri vojaki! Tudi Slovenci iz povojne generacije smo bili na vseh vojaških akademijah od Beograda do Moskve med prvimi v rangu (generalmajorji Ciril Zabret, Milovan Zorc, Marjan Rožič, Dušan Merzel (prvi tudi na višji tankovski akademiji v Moskvi), kontraadmiral Marjan Pogačnik (tretji po rangu v višji pomorski akademiji v Leningradu). Sem je potrebno prišteti še nekaj polkovnikov na generalskem položaju. Moja generacija sošolcev in znancev verjetno predstavlja največjo skupino Slovencev - častnikov v JLA. Tudi "bilanca" je odlična! Dva sva dosegla generalski čin - Ciril Zabret (Ljubljana) pred menoj. Polkovniki so postali Jože Holc (G.Radgona), Polde Golob, Alojz Zupanc, Srečko Zupanc in Dušan Fetich (vsi štirje Beograd). Podpolkovnika sta ostala Stane Gregorc (Ljubljana) in Boris Krmelj (Maribor). Vojaško akademijo so zaradi bolezni ali drugih vzrokov zapustili prof.dr. Janko Legat, profesor Franc Sitar (oba Maribor) in dipl.geod. Franc Hribar (Grosuplje), ing.m Julijan Bratuž (Ljubljana), JLA pa še prof. dr. obramboslovja Stanko Kodrin, letalski častnik-pilot (Maribor) in komercialist Franc Kodrin, mornariški častnik (Maribor), major Mirko Pikon (Zagreb) in polkovnik Dane Pavičić (Zagreb), vojna sirota, ki se je šolal v Ljubljani in prišteval za Slovenca.

Vesel sem slovenske državnosti, pa čeprav bi lahko in bi morala nastati na miren način in brez žrtev. Zgodovina naj presodi! Trdno sem prepričan, da je vsakršen nacionalizem najbolj primitivna in najbolj reakcionarna ideologija, ki ljudem in narodom ne prinaša sreče in zadovoljstva. To se potrjuje tudi po razpadu Jugoslavije... Ljudje imajo sicer svoje državice in kantone, nimajo pa miru, dela, sosedov, veselja... Če je to resnično plebiscitna volja narodov, potem jo je pač potrebno spoštovati. Proti svojemu narodu se ne moreš boriti! V viharnih in prelomnih časih velja izrek: "Družina je najbolj zvesta domovina!" Najbližjim zato velja zahvala, ker so bili vedno na moji strani, jaz pa na njihovi. Držali smo skupaj!

In osnovni zaključki:
V svoji zaključni in zgodnji analizi (1993) je general Kadijević navedel, da je imel primat v razbijanju Jugoslavije vsekakor notranji faktor, vendar v tesni povezavi z zunanjim. Po šestih letih in razgrnitvi "resnic" tudi ostalih odgovornih subjektov v razpletanju jugoslovanske krize, pa bi, po moje mnenju, lahko sklenili tudi takole:

• osnovni krivci (60 odstotkov) za razbijanje SFRJ so predvsem zunanji faktorji (ZDA, Nemčija, Vatikan in emigracija);

• notranje krivce (40 odstotkov) bi lahko razvrstili po naslednjem vrstnem redu: politični, ideološki, verski, ekonomski, vojaški, kulturni in ostali.

Nekateri ugledni avtorji, kakor Miloš Minić in drugi, menijo, da je nesmiselno odgovornost za jugoslovansko krizo in vojno vihro valiti na zunanje faktorje, ker naj bi bilo vsakomur jasno, da so ravno notranji faktorji imeli premoč v razbijanju SFRJ. Pri tem se v glavnem sklicuje na sestanek Tuđmana in Miloševića v Karađorđevu, kjer sta se dogovorila za razdelitev Bosne, s tem pa sta tudi potrdila, da je v bistvu šlo za uresničitev nacionalističnih vizij o Veliki Srbiji in Veliki Hrvaški. Na žalost pa Minić ne upošteva argumentov o tem, kaj vse se je načrtovalo in zgodilo pred navedenim "zgodovinskim" sestankom. Kot bivši zunanji minister bi moral vedeti in tudi upoštevati, da se Tuđman in Milošević nista mogla sestajati, še manj pa skleniti kakšnega dogovora brez tujega blagoslova! Seveda pa bodo srbsko-hrvaški odnosi še nadalje usodno bremenili razmere na Balkanu. To so že posledice tistega, kar se je zgodilo...

Tudi "rezultati" oziroma žrtve so znane, in sicer:

• v slovenski vojni je bilo na strani JLA 44 mrtvih in 184 ranjenih, dočim so bile slovenske izgube minimalne;

• v bosanski vojni izgube niso znane, ocenjuje pa se, da je bilo na hrvaško-bosanski strani okrog 200.000 mrvih, 400.000 ranjenih in okrog 2-3 milijoni beguncev, na srbsko-črnogorski strani pa naj bi bilo 5.000 mrtvih, 10.000 ranjenih in okrog 500.000 beguncev.

Tudi materialna škoda je ogromna. Številke so nezanesljive, le slika je grozna! Namesto zgledne skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti smo dobili prizore apokalipse in balkanske slike. Pojem "balkanizacije" je postal sinonim za največje fizične in duhovne grozote! Politični krivci so predvsem republiški politično-partijski vrhovi, ki so podlegli nacionalističnim in ekstremističnim silam. Natančna analiza bi pokazala več začetnih motivov, ki so povzročili verižno reakcijo razpada Jugoslavije.

Večinoma se vse znane domače in tuje analize ustavljajo pri Memorandumu srbske akademije znanosti in umetnosti, ki naj bi popravil nekatere zgodovinske krivice proti srbskemu narodu oziroma ki naj bi realiziral težnje ekstremne četniške emigracije in prosrbskih sil pri realizaciji ideje Velike Srbije! Zdi se, da je bilo najbolj usodno, ker je v Srbiji prevladal režim kontroverznega Slobodana Miloševića, ki je vseskozi užival simpatije določenih ameriških krogov. Bil je pač ameriški štipendist!

Skoraj gotovo je, da njegov predhodnik in na osmi beograjski partijski konferenci odstavljeni Ivan Stambolić ne bi podlegel zgodovinsko vabljivi velikosrbski ideji, če bi Jugoslaviji prihranil grozovito državljansko vojno v letih 1991- 1995. Verjetno je tudi, da ne bi trdovratno vztrajal na unitarni federaciji, temveč bi sprejel tudi kakšno kompromisno inačico, kakor je to pač navadno v politiki. Rekel bom takole: Ivan Stambolić je prva kronska priča začetka razbijanja Jugoslavije, kajti mnogotera so dejstva, da so se ravno na tej partijski konferenci zgodile odločilne stvari: menjava srbske politične garniture, sprememba sistema, delitve in začetek razbijanja SFRJ. Njegova ocena je, da so glavni protagonisti osme konference (Milošević, general Ljubičić, Jović, Čkrebić, general Gračanin, Trifunović...) obenem tudi glavni razbijalci Jugoslavije! Gre za protijugoslovansko, unitaristično - hegemonistično in velikosrbsko kliko, ki je spravila v nesrečo 22 milijonov Jugoslovanov! Njegove besede so: "Vojna ni bila potrebna niti neizbežna! Kakor za sobivanje, tako je bil tudi za razdruževanje potrebno dogovarjanje in miren sporazum."

Po Stamboliću je ravno Srbija prva legalizirala secesijo od SFRJ, ko je spremenila zvezno ustavo (ukinila pokrajine), uvedla ekonomsko blokado proti Sloveniji, vpadla v monetarni sistem Jugoslavije, dovolila kazensko ekspedicijo JLA proti Sloveniji (zaradi podpore Albancem!), podžgala upor hrvaških Srbov, izvedla genocidno vojno za Veliko Srbijo, razdelila Bosno in Hercegovino, itd. Zanimiva je tudi ugotovitev Ivana Stambolića, da je ravno Slovenija "prva in najodločneje" opozorila Jugoslavijo, da se ne bo obdržala s politiko Osme konference.

Tudi Stambolić sluti, da se dogodki odvijajo po nekakšnem scenariju: po spremembah zvezne ustave se pojavi Memorandum (podtaknjen!?), pokol v paračinski vojašnici in dirigirana protialbanska publiciteta, pa sestanek vojaškega partijskega komiteja (čeprav se general Ljubičić in admiral Mamula baje nista prenašala!?), na predlog sprememb srbske ustave se zgodi Osma partijska seja, itd. Preobrat je nastal zaradi zahtev po "hitri rešitvi" kosovskega problema! Zmagala je birokratska protirevolucija, srbski nacionalisti z Miloševićem na čelu. Tudi JLA je bila za energično razrešitev kosovske krize (paračinski primer!), pa tudi večinski starešinski sestav se je nalezel nacionalističnega duha...Osma beograjska seja je bila vojaški oglas Jugoslaviji! Vojaški partijski vrh in admiral Mamula sta od Boška Krunića, predsednika Predsedstva ZKJ, dramatično zahtevala, da naj centralni komite ZKJ zaustavi Miloševića in njegove "osmaše"! No, vseeno se je kasneje (morala) priklonila političnemu vodstvu Srbije.

Na Stambolićevem spisku odgovornih za jugoslovansko tragedijo sta tudi dva generala: armadni general Nikola Ljubičić, nekdanji zvezni sekretar za ljudsko obrambo in predsednik Predsedstva SR Srbije, in generalpolkovnik Petar Gračanin, nekdanji načelnik generalštaba JLA in aktualni državni sekretar za notranje zadeve v času razpada SFRJ. Priznal bo tudi, da je njegova največja napaka prihod armadnega generala v pokoju Nikola Ljubičića na politično prizorišče Srbije in Jugoslavije! Prav general Ljubičić je priklical JLA na politično prizorišče in favoriziral Miloševića, ki bi naj bil samo "statist tujih političnih sil"!

Po Stamboličevem mnenju je ravno armadni general Ljubičić odvzel Titu kontrolo nad JLA, pa tudi nad varnostno službo JLA, kar pa ne bo držalo: načela kadrovske politike so bila že prej dogovorjena. Bilo pa je naravno, da bo večinski (prosrbski) del JLA, zlasti častniški (70 odstotkov), vplival na odločitve vojaškega vrha. To vem iz izkušnje pri poročanju ali iz analitičnih poročilih: posamezni primeri so pomenili določene reakcije, vedno smo pa poudarjali večinsko mnenje: najprej je bilo jugoslovansko, potem pa srbsko!

Tudi ostali protagonisti na politični sceni v začetku in sredini leta 1991 se ne morejo znebiti zgodovinske krivice. Posebno zaradi tega, ker so praktično vsi, razen Izetbegovića in Tuđmana, pripadali partijski nomenklaturi, ki bi se morala poenotiti vsaj ideološko! Na koncu je celo izpadlo tako, da je bil največji pristaš ohranitve Jugoslavije Izetbegović kot predstavnik islamskega fundamentalizma, saj je realno ocenil, da v danih pogojih ne bo mogel realizirati nekakšne muslimanske enklave v centralni Bosni, ker bi bila obkoljena od Srbov in Hrvatov.

Zgodovinski arhivi bodo pokazali, kdo vse je bil v službi tujih sil oziroma zunanjih faktorjev. Ne gre za to, da bi registrirali določeno politično agenturo, temveč za napačne politično - strateške ocene po dveh osnovah. Prva je vsekakor ta, da so naši "daljnovidni" republiški voditelji nasedli protikomunistični strategiji in so se v borbi za oblast reševali v raznih "prenoviteljskih" vlogah. Druga napaka pa je vsekakor ta, da so iz ene dezintegracije (Jugoslavije) hiteli v integracijo (Evropska skupnost in Nato), pri čemer so pozabili na zgodovinski spomin novih partnerjev. Zato tudi ni čudno, da je Slovenija ostala izven Nata, saj je dejansko bila prva, ki se je "osamosvojila". Še slabše se je odrezala Hrvaška s svojo začetno proustaško-fašistično ideologijo in prakso.

Najbolj kompetentna pričevalca o slovenski krivdi sta seveda del svoje krivde zvalila na slovensko stran. Takratni ameriški državni sekretar za zunanje zadeve James Baker je trikrat javno izjavil, zadnjič v ameriškem Senatu 12. januarja 1995, da je "vojno začela Slovenija." Neposredni očividec in priča, poslednji ameriški ambasador v Beogradu, je v svojih spominih zapisal: "Nasprotno splošnemu mnenju, so vojno začeli Slovenci. Njihova deklaracija o neodvisnosti, pred katero ni bilo niti najmanjšega napora za pogajanja, je postavila pod njihovo kontrolo vse mejne in carinske postaje med Slovenijo in njunima dvema sosedoma, Italijo in Avstrijo. To je pomenilo, da si je Slovenija kot edini mednarodni prehod med Zahodom in Jugoslavijo preprosto prisvojila pravice na blago, namenjeno drugim republikam, kakor tudi carinske prihodke v vrednosti okrog 75 odstotkov zveznega proračuna. Tudi manj primitivna armada kakor je bila JLA bi na to reagirala. Najslabše pa je, da je razumljiva želja Slovencev po neodvisnosti obsodila ostali del Jugoslavije na vojno." V zaključku svoje knjige je Zimmerman, preden bo zgodovina izrekla svojo sodbo, takole razvrstil krivce za razbijanje SFRJ: Slovenijo kot začetnico zaradi svoje sebičnosti proti drugim narodom v Jugoslaviji, Hrvaško za nestrpnost proti srbskemu narodu v svoji državi in lakomnost pri delitvi Bosni, JLA za ideološko krutost in arogantnost in Srbijo oziroma Miloševića za načrtno izvajanje nacionalistične strategija, ki je "ubila Jugoslavijo". Seveda, Zimmerman se je izognil obsodbi ZDA, pa tudi oceni svojega delovanja in vloge.

Nedvomno je, da je izredno pomembno vlogo v scenariju razbijanja SFRJ odigral ekonomsko-finančni in monetarni faktor. Sistem socialističnega samoupravljanja je bil neučinkovit ekonomski sistem, čeprav je po drugi strani res, da je bil glede na sedanji sistem tržne ekonomije bolj socialno naravnan. Res je tudi, da je socialističnemu ekonomskemu sistemu manjkala vsaj izkušena makroekonomska ekipa, ki bi reševala določene probleme. Tako se je nazadnje pojavil navidezni rešilni in paradni konj. To je bil Jeffrey Sachs, zastopnik reformske ameriške ekonomske "šok terapije", ki sta jo v tranzicijskih državah načrtno uvajala Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka in se je prej ali slej končala s finančnimi zlomi (Poljska, ČSSR in Rusija). Sachsova denarna reforma v Jugoslaviji se je kljub naporom predsednika zveznega izvršnega sveta Anteja Markovića že 1990/91 končala v političnem kaosu. Dobro je, da smo v Sloveniji imeli pametnega Mencingerja...

Vse bolj enotne so strokovne ocene, da je Štab vrhovnega poveljstva Predsedstva SFRJ (dejansko je to bil ožji del zveznega sekretariata za ljudsko obrambo in generalštaba) eden od glavnih krivcev za razpad (ne razbijanje) Jugoslavije. Štab vrhovnega poveljstva se je v določenem trenutku postavil na stran hegemonistične in ekspanzionistične velikosrbske politike, čeprav je bil ustavno čuvaj ozemeljske integritete in celovitosti SFRJ. Res ne morem verjeti pričevanju najmlajšemu generalmajorju JLA dr. Vuku Obradoviću, da je general Kadijević že 17. septembra 1991 proglasil pokojnega maršala Tita za največjega krivca za razpad Jugoslavije! Po Joviću se je potem še poslušno priklonil Miloševiću! Nekaj ne drži! Kaj se je dejansko zgodilo?

Formalno se je to začelo 22. februarja 1990, ko je štab vrhovnega poveljstva začel razpravo o "nadaljnjem razvoju koncepcije splošnega ljudskega odpora" oziroma z glavnim problemom "vloga JLA pri nevtralizaciji notranjega sovražnika". Pri tem naj bi tudi modificirali novo nalogo JLA: "Braniti samo tiste narode, ki žele živeti v Jugoslaviji in mirna razdružitev s tistimi, ki tega ne žele!" Seveda o tem javnost, tudi vojaška, ni bila seznanjena. Po pričevanju Jovića mu je general Kadijević že kmalu zatem (26. aprila 1990) prvič poročal, da so načrti za izredne razmere v Sloveniji in na Hrvaškem že pripravljeni!

Šele v avgustovski (1990) izredni številki Vojnega dela smo lahko brali obširno razpravo z naslovom Dograditev splošne ljudske obrambe v luči sprememb v svetu in Jugoslaviji. Glavni referat pod naslovom Spremembe v sodobnem svetu in njihove implikacije na dograditev koncepcije splošne ljudske obrambe in oboroženih sil SFRJ je podal generalmajor prof. dr. Radovan Radinović (tudi moj drugi mentor za teoretično generalsko nalogo). Bil je odličen analitik in njegova stališča so najčešče prevladala pri strateških vojaško-političnih ocenah. Kot primer samo navajam njegovo oceno o TO, po kateri bi v krizni situaciji "izrazile popolno lojalnost" republiškemu vodstvu! Zato je verjetno potem tudi sledil tisti ukaz o odvzemu orožja nekaterim TO. General Radinović je bil kot načelnik Inštituta za strateške študije JLA tudi osnovni kreator vojaške politike in zato tudi osovražen v nekaterih sredinah. Baje mu že očitajo zgrešene vojaško-politične in strateške ocene.

Drugi prelomni dogodek se je zgodil 17. maja 1990, ko je generalštab oboroženih sil SFRJ ukazal, da vse TO, radi boljše zaščite, predajo orožje na čuvanje v skladišča JLA. Bil sem takrat v Bitolju, kjer z makedonsko TO nismo imeli nobenih problemov. Dejansko smo vedeli, da je odločitev namenjena Sloveniji in Hrvaški. No, po Jovićeme pričanju pa mu je 4. in 13. julija 1990. general Kadijević poročal, da so vsi načrti za izredne razmere (po inačici brez odobritve Predsedstva SFRJ) dokončani. Kmalu nato sem tudi jaz zvedel za te načrte (in sklenil zapustiti JLA, ker sem že imel pogoje za upokojitev).

Mnogi, tudi bivši zvezni sekretar za ljudsko obrabo, admiral Branko Mamula, se strinjajo, da bi JLA lahko preprečila nadaljnji razpad SFRJ z načrtovanim vojaškim udarom v celotni državi! Samo tako bi brez krvi izpolnila svojo ustavno vlogo zavarovanja integritete Jugoslavije. Vojska bi namreč samo začasno prevzela oblast v državi, izvedla bi volitve, referendume, sprejela novo ustavo in država bi bila rešena. Čvrsta federacija ali konfederacija - ni pomembno! Samo da ne bi bilo vojne. S pravočasno medijsko akcijo bi večina prebivalvcev podprla takšen "vojaški udar". Tudi sosednje države oziroma članice ES skoraj gotovo ne bi vojaško intervenirale.Tako se je bilo razumeti tudi ameriškega državnega sekretarja Bakerja v Beogradu. Maršal Jazov pa je generalu Kadijeviću tako in tako dal proste roke... Jović pa generala Kadijevića obtožuje neodločnosti! Vendar generalpolkovnik Avgust Vrtar /62/ pravilno ugotovalja, da je "JLA napravila napako, ko se je iz zaščitnice SFRJ postopoma enostransko prelevila v zaščitnico srbskega naroda in nato Srbije oziroma srbskega vodstva. Tako je izgubila svojo državo in svojo identiteto".

Razlog za neenotnost štaba vrhovnega poveljstva ni bil v nacionalni sestavi JLA, saj je bil prav večinski srbski (70 odstotkov) častniški zbor (do 1990) verbalno jugoslovansko usmerjen. Vzroke je potrebno iskati v prevladi politično nefleksibilnih in strokovno nekompetentnih vojaških voditeljev, ki so se zaradi tega obnašali kot pravi "jastrebi"! Izvzeti moram vsekakor admirala Stanislava Broveta, kateremu je Slovenija dolžna zahvalo, pa tudi bivšega načelnika generalštaba oboroženih sil SFRJ generalpolkovnika Stevana Mirkovića, ki je med redkimi imel pokončno držo! S svojo izpovedjo Zvestoba mi je bil pokojni generalpolkovnik Stane Potočar, tudi načelnik generalštaba JLA, vzor v vsakem pogledu! Končno, to ni samo moje mnenje.

Gledano v celoti, štab vrhovnega poveljstva Predsedstva SFRJ ne bi smel dovoliti nobene vojaške akcije proti secesionističnim republikam. Vse je lahko počel, samo vojne proti nekaterim narodom se ni smel lotiti! Že samo dejstvo, da je JLA proglašena za agresorja, je moralo biti največja sramota za njeno vodstvo! Zato partizan in generalpolkovnik Ilija Radaković upravičeno pravi, da pravzaprav ni bilo nobenega pravega razloga, da se z "nesmiselno vojno" negirajo velikanski strateški in nacionalni interesi, kakor tudi dosežki partizanske in povojne generacije! Tudi generalpolkovnik Avgust Vrtar meni, da je bil poseg v Sloveniji "politično, vojaško in moralno neopravičljivo in nesprejemljivo dejanje".

Štab vrhovnega poveljstva je predvsem kriv, ker se ni še bolj elastično prilagajal novonastalim spremembam. Naj samo spomnim na zapoznele diskusije in neustrezna stališča o večstrankarskem sistemu. Predvsem pa ni mogel sprejemati politične odločitve o usodi SFRJ in posameznih narodov. Zato so se kasneje morali prikloniti nacionalističnim skrajnežem, pa so morali zamenjati zvezde in druge simbole.

Zelo pomembno je tudi vprašanje, kdaj je JLA prenehala biti "skupna oborožena sila vseh narodov in narodnosti Jugoslavije", kakor je to bilo določeno v Ustavi SFRJ. Nekateri menijo, da je mejni datum marec 1991. Osebno mislim, da je to junij 1991, ko je Predsedstvo SFRJ odstavilo generalpokovnika mag. Konrada Kolška s položaka poveljnika zagrebškega območja oziroma ko je bil izdan ukaz o odpustu slovenskih častnikov in vojakov! Lahko bi iskali še kakšen drug datum (prenehanje financiranja, pošiljanja regrutnih kontigentov in podobno), najbolj zgovoren bo verjetno datum 26. junija 1991, ko se je začel vojaško-policijski poseg v Sloveniji! Od tega datuma ne moremo več govoriti o obstoju JLA, temveč le o vojski Srbije in Črne gore, pozneje vojske Zvezne republike Jugoslavije. Če sprejmemo mnenje narodnega heroja in generalpolkovnika Ilije Radakovića, da se je JLA na koncu prelevila v neočetniško vojsko, potem zares nimam komentarja.

Nesporna je odgovornost generalštaba JLA za neuspešno mobilizacijo, kar je povzročilo, da so se enotam bivše JLA priključile številne nacionalistične (četniške) paravojaške enote iz Srbije in Črne Gore (Srbska garda, Beli orli, odred Dušan Silni, Avalski korpus, Arkanovi Tigri, Knindže samozvanega kapetana Dragana in črnogorski četniški odredi).

Nekdanji vodilni ljudje v JLA bi morali razložiti, zakaj so se odločili za vojaško reševanje političnega problema obstoja SFRJ! Torej, zakaj niso podprli drugih rešitev, tudi zveze republik ali držav, konfederacije, pa tudi asimetrične federacije! Vse, samo ne vojne!

Kulturnih in konfesionalnih krivcev ni potrebno iskati z lučjo. Dovolj je le pogledati v dnevno časopisje tistih dni, pa človek najde obilico raznih razumniških in verskih deklaracij. Nekateri celo pravijo, da je bil njihov vpliv brez posebne teže. Toda pisane besede nam govorijo drugače. Šlo je za "razumniško" propagando, seveda, visokozvenečo, ki s številkami žrtev nočejo imeti nobene povezave. Enako govorijo verski voditelji, češ, da ni šlo za versko vojno. S kulturološko propagando prepojeni in z verskim sovraštvom vzgojeni vojaki pa pripovedujejo drugače: ko so prišli na sovražno področje, so topovske ali tankovske cevi takoj usmerili proti najbolj sveti verski relikviji - križu, zvoniku, džamiji, kapelici, preprosto, proti "njihovemu bogu" so streljali, potem so pa mimogrede še posilili nekaj mladih ali starejših vernic. Šele potem se je začela prava vojna! Balkanska in primitivna, seveda!

Kriza v nekdanji Jugoslaviji, od osamosvojitvene vojne v Sloveniji, domovinske vojne v Hrvaški in osvobodilne v Bosni in Hercegovini, da ne omenjamo ostalih manjših vojaško-policijskih spopadov na Balkanu (Romunija, Albanija, Zvezna republika Jugoslavija, Kosovo), je vsekakor imela velik politični in vojaški pomen. Zato je tudi Balkan postal vojaški poligon ne samo za preizkušanje novih vojaških doktrin, ampak tudi za reševanje tranzicijskih problemov in modeliranja nove podobe Evrope. Balkanski vojaški poligon je pokazal kako se rešujejo interesi tujih sil z vsiljenimi problemi nacionalizmov. Svetu in tudi Evropi pa je potreben nov varnostni sistem, kajti novi izzivi - ekonomski, socialni in ekološki že prihajajo! Potrebni bodo novi poligoni za razreševanje novih svetovnih problemov - etnocentrizma, pomanjkanja hrane, kozmične ogroženosti in podobno. Samo vojnih ne!

Avtorski zaključek:
Avtor se je lotil aktualne teme iz naše nedavne preteklosti, ki bo verjetno vzbudila različne odmeve. V treh zaokroženih poglavjih, ki se smiselno dopolnjujejo in prepletajo s kratkimi biografskimi vložki, nam predstavi vzroke in kronologijo pomembnejših dogajanj od 1945 do 1995 na Balkanu oziroma v drugi Jugoslaviji.

Predstavi nam tri destabilizacije SFRJ, in sicer: prvo, zahodno (pod šifro Ekspres) od 1945 do 1947 (neuspešna), drugo, vzhodno (informbiro) od 1948 do 1952 (neuspešna) in obširneje tretjo, zahodno (po načrtu Dan D), v obdobju od 1980 do 1995, ki se je končala s krvavo vojno in z razbijanjem SFRJ. Pri tem nam avtor dokazuje smelo tezo, da imajo v t .i. dirigirani in vodeni destabilizaciji, ki se izvaja po metodologiji najnovejše vojaške doktrine spopadov nizke intenzivnosti, zunanji dejavniki vedno odločilno premoč nad notranjimi. Z vzorčnimi primeri iz drugih delov sveta nam nazorno prikazuje, kako je neka velesila po pripravljenem scenariju in v skladu s svojo doktrino posegla v dogajanja in vsilila svojo voljo nacionalističnim pretepačem v balkanski krčmi! Napoveduje tudi podoben potek dogajanj na drugem žarišču, na Kosovu.

Slovenski javnosti je prvič in v zgoščeni obliki predstavljen Kos JLA, ki je petdeset let uspešno ščitil JA in državo. Številke in varnostno-politične ocene iz zaupnega gradiva nam sicer ne morejo predstaviti vseh naporov Kos-a pri obrambi nekdanje skupne domovine. Avtor skuša tudi demistificirati vlogo in pomen Kos-a in poznejše varnostne službe JLA, v kateri je delal skoraj trideset let. Varnostna služba JLA je doživela neslaven konec zaradi enakega razloga kot JLA: sprejela je napačno strateško in politično-varnostno oceno, da je mogoče drugim narodom vsiliti svojo politično voljo!

V drugem delu je podana zanimiva geneza napadov na JLA od 1942 do 1991, v kateri bomo našli zanimive podrobnosti. Predstavi nam posttitovsko obdobje od 1980 do 1990 in glavne elemente načrta Dan D za razbijanje SFRJ. Avtor seveda ni mogel mimo procesa proti četverici, v katerem je imel vlogo "okradene stranke". S prikazom objavljenih in neobjavljenih napisov, kakor tudi z objavo prvih treh zaupnih dokumentov JLA, prepričljivo dokazuje, da proces proti četverici ni bil niti političen niti montiran s strani JLA. Šlo naj bi za proces, ki je bil vsiljen JLA v okviru splošnega načrta kompromitacije Kos-a.

Avtor nam v tretjem poglavju zelo zgoščeno in dokumentirano predstavi teoretične osnove doktrine spopadov nizke intenzivnosti, da bi tudi teoretično dokazal svojo tezo o prevagi zunanjih dejavnikov. Posredno je tudi prikazal, da je ravno v omenjeni ameriški vojaški doktrini našel prvine, ki so se preizkušale na balkanskem vojaškem poligonu: kako razbiti večnacionalno državo, potem pa brez boja in večjih žrtev z različnimi načini nebojnega delovanja, predvsem z mirovnimi silami Nata (Unprofor, Ifor, Sfor), "okupirati" Bosno in Hercegovino in celo vsiliti (Daytonski) mir!

Zlasti je zanimivo poglavje o scenariju vodene ali dirigirane destabilizacije SFRJ, kakor tudi zgoščen in dokumentiran prikaz notranjih vojn v Jugoslaviji, posebno v Sloveniji.

Avtor je oktobra 1990 kot generalmajor in načelnik štaba bitoljskega korpusa kot prvi slovenski general zapustil JLA, ker se je zavedal, da se proti svojemu narodu ne moreš boriti!

Še pripis – 17. februarja 2008

Na današnji dan se je končala prva etapa razbijanja SFRJ – uresničila se je še parola »Kosovo – Republika«!

Dokončno razbijanje – drugo etapo bomo verjetno še lahko spremljali (razpad Bosne in Hercegovine, formiranje Muslimanske bošnjaške in sandžaške države, razdelitev Makedonije, formiranje Velike Albanije, odcepitev Vojvodine in podobno).

Balkanski vojaški poligon je bil javno predstavljen kot projekt revije Borec dne 24. marca 1999 v Muzeju novejše zgodovine. Šteje pa kot edicija, ki je bila izdana 1998. leta.

Na prošnjo številnih obiskovalcev mojih spletnih strani »VOJAŠTVO«, kje dobiti knjigo oz. revijo Borec z mojo knjigo Balkanski vojaški poligon, sem se odločil, da knjigo izdam v obliki PDF in LIT, torej kot elektronsko knjigo na CD. Knjigo je sedaj mogoče dobiti le v tistih javnih knjižnicah, ki so bile naročene na revijo Borec.

Teksta nisem spreminjal, le novi podnaslov sem dodal, končne opombe sem zaradi preglednosti »preselil« na sprotne strani, pripisal pa sem še kakšen aktualni podatek s pripombo v oklepaju (dodano 2008).

Na kraju sem dodal štiri odmevne intervjuje, ki so izšli pred in po objavi knjige v Delu – Sobotni prilogi (Jože Dežman), Nedeljskem dnevniku (Marjana Vončina), Večeru (Blaž Zgaga) in Slovenski panorami (Marjan Horvat). Prvega, radijskega, ki ga je posnela pokojna Alenka Kraigher Gregorc takoj po promociji, žal nimam ohranjenega.

Načrtovani projekt Jugoslovanski vojaški poligon, ki naj bi obsegal tudi drugo etapo razbijanja SFRJ, sem opustil, ker sem med tem objavil svojo generalsko nalogo z naslovom Spopad nizke intenzivnosti. Vse je povedano …

Naj še enkrat jasno ponovim: bil sem prvi slovenski general, ki je že oktobra 1990 zapustil JLA – bil sem torej za slovensko pomlad, vendar ne za takšno krvavo ceno! Zato bo potrebno v vseh sredinah ustanoviti sodišča podobna haaškemu, ki bodo identificirala osebke, ki so na podlagi zunanjih silnic vzpodbujala k medsebojnemu sovraštvu in zahtevala krvi …

22. novembra 2008 je beograjska Politika objavila v rubriki Pogledi komentar svojega stalnega sodelavca Miroslava Lazanskega z naslovom Balkanska simetrija užasa (v prevodu Balkanska simetrija grozot). Novinar komentira trenutne odnose med Hrvaško in Srbijo, ko je Hrvaška zavrnila roko sprave in bo Srbijo tožila pred mednarodnim sodiščem v Hagu, Srbija pa bo odgovorila s tožbo proti Hrvaški.

Komentarjev je veliko. Med njimi se je znašla tudi knjiga – Balkanski vojaški poligon, zato predstavljam izvirni komentar in slovenski prevod:

Dr. Aleksandar Nedok, 22/11/2008, 09:09

Као и увек, господин Лазански удара у срж проблема. Ко је СПОЉА искористио балканске националшовинистичке диктаторчиће да под различитим маскама демократије, опредељења или пак очувања југословенске заједнице, поведу грађанске ратове унутар својих спахилука против "туђинаца". Да су садашњи наши политичари (и историчари) били мало поштенији и објективнији, потрудили би се да народу предоче вероватно најбоље обрађену историју тајног распарчавања СФРЈ у крви и несрећи несрећног народа, коју је написао генералмајор бивше ЈА у пензији Маријан Ф.Крањц на словеначком језику "Балкански војашки полигон, прва фаза распада СФРЈ (завршно са Косовом)".

ПАЗИТЕ, ПРВИ ДЕО, у коме он тврди да постоји и ДРУГИ, који тек следи.Њему, једноме поштеном официру, може се веровати, јер је као високи официр КОС-а био упознат са многим, нама недоступним тајнама обавештајног порекла. Шта ћете, увек необавештени и невини страдају,јер их нико ништа не пита, а најтужнија су деца без родитеља и, сада, како год окренете, слугерањски народи некада велике Југославије, од којих су се неки "oсамосталили" да би најсервилније извршавали задате налоге, а други (несрећнији, kao што су Срби) поред тога и да вечито плаћају цех у виду непрестано нових задатих налога, како то лепо рече наш млађани и паметни министар спољних послова Вук Јеремић и навуче на себе гнев иностраних налогодаваца. Divide et impera (подели па владај) рекоше још стари Римљани.

Prevod:
Dr. Aleksandar Nedok, 22. 11. 2008,

Kakor vedno je gospod Lazanski zadel v srž problema. Kdo je OD ZUNAJ izkoristil balkanske nacional-šovinistične diktatorčke, da so pod raznimi maskami demokracije, opredelitev ali pa tudi zaradi ohranitve jugoslovanske skupnosti, začeli državljanske vojne znotraj svojih spahij proti »tujcem«? če bi bili naši sedanji politiki (in zgodovinarji) malo bolj pošteni in objektivni, bi se morali potruditi in predstaviti ljudem bolje napisano zgodovino tajnega in v krvi ter nesreči naših ubogih narodov razkosanja SFRJ, kakor jo je v slovenščini napisal generalmajor v pokoju bivše JLA Marijan F. Kranjc – Balkanski vojaški poligon, prva faza razpada SFRJ (zaključno s Kosovom).

POZOR, PRVI DEL, v katerem trdi, da sledi še DRUGI. Njemu, poštenemu častniku, lahko verjamemo, ker je bil kot visoki častnik KOS-a seznanjen z mnogimi obveščevalnimi skrivnostmi, ki nam niso bile dostopne. Kaj hočemo, neobveščeni in nedolžni so vedno žrtve, ker jih nihče nič ne vpraša, a najbolj so nesrečni otroci brez staršev. In sedaj, kakorkoli že obrnemo, hlapčevski narodi nekoč velike Jugoslavije, od katerih so se nekateri »osamosvojili«, da bi najbolj servilno izvrševali sprejete naloge, a drugi (nesrečni, kot so to Srbi), plačujejo ceh v obliki na novo sprejetih nalog, kakor nam je to lepo povedal naš mladi in pametni minister zunanjih zadev Vuk Jeremić, in nase vlačijo jezo tujih naredbodajalcev. Divide et imper – razdeli in vladaj, so rekli že stari Rimljani.

Ugledni slovenski publicist I.O. me je opozoril, da v mojem Balkanskem vojaškem poligonu obstoji napaka stara 15 let! Napako sem takoj ugotovil.Namreč, na strani 113 je navedeno, da smo popoldan 19. maja 1988 zvedeli od SDV Slovenije, da so v prostorih Mikro-Ade našli vojaški dokument, pa je polkovnik Boško Mutić, načelnik Varnostnega oddelka 9. armade še istega dne poslal pisno informacijo Varnostni upravi JLA v Beograd (fotokopijo sem objavil v BVP). In na str. 114 je navedeno, da smo 22. maja 1988 ugotovili, da je bil zmikavt tajnega vojaškega dokumenta praporščak Ivan Borštner!

Napako sem zagrešil tako, da sem se pri pisanju BVP oprl na datum (19. 5. 1988), ki je napačno naveden na uradnem dokumentu poslanem v Beograd! Dejansko pa je bil pravi datum 20. maj 1988 – bil je petek po koncu delovnega časa, ko je polkovnik Boško Mutić nama z general-podpolkovnikom Svetozarjem Višnjićem povedal kaj je zvedel od Ivana Eržena, načelnika SDV Slovenije.

Torej, fotokopijo tajnega vojaškega dokumenta smo od SDV dobili v petek dne 20. 5. 1988 okrog 15. ure! Zmikavta tega dokumenta smo začeli iskati u ponedeljek, to pa je bil 23. maj 1988 in smo ga našli že ob 9. uri ter takoj poročali v Beograd, obvestili pa smo tudi SDV v Ljubljani.

Na CD primerku Balkanskega vojaškega poligona pa je napako potrebno popraviti na straneh 99 in 101. Oba datuma velja popraviti tudi na drugih straneh (173 itd.)!

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.