INTERVJUJI-I05

Marijan F, Kranjc, upokojeni generalmajor, ki je več kot trideset let služil v zloglasnem Kosu, posebej za Nedeljski dnevnik o nekaterih varnostno-vojaških ozadjih, ki so po njegovem mnenju sprožila razkosanje Jugoslavije. V kratkem pri založbi Borec izid avtorjeve knjige, v kateri bo podrobneje spregovoril o tem.

Razpad bivše Jugoslavije je še preblizu in pregloboko v zavesti živečih ljudi, da bi lahko prišle na dan vse podrobnosti, ki so ga povzročile. Toda počasi, košček za koščkom, se vendarle razkri­vajo drobci zgodbe, ki bo šele nekoč čez dolga desetletja postala zgodovina. Takrat bo morda, s primerne časovne razdalje, ven­darle mogoče odgovoriti na vprašanje, ki mnoge muči že ves čas: Kdo je prvi vrgel kocko, da je zagorel Balkan?

Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju, prvi slovenski general, kije zapustil JLA, potem ko ji je zvesto služil več kot trideset let v najbolj razvpiti, zloglasni protiobveščevalni službi, popularno imenovani tudi Kos, se pravi človek, ki so mu bili blizu dokumenti najbolj zaupne narave, se je v teh dneh zopet pojavil v javnosti. Tokrat s knjigo, ki bo v kratkem izšla pri založbi Borec in v kateri, kot pravi, razkriva nekatera varnostno-vojaška ozadja, ki so tako ali drugače pripeljala do »Dneva D«. Še pred izidom knjige z naslovom àBalkanski vojaški poligon je za Nedeljski dnevnik nanizal nekaj razmišljanj, ki bodo bržkone tudi tokrat, tako kot vedno, kadar je spregovoril v javnosti, sprožila polemično razpravo.

»Šintarski seznam«

Upokojeni generalmajor, ki živi sredi Ljubljane, sodi v generacijo tistih slovenskih generalov JLA, za katero sam pravi, da je bila dvakrat kaznovana. Hkrati je eden redkih, ki se po odločilnih usodnih spremembah niso umaknili za zaveso in molk. Molk, da... Izraz »zavesa« pa je že bolj problematičen: skoraj deset let po umiku iz JLA oziroma »tiste službe« se namreč še vedno ne pusti fotografirati, ker so nekateri časniki po osamosvojitvi podobne fotografije njegovih kolegov uporabili za javne tiralice! Pa tudi iz »operativnih« razlogov.

- Zakaj pravite, da ste bili dvakrat kaznovani?
»Ob razpadu oziroma razbijanju Jugoslavije najbrž ni bilo institucije, ki bi bila bolj napadana kot vojaška varnostna služba, kot pravite – Kos. Kar je razumljivo: v načrtovani strategiji razbijanja SFRJ je bila prva in glavna tarča napadov na JLA, še posebej njeni vodilni kadri in drugi s »šintarskega seznama«.

Še v času normalnega delovanja, v letih 1984 do 1987, ko sem bil načelnik varnostnega oddelka 9. armade, so me predstavniki sorodnih služb večkrat »zatožili« v Beogradu. Potem so to vlogo prevzeli Mladina, Bavčarjev odbor, Leljak s svojim pamfletom Sam proti njim, ter Bavčarjeva in Janševa Demokracija, čeprav nisem bil več v tej službi. Po osamosvojitvi sem slutil tudi druge ukrepe, kak veleproces kot »režiser« procesa proti četverici ... Najbrž me je »rešila« prijateljska korespondenca z uglednim cerkvenim dostojanstvenikom.

Upam, da bo domača javnost zvedela, kako so novodobni visovci in vomovci ravnali s svojimi kolegi in znanci. Za zdaj je znan samo primer kapetana Šefketa Suljeviča iz Ribnice, ki so ga po pisanju Mladine pretepali in izgnali. Niso pa znani primeri neprofesionalnega izsiljevanja pa tudi posegov v družinsko življenje. Bilo bi obilo dela za tri parlamentarne preiskovalne komisije. Pa tudi mednarodno razsodišče v Strasbourgu bo imelo še veliko dela, ko bodo prišel na vrsto »šintarski seznam«, razdvajanje družin in podobno.«

- Razpad bivše Jugoslavije, vzroki, tajne kupčije, skrivna dogovarjanja ... Veliko tega je skritega v molk. Italijanska agencija Ansa je pred nedavnim na podlagi doslej tajnega dokumenta poročala, da so ZDA v letu 1975 načrtovale vojaško intervencijo v Jugoslaviji, če bi umrl Tito, saj bi menda lahko celo prišlo do vdora sovjetskih čet. Med intervjujem marca 1991 mi je admiral Mamuta risal zemljevid razkosane Jugoslavije po načrtu velesil ... Vi govorite o »načrtovani strategiji razbijanja SFRJ« ... Kakšna strategija je bila torej to?
»Smrt in pogreb maršala Tita sta pomenila velik napor za vse varnostne službe, vendar tudi začetek njihove nadaljnje mobilizacije. S Titovo smrtjo so se začeli uresničevati vsi načrti z oznako »Dan D«. Okrepile so se razne koordinacije na ravni Nata in Varšavske zveze, podobne pa so obstajale tudi znotraj Jugoslavije; usmerjali sta jih vodeči velesili. V veliki igri je šlo za globalne strateške interese, inicirane že v Jalti, pozneje pa znatno spremenjene s krepitvijo vloge ZDA v okviru Nata. Šlo je za »novo« razdelitev Jugoslavije, pa tudi Balkana, pri čemer so bili konkretni načrti že jasni: sovjetski vplivi v Srbiji in Črni gori in izhod na Jadransko morje, ameriško-zahodnoevropski (nemški) vpliv v BiH, Hrvaški in Sloveniji ter izhod na Jadransko morje. Opazen je bil tudi vpliv Vatikana ter pravoslavnih in muslimanskih krogov. Makedonija, Kosovo in Albanija so zelo verjetno prišli pod direktni vpliv ZDA. Takrat je bilo malo verjetno, da bi Nato oziroma ZDA prehitele svojega strateškega nasprotnika in dejansko brez agresije zasedle Albanijo in Makedonijo pa tudi BiH in Kosovo. Zdaj se je vse to že zgodilo. Kmalu bo Nato z mirovniško operacijo zasedel tudi Kosovo. Brez boja!

Načrti zunanjih sil

Varnostna služba JLA je bila skoraj devetdesetodstotno udeležena prav pri spremljanju te problematike tudi zato, ker smo tako odkrivali ne samo nosilce, ampak tudi načrtovalce takih akcij. Analitične študije varnostne službe JLA so pokazale, daje bilo okrog devetdeset odstotkov vseh načrtovalcev tujega izvora, predvsem iz vrst tujih obveščevalnih in vojaško obveščevalnih služb ter politično ekstremne emigracije. Zato je tudi mogoče trditi, da so v procesu dirigirane destabilizacije, ki se je dejansko začela že pred Titovo smrtjo, prevladovale zunanje sile in tudi načrti, vplivi in interesi. Izvajalci teh destabilizacijskih posegov pa so bili v veliki večini naši državljani, pretežno politična agentura raznih profilov in protikomunistični simpatizerji različnih barv. Znano je pravilo v podobnih družbeno-ekonomskih pretresih, da je razmerje zunanjih in notranjih vzrokov in sil v medsebojni odvisnosti; če so notranje (povezovalne) sile slabše, potem so zunanje (razbijaške) močnejše. Varnostne analize in študije so napovedovale povečano nacionalistično dejavnost, kakor tudi teroristično dejavnost protijugoslovanske emigracije v povezavi s tujim dejavnikom. Dejansko se je začelo na Kosovu leta 1981 z množičnimi neredi in demonstracijami, kar se je pozneje odrazilo tudi v JLA. Čeprav bo zvenelo malce neverjetno in ne bo v skladu z »uradnimi« analizami, je moja teza, da je v ozadju kosovskih dogodkov treba iskati predvsem dejavnost sovjetske oziroma ruske obveščevalne službe. Varnostni službi JLA je bilo namreč že prej znano, da so v primeru izrednih razmer v Jugoslaviji prav sovjetski strategi načrtovali nasilen poseg proti Jadranu oziroma Boki Kotorski (iz Bolgarije prek Kosova v Črno goro ali Albanijo) tudi z inačico operativno-strateškega zračnega desanta na Kosovu. Bolj izkušen štabni častnik pa dobro ve, da se mora zračno desantno osnovo predhodno temeljito »zrahljati«. In na Kosovu je bilo treba samo prižgali vžigalico ...«

Rušenje zidu – in Jugoslavije

- »Dan D« ... Šifra? Kaj je pomenila ta oznaka?
»Označevala je smrt maršala Tita. Že več let pred njegovo smrtjo so združene protijugoslovanske sile začele sestavljati načrt. Iz več virov smo zvedeli, da Cia s svojimi koordinacijami na ravni Natovih zaveznikov in drugih struktur sestavlja podroben operativni načrt za destabilizacijo Jugoslavije po Titovi smrti, imenovan sicer »Dan D«, a v sklopu generalnega načrta destabilizacije ZSSR, Varšavske zveze in drugih vzhodnoevropskih držav. Glavni cilj načrta »Dan D« je bil: najprej destabilizirati in nato razbiti Jugoslavijo na homogene nacionalne enote in interesne dele po Jaltskem sporazumu, prežete z novimi Natovimi interesi. Oslabiti, napadati in končno, razbiti je bilo treba naslednje povezovalne sile in elemente: samoupravni socialistični družbeno-politični in gospodarski sistem; ZKJ in vse druge družbeno-politične organizacije; državno vodstvo – Predsedstvo SFRJ in vodstva posameznih republik; JLA in sistem splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, posebej še varnostno službo oboroženih sil SFRJ.«

»Vrh« je prijateljeval z zahodnimi obveščevalnimi službami

- Cia, Nato, kdorkoli že ... Države ne razbiješ kar tako!
»Če je Cia že leta 1980 risala mape o razkosanju Jugoslavije in leta 1990 v analitični študiji predvidela »krvavi razpad Jugoslavije v naslednjih osemnajstih mesecih«, potem je nedvoumno jasno, da je morala imeti izvrstne agenture in prijateljske vire. Nekateri člani Predsedstva SFRJ in voditelji posameznih republik so to tudi javno povedali, pa tudi ambasador Zimmermann ni skrival vseh svojih virov. Vendar to ni bila prava agentura. To je bila prikrita, kot npr. kapetan Stojakovič, meteorolog v poveljstvu vojaškega letalstva JLA. Iz obveščevalne prakse dobro vemo, kakšne načrte in naloge je imela Cia, da bi uresničila globalne naloge ameriške politike po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta. Za takšno dejavnost so seveda potrebni podrobni scenariji in konkretne naloge, da denarja ne omenjam. Šlo je torej za vodeno in dirigirano destabilizacijo Jugoslavije. Nemški raziskovalni novinar Erich Schmidt - Eeboom je celo zapisal, da je bivši šef Bnd Kinkel, pozneje tudi zunanji minister, imel v Sloveniji in Hrvaški izvrstne pozicije na »politični, publicistični in obveščevalni« ravni. Zgodovinarje torej čakajo številne naloge, ko se bodo odpirali tuji diplomatski in obveščevalni viri ...«

- ... ter pokazali, kdo vse je bil v službi tujih sil?
»Omenjeni nemški novinar in raziskovalec v svoji knjigi Schattenkrieger na str. 229 jasno piše, da so zahodnonemški obveščevalci imeli tesne stike s »skoraj vsemi osebnostmi, ki so po letu 1990 v Sloveniji in Hrvaški zasedle pomembne politične, publicistične in varnostne funkcije«. Zgodovina bo seveda neusmiljena sodnica. Za sodelavce tujih obveščevalnih služb kakor rudi za medijske pogrome in razne manipulacije, deset tisoče pohabljenih, zaklanih in ubitih, na milijone razseljenih in s sovraštvom ožganih duš.

Kdo je pričel vojno?

A ne gre za to, da bi registrirali določeno politično agenturo, temveč za napačne politično-strateške ocene po dveh osnovah. Prva je vsekakor ta, da so naši »daljnovidni« republiški voditelji nasedli protikomunistični strategiji in se v boju za oblast reševali v raznih »prenoviteljskih« vlogah. Druga napaka pa je vsekakor ta, da so iz ene dezintegracije (Jugoslavije) hiteli v drugo integracijo (Evropsko unijo in Nato), pri čemer so pozabili na zgodovinski spomin novih partnerjev. Zato tudi ni čudno, daje Slovenija ostala zunaj Nata, saj je dejansko bila prva, ki se je »osamosvojila«. Še slabše se je odrezala Hrvaška s svojo začetno proustaško-fašistično ideologijo in prakso. Najbolj kompetentna pričevalca o slovenski krivdi sta seveda del svoje krivde zvalila na slovensko stran.

Takratni ameriški državni sekretar za zunanje zadeve James Baker je trikrat javno izjavil, zadnjič v ameriškem senatu 12. januarja 1995, da je »vojno začela Slovenija«. Neposredni očividec in priča, poslednji ameriški ambasador v Beogradu, je v svojih spominih zapisal: »Nasprotno splošnemu mnenju so vojno začeli Slovenci. Njihova deklaracija o neodvisnosti, pred katero ni bilo niti najmanjšega napora za pogajanja, je postavila pod njihovo kontrolo vse mejne in carinske postaje med Slovenijo in njuni dve sosedi, Italijo in Avstrijo. To je pomenilo, da si je Slovenija edini mednarodni prehod med Zahodom in Jugoslavijo preprosto prisvojila. Tudi manj primitivna armada, kakor je bila JLA, bi na to reagirala. Najslabše pa je, da je razumljiva želja Slovencev po neodvisnosti obsodila ostali del Jugoslavije na vojno«. V zaključku svoje knjige pa je Zimmermann še prej, preden bo zgodovina izrekla svojo sodbo, takole razvrstil krivce za razbijanje Jugoslavije: Slovenijo zaradi njene sebičnosti proti drugim narodom v Jugoslaviji, Hrvaško za nestrpnost proti srbskemu narodu v svoji državi in lakomnost pri delitvi Bosne, JLA za ideološko krutost in arogantnost ter Srbijo oziroma Miloševiča za načrtno izvajanje nacionalistične strategije, ki je »ubila Jugoslavijo«. Izognil pa se je obsodbi ZDA ter svojega delovanja in svoje vloge.«

Proti svojemu narodu se ne moreš boriti

Marijan F. Kranjc, prvi slovenski general, ki je predčasno zapustil JLA in ki je veljal za enega najbolj sposobnih in najbolje obveščenih oficirjev varnosti na ljubljanskem armadnem območju, preden je svojo vojaško pot nadaljeval v Bitoli v Makedoniji in jo tam tudi končal kot načelnik štaba korpusa, je pred izidom svoje knjige Balkanski vojaški poligon posebej za Nedeljski dnevnik že v prejšnji številki dodobra razgrel slovensko politično prizorišče. Upokojeni generalmajor, ki je več kot trideset let deloval v »zloglasni«, a kot sam pravi »uspešni protiobveščevalni službi Kos«, sicer razkriva do zdaj malo znane in tudi nekatere še povsem neodkrite drobce varnostno-vojaških ozadij, ki so vodila v razpad Jugoslavije. Toda to še ni vse. Se posebej so zanimivi njegovi prikazi »notranje vojne« v Sloveniji in nekatera ozadja bližnjih, usodnih dogodkov v preteklosti, ki utegnejo marsikaj postaviti v novo luč. Sam pravi: »Tudi »junakom« bodo vzeli medalje ... Upam, da bodo proces J & B končno začeli preučevat zgodovinarji, Po desetih letih sta dva že odpadla! In kaj bo ostalo na koncu?«

Nadaljujemo pisanje iz prejšnje številke, tisti del, ki se je dotaknil Warrena Zimmermanna, zadnjega ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji, ki je s prstom pokazal na krivce za razpad Jugoslavije. Med njimi je po njegovih besedah tudi Slovenija ...

- Stvari postajajo vse bolj zanimive. Warren Zimmermann, ki je postal ameriški veleposlanik v Jugoslaviji marca leta 1989, na večer šeststote obletnice kosovske bitke in srbskega poraza v vojni s Turki v Gazimestanu, in na tem položaju ostal vse do maja leta 1992, v svoji knjigi »Začetki katastrofe« opisuje diplomatska prizadevanja za preprečitev vojne. Po tem, kakor ga razkrivate vi, je vtis drugačen. Kaj pravite vi?
»Zimmermann, glavni tuji »mešetar«, ne bo povedal resnice, temveč bo prikril dejavnost Cie in Die v Jugoslaviji in Balkanu in zvrnil krivdo na republiške voditelje.«

- Kako danes ocenjujete tedanjo vojaško akcijo?
»Gledano v celoti, štab vrhovnega poveljstva SFRJ ne bi smel dovoliti nobene vojaške akcije proti secesionističnim republikam. Vse je lahko počel, samo vojne proti nekaterim narodom se ne bi smel lotiti. Proti svojemu narodu se ne moreš boriti. To vem iz lastne izkušnje, saj sem zaprosil za upokojitev takoj, ko sem zvedel za načrte za vojaški poseg proti Sloveniji, 31. julija 1990.«

Glavna napaka varnostne službe JLA je bila strateška ocena, da je mogoče neposlušne narode in republike, med njimi tudi Slovenijo in Hrvaško, kaznovati z vojaško akcijo. Za takšno napačno oceno pa morata odgovornost prevzeti osebno načelnik in njegov namestnik. Kako bi bila videti, denimo, vojaško-policijska akcija JLA proti Srbiji oziroma »pohod« na srbsko-bolgarsko in srbsko-romunsko mejo, da o Črni gori sploh ne govorim? Lahko si predstavljam, da si je varnostna služba JLA v Sloveniji s samovoljno in neodgovorno akcijo »Pekre«, z izjalovljenim nevtraliziranjem narodne zaščite in s spodletelo aretacijo Janše in Bavčarja docela zapravila ugled v generalštabu oboroženih sil SFRJ. Zato so jastrebi z generalpolkovnikom Blagojem Adžičem na čelu in z blagohotnim blagoslovom obeh supersil izsilili demonstrativni pohod na mejo in policijsko-carinsko zavzetje mejnih prehodov.«

Trapasta vojna jastrebov

- Gospod Kranjc, govorite o »pohodu na mejo«, o »policijsko-carinskem zavzetju mejnih prehodov« ... To je bila vojna! Kot pravijo, je bila osamosvojitvena vojna ... ?
»Osamosvojitvena vojna za Slovenijo? Politično je izraz posrečen inovativni nadomestek za secesijsko ali odcepitveno vojno. Da ni šlo za pravo vojno, so potrdili priznani tuji in domači vojaški strokovnjaki (pokojni generalpolkovnik Stane Potočar). Zlonamerneži (iz sosedstva) so celo govorili o operetni, mali ali tudi samo psihološki vojni. Osebno menim, da je šlo za najbolj »trapasto vojno« (dr. Bogdan Denič) po načrtih »jastrebov« v generalštabu JLA, pa čeprav tudi veleposlanik Zimmermann pravi, da je bila JLA sprovocirana. Kdo jo je vseeno vsilil, bodo pokazali domači in tuji arhivi. Po novejših vojaških doktrinah (ameriških LIC) je najbolj ustrezen izraz »notranja (desetdnevna) vojna« ali »vojaško-policijski spopad« (po vrsti oboroženih enot) oziroma, še bolj natančno, »mejno-carinski spopad«, ker je šlo za mejno-carinske zadeve. Dejansko tudi ni bilo nobenega večjega operativno-taktičnega boja, temveč je šlo za manjše spopade za stražnice in objekte na komunikacijah. Medijsko pa je že tako uveljavljen izraz »osamosvojitvena vojna« oziroma, vojna za Slovenijo.«

- Zakaj se niste pridružili Janši?
»Tudi Janša je že večkrat javno vprašal, zakaj se je od tridesetih slovenskih polkovnikov in generalov JLA samo en polkovnik (pravnik) priključil njemu oziroma republiškemu štabu Teritorialne obrambe. Kakšni so pravi vzroki za takšen nedomoljuben odnos večine visokih predstavnikov slovenske vojaške inteligence? Vse bivše republike so angažirale generale JLA za vodenje svojih nacionalnih armad, le Slovenija se je temu zavestno odpovedala. Zakaj?

Po mojem mnenju bodo morali zgodovinarji upoštevati dva vzroka. Prvi je psihološke narave – sam Janša kot idejni vodja napadov na JLA in član procesirane četverice, obramboslovec, republiški sekretar za ljudsko obrambo in potem še prvi obrambni minister. Trdim: če bi bil na njegovo mesto postavljen dr. Anton Bebler, kakor smo mnogi pričakovali, za načelnika RŠ TO pa generalmajor Milovan Zore, bi vsi aktivni generali in drugi častniki JLA takoj prestopili na slovensko stran.

Drugi vzrok sega v obdobje začetka in sredine leta 1990, ko so Janša in njegovi pomočniki, sicer vsi moji dobri »znanci«, tako nestrokovno začeli in vodili doslej neznano operativno akcijo »vrbovanja« oziroma pridobivanja slovenskih generalov in višjih častnikov, da so nas vse skupaj prav hitro spravili pod kontrolo varnostne službe JLA. Vsak je doživel zaradi tega grenke in neprijetne trenutke.«

Demokracija se ne more roditi iz maščevanja pomladne politične elite

- Gospod Kranjc, iz vas še vedno govori general ... Sicer pa, ko omenjate Janšo, ne morem kar tako mimo vaše silne vneme pri razkrinkavanju političnega ozadja procesa proti četverici. Veljali ste za najbolje obveščenega in najbolj sposobnega oficirja varnosti na ljubljanskem armadnem območju. Sedem let po procesu proti četverici, ki je spravil na noge veliko večino Slovencev, ste javno opozorili na zavajanje javnosti. Mislite, da bo čas še kaj razkril?
»Ne gre za vnemo, gre samo za resnico oziroma eklatanten primer medijske manipulacije. Sem eden od pričevalcev geneze in ozadja procesa proti četverici. Resnica bo počasi prišla na dan, o tem sem trdno prepričan. Kaj se bo zgodilo, ko se bodo pojavili še dokumenti iz tujine? Prej ali slej bo tudi Ruhllmann povedal svojo zgodbo ... Pa tudi beograjski arhivi še hranijo nekaj »rdečih češenj ...« Prepričan sem, da bo resnica kmalu prišla na dan in da bo z njo treba spremeniti tudi mnoge vsiljene teze in medijske manipulacije. Tudi »junakom« bodo vzeli medalje ... Na koncu bo ostalo spoznanje, da se slovenska demokracija ni začela na Roški cesti, ampak nekoč po Depali vasi. Demokracija se ne more roditi iz revanšizma in sovraštva. To vemo.«

- Balkan pa še kar krvavi ... Razpad Jugoslavije je bil res boleč. Čez čas bomo sicer lažje spraševali, pa vendar, kdo je kriv?
»Čeprav imamo spominska pričevanja skoraj vseh glavnih akterjev razpada, bo lahko šele stroka s časovne razdalje in na podlagi podatkov iz tajnih arhivov, ki so zdaj zaprti, razjasnila vzroke in tudi krivce. Pričevanja vseh treh zadnjih predsednikov predsedstva SFRJ Mesiča, Joviča in dr. Drnovška, zlasti pa armadnega generala Veljka Kadijevića in zadnjega ameriškega veleposlanika v Beogradu Warrena Zimmermanna predstavljajo dobro osnovo in zbir podatkov za podrobne študije in analize, seveda če odmislimo prizadevanja avtorjev, da polepšajo svojo »resnico«. Ko bodo čez nekaj desetletij odpirali ameriške tajne arhive, bodo zgodovinarji morali preveriti tudi velik del zunanje, se pravi tudi zahodne podpore in krivde. Preveriti bodo morali tajne protokole in dodatke k jaltskemu sporazumu in način njihove uresničitve, elemente »Načrta X« sprejetega leta 1940 v Vatikanu, o preprečevanje širjenja komunizma na Zahod, elemente načrta »Dan D« o destabilizaciji Jugoslavije, dokumentacijo ameriškega veleposlaništva v Beogradu, predvsem analitična poročila in dokumentacijo ameriških obveščevalnih in drugih specializiranih služb o agenturnih in drugih pozicijah v Jugoslaviji in med pripadniki politične emigracije ...«

- Ali vojna, ki se še ni pomirila, torej ni izbruhnila zaradi neporavnanih računov iz preteklosti, odcepitvenih teženj ali podivjanih nacionalističnih strasti?
»Kriza v nekdanji Jugoslaviji, od osamosvojitvene vojne v Sloveniji, domovinske vojne na Hrvaškem in osvobodilne v Bosni in Hercegovini, da ne omenjamo drugih manjših vojaško-policijskih spopadov na Balkanu (v Romuniji, Albaniji, Kosovu), je vsekakor imela velik političen in vojaški pomen. Zato je tudi Balkan postal vojaški poligon ne samo za preizkušanje novih vojaških doktrin, ampak tudi za reševanje tranzicijskih problemov in oblikovanje nove podobe Evrope. Balkanski vojaški poligon je pokazal, kako se rešujejo interesi tujih sil z vsiljenimi problemi nacionalizmov. Verjamem, da bodo tudi podrobnejše raziskave potrdile mojo domnevo, da je šlo za računalniško natančno programiran, voden in dirigiran razpad SFRJ.«

Dirigirani razpad SFRJ

- Kako ste ga občutili kot generalmajor, ki si je na položaju načelnika štaba korpusa v Bitoli v Makedoniji decembra leta 1989 generalske epolete nadel, čez eno leto pa jih tako rekoč prostovoljno snel?
»Tako kot vsi otroci smo se med vojno v prleški vasici igrali tudi vojake. Ker je bila v osnovni šol postojanka kozakov in nemških policistov, ki so večkrat iskali »skrivače«, smo se tudi v otroških igricah razdelili na Kozake in »skrivače«. Kozake je navadno vodil naš vrstnik in sin kozaškega poveljnika, skrivače pa sem nekajkrat vodil tudi jaz. V sebi sem čutil poveljniške ambicije, navadno pa sem se predstavljal kot »general Lavdon«, kar smo otroci pač prebrali v prvi slovenski zgodovinski knjigi, v kateri je bila tudi njegova slika. Toda mama mi je večkrat omenjala, da bi kot ministrant moral razmišljati o duhovniškem poklicu, saj je širša rodbina dala kar devet duhovnikov. Ko sem pozneje v šoli postal načelnik pionirskega odreda in v gimnaziji tudi predsednik mladine in seveda član partije, so njene želje zamrle. Zaradi socialnega položaja sem se moral podati celo na brezplačno vojaško akademijo. Kot podporočnik sem seveda sanjal, da bom nekoč postal general. Ko sem ta cilj dosegel, sem sklenil tudi določeno življenjsko obdobje. Razpad Jugoslavije in JLA je bil za vse nas pravi šok. Dolgo si nisem opomogel ...«