Pomembni Prleki - tudi generali!

Objavljeno v zborniku ZGODOVINSKI LISTI,
letnik 16, štev. 1/2008, Splošna knjižnica Ljutomer.

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

Različni seznami z imeni pomembnih Prlekov zaenkrat ne vključujejo mož, ki so se uveljavili v vojski in izkazali v vojnah. Tako ostanejo neznani tudi tisti, ki so dosegli visoke vojaške čine in imajo posebne zasluge. Taki so trije doslej neznani prleški generali: brata Ivan in Viktor Sagaj ter Rudolf Petovar. S tem zapisom jih želim posebej predstaviti. Za uvod pa predstavljam že znane generale iz svojega »neideološkega in genetskega seznama . To so:

1. JABLONSKY, Joseph (Josip), pl. Monte Berico, feldcojgmajster avstro-ogrske vojske in baron
Rojen 6. 9. 1806 v Radgoni, umrl 1. 2. 1876 v Gradcu. Oče češkega rodu, po poklicu kočijaž, se je poročil z Marijo Kaganec, služkinjo iz okolice Radgone. Osnovno šolo je končal v Radgoni, gimnazijo pa v Gradcu. Bil je izredno pogumen vojak in dober častnik. Leta 1848 je prejel najvišje avstrijsko odlikovanje, viteški križ vojaškega reda Marije Terezije, bil povišan v majorja in zatim povzdignjen v barona »del Monte Berico«. Leta 1857 je bil povišan v generalmajorja, nazadnje v čin feldcojgmajstra in postavljen za poveljnik Prage.

2. KRANJC, F. Marijan, generalmajor JLA
Rojen 15. 1. 1935. v Kumanovem, Makedonija, po očetu in materi iz Prlekije (Radoslavci, Sv. Jurij ob Ščavnici), generalmajor JLA, načelnik operativno-učnega oddelka 9. armade, načelnik skupine za ukinitev 9. armade in načelnik štaba 41. korpusa v Bitoli (1989). Upokojil se je 1990 na lastno zahtevo. Poročen, oče dveh otrok, živi v Ljubljani. Ukvarja se z (vojaško) publicistiko.

3. LANGERHOLC, Otmar, pehotni brigadni general vojske Kraljevine Jugoslavije
Rojen 10. 11. 1885 v okolici Ptuja, aprila 1941 pa je bil verjetno zajet in nato pogrešan, pehotni brigadni general vojske Kraljevine Jugoslavije, nazadnje poveljnik pehote Moravske divizije v Nišu. Končal je kadetsko šolo v Mariboru in kot kapetan avstro-ogrske vojske služil v 9. pehotnem polku na ruskem in italijanskem bojišču. Leta 1919 je prestopil v vojsko Kraljevine Jugoslavije in opravljal razne štabne in poveljniške dolžnosti. V čin brigadnega generala je bil povišan 1939. Bil je poročen s Francozinjo in oče treh hčera, vendar njihova usoda ni znana. Tudi njegov kraj rojstva še ni ugotovljen.

4. MAJCEN, Karl, rojen 1934 v Gradcu, general (generalpolkovnik) avstrijske vojske
Starši izhajajo iz Velike Nedelje. Leta 1952 je končal gimnazijo v Gradcu, zatem pa je hitro napredoval kot častnik avstrijske vojske; leta 1982 je postal general in poveljnik Dunaja, od 1990 do 1999 pa je bil kot general (generalpolkovnik) tudi generalni inšpektor avstrijske vojske (dejansko načelnik GŠ). Poročen, upokojen, živi v okolici Dunaja, sin Rolf je znan kot ekstremni športnik.

5. MICKL (MIKL), Johann (Ivan), generalporočnik nemškega Wehrmachta
Rojen je bil 18. 4. 1893 v vasi Zenkovci pri Radgoni, umrl 10. 4. 1945 na Reki, pokopan pa je v Radgoni. Po končani domobransko-kadetski šoli in vojaški akademiji na Dunaju se je kot častnik avstro-ogrske vojske posebej odlikoval na soški fronti in prejel številna odlikovanja. Po razpadu avstro-ogrske monarhije se je postavil na nemško stran in je 1918 vodil obrambo Radgone. Kasneje je tudi ponemčil svoj priimek in tako skušal zatajiti svoje slovensko poreklo. Leta 1930 je postal častni meščan Radgone, zato vojašnica v tem mestu nosi njegovo ime. Po anšlusu 1938 je prestopil v nemški Wehrmacht in v drugi svetovni vojni sodeloval na vseh bojiščih. Marca 1943 je bil povišan v generalmajorja in postavljen za poveljnika 392. pehotne oz. kvislinške »Modre divizije« v Jugoslaviji.

6. PETOVAR, Rudolf, generalpolkovnik JLA
Je bil rojen 17. 4. 1916 v Zagrebu, umrl pa je 5. 7. 2004 v Beogradu, oče je bil iz okolice Jeruzalema, poročnik vojske Kraljevine Jugoslavije in generalpolkovnik JLA. Bil je poveljnik 3. korpusa NOV in pomočnik zveznega sekretarja ljudske obrambe za zaledje. Družina, soproga in dve hčerki, živi v Beogradu.

7. POLAK, Bojan - Stjenka, narodni heroj, generalmajor JLA
Rojen 28. 11. 1918. v Ormožu, umrl 2004 v Ljubljani. Kot prvoborec je bil nazadnje poveljnik skupine partizanskih brigad, leta 1945 pa prvi poveljnik divizije Knoja. V letih 1964–1968 je bil ambasador SFRJ v Nemški DR. Leta 1968 je postal prvi poveljnik TO Slovenije, vendar je 1973 odstavljen. Zatem je bil predsednik borčevske organizacije in športni funkcionar. Z družino je živel v Ljubljani.

8. RAJH, Mirko (Friderik), pehotni brigadni general, poveljnik pehote Osiješke divizije
Rojen je bil 16. 7. 1887 v Moti pri Ljutomeru, umrl pa je (samomor) 14. 4. 1941 v Osijeku. Izhajal je iz kmečke družine. Bil je poročen in oče treh otrok. Sin Ivan živi na domačiji. Končal je kadetsko šolo avstro-ogrske vojske in sodeloval v prvi svetovni vojni kot poveljnik čete in bataljona. Bil je neposredni pomočnik generala Maistra in je opravljal številne pomembne dolžnosti, od poveljnika 45. pehotnega Mariborskega polka do pribočnik poveljnika štaba policijskih enot na Koroškem (20. 1. 1921). Pozneje je opravljal štabne, predavateljske in poveljniške dolžnosti, Je avtor knjige Nastava za gadjanja mitraljezom. V čin pehotnega brigadnega generala je bil povišan novembra 1939. Po aprilski kapitulaciji je bil poklican na sedež osiješkega gestapa, da bi predal načrte minskih polj svoje divizije. Namesto tega je raje naredil samomor.

9. RAKUŠA, Metod, pehotni brigadni general vojske Kraljevine Jugoslavije
Je bil rojen 10. 4. 1889 v vasi Sv. Bolfenk na Kogu, umrl pa je 5. 7. 1963 v Sarajevu, pehotni brigadni general vojske Kraljevine Jugoslavije, nazadnje poveljnik pehote Bosanskega divizijskega območja v Sarajevu. Oče Franjo je bil učitelj in znan zbiratelj slovenskih ljudskih pesmi. Z bratom Cirilom sta bila častnika avstro-ogrske vojske, po kapitulaciji 1918 pa sta oba prestopila h generalu Rudolfu Maistru. Za poveljniške zasluge in osebni pogum sta bila oba odlikovana z zlatima medaljama za hrabrost. Kot kapetan I. stopnje je bil Metod oktobra 1919 sprejet v vojsko Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije. Služboval je v raznih krajih, med drugim je bil tudi poveljnik 2. planinskega polka (1935–1937) na Sušaku (specialna enota). Kot brigadni general je 1939 postal poveljnik pehote Bosanskega divizijskega območja. V aprilski vojni 1941 je bil zajet pri Slavonskem Brodu, v začetku 1942 pa zaradi bolezni izpuščen, zato se je vrnil k družini v Sarajevo. Pomagal je NOG. Hčerka živi v Sarajevu.

10. SAGAI (SAGAJ) Johann (Ivan), titularni generalmajor avstro-ogrske vojske
Rojen 7. 5. 1863 v Ormožu, umrl 23. 12. 1942 v Lublinu na Poljskem. Oče Matija, sodni pisar, je bil iz Stročje vasi 10 pri Ljutomeru. Leta 1917 je bil aktiviran v 2. odsek (obveščevalni) vojnega ministrstva, pred upokojitvijo 1. 7. 1919 pa je bil povišan v titularnega generalmajorja avstro-ogrske vojske. Predvidevam, da je po upokojitvi živel z družino v Lublinu na Poljskem.

11. SAGAI (SAGAJ), Viktor, feldmaršalporočnik avstrijske vojske
Rojen 23. 2. 1878 v Slovenj Gradcu, umrl pa je 20. 7. 1925 na Dunaju. Oče Matija, sodni pisar, je bil iz Stročje vasi 10 pri Ljutomeru. Viktor je bil kot polkovnik (povišan 1915) avstro-ogrske vojske 1. 3. 1919 upokojen, vendar je kmalu zatem prestopil v novo avstrijsko vojsko, povišan je bil v generalmajorja (1920) in postavljen za poveljnika 3. brigade »Niederösterreich« (1920–1923). Leta 1923 je bil povišan v feldmaršalporočnika avstrijske vojske, kmalu zatem pa je umrl. Podatki o družini niso znani, vendar je za oba brata – generala mogoče dobiti podrobnejše podatke v dunajskem vojaškem arhivu.

12. ŠTEINER, mag. Alojz, generalmajor SV (2006) in namestnik načelnika GŠ SV (2006)
Je bil rojen 22. 6. 1957 v vasi Ptujska cesta pri Gornji Radgoni. Leta 1976 je diplomiral iz obramboslovja, končal 54. razred PŠRO v Bileći, 1979 pa je bil sprejet v službo na OŠTO v Gornji Radgoni, nato pa je služboval v PŠTO v Murski Soboti. Med osamosvojitveno vojno je leta 1991 opravljal dolžnost načelnika in obenem namestnika poveljnika 7. PŠTO Maribor. Od decembra 1992 do julija 1994 je bil poveljnik 7. PŠTO Maribor. Zatem je bil premeščen v Generalštab SV, kjer je najprej opravljal dolžnost načelnika operativnega oddelka G–3 (1995–1996), nato svetovalca načelnika GŠ SV (1997–1998) in načelnika Oddelka za reorganizacijo SV (1998). Od maja 1998 do 2000 je bil namestnik poveljnika 3. Operativnega poveljstva v Celju, zatem pa se je znova vrnil v GŠ SV. Leta 2000 je končal šolanje po generalštabnem programu v Poveljniško-štabni šoli SV, občasno pa je predaval na FDV – smer obramboslovje. Od septembra 2001 do februarja 2004 je bil načelnik treh pomembnih sektorjev: J–5 (Sektor za vojaško politiko, integracijo in načrtovanje), J–3 (Sektor za operativne zadeve) in J–4 (Sektor za uporabno logistiko). V obdobju 2004–2005 je končal podiplomski študij na National Defence University v Washingtonu, magistriral pa je na Industrial College of the Armed Forces. Od junija 2005 do februarja 2006 je opravljal dolžnost namestnika poveljnika v Poveljstvu sil SV in direktorja štaba v Generalštabu Slovenske vojske. Decembra 2006 je bil kot generalmajor (povišan novembra 2006) postavljen na dolžnost namestnika načelnika Generalštaba Slovenske vojske. Je nosilec številnih domačih in tujih odlikovanj. Ima obširno bibliografijo. Je poročen, s soprogo Vlasto imata sina Saša.

13. VAUHNIK, Vladimir, brigadni general JVvD – četnikov
Rojen 24. 6. 1896 v vasi Svetinje pri Ormožu, umrl 1955 v Argentini (posmrtni ostanki prenešeni v domači kraj). Bil je poročnik 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske, tudi Maistrov borec. V vojski Kraljevine Jugoslavije je končal najvišje vojaške šole in opravljal različne štabno-poveljniške dolžnosti. Leta 1936 je bil postavljen za načelnika štaba Drinske divizije, od 1938 pa je bil vojaški ataše vojske Kraljevine Jugoslavije v Berlinu. Pravočasno je zvedel za datum nemškega napada na Jugoslavijo. Aprila 1941 je bil aretiran in »izgnan« iz Nemčije. Najprej se je priključil vojski NDH, nato pa se je vrnil v Slovenijo. Bil je analitik angleške obveščevalne skupine BBZ v Ljubljani (1941–1945). Ob koncu 1944 je postal namestnik poveljnika Kraljeve (četniške) vojske v Sloveniji s činom brigadnega generala. Emigriral je v Švico in potem v Argentino. Napisal je spomine (Nevidna fronta). V emigraciji so ga identificirali kot partizanskega (sovjetskega) obveščevalca.

DVA LJUTOMERSKA GENERALA AVSTRO-OGRSKE OZ. AVSTRIJSKE VOJSKE – IVAN IN VIKTOR SAGAJ

Ko sem v avstrijskih internetnih seznamih našel dva generala s priimkom Sagai, Ivana in Viktorja, sem ju brez posebnega razmišljanja vključil v svoj »neideološki in genetski seznam« generalov in admiralov slovenskega rodu, saj sem bil prepričan, da se bo njun rodovni izvor kaj kmalu dokazal. Sorodnikom pa materi, Sagajevim v Noršince, sem sporočil veselo novico, vendar so mi odgovorili, da oni ne poznajo nobenega od njih, niti ne vedo, da bi kdo iz njihove rodovine dosegel tako visoke generalske čine.

Ker je bil navedeni seznam objavljen tudi na moji internetni strani, se je sredi leta 2007 na moj elektronski naslov javil obiskovalec T. L. iz Varšave na Poljskem. Navedel je, da je njegov stric, ki živi v mestu Lublin, na tamkajšnjem pokopališču našel grob in spomenik Hansa Sagaja, generalmajorja, ki naj bi umrl 1942. Spraševal me je, če gre za generala iz mojega seznama ali pa kakšnega drugega »slovanskega« generala, saj je priimek Sagai znan še na Poljskem in v delu Mongolije, kjer se tako imenuje celo neka pokrajina.
(àVeč v članku KDO JE HANS SAGAI?)

Problem je lahko razrešil le kakšen konkretni podatek iz dunajskega vojaškega arhiva. To se je tudi zgodilo. Odgovor me je zelo razveselil, saj sem Poljaku T. L. lahko odgovoril, da je pokojni general, ki je umrl 1942 v Lublinu, vendarle slovenskega rodu. Odgovor iz Dunaja se je v prevodu glasil:

Predmet: SAGAI Johann, rojen 7. maja 1863 v Ormožu, Štajerska in
SAGAI Viktor, rojen. 23. februarja 1873 v Slovenj Gradcu, Štajerska

Spoštovani gospod Kranjc!

V zvezi z Vašim naročilom (plačilom) Vam Vojaški arhiv sporoča naslednje:
1) SAGAI Johann, rojen 7. maja 1863 v Ormožu, Štajerska:
Iz vojaškega Grundbuchblatta (VAS, Ktn. 1441):
1. 7. 1919 upokojen
23. 12. 1942 umrl v Lublinu
Določena Qualifikationslista za častnike (Ktn. 2871) Vam je na razpolago.
2) SAGAI Viktor, rojen 23. februarja 1873 v Slovenj Gradcu, Štajerska:
Iz vojaškega Grundbuchblatta (VAS, Ktn. 1441):
1. 3. 1919 upokojen
29. 7. 1925 umrl na Dunaju IX, Lichtensteinstraße 119
Določena Qualifikationslista za častnike (Ktn. 2871) Vam je na razpolago.

V mariborskem nadškofijskem arhivu sem naročil krstna lista za oba generala, ki sta potrdila podatke z Dunaja. V obeh krstnih listih sta bila vpisana tudi mati (Rosina Romer oz. Rosalia Roman) ter oče Matija, sodni pisar po poklicu. Krstna botra sta bila Smodiševa iz Babincev, kar je pomenilo, da sta po očetu izvirala iz ljutomerskega okoliša! Zaradi pregleda celotne družine sem zaprosil še za izpis iz knjige Status Animarum (Družinska knjiga ali Zapis duš) v župniji Slovenj Gradec. Decembra 2007 sem dobil fotokopijo, ki jo objavljam, in dopis z naslednjo vsebino:

Spoštovani!

Družina Sagai je na naslovu Slovenj Gradec št. 19 živela le kratek čas. Bili so najemniki. Lastnik posesti je bil Philipp FRIDL. Pri Mathiasu Sagaju je vpisan kot datum rojstva 6. 10. 1862, kar ne more držati. Pri njegovi ženi je letnica rojstva 1838. Vpisani so trije otroci:
- Johann (ali Johanna), 7. 8. 1863 (pod tem datumom ni vpisan v RMK Slovenj Gradec);
- Alexander (ali Alexandra), 20. 2. 1867 (pod tem datumom ni vpisan v RMK Slovenj Gradec);
- Raimund, 8. 8. 1869, vpisan v krstno knjigo Slovenj Gradec.
- Viktor ni vpisan v Status Animarum!
V prilogi Vam pošiljamo kopijo strani iz Statusa Animarum.

Kopija pa je izgledala takole:
 

Vsa poizvedovanja o očetu Matiji Sagaju so bila neuspešna. Šele izpisek iz vojaškega evidenčnega lista je omogočil nadaljnje raziskovanje (kopija je na naslednji sliki). Problem je bil rešen: prava letnica rojstva (1837) in kraj rojstva: Stročja vas pri Ljutomeru.

Za Matijo Sagaja je razbral, da je bil pri vojakih tudi posilni pri višjem častniku, pa je potem, ko je junija 1868 zapustil vojsko, lažje dobil službo kot sodni pisar na sodišču v Ormožu in Slovenj Gradcu.

Ob pomoči g. Pavličiča sem pridobil še druge podatke o Sagajevih v Stročji vasi. Nesporno izhajajo iz rodbine noršinskih Fagajev, in sicer kar v dveh linijah. Tako v Stročji vasi beležimo Sagaje v porokah leta 1755 (Mihael Sagaj) in 1769 (Vid Sagaj), verjetno pa se je v tej vasi drugič poročil tudi njun ovdoveli oče Martin Sagaj, sicer iz Noršincev.

Vojaški matični karton (Grundbuch) Mathias Sagai - z vpisanimi vojaškimi dolžnostmi (čini)
 

Sagajeva domačija v Stročji vasi je bila prva desno od vaške kapele, v kolikor gremo proti vzhodu. Kmetija je obsegala kar nekaj večjih kmetijskih parcel v neposredni bližini, premogla je vinograd in njive v smeri proti Pristavi. Sagajevi iz Stročje vasi so se poročili na številne kmetije, v 19. stoletju pa ta veja rodu Sagajevih tudi izumre (slika spodaj levo).

Rod Sagajevih bom ob priložnosti posebej predstavil, dokumenti o generalih Sagaj pa so dosegljivi v arhivih na Dunaju. Za konec le še krstni list Matije Sagaj, očeta obeh generalov, ki nam tudi marsikaj razkrije (slika spodaj desno - kliknite za povečavo).
 

Generalpolkovnik Rudolf Petovar – "izbrisani" jeruzalemski general

Sredi junija 2005 sem imel v vasici Gornje Gorje pri Bledu "gorenjsko" predstavitev knjige Slovenska vojaška inteligenca. Iz te vasi je namreč izvirala rodovina Žemva, ki je dala dva avstro-ogrska generala, polkovnika JLA in nekaj dobrih vojakov. Na predstavitvi je bil tudi narodni heroj in upokojeni generalpolkovnik JLA Ilija Radakovič, znan tudi po odmevni knjigi "Nesmisleno yu-bojevanje". Po končanem uradnem delu me je general Radaković vprašal: "Zakaj pa si izpustil generala Petovarja? On je bil veliki Slovenec, podobno kot njegova hčerka Tanja, ki je branila izbrisane..."

Generalu Radakoviću in prisotnim sem pojasnil dogodek. Njegova hčerka, Tanja Petovar, znana beograjska odvetnica in prva borka za spoštovanje človekovih pravic v Jugoslaviji, je tudi prva opozorila slovenske oblasti na problem izbrisanih, vendar je morala, tako piše Mladina leta 2003, zapustiti Slovenijo. Pokojni generalmajor Franc Peterka iz Beograda, pisec člankov za Enciklopedijo Slovenije, je menda v tistem obdobju ravno pripravljal članek o generalpolkovniku Rudolfu Petovarju, a se je ta pred svojo smrtjo (2004) odločil, da se bo sam "izbrisal" iz slovenskega spomina. Leta 2007 sem družino Petovar, soprogo Gordano in hčerko Ksenijo, pregovoril, da generala Petovarja vseeno ohranimo v zgodovinskem spominu kot edinega jeruzalemskega generala!

Poslal sta mi njegov rojstni list, kratko biografijo, fotografijo in poročno sliko staršev. Ker v rojstnem listu ni bilo zapisano, kdaj in kje se je rodil stari oče, sta mi kasneje sporočili, da je bil rojen 1880 na Ptuju, padel pa je 1916 na soški fronti kot vojak avstro-ogrske vojske. Ker ga nismo mogli najti v knjigah ptujske župnije niti v arhivih dunajskega vojaškega arhiva, sem to porazno novico sporočil v Beograd. To je vzpodbudilo gospo Gordano, da je poiskala poročno sliko moževih staršev, obenem pa se je tudi spomnila, da ji je pokojni soprog nekoč omenjal Jeruzalem in Alojza – Vjekoslava, sina viničarjev, ki je bil portir v znamenitem zagrebškem hotelu Esplanade!
 

V mariborskem nadškofijskem arhivu so po rojstnih knjigah, na podlagi letnice rojstva (okrog 1880) in imena Alojz (Vjekoslav) Petovar, sin viničarja, našli v Sv. Miklavžu pri Ormožu št. 24 edinega Alojza Petovarja, katerega krstni list objavljam, pa tudi sina Rudolfa, ki se je rodil 1916 v Zagrebu, dva meseca po očetovi smrti.

Poročna slika Ane Žnidarič, rojene 1886 v Sv. Miklavžu v Prekmurju in Alojza – Vjekoslava Petovarja, rojenega okrog 1881 v okolici Ptuja. Poročila sta se v Zagrebu med letoma 1914/15, stanovala pa sta na Ilici 66.
 

Žalostno je, da sin Rudolf sploh ni videl svojega očeta, saj je ta padel ob reki Piavi junija 1916, dva meseca po njegovem rojstvu. Menda naj bi bilo njegovo ime vklesano na spomeniku padlim v Italiji. Seveda podatka ni bilo mogoče preveriti, zato sem poskusil najti podatke med padlimi vojaki 1916 na italijanski oz. soški fronti. Vendar brez uspeha.

Mlada mamica Ana se je z dojenčkom zatekla k sestri Matildi v Mariboru, poročeni z Jožefom Grušovnikom. Kmalu zatem se je poročila z Jožefovim bratom Lavoslavom, pa je tako mladi Rudolf odraščal v Mariboru do svojega sedmega leta. Leta 1923 se je družina preselila v Trebinje, v Hercegovino. Po končani srednji šoli je leta 1936 v Beogradu končal Nižjo vojaško akademijo vojske Kraljevine Jugoslavije in se s činom poročnika leta 1941 priključil partizanom v Bosni. Tako je bil najprej namestnik poveljnika bataljona, nato pa načelnika štaba 6. Vzhodnobosanske brigade, zatem pa 15. Majeviške brigade. Julija 1942 je bil sprejet v KPJ. Novembra 1943 je postal načelnik štaba 27. divizije, novembra 1944 pa 3. korpusa. Po osvoboditvi je bil načelnik štaba zagrebškega armadnega področja, zatem pa na raznih dolžnostih v Zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo v Beogradu. Je nosilec številnih vojaških odlikovanj, upokojen pa je bil v činu generalpolkovnika. Umrl je 2004 in je pokopan v Beogradu. Bil je poročen in oče dveh hčera.
 

Ana Petovar – Grušovnik je umrla 1982 v Mariboru, njen mož Lavoslav, Rudolfov očim, pa 1955. Potomci sestre Matilde Grušovnik živijo v Mariboru, Petovarjevi z njimi vzdržujejo stike.

General Petovar bo seveda predstavljen v novem leksikonu znamenitih Slovencev...

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.