Različni seznami z imeni pomembnih Prlekov zaenkrat ne
vključujejo mož, ki so se uveljavili v vojski in izkazali v
vojnah. Tako ostanejo neznani tudi tisti, ki so dosegli
visoke vojaške čine in imajo posebne zasluge. Taki so trije
doslej neznani prleški generali: brata Ivan in Viktor Sagaj
ter Rudolf Petovar. S tem zapisom jih želim posebej
predstaviti. Za uvod pa predstavljam že znane generale iz
svojega »neideološkega in genetskega seznama . To so:
1. JABLONSKY, Joseph (Josip), pl. Monte Berico,
feldcojgmajster avstro-ogrske vojske in baron
Rojen
6. 9. 1806 v Radgoni, umrl 1. 2. 1876 v Gradcu. Oče češkega
rodu, po poklicu kočijaž, se je poročil z Marijo Kaganec,
služkinjo iz okolice Radgone. Osnovno šolo je končal v
Radgoni, gimnazijo pa v Gradcu. Bil je izredno pogumen vojak
in dober častnik. Leta 1848 je prejel najvišje avstrijsko
odlikovanje, viteški križ vojaškega reda Marije Terezije,
bil povišan v majorja in zatim povzdignjen v barona »del
Monte Berico«. Leta 1857 je bil povišan v generalmajorja,
nazadnje v čin feldcojgmajstra in postavljen za poveljnik
Prage.
2. KRANJC, F. Marijan,
generalmajor JLA
Rojen 15. 1. 1935.
v Kumanovem, Makedonija, po očetu in materi iz Prlekije
(Radoslavci, Sv. Jurij ob Ščavnici), generalmajor JLA,
načelnik operativno-učnega oddelka 9. armade, načelnik
skupine za ukinitev 9. armade in načelnik štaba 41. korpusa
v Bitoli (1989). Upokojil se je 1990 na lastno zahtevo.
Poročen, oče dveh otrok, živi v Ljubljani. Ukvarja se z
(vojaško) publicistiko.
3. LANGERHOLC, Otmar, pehotni
brigadni general vojske Kraljevine Jugoslavije
Rojen 10. 11. 1885
v okolici Ptuja, aprila 1941 pa je bil verjetno zajet in
nato pogrešan, pehotni brigadni general vojske Kraljevine
Jugoslavije, nazadnje poveljnik pehote Moravske divizije v
Nišu. Končal je kadetsko šolo v Mariboru in kot kapetan
avstro-ogrske vojske služil v 9. pehotnem polku na ruskem in
italijanskem bojišču. Leta 1919 je prestopil v vojsko
Kraljevine Jugoslavije in opravljal razne štabne in
poveljniške dolžnosti. V čin brigadnega generala je bil
povišan 1939. Bil je poročen s Francozinjo in oče treh
hčera, vendar njihova usoda ni znana. Tudi njegov kraj
rojstva še ni ugotovljen.
4. MAJCEN, Karl, rojen 1934 v
Gradcu, general (generalpolkovnik) avstrijske vojske
Starši izhajajo iz
Velike Nedelje. Leta 1952 je končal gimnazijo v Gradcu,
zatem pa je hitro napredoval kot častnik avstrijske vojske;
leta 1982 je postal general in poveljnik Dunaja, od 1990 do
1999 pa je bil kot general (generalpolkovnik) tudi generalni
inšpektor avstrijske vojske (dejansko načelnik GŠ). Poročen,
upokojen, živi v okolici Dunaja, sin Rolf je znan kot
ekstremni športnik.
5. MICKL (MIKL), Johann (Ivan), generalporočnik nemškega
Wehrmachta
Rojen je bil 18. 4. 1893 v vasi Zenkovci pri Radgoni, umrl
10. 4. 1945 na Reki, pokopan pa je v Radgoni. Po končani
domobransko-kadetski šoli in vojaški akademiji na Dunaju se
je kot častnik avstro-ogrske vojske posebej odlikoval na
soški fronti in prejel številna odlikovanja. Po razpadu
avstro-ogrske monarhije se je postavil na nemško stran in je
1918 vodil obrambo Radgone. Kasneje je tudi ponemčil svoj
priimek in tako skušal zatajiti svoje slovensko poreklo.
Leta 1930 je postal častni meščan Radgone, zato vojašnica v
tem mestu nosi njegovo ime. Po anšlusu 1938 je prestopil v
nemški Wehrmacht in v drugi svetovni vojni sodeloval na vseh
bojiščih. Marca 1943 je bil povišan v generalmajorja in
postavljen za poveljnika 392. pehotne oz. kvislinške »Modre
divizije« v Jugoslaviji.
6. PETOVAR, Rudolf, generalpolkovnik JLA
Je bil rojen 17. 4. 1916 v Zagrebu, umrl pa je 5. 7. 2004 v
Beogradu, oče je bil iz okolice Jeruzalema, poročnik vojske
Kraljevine Jugoslavije in generalpolkovnik JLA. Bil je
poveljnik 3. korpusa NOV in pomočnik zveznega sekretarja
ljudske obrambe za zaledje. Družina, soproga in dve hčerki,
živi v Beogradu.
7. POLAK, Bojan - Stjenka, narodni heroj, generalmajor
JLA
Rojen 28. 11. 1918. v Ormožu, umrl 2004 v Ljubljani. Kot
prvoborec je bil nazadnje poveljnik skupine partizanskih
brigad, leta 1945 pa prvi poveljnik divizije Knoja. V letih
1964–1968 je bil ambasador SFRJ v Nemški DR. Leta 1968 je
postal prvi poveljnik TO Slovenije, vendar je 1973
odstavljen. Zatem je bil predsednik borčevske organizacije
in športni funkcionar. Z družino je živel v Ljubljani.
8. RAJH, Mirko (Friderik), pehotni brigadni general,
poveljnik pehote Osiješke divizije
Rojen je bil 16. 7. 1887 v Moti pri Ljutomeru, umrl pa je
(samomor) 14. 4. 1941 v Osijeku. Izhajal je iz kmečke
družine. Bil je poročen in oče treh otrok. Sin Ivan živi na
domačiji. Končal je kadetsko šolo avstro-ogrske vojske in
sodeloval v prvi svetovni vojni kot poveljnik čete in
bataljona. Bil je neposredni pomočnik generala Maistra in je
opravljal številne pomembne dolžnosti, od poveljnika 45.
pehotnega Mariborskega polka do pribočnik poveljnika štaba
policijskih enot na Koroškem (20. 1. 1921). Pozneje je
opravljal štabne, predavateljske in poveljniške dolžnosti,
Je avtor knjige Nastava za gadjanja mitraljezom. V čin
pehotnega brigadnega generala je bil povišan novembra 1939.
Po aprilski kapitulaciji je bil poklican na sedež osiješkega
gestapa, da bi predal načrte minskih polj svoje divizije.
Namesto tega je raje naredil samomor.
9. RAKUŠA, Metod, pehotni brigadni general vojske
Kraljevine Jugoslavije
Je bil rojen 10. 4. 1889 v vasi Sv. Bolfenk na Kogu, umrl pa
je 5. 7. 1963 v Sarajevu, pehotni brigadni general vojske
Kraljevine Jugoslavije, nazadnje poveljnik pehote Bosanskega
divizijskega območja v Sarajevu. Oče Franjo je bil učitelj
in znan zbiratelj slovenskih ljudskih pesmi. Z bratom
Cirilom sta bila častnika avstro-ogrske vojske, po
kapitulaciji 1918 pa sta oba prestopila h generalu Rudolfu
Maistru. Za poveljniške zasluge in osebni pogum sta bila oba
odlikovana z zlatima medaljama za hrabrost. Kot kapetan I.
stopnje je bil Metod oktobra 1919 sprejet v vojsko
Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije. Služboval je v
raznih krajih, med drugim je bil tudi poveljnik 2.
planinskega polka (1935–1937) na Sušaku (specialna enota).
Kot brigadni general je 1939 postal poveljnik pehote
Bosanskega divizijskega območja. V aprilski vojni 1941 je
bil zajet pri Slavonskem Brodu, v začetku 1942 pa zaradi
bolezni izpuščen, zato se je vrnil k družini v Sarajevo.
Pomagal je NOG. Hčerka živi v Sarajevu.
10. SAGAI (SAGAJ) Johann (Ivan), titularni generalmajor
avstro-ogrske vojske
Rojen 7. 5. 1863 v Ormožu, umrl 23. 12. 1942 v Lublinu na
Poljskem. Oče Matija, sodni pisar, je bil iz Stročje vasi 10
pri Ljutomeru. Leta 1917 je bil aktiviran v 2. odsek
(obveščevalni) vojnega ministrstva, pred upokojitvijo 1. 7.
1919 pa je bil povišan v titularnega generalmajorja
avstro-ogrske vojske. Predvidevam, da je po upokojitvi živel
z družino v Lublinu na Poljskem.
11. SAGAI (SAGAJ), Viktor, feldmaršalporočnik avstrijske
vojske
Rojen 23. 2. 1878 v Slovenj Gradcu, umrl pa je 20. 7. 1925
na Dunaju. Oče Matija, sodni pisar, je bil iz Stročje vasi
10 pri Ljutomeru. Viktor je bil kot polkovnik (povišan 1915)
avstro-ogrske vojske 1. 3. 1919 upokojen, vendar je kmalu
zatem prestopil v novo avstrijsko vojsko, povišan je bil v
generalmajorja (1920) in postavljen za poveljnika 3. brigade
»Niederösterreich« (1920–1923). Leta 1923 je bil povišan v
feldmaršalporočnika avstrijske vojske, kmalu zatem pa je
umrl. Podatki o družini niso znani, vendar je za oba brata –
generala mogoče dobiti podrobnejše podatke v dunajskem
vojaškem arhivu.
12. ŠTEINER, mag. Alojz, generalmajor SV (2006) in
namestnik načelnika GŠ SV (2006)
Je bil rojen 22. 6. 1957 v vasi Ptujska cesta pri Gornji
Radgoni. Leta 1976 je diplomiral iz obramboslovja, končal
54. razred PŠRO v Bileći, 1979 pa je bil sprejet v službo na
OŠTO v Gornji Radgoni, nato pa je služboval v PŠTO v Murski
Soboti. Med osamosvojitveno vojno je leta 1991 opravljal
dolžnost načelnika in obenem namestnika poveljnika 7. PŠTO
Maribor. Od decembra 1992 do julija 1994 je bil poveljnik 7.
PŠTO Maribor. Zatem je bil premeščen v Generalštab SV, kjer
je najprej opravljal dolžnost načelnika operativnega oddelka
G–3 (1995–1996), nato svetovalca načelnika GŠ SV (1997–1998)
in načelnika Oddelka za reorganizacijo SV (1998). Od maja
1998 do 2000 je bil namestnik poveljnika 3. Operativnega
poveljstva v Celju, zatem pa se je znova vrnil v GŠ SV. Leta
2000 je končal šolanje po generalštabnem programu v
Poveljniško-štabni šoli SV, občasno pa je predaval na FDV –
smer obramboslovje. Od septembra 2001 do februarja 2004 je
bil načelnik treh pomembnih sektorjev: J–5 (Sektor za
vojaško politiko, integracijo in načrtovanje), J–3 (Sektor
za operativne zadeve) in J–4 (Sektor za uporabno logistiko).
V obdobju 2004–2005 je končal podiplomski študij na National
Defence University v Washingtonu, magistriral pa je na
Industrial College of the Armed Forces. Od junija 2005 do
februarja 2006 je opravljal dolžnost namestnika poveljnika v
Poveljstvu sil SV in direktorja štaba v Generalštabu
Slovenske vojske. Decembra 2006 je bil kot generalmajor
(povišan novembra 2006) postavljen na dolžnost namestnika
načelnika Generalštaba Slovenske vojske. Je nosilec
številnih domačih in tujih odlikovanj. Ima obširno
bibliografijo. Je poročen, s soprogo Vlasto imata sina Saša.
13. VAUHNIK, Vladimir, brigadni general JVvD – četnikov
Rojen 24. 6. 1896 v vasi Svetinje pri Ormožu, umrl 1955 v
Argentini (posmrtni ostanki prenešeni v domači kraj). Bil je
poročnik 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske, tudi
Maistrov borec. V vojski Kraljevine Jugoslavije je končal
najvišje vojaške šole in opravljal različne
štabno-poveljniške dolžnosti. Leta 1936 je bil postavljen za
načelnika štaba Drinske divizije, od 1938 pa je bil vojaški
ataše vojske Kraljevine Jugoslavije v Berlinu. Pravočasno je
zvedel za datum nemškega napada na Jugoslavijo. Aprila 1941
je bil aretiran in »izgnan« iz Nemčije. Najprej se je
priključil vojski NDH, nato pa se je vrnil v Slovenijo. Bil
je analitik angleške obveščevalne skupine BBZ v Ljubljani
(1941–1945). Ob koncu 1944 je postal namestnik poveljnika
Kraljeve (četniške) vojske v Sloveniji s činom brigadnega
generala. Emigriral je v Švico in potem v Argentino. Napisal
je spomine (Nevidna fronta). V emigraciji so ga
identificirali kot partizanskega (sovjetskega) obveščevalca.
DVA LJUTOMERSKA GENERALA
AVSTRO-OGRSKE OZ. AVSTRIJSKE VOJSKE – IVAN IN VIKTOR SAGAJ
Ko sem v avstrijskih internetnih seznamih našel dva generala
s priimkom Sagai, Ivana in Viktorja, sem ju brez posebnega
razmišljanja vključil v svoj »neideološki in genetski
seznam« generalov in admiralov slovenskega rodu, saj sem bil
prepričan, da se bo njun rodovni izvor kaj kmalu dokazal.
Sorodnikom pa materi, Sagajevim v Noršince, sem sporočil
veselo novico, vendar so mi odgovorili, da oni ne poznajo
nobenega od njih, niti ne vedo, da bi kdo iz njihove
rodovine dosegel tako visoke generalske čine.
Ker je bil navedeni seznam objavljen tudi na moji internetni
strani, se je sredi leta 2007 na moj elektronski naslov
javil obiskovalec T. L. iz Varšave na Poljskem. Navedel je,
da je njegov stric, ki živi v mestu Lublin, na tamkajšnjem
pokopališču našel grob in spomenik Hansa Sagaja,
generalmajorja, ki naj bi umrl 1942. Spraševal me je, če gre
za generala iz mojega seznama ali pa kakšnega drugega
»slovanskega« generala, saj je priimek Sagai znan še na
Poljskem in v delu Mongolije, kjer se tako imenuje celo neka
pokrajina.
(àVeč
v članku KDO JE HANS SAGAI?)
Problem je lahko razrešil le kakšen konkretni podatek iz
dunajskega vojaškega arhiva. To se je tudi zgodilo. Odgovor
me je zelo razveselil, saj sem Poljaku T. L. lahko
odgovoril, da je pokojni general, ki je umrl 1942 v Lublinu,
vendarle slovenskega rodu. Odgovor iz Dunaja se je v prevodu
glasil:
Predmet: SAGAI Johann, rojen
7. maja 1863 v Ormožu, Štajerska in
SAGAI Viktor, rojen. 23. februarja 1873 v Slovenj Gradcu,
Štajerska
Spoštovani gospod Kranjc!
V zvezi z Vašim naročilom
(plačilom) Vam Vojaški arhiv sporoča naslednje:
1) SAGAI Johann, rojen 7. maja 1863 v Ormožu, Štajerska:
Iz vojaškega Grundbuchblatta (VAS, Ktn. 1441):
1. 7. 1919 upokojen
23. 12. 1942 umrl v Lublinu
Določena Qualifikationslista za častnike (Ktn. 2871) Vam je
na razpolago.
2) SAGAI Viktor, rojen 23. februarja 1873 v Slovenj Gradcu,
Štajerska:
Iz vojaškega Grundbuchblatta (VAS, Ktn. 1441):
1. 3. 1919 upokojen
29. 7. 1925 umrl na Dunaju IX, Lichtensteinstraße 119
Določena Qualifikationslista za častnike (Ktn. 2871) Vam je
na razpolago.
V mariborskem nadškofijskem arhivu sem naročil krstna lista
za oba generala, ki sta potrdila podatke z Dunaja. V obeh
krstnih listih sta bila vpisana tudi mati (Rosina Romer oz.
Rosalia Roman) ter oče Matija, sodni pisar po poklicu.
Krstna botra sta bila Smodiševa iz Babincev, kar je
pomenilo, da sta po očetu izvirala iz ljutomerskega okoliša!
Zaradi pregleda celotne družine sem zaprosil še za izpis iz
knjige Status Animarum (Družinska knjiga ali Zapis duš) v
župniji Slovenj Gradec. Decembra 2007 sem dobil fotokopijo,
ki jo objavljam, in dopis z naslednjo vsebino:
Spoštovani!
Družina Sagai je na naslovu
Slovenj Gradec št. 19 živela le kratek čas. Bili so
najemniki. Lastnik posesti je bil Philipp FRIDL. Pri
Mathiasu Sagaju je vpisan kot datum rojstva 6. 10. 1862, kar
ne more držati. Pri njegovi ženi je letnica rojstva 1838.
Vpisani so trije otroci:
- Johann (ali Johanna), 7. 8. 1863 (pod tem datumom ni
vpisan v RMK Slovenj Gradec);
- Alexander (ali Alexandra), 20. 2. 1867 (pod tem datumom ni
vpisan v RMK Slovenj Gradec);
- Raimund, 8. 8. 1869, vpisan v krstno knjigo Slovenj
Gradec.
- Viktor ni vpisan v Status Animarum!
V prilogi Vam pošiljamo kopijo strani iz Statusa Animarum.
Kopija pa je izgledala takole:
|
Generalpolkovnik Rudolf Petovar – "izbrisani"
jeruzalemski general
Sredi junija 2005 sem imel v vasici Gornje Gorje pri Bledu
"gorenjsko" predstavitev knjige Slovenska vojaška
inteligenca. Iz te vasi je namreč izvirala rodovina Žemva,
ki je dala dva avstro-ogrska generala, polkovnika JLA in
nekaj dobrih vojakov. Na predstavitvi je bil tudi narodni
heroj in upokojeni generalpolkovnik JLA Ilija Radakovič,
znan tudi po odmevni knjigi "Nesmisleno yu-bojevanje". Po
končanem uradnem delu me je general Radaković vprašal:
"Zakaj pa si izpustil generala Petovarja? On je bil veliki
Slovenec, podobno kot njegova hčerka Tanja, ki je branila
izbrisane..."
Generalu Radakoviću in prisotnim sem pojasnil dogodek.
Njegova hčerka, Tanja Petovar, znana beograjska odvetnica in
prva borka za spoštovanje človekovih pravic v Jugoslaviji,
je tudi prva opozorila slovenske oblasti na problem
izbrisanih, vendar je morala, tako piše Mladina leta 2003,
zapustiti Slovenijo. Pokojni generalmajor Franc Peterka iz
Beograda, pisec člankov za Enciklopedijo Slovenije, je menda
v tistem obdobju ravno pripravljal članek o
generalpolkovniku Rudolfu Petovarju, a se je ta pred svojo
smrtjo (2004) odločil, da se bo sam "izbrisal" iz
slovenskega spomina. Leta 2007 sem družino Petovar, soprogo
Gordano in hčerko Ksenijo, pregovoril, da generala Petovarja
vseeno ohranimo v zgodovinskem spominu kot edinega
jeruzalemskega generala!
Poslal sta mi njegov rojstni list, kratko biografijo,
fotografijo in poročno sliko staršev. Ker v rojstnem listu
ni bilo zapisano, kdaj in kje se je rodil stari oče, sta mi
kasneje sporočili, da je bil rojen 1880 na Ptuju, padel pa
je 1916 na soški fronti kot vojak avstro-ogrske vojske. Ker
ga nismo mogli najti v knjigah ptujske župnije niti v
arhivih dunajskega vojaškega arhiva, sem to porazno novico
sporočil v Beograd. To je vzpodbudilo gospo Gordano, da je
poiskala poročno sliko moževih staršev, obenem pa se je tudi
spomnila, da ji je pokojni soprog nekoč omenjal Jeruzalem in
Alojza – Vjekoslava, sina viničarjev, ki je bil portir v
znamenitem zagrebškem hotelu Esplanade!
|