|
 Popolnoma
se strinjam z oceno navedene knjigo, ki jo je podala novinarka Mateja
Hrastar. Nekaj podobnega sem napisal 2. 5. 2007 tudi sam za Delo –
Književne liste, vendar zapis ni bil objavljen. Kot avtor knjige Zarote
in atentati na Tita dobro poznam navedeno problematiko, navajam samo
nekaj dodatnih pripomb, celoten zapis pa
sem objavil na svoji spletni strani o vojaštvu.
V knjigi sem našel večje število
kardinalnih vsebinskih napak, ki si jih avtor pač ne bi smel privoščiti.
Prav nenavadno pa je, da je avtor v knjigo vključil kar dva odstavka
(stran 81 in 148–149) o časopisni polemiki z menoj iz Delove (ukinjene)
revije VEČ, pa še je navedel napačne podatke in žaljive oznake o mojem
generalskem činu (Kos je ukinjen 1955, ko sem postal gojenec Vojaške
akademije). Zmerjal me je tudi v srbskih časopisih. Odvetnik mi je
predlagal, da bi tožil založniško hišo (Mladinsko knjigo) oziroma
avtorja, pa tega nisem storil, ko sem slučajno iz beograjskih časopisov
zvedel, da ga bo menda tožil užaljeni pričevalec in bivši Titov »batler«
Jože Oseli. To je tista kronska priča, ki je slišal zadnje Titove
besede, pri tem pa je avtor pozabil, da je pred tem tudi omenil, kako je
imel takrat Tito v ustih (grlu) kovinsko cev, ki je onemogočala vsakršni
govor. Menda bo Oseli napisal kar šest takšnih knjig! Bomo videli, kaj
se bo (še) zgodilo!?
Čeprav je avtor zatrdil, da bo napisal
»pošteno« knjigo, mu seveda to ni uspelo. Namreč, pretežno je uporabljal
tri povsem »negativne« (sovražne) pričevalce: znanega disidenta Milovana
Djilasa, neobjektivno britansko novinarko Noro Beloff in nacionalistično
usmerjenega »osebnega« zdravnika in polkovnika dr. Aleksandra Matunovića.
Iz razvpite škatle štev. 36 nismo zvedeli nič posebnega, najvažnejše pa
je, da zdravniki in ostalo osebje iz KC ni prekršilo Hipokratove obveze
molčečnosti!
Nenavadno je, da avtor na koncu knjige ni
objavil običajnega seznama virov – literature. Če je to storil, da bi si
prisvojil avtorstvo določenih podatkov, mnenj in zaključkov, potem zares
ne moremo govoriti o »pošteni« knjigi, sicer pa se je (bo) izpostavil
številnim tožbam. Edina svetla stran knjige je odličen izbor in
kvaliteta fotografij, kar je zasluga Martina Ivaniča.
Zanimivo je tudi, da beograjski časopisi
te dni ne omenjajo, da bi se Jovanka Broz prek svojega tiskovnega
predstavnika prvič po dolgem času oglasila in tožila, kako avtor
(novinar) širi laži o njej po vesoljni Sloveniji. Laž ima kratke noge,
pravijo, saj menda Jovanka sploh nima tiskovnega predstavnika!
MARIJAN F. KRANJC, LJUBLJANA |
