|
Pišem kot kupec in bralec knjige, ki je zelo
razočaran nad vsebino knjige, saj avtor večinoma ponavlja že prežvečene
dogodivščine iz Titovega življenja, predvsem tiste negativne prirode.
Pričakoval sem vse kaj drugega, tudi iz razvpite škatle št. 36 v AS …
Najprej naj naštejem nekaj napak:
-
str. 9 – avtor je med kratice
uvrstil »KOS – Kontraobveščevalna služba JLA«, ki je obstajala od
13. marca 1946 do 14. septembra 1955, pozabil pa je na njeno
naslednico – Varnostno službo JLA oziroma OS SFRJ! Nekateri
nepoučeni politikanti in novinarji, tudi avtor knjige, pa izpeljanko
kosovec še vedno uporabljajo za zmerjanje pripadnikov Varnostne
službe JLA.
-
str. 17 – Stanislav Dovgan naj bi
Tita »tedaj večkrat videl, med drugim tudi priključenega na aparate
zjutraj 5. maja 1980, na dan, ko je maršal umrl.« Verjetno je to
bilo 4. 5. zjutraj.
-
str. 17 – »24. decembra 1980« se je
v Karađorđevu sestal s celotnim slovenskim političnim …, verjetno je
to bilo leta 1979;
-
str. 54 – ali je general Jerkič
avtorju zatrdil, da gre pri pobegu slovenskega generala iz TO v
Italijo za »izmišljeno zadevo«, – ne morem komentirati! O tem sem
sicer javno pisal v Delu (2001), podrobneje pa v Vojnozgodovinskem
zborniku iz Logatca (2003) in beograjskem Glasu istine (2003) kakor
tudi na svoji spletni strani (2003)
ravno po opozorilu generala Jerkiča, sicer (mojega) poveljnika
armade in obenem nadrejenega starešine o uporabi tajnih sredstev VS
JLA! Namreč, ko se je leta 1984 smrtno ponesrečil
generalpodpolkovnik Rado Klanjšek, poveljnik TO Slovenije, smo
prišli do podatka, da naj bi bil pilot helikopterja agent Cie, pa
smo zato raziskovali tudi možnost, če ni generala namenoma odpeljal
v Italijo v bazo Nato! In ravno na podlagi tega podatka v Cenčićevem
»vojaškem« stenogramu (prepisanem 1988), ki se je dejansko zgodil po
Titovi smrti, sem lahko logično sklepal, kdo je napisal ta
stenogram, saj sva za navedeni primer vedela samo general Jerkič in
jaz, v Beogradu pa načelnik VU ZSLO in načelnik 1. oddelka! To sem
povedal prijatelju Cenčiću, pa tudi avtorjem knjige Velika prevara!
-
str. 81 – avtor navaja zmerljivko
»upokojeni general vojaške kontraobveščevalne službe (KOS) …«, pa
čeprav dobro ve, da sem bil na svojo zahtevo upokojen kot
generalmajor z dolžnosti načelnika štaba bitoljskega korpusa. Povsem
netočno je, da naj bi mi »polkovnik KOS Dušan Rusić« povedal, da naj
bi dr. Matunovića odstranili zaradi tega, kar je pisal v svoji prvi
knjigi Enigma Broz. Res je samo to, da mi je polkovnik Rusić Dušan,
namestnik načelnika Varnostne uprave JLA v ZSLO povedal, da dr.
Matunovića ne pozna in da ni mogel biti Titov osebni zdravnik!
Pričevanja kuharja Jožeta Oselija o delu varnostnih organov JLA in o
dr. Matunoviću, ne bom ponovno komentiral! Moram pa dodati, da sta
se oba, avtor in Oseli, nedavno tega v srbskih medijih pošteno
osramotila!
-
str. 149 – avtorju sem v javni
polemiki v reviji VEČ razložil, da sem v svoji knjigi Zarote in
atentati na Tita, Ljubljana, 2002, omenil 18 zarot in 56 atentatov,
od tega načrtovanih 27, poskušanih 26 in izvedenih 3, on pa kljub
temu še naprej piše, da trdim »… da je bil Tito tarča kar 74
poskusov atentatov in različnih zarot.«
-
str. 297 – »Kot priča slovenski
general Franc Hočevar …« – v ES in tudi v moji knjigi Slovenska
vojaška inteligenca, Ljubljana, 2005, tega generala ni! Verjetno gre
za podpolkovnika Franca Hočevarja, politkomisarja brigade oz.
divizije.
-
str. 357 – »… in jom kipurski vojni
1973« je očitno tiskarski škrat, ki ga nisem znal razvozlati.
-
str. 422 – »… pa tudi z
ravizionističnim liberalizmom …«, v Slovarju tujk, Cankarjeva
založba, 2002, tega izraza ni.
-
str. 463 – »Rodita se jima dva sina
…«, seveda ne bo držalo: Slavka Ranković je rodila samo enega sina
(Slobodana), Ranković pa je že prej imel sina (Mića).
-
str. 463 – objavljena fotografija z
napačnim podnaslovom »Slavka Ranković leta 1941« je bila verjetno
brez dovoljenja vzeta iz knjige Življenje z Leko«, 2002, Ljubljana,
str. 53, s podnaslovom »Slavka, dijakinja, Ljubljana, 1941«, ki sem
ga napisal kot urednik te knjige. Priimek Becele sem namenoma
izpustil, da se ne bi ponavljal.
-
str. 465 – malce prirejeni citat
Slavke Ranković brez omembe vira, gre pa očitno za citat iz knjige
Življenje z Leko, Ljubljana, 2002, str. 167.
-
str. 467 – avtor navaja: »Slavka
Ranković trdi, da je bil njen mož proti dachauskim procesom v
Sloveniji (mnenje raziskovalcev je seveda drugačno) …«, medtem ko
dr. Slavka Ranković na str. 201 že omenjene knjige navaja, da si je
Boris Kraigher prizadeval, da bi se ti procesi odvijali kar v
Beogradu, vendar je Ranković temu odločno nasprotoval. Zato so deset
teh proces izvedli kar v Ljubljani in na smrt obsodili enajst ljudi.
-
str. 478 – »… radikalizem in
vračanje h veri.« Verjetno je »k veri«?
-
str. 498 – »V njegovem času je bil
zgrajen »volčji brlog« za slovensko politično vodstvo v zaprtem
območju Gotenice v kočevskih pragozdovih, kamor noga vojaka JLA ni
stopila.« Navadna laž! To območje so varovali vojaki JLA,
preoblečeni v miličniške uniforme, saj sem kot načelnik varnostnega
oddelka 9. armade (v obdobju 1984–1987) podpisoval ukaze o tej
»zamenjavi« straže! Pa tudi konje (haflingerje) smo imeli v tem
prepovedanem gaju …
-
str. 502 – generalpolkovnik v pokoju
Branko Jerkič je bil najprej poveljnik TO Slovenije, potem pa
poveljnik 9. armade v Ljubljani – ne pa obratno!
-
str. 508 – Stane Dolanc ni prihajal
iz »vojaških obveščevalnih struktur«, temveč iz »struktur vojaške
protiobveščevalne službe«, zato tudi mnenje nekega domišljavega
inšpektorja Božidarja Spasića ni ravno relevantno!
-
str. 510 – bo že držalo, da se je
frančiškanski pater Krunoslav Draganović kar sam »predal« kot
prekaljeni sodelavec Ozne – predaja je bila prikazana kot ugrabitev,
saj drugače ne bi tako vneto pripovedoval, česar ni mogel napisati v
kodiranih poročilih iz Vatikana! Pripravljam prevod te Draganovićeve
izpovedi …
Ob takšnem številu napak pa še samo nekaj
bežnih vtisov o tej razvlečeni novinarski »klobasi«:
-
knjiga ne vsebuje nobenega seznama
virov in uporabljene literature, vmesno navajanje nekaterih pa je
pomanjkljivo (brez letnic in kraja izdaje, strani);
-
tako seveda ne vemo, kaj so
avtorjevi lastni zaključki, kaj pa si je dejansko »sposodil« oziroma
avtorstvo enostavno pripisal kar sebi;
-
avtor sicer navaja, da je hotel
napisati »pošteno knjigo« o Titu in njegovem času, vendar zmoti že
naslov uvodnega poglavja (SVETNIK ALI ZLOČINEC?), pa tudi v
nadaljevanju bi se našel kakšen netoleranten naslov (VSI MORILCI
DRUGE SVETOVNE VOJNE);
-
tudi posamezni podnaslovi so žaljivi
ali pa preveč ideološko intonirani (Grobar Jugoslavije /45, Smrtno
nevarna soproga /180, Nevarni Voranc /221, Nenasitni generali /388,
Angel ali satan? /463 ) in podobni.
Edino, kar v knjigi nesporno ugaja, je
izbor in kvaliteta fotografij (verjetno po zaslugi Martina Ivaniča), pa
čeprav nekateri podnapisi niso ravno ustrezni niti dokumentirani (str.
521 – stiki med Titom in Indiro Gandhi naj bi bili »tudi nekaj več« od
prijateljstva dveh sorodnih državniških duš).
Skrivnostna škatla štev. 36 v AS (v
kateri so se našle tudi kopije raznih člankov in Djilasova knjiga) ni
prinesla senzacionalnega uspeha, kakor je avtor samozavestno napovedoval
medijem v Ljubljani (revija VEČ), Zagrebu (revija GLOBUS) in Beogradu;
nasprotno – sploh ne zvemo, kdaj je »po srečnem zaključku« prišlo v to
škatlo obdukcijsko poročilo, saj ostali »dokumenti« sploh niso vredni
pozornosti.
Avtorjeve najpogosteje omenjane priče so
glavni jugoslovanski desident Milovan Djilas, britanska novinarka Nora
Beloff in Titov »osebni zdravnik« polkovnik dr. Aleksandar Matunović,
pisec knjige Enigma Broz ter nedavno izdane knjige Jovanka Broz, Titova
sovladarka. S takimi pričami zares ni mogoče napisati »poštene« in
verodostojne knjige!
Ker se tudi na pisna vabila niso odzvali
(slovenski) člani Titovega zdravniškega konzilija, si je avtor za priče
datuma in ure Titove smrti izbral Stanislava Dovgana, šefa slovenskega
protokola in Jožeta Oselija, Titovega kuharja v rezidenci Brdo pri
Kranju. Tako naj bi Stanislav Dovgan videl Tita zjutraj 4. maja še
priklopljenega na razne aparature, za samo smrt pa je zvedel doma pri
kosilu. Možno je samo to, zadnje, medtem ko zjutraj šef protokola
verjetno sploh ni imel kaj iskati v okolici bolniške sobe. Naravnost
smešno pa je pričevanje Jožeta Oselija, da je bil ob Titovi postelji in
da je slišal nekaj zadnjih Titovih besed, pri tem pa avtor pozabi, da
Tito že nekaj dni (tednov) ni potreboval kuharja in njegovih uslug,
poleg tega pa nihče ni mogel slišati nobenih besed, saj je imel Tito v
grlu celo kovinsko cevko in sploh ni mogel govoriti!
Njuno pričevanje o datumu in uri Titove
smrti je zato zelo nezanesljivo. Menim, da Stane Dovgan, sicer znanec še
iz časov, ko je bil načelnik ljubljanskega centra SDV, ne bo negiral
uradno dogovorjenega datuma in ure Titove smrti! Osebno verjamem, da je
Tito umrl pred tem datumom. Namreč, preden sem z dvema kolegoma 4. maja
1980 z opoldanskim vlakom odpotoval v Beograd, sem po telefonu poklical
podpolkovnika M. B., ki je v imenu Varnostnega oddelka 9. armade
sodeloval pri varovanju KC in Tita. Povedal mi je, da je Tito že umrl,
vendar bodo uro razglasili popoldan. Takole mi je dejal: »Ko boš na prvi
železniški postaji zagledal črno zastavo, vedi da je to uradno naznanilo
Titove smrti!« Kolegoma sem potem povedal, da moramo opazovali, kdaj se
bodo na kakšni železniški postaji pojavile črne zastave. To se je potem
zgodilo, ko smo zapustili Zagreb …
Tito brez maske? Lepo zamišljeno, vendar
slabo izpeljano! Avtorja sem pred tem dobrohotno opozoril, da so
varnostni organi JLA iz maršalata pobrali vso dokumentacijo iz KC, o
čemer se je na koncu tudi sam prepričal. Pa tudi člani zdravniškega
konzilija in ostali mu niso hoteli dati nobene izjave, ker so se
dosledno držali zdravniškega kodeksa in posebne zaveze, da ne bodo
govorili o zadnjih Titovih dnevih. Brez tega in brez pričevanja Jovanke
Broz pa je vsak podoben projekt zelo vprašljiv.
V Sloveniji je še kar nekaj zanimivih
pričevalcev o Titu. Pred seboj imam izredno lepo napisane spomine
Justine Gnedič Kozinc, ki je bila Titova gospodinja na Brionih od leta
1960. Namenila jih je samo svojim potomcem. Zares škoda! |
