VOJAŠTVO
   MILITARY

NEOBJAVLJENI ČLANKI - N09

TITO BREZ MASKE

Poslano Delu – Književni listi dne 2. 5. 2007,
vendar zapis ni objavljen!
Miro Simčič, TITO BREZ MASKE
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2007

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

 v
 

Pišem kot kupec in bralec knjige, ki je zelo razočaran nad vsebino knjige, saj avtor večinoma ponavlja že prežvečene dogodivščine iz Titovega življenja, predvsem tiste negativne prirode. Pričakoval sem vse kaj drugega, tudi iz razvpite škatle št. 36 v AS …

Najprej naj naštejem nekaj napak:

  • str. 9 – avtor je med kratice uvrstil »KOS – Kontraobveščevalna služba JLA«, ki je obstajala od 13. marca 1946 do 14. septembra 1955, pozabil pa je na njeno naslednico – Varnostno službo JLA oziroma OS SFRJ! Nekateri nepoučeni politikanti in novinarji, tudi avtor knjige, pa izpeljanko kosovec še vedno uporabljajo za zmerjanje pripadnikov Varnostne službe JLA.

  • str. 17 – Stanislav Dovgan naj bi Tita »tedaj večkrat videl, med drugim tudi priključenega na aparate zjutraj 5. maja 1980, na dan, ko je maršal umrl.« Verjetno je to bilo 4. 5. zjutraj.

  • str. 17 – »24. decembra 1980« se je v Karađorđevu sestal s celotnim slovenskim političnim …, verjetno je to bilo leta 1979;

  • str. 54 – ali je general Jerkič avtorju zatrdil, da gre pri pobegu slovenskega generala iz TO v Italijo za »izmišljeno zadevo«, – ne morem komentirati! O tem sem sicer javno pisal v Delu (2001), podrobneje pa v Vojnozgodovinskem zborniku iz Logatca (2003) in beograjskem Glasu istine (2003) kakor tudi na svoji spletni strani (2003) ravno po opozorilu generala Jerkiča, sicer (mojega) poveljnika armade in obenem nadrejenega starešine o uporabi tajnih sredstev VS JLA! Namreč, ko se je leta 1984 smrtno ponesrečil generalpodpolkovnik Rado Klanjšek, poveljnik TO Slovenije, smo prišli do podatka, da naj bi bil pilot helikopterja agent Cie, pa smo zato raziskovali tudi možnost, če ni generala namenoma odpeljal v Italijo v bazo Nato! In ravno na podlagi tega podatka v Cenčićevem »vojaškem« stenogramu (prepisanem 1988), ki se je dejansko zgodil po Titovi smrti, sem lahko logično sklepal, kdo je napisal ta stenogram, saj sva za navedeni primer vedela samo general Jerkič in jaz, v Beogradu pa načelnik VU ZSLO in načelnik 1. oddelka! To sem povedal prijatelju Cenčiću, pa tudi avtorjem knjige Velika prevara!

  • str. 81 – avtor navaja zmerljivko »upokojeni general vojaške kontraobveščevalne službe (KOS) …«, pa čeprav dobro ve, da sem bil na svojo zahtevo upokojen kot generalmajor z dolžnosti načelnika štaba bitoljskega korpusa. Povsem netočno je, da naj bi mi »polkovnik KOS Dušan Rusić« povedal, da naj bi dr. Matunovića odstranili zaradi tega, kar je pisal v svoji prvi knjigi Enigma Broz. Res je samo to, da mi je polkovnik Rusić Dušan, namestnik načelnika Varnostne uprave JLA v ZSLO povedal, da dr. Matunovića ne pozna in da ni mogel biti Titov osebni zdravnik! Pričevanja kuharja Jožeta Oselija o delu varnostnih organov JLA in o dr. Matunoviću, ne bom ponovno komentiral! Moram pa dodati, da sta se oba, avtor in Oseli, nedavno tega v srbskih medijih pošteno osramotila!

  • str. 149 – avtorju sem v javni polemiki v reviji VEČ razložil, da sem v svoji knjigi Zarote in atentati na Tita, Ljubljana, 2002, omenil 18 zarot in 56 atentatov, od tega načrtovanih 27, poskušanih 26 in izvedenih 3, on pa kljub temu še naprej piše, da trdim »… da je bil Tito tarča kar 74 poskusov atentatov in različnih zarot.«

  • str. 297 – »Kot priča slovenski general Franc Hočevar …« – v ES in tudi v moji knjigi Slovenska vojaška inteligenca, Ljubljana, 2005, tega generala ni! Verjetno gre za podpolkovnika Franca Hočevarja, politkomisarja brigade oz. divizije.

  • str. 357 – »… in jom kipurski vojni 1973« je očitno tiskarski škrat, ki ga nisem znal razvozlati.

  • str. 422 – »… pa tudi z ravizionističnim liberalizmom …«, v Slovarju tujk, Cankarjeva založba, 2002, tega izraza ni.

  • str. 463 – »Rodita se jima dva sina …«, seveda ne bo držalo: Slavka Ranković je rodila samo enega sina (Slobodana), Ranković pa je že prej imel sina (Mića).

  • str. 463 – objavljena fotografija z napačnim podnaslovom »Slavka Ranković leta 1941« je bila verjetno brez dovoljenja vzeta iz knjige Življenje z Leko«, 2002, Ljubljana, str. 53, s podnaslovom »Slavka, dijakinja, Ljubljana, 1941«, ki sem ga napisal kot urednik te knjige. Priimek Becele sem namenoma izpustil, da se ne bi ponavljal.

  • str. 465 – malce prirejeni citat Slavke Ranković brez omembe vira, gre pa očitno za citat iz knjige Življenje z Leko, Ljubljana, 2002, str. 167.

  • str. 467 – avtor navaja: »Slavka Ranković trdi, da je bil njen mož proti dachauskim procesom v Sloveniji (mnenje raziskovalcev je seveda drugačno) …«, medtem ko dr. Slavka Ranković na str. 201 že omenjene knjige navaja, da si je Boris Kraigher prizadeval, da bi se ti procesi odvijali kar v Beogradu, vendar je Ranković temu odločno nasprotoval. Zato so deset teh proces izvedli kar v Ljubljani in na smrt obsodili enajst ljudi.

  • str. 478 – »… radikalizem in vračanje h veri.« Verjetno je »k veri«?

  • str. 498 – »V njegovem času je bil zgrajen »volčji brlog« za slovensko politično vodstvo v zaprtem območju Gotenice v kočevskih pragozdovih, kamor noga vojaka JLA ni stopila.« Navadna laž! To območje so varovali vojaki JLA, preoblečeni v miličniške uniforme, saj sem kot načelnik varnostnega oddelka 9. armade (v obdobju 1984–1987) podpisoval ukaze o tej »zamenjavi« straže! Pa tudi konje (haflingerje) smo imeli v tem prepovedanem gaju …

  • str. 502 – generalpolkovnik v pokoju Branko Jerkič je bil najprej poveljnik TO Slovenije, potem pa poveljnik 9. armade v Ljubljani – ne pa obratno!

  • str. 508 – Stane Dolanc ni prihajal iz »vojaških obveščevalnih struktur«, temveč iz »struktur vojaške protiobveščevalne službe«, zato tudi mnenje nekega domišljavega inšpektorja Božidarja Spasića ni ravno relevantno!

  • str. 510 – bo že držalo, da se je frančiškanski pater Krunoslav Draganović kar sam »predal« kot prekaljeni sodelavec Ozne – predaja je bila prikazana kot ugrabitev, saj drugače ne bi tako vneto pripovedoval, česar ni mogel napisati v kodiranih poročilih iz Vatikana! Pripravljam prevod te Draganovićeve izpovedi …

Ob takšnem številu napak pa še samo nekaj bežnih vtisov o tej razvlečeni novinarski »klobasi«:

  • knjiga ne vsebuje nobenega seznama virov in uporabljene literature, vmesno navajanje nekaterih pa je pomanjkljivo (brez letnic in kraja izdaje, strani);

  • tako seveda ne vemo, kaj so avtorjevi lastni zaključki, kaj pa si je dejansko »sposodil« oziroma avtorstvo enostavno pripisal kar sebi;

  • avtor sicer navaja, da je hotel napisati »pošteno knjigo« o Titu in njegovem času, vendar zmoti že naslov uvodnega poglavja (SVETNIK ALI ZLOČINEC?), pa tudi v nadaljevanju bi se našel kakšen netoleranten naslov (VSI MORILCI DRUGE SVETOVNE VOJNE);

  • tudi posamezni podnaslovi so žaljivi ali pa preveč ideološko intonirani (Grobar Jugoslavije /45, Smrtno nevarna soproga /180, Nevarni Voranc /221, Nenasitni generali /388, Angel ali satan? /463 ) in podobni.

Edino, kar v knjigi nesporno ugaja, je izbor in kvaliteta fotografij (verjetno po zaslugi Martina Ivaniča), pa čeprav nekateri podnapisi niso ravno ustrezni niti dokumentirani (str. 521 – stiki med Titom in Indiro Gandhi naj bi bili »tudi nekaj več« od prijateljstva dveh sorodnih državniških duš).

Skrivnostna škatla štev. 36 v AS (v kateri so se našle tudi kopije raznih člankov in Djilasova knjiga) ni prinesla senzacionalnega uspeha, kakor je avtor samozavestno napovedoval medijem v Ljubljani (revija VEČ), Zagrebu (revija GLOBUS) in Beogradu; nasprotno – sploh ne zvemo, kdaj je »po srečnem zaključku« prišlo v to škatlo obdukcijsko poročilo, saj ostali »dokumenti« sploh niso vredni pozornosti.

Avtorjeve najpogosteje omenjane priče so glavni jugoslovanski desident Milovan Djilas, britanska novinarka Nora Beloff in Titov »osebni zdravnik« polkovnik dr. Aleksandar Matunović, pisec knjige Enigma Broz ter nedavno izdane knjige Jovanka Broz, Titova sovladarka. S takimi pričami zares ni mogoče napisati »poštene« in verodostojne knjige!

Ker se tudi na pisna vabila niso odzvali (slovenski) člani Titovega zdravniškega konzilija, si je avtor za priče datuma in ure Titove smrti izbral Stanislava Dovgana, šefa slovenskega protokola in Jožeta Oselija, Titovega kuharja v rezidenci Brdo pri Kranju. Tako naj bi Stanislav Dovgan videl Tita zjutraj 4. maja še priklopljenega na razne aparature, za samo smrt pa je zvedel doma pri kosilu. Možno je samo to, zadnje, medtem ko zjutraj šef protokola verjetno sploh ni imel kaj iskati v okolici bolniške sobe. Naravnost smešno pa je pričevanje Jožeta Oselija, da je bil ob Titovi postelji in da je slišal nekaj zadnjih Titovih besed, pri tem pa avtor pozabi, da Tito že nekaj dni (tednov) ni potreboval kuharja in njegovih uslug, poleg tega pa nihče ni mogel slišati nobenih besed, saj je imel Tito v grlu celo kovinsko cevko in sploh ni mogel govoriti!

Njuno pričevanje o datumu in uri Titove smrti je zato zelo nezanesljivo. Menim, da Stane Dovgan, sicer znanec še iz časov, ko je bil načelnik ljubljanskega centra SDV, ne bo negiral uradno dogovorjenega datuma in ure Titove smrti! Osebno verjamem, da je Tito umrl pred tem datumom. Namreč, preden sem z dvema kolegoma 4. maja 1980 z opoldanskim vlakom odpotoval v Beograd, sem po telefonu poklical podpolkovnika M. B., ki je v imenu Varnostnega oddelka 9. armade sodeloval pri varovanju KC in Tita. Povedal mi je, da je Tito že umrl, vendar bodo uro razglasili popoldan. Takole mi je dejal: »Ko boš na prvi železniški postaji zagledal črno zastavo, vedi da je to uradno naznanilo Titove smrti!« Kolegoma sem potem povedal, da moramo opazovali, kdaj se bodo na kakšni železniški postaji pojavile črne zastave. To se je potem zgodilo, ko smo zapustili Zagreb …

Tito brez maske? Lepo zamišljeno, vendar slabo izpeljano! Avtorja sem pred tem dobrohotno opozoril, da so varnostni organi JLA iz maršalata pobrali vso dokumentacijo iz KC, o čemer se je na koncu tudi sam prepričal. Pa tudi člani zdravniškega konzilija in ostali mu niso hoteli dati nobene izjave, ker so se dosledno držali zdravniškega kodeksa in posebne zaveze, da ne bodo govorili o zadnjih Titovih dnevih. Brez tega in brez pričevanja Jovanke Broz pa je vsak podoben projekt zelo vprašljiv.

V Sloveniji je še kar nekaj zanimivih pričevalcev o Titu. Pred seboj imam izredno lepo napisane spomine Justine Gnedič Kozinc, ki je bila Titova gospodinja na Brionih od leta 1960. Namenila jih je samo svojim potomcem. Zares škoda!

 
 á na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net