 |
Generalštabni polkovnik Viktor
J. Andrejka (1881–1947), ki izvira iz ugledne vojaške
družine, tudi plemenite Livnogradske, je vsekakor zadnji
slovenski častnik v vrhu vojaške obveščevalne službe
avstro-ogrske vojske in obenem prvi slovenski častnik
vojaške obveščevalne službe, vodja najboljšega centra
vojaške obveščevalne službe VKJ v Ljubljani, ki je tudi
tigrovce organizirano usmerjal v njihovi borbi za slovensko
Primorsko. Bil je tudi Maistrov borec, prvi pisec zgodovine
slovenske vojske in vodja Legije koroških borcev. Kot zadnji
častnik VKJ, ki je zapuščal Ljubljano, je preprečil, da bi
se aprila 1941 uničila skladišča hrane, zato je bil med
italijansko okupacijo sredi 1943 postavljen za načelnika
preskrbovalnega urada prav v Ljubljani. Ni se opredelil za
nobeno vojskujočo se stran, sprejel je le dolžnost, da je
bil član četverice generalštabnih častnikov v Sloveniji
(major Novak, podpolkovnik Peterlin in polkovnika Vauhnik in
Andrejka), tudi »Slovenske zaveze«. Ob koncu 1944 je veljal
za naslednika generala Leona Rupnika na položaju prezidenta
Ljubljanske pokrajinske uprave. Verjamem, da je kot izkušen
vojaški obveščevalec tudi tajno sodeloval na pravi strani,
podobno kot polkovnik Vauhnik (z Lovrom Kuharjem –
Prežihovim Vorancem), torej z OF. Vsekakor je Andrejka
spadal v skupino nevtralnih ali »poštenih častnikov« VKJ, ki
so jo vodili brigadni general Ferdinand Janež, orožniški
polkovnik Alojzij Barle in generalštabni polkovnik Viktor
Andrejka. O dejavnosti te dokaj velike skupine slovenskih
častnikov in podčastnikov VKJ se je zaradi partijskega
sektaštva premalo vedelo in pisalo, vendar še obstajajo
dokumenti v ARS, ki osvetljujejo njihove poštene namene in
domoljubno ravnanje.
prispevek v celoti v PDF
Sliki na levi
strani:
Viktor J. Andrejka,
polkovnik, 1935
(M. Andrejka, družinski album, vir ZAL, A.e. 52/1)
Grb pl. Livnograd
(Vir: Mariano Rugále,
Reprodukcija grba ni dovoljena) |
