|
Na zapis o Miroslavu Petelinu, polkovniku VKJ, ki se ni
opredelil za nobeno stran v toku NOB, so se pozitivno
odzvali številni obiskovalci. Skoraj vsi podpirajo takšno
opredelitev kot realno.
Nekateri pravijo, da se mnogi častniki in podčastniki VKJ,
ki so se znašli v italijanskem taborišču Gonarsu na otoku
Rabu, niso hoteli odzvati pozivu škofa Rožmana naj
prestopijo k domobrancem, temveč so raje ostali v
internaciji, saj so slutili, da jih želijo prepeljati na
napačno stran.
Mnogi pa, ki so kljubovali v Ljubljanski pokrajini, so se
zgledovali po našem pisatelju in duhovniku Franu Saleškemu
Finžgarju, ki je postal »intelektualni upornik proti
okupatorju« (Primož Vresnik, Fran Saleški Finžgar
(1871–1962), Borec št. 564, 1998, str. 45). Pisec članka
dodaja, da se je Finžgar odločno opredelil proti
domobrancem, saj se mu je zdelo sprevrženo »…da sežeš po
orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje
brate. To je bolečina vseh bolečin«!
Za razliko od mnogih kristjanov v toku druge svetovne vojne
se je Finžgar jasno opredelil kot vojak slovenskega naroda,
saj je bil gotov, da je njegova »…intelektualna gverila
pomenila dostojanstveno orožje, ki ga je spoštoval tudi
okupator«. Tako je Finžgar pred italijanskim častnikom, ki
ga je nameraval aretirati, dostojanstveno zavrnil, da bi bil
komunist in »pogozdni človek«. Odvrnil pa je odločno:
»Resnica pa je, da sem zvest Slovenec, vedno socialno čuteč
in delaven kot pisatelj in član Akademije znanosti in
umetnosti, častni občan Ljubljane in duhovnik«. Finžgar je
zvedel, da so ga ovadili duhovniki – klerikalci!
Pisatelj in duhovnik Finžgar je dobro vedel za stanje duha
na Slovenskem, saj je o tem razmišljal in tudi pisal. Tako
je v svojem delu V letih mojega popotovanja jasno zameril
Slovencem, da so se v treh taborih – klerikalnem, liberalnem
in socialističnem, stalno prepirali med seboj, in s tem
največ pomagali zavojevalcem (okupatorjem), saj marginalni
komunisti niso mogli takoj doseči narodno enotnost. Po
Vresniku (Znamenja, 1997, str. 47) je bil Fran Saleški
Finžgar »…najbolj svobodomiselni duhovnik svojega časa –
velik racionalist v pozitivnem pomenu besede in živahen
razpravljalec o narodnem vprašanju«. |
