ZANIMIVOSTI - Z29

Začetnik zatrniško-mevkuške veje je Adam Semlla z ženo Marjeto oziroma njun sin Andrej Žemva, ki je bil rojen 17. 11. 1638 v Saterniku (Zatrnik). Njegov sin Jurij, rojen 8. 3. 1701 v Zatrniku, je bil najprej poročen z Dorotejo Žemva (iz druge, mlajše veje), v drugo pa se je poročil z Jero Rekar. Sin Gregor, rojen 9. 3. 1748 v Zatrniku, se je 3. 7. 1776 poročil z Marijo Žitnik in nastanil v vasi Meukusch (Mevkuš) štev. 1. Tudi njegov sin Matija, rojen 24. 2. 1778, poročen s Heleno Kunshla, je prebival v vasi Meukush (Mevkuž). Nazadnje se je v Mevkužu 19. 1. 1815 rodil sin Blaž, ko so vejo nadaljevali vsi ostali »slovenski« nasledniki s priimkom Žemva (okrog 50 družin, največ v okolici Bleda).

Namreč, druga, mlajša veja, po vsej verjetnosti tudi izvira iz Zatrnika, le da za začetnika veje Mathiasa Semlo, poročenega z Marino, ter za njunega prvega sina Jurija Žemvo, rojenega 4. 4. 1654, ni navedenega kraja rojstva (verjetno je šlo za Satrnik oziroma Zatrnik). Šele za Jurijevega sina Pavla, rojenega  23. 1. 1686, je navedeno, da se je poročil 4. 5. 1722 z Lucijo Pokljukar in da sta z ženo živela na (Stari) »Pokluki«. Naslednik Janez je bil rojen 22. 12. 1723 in se je 18. 9. 1757 poročil z Marjeto Pretnar. Živela sta na »Pokluki« štev. 23, ko je prvič navedena tudi hišna številka. Njun sin Urban, rojen 20. 5. 1769, se je 13. 2. 1792 poročil z Nežo Gogala, s katero sta prevzela posestvo. Kdaj je bila Stara Pokljuka preimenovana v vas Krnica, ni znano, vendar je dejstvo, da je stara hiša (oljna slika je ohranjena pri Pintarjevih) družine Žemva dobila drugo hišno številko – 79. To se je vsekakor zgodilo pred letom 1820, saj je takrat gospodar Urban na gospodarskem poslopju postavil tablo z napisom »Anoj 1820 Urban«, ki še danes stoji, skupaj s prazno hišo.

Urban in Neža sta imela dva sinova, Blaža in Janeza, ter hčerko Uršulo. Dne 31. 1. 1808 se je na Krnici rodil sin Blaž, ki se je pozneje kot major avstrijske vojske nastanil v Celovcu, pa je tako tudi začetnik krniško-celovške podveje, katere najznamenitejša predstavnika sta Johann (Janez) in Blasius Schemua (Blaž Žemva), oba generala avstro-ogrske vojske.

Njuni potomci na Koroškem niso znani, vendar pa je skoraj gotovo, da obstajajo saj so leta 2002 na dražbi na Dunaju prodajali dokumente iz zapuščine generala Blaža Žemve, ki jih zdaj posedujeta zbiratelja iz Ljubljane. Direktnih potomcev s priimkom Schemua pa v sosednji Avstriji zelo verjetno ni več, saj leta 2004 ni bilo podobnega priimka v elektronskem telefonskem imeniku.

S terensko preiskavo sem ugotovil tudi neposredne sorodnike generalov Žemva – šest družin v okolici Bleda, ki doslej javno niso bili znani in sem jih omenil v feljtonu Brata Žemva, generala avstro-ogrske vojske, ki je bil objavljen julija in avgusta 2004 v Gorenjskem glasu.

Blaž Žemva – Blasius Schemua, major avstrijske vojske, je bil torej rojen 31. januarja 1808 v vasi Krnica 79 pri Gorjah. Z devetnajstimi leti je oblekel vojaško suknjo, ostal v vojski in aprila 1859 dosegel čin majorja. Bil je dvakrat poročen. Prva žena in mati štirih otrok je bila Aloysia Elisabeth Juliana Fuchs, rojena 19. 6. 1818 v Paternionu ob Dravi na Koroškem. Leta 1836 je bil predavatelj v vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu, potem pa je bil namestnik poveljnika v Nabrežini pri Trstu. Za prizadevnosti je bil večkrat odlikovan. Upokojen je bil 25. novembra 1859. Kot vdovec se je 29. 3. 1864 drugič poročil z Anno Ernestino Lechleiner. Večkrat je prihajal na Pokljuko, v Krnico. Umrl je 21. januarja 1871 v Celovcu, kjer je tudi pokopan. Družinska grobnica naj bi bila uničena 1945, kar mi je sporočil Mariano R. iz Kranja, bralec že omenjenega feljtona.

Blaž je imel dva sinova – Janeza in Blaža, in oba sta šla po očetovi (vojaški) poti. Celo prekosila sta ga – oba sta postala generala in barona, mlajši Blaž pa je celo dosegel najvišji položaj v avstro-ogrski vojski, položaj načelnika generalštaba. Iz biografije Josefa Schwegela pa zvemo, da je njegov bratranec Blaž od podčastnika postal major, kakor tudi to, da je imel še dve hčerki: starejša se je poročila z višjim gradbenim svetnikom Bäumlom, mlajša pa je ostala samska.

Prvi so o dveh bratih in generalih Žemva pisali Janez J. Švajncer (Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, april 1991), dr. Bruno Hartman (Večer, oktober 1991) in pokojni Božo Bedenik (Dnevnik, 1995). Po podatkih iz Enciklopedije Slovenije in spletnih strani avstro-ogrske vojske bi lahko iste strnili takole:

Prvi sin, Janez Žemva – Johann Schemua, baron, pehotni general, je bil rojen 21. septembra 1850 v Celovcu na Koroškem. Po vojaški realki je že z devetnajstimi leti (1869) končal  vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu in bil kot poročnik postavljen na svojo prvo poveljniško dolžnost v 7. pehotnem polku. Zgodaj, že 1877, pa je končal še Vojno šolo in kot generalštabni častnik vse do čina polkovnika opravljal odgovorne dolžnosti v GŠ (o tem pričajo perorisbe, saj je bil v vodstvu manevrov). Sodeloval je tudi pri okupaciji Bosne in Hercegovine. Bil je tudi povzdignjen v plemiški stan. Dne 1. novembra 1889 je bil povišan v čin generalmajorja in imenovan za poveljnika 7. planinske brigade v Sarajevu in kasneje za poveljnika 31. divizije v Mostarju. Nato je bil premeščen v Innsbruck na Tirolsko, kjer je bil  4. 5. 1904  postavljen za poveljnika korpusa in obenem za poveljnika domobranstva na Tirolskem in v Vorarlbergu in bil povišan v Feldmarschalleutnanta – feldmaršalporočnika. Dne 1. novembra 1909 je bil povišan v pehotnega generala. Zaslužen je za organizacijo gorskega bojevanja in za uspešno obrambo Tirolske. Zaradi zdravstvenih razlogov se je 24. maja 1912 upokojil. Umrl je 29. aprila 1919 v Innsbrucku, kjer je tudi pokopan. Soprogi naj bi bilo ime Carolina (1863–1935), ni pa znano, ali sta imela kaj otrok.

Menda so generalu Žemvi očitali premajhno odločnost. V toku balkanskih vojn je postal tajni cesarjev svetnik. Dne 1. novembra 1913 je bil imenovan za poveljnika 16. korpusa v Dubrovniku in hkrati povišan v pehotnega generala. Tega leta je tudi zahteval upokojitev. 12. februarja 1914 je bil premeščen na položaj poveljnika 2. korpusa 4. armade na Dunaju, na katerem naj bil zakrivil avstrijski poraz v bitki pri Komarovu. Cesar je na predlog feldcojgmajstra Potioreka zavrnil njegov zahtevek za upokojitev. Postavljen je bil za poveljnika obrambe na Donavi, od Kremsa do Bratislave. Dne 23. marca 1915 je bil vendarle upokojen na podlagi ponovnega zahtevka. Iz priložene fotografije vemo, da je bil poročen, vendar število otrok ni znano. Predvidevam, da je prav eden od njegovih otrok posedoval dragocene očetove vojaške dokumente.

Namreč, na spletni strani dunajskega vojaškega muzeja je bila 20. 11. 2002 napovedana  avkcijska dražba dokumentov iz zapuščine pehotnega generala Blaža Žemve, načelnika GŠ avstro-ogrske vojske, po kateri so za ceno 1.200 evrov ponujali 13 listin, in sicer:

• veliki ukaz o povišanju v čin polkovnika 1898,

• veliki ukaz o povišanju v čin generalmajorja 1905,

• veliki ukaz o povišanju v čin feldmaršalporočnika 1909,

• veliki ukaz o povišanju v čin pehotnega generala 1913 (vsi ukazi s podpisom cesarja Franca Jožefa in vsakokratnega vojnega ministra),

• cesarski rokopis ukaza o postavitvi za načelnika generalštaba 1911,

• cesarski rokopis o imenovanju za tajnega dvornega svetnika,

• cesarski rokopis ukaza o upokojitvi 1915,

• povabilo za sprejem pri cesarju Francu Jožefu in nadvojvodi Francu Ferdinandu,

• zahtevek za upokojitev 1913,

• zavrnitev zahtevka za upokojitev, ki ga je podal feldcojgmajster Potiorek 1913,

• dva rokopisa z oceno poveljevanja pehotnega generala Schemue z 2. korpusom v Galiciji 1914/15, in

• fotografijo obeh bratov Schemue, s činom podpolkovnika, s soprogama.

Vse listine sta odkupila Boris Zupančič in Pavle Car, zasebna zbiratelja iz Ljubljane. Gre za izjemno pomembne dokumente za slovensko vojaško zgodovino. Del dokumentov sem si 2. 6. 2004 tudi ogledal in z dovoljenjem obeh zbirateljev eskluzivno objavljam v VZZ najbolj zanimive.

Pripovedujejo, da je stari avstrijski major Blaž Žemva rad zahajal v rojstno vas Gorje oziroma Krnico, posedal z rojaki in jim dajal za pijačo in tobak. Pa tudi slovensko je dobro govoril. Ali sta se sinova Janez in Blaž zavedala slovenskih korenin, lahko samo ugibamo. Major Blaž Žemva je bil bratranec Janeza Žvegla – Johanna Schwegla iz Krnic, kjer je imel gostilno in kramarijo. Njegov sin Josef Schwegel se je rodil 1836 v Zgornjih Gorjah, po domače »Pri Dorniku«. Dr. Franc Rozman je temeljito osvetlil Švegeljev strokovni in narodnostni lik, in je v svojih spominih zapisal, da se je rodil kot otrok slovenskih staršev in da se je svojega nacionalnega izvora zavedal, vendar pa je bil prepričan, da so bili davni predniki vendarle nemškega rodu. Zelo je verjetno, da je uspešni diplomat Švegelj na določen način podpiral napredovanje dveh mlajših sorodnikov iz Krnic in častnikov avstro-ogrske vojske! Zato lahko samo domnevamo, da sta bila podobnega profila tudi oba brata Žemva, saj sicer Blaž ne bi postal načelnik GŠ AOV. Vendar pa je tudi očitno, da niti eden niti drugi nista dolgo uživala cesarjevega zaupanja, saj sta bila oba upokojena sredi  prve svetovne vojne. Nemško usmerjeni vojaški zgodovinarji so predvsem generalu Blažu Žemvi naprtili nekaj neutemeljenih poveljniških napak, da ga je moral braniti pred cesarjem celo feldcojgmajster Oskar Potiorek, rojak iz Pliberka (slovenščino je obvladal kot polkovni jezik). Dejstvo je, da ju je zgodovinska stroka uvrstila v Enciklopedijo Slovenije na podlagi tega, ker sta kot generala slovenskega rodu, poleg velika admirala Antona Hausa iz Tolmina in viceadmirala Viljema Tegetthoffa iz Maribora, dosegla najvišje vojaške položaje v avstro-ogrski vojski – Janez je bil poveljnik korpusa in Tirolske, Blaž pa načelnik generalštaba in poveljnik korpusa! Oba sta tudi med generali slovenskega rodu dosegla najvišji generalski čin – čin pehotna generala. Oba naj bi postala tudi barona, pa čeprav uradnega potrdila za Blaža nisem uspel najti, razen omembe (napisa) na fotografiji 1914.

Na Stari Pokljuki štev. 23 oziroma na Krnici štev. 79 so vse do leta 1990 živeli »Figovčevi«, sorodniki Janeza Žemve oziroma njegove hčerke Ane, poročene Pristov. Prav otroci Ane Pristov, med katerimi je prvi in nezakonski sin Janez Žemva, so direktni nasledniki »generalske« oziroma krniško-blejske podveje. Od slovenskega plebiscita 1990 naprej stara hiša na Krnici sameva. Tudi gospodarsko poslopje, postavljeno 1820,  še kljubuje času.

Pod hišno številko Krnica 79 je vzidana majhna marmorna plošča z napisom: Na tem področju je v času NOB delovala relejna kurirska postaja G-6. Kurirji ZZB NOV, 1980. »Figovčevi« so dejavno podpirali NOB. Na tej relejni postaji, s skoraj nedostopnim bivakom v Krištani, se je od poletja 1943 zvrstilo 15 kurirjev, ki so vzdrževali zveze z G-8 (pozneje G-29), G-4, G-30 in drugimi.

Na Krnici štev. 79 je v izbi s krušno pečjo na steni visel tudi večji okvir s steklom, za katerim so bile  vse družinske fotografije. Med njimi sta bili tudi dve fotografiji, na kateri so bili domači zelo ponosni: dva sina strica Blaža, ki sta postala generala avstro-ogrske vojske! Tudi nemške patrulje, ki so zalezovale partizane po Pokljuki, so z zanimanjem ogledovale prav ti dve fotografiji in niso mogli verjeti, da je ta revna hiša dala dva avstro-ogrska generala! In prav ti dve fotografiji sta kmalu zatem rešili življenje najmlajši hčerki Jeri Pristov, partizanki Veri – Nemci je niso ustrelili, temveč poslali v koncentracijsko taborišče, od koder se je po osvoboditvi vrnila v domačo vas na Pokljuki.

Na slovenski strani so vsi fantje iz rodovine Žemva služili vojsko Kraljevine Jugoslavije in pozneje JLA, poleg Jere pa sta bila v partizanih še Matevž Pristov, starejši vodnik in dr. Miha Žemva, sanitetni polkovnik JLA v pokoju.

Viri:

• Kocjančič Anton, Stara Pokljuka in druge povesti, Celje, Mohorjeva družba, 1964

• Viribus Unitis – Das Buch vom Kaiser, Budapest, Wien, Leipzieg, Verlag von Max Herzig, letnica neznana, verjetno pred 1941 (perorisbe generala Janeza Žemve, kopije), knjiga je last mag. Franca Žemve, Velenje

• Zorec Črtomir, Pomenki o nekaterih krajih radovljiške občine (Schwegel Švegel – Žvegelj), Glas, Kranj, 26. 1. 1979

• Mrovlje Janko, Mitraljezec Iztok in njegova žena Vera, TV-15, Ljubljana, 28. 7. 1983 (zasebni arhiv Petra Žemve)

• Rozman Franc, Baron Schwegel v svojih spominih, Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino štev. 32, Ljubljana, 1984

• Kavčič Janez  Orlov in sodelavci, Po sledeh partizanskih relejnih kurirjev NOV Gorenjske, Ljubljana, 1984

• Österreischisches Staatsarhiv – Kriegsarhiv, Wien, 7. 8. 1991 – poslano dr. Bruno Hartman, Maribor, kopija podatkov za: Johann Schemua, pehotni general, Blasius Schemua, pehotni general in Blasius Schemua, major (zasebni arhiv mag. Franc Žemva, Velenje)

• Bruno Hartman, Brata sta bila avstrijska podmaršala, 7 D (priloga Večera), 21. 10. 1991

• Božo Benedik, Naša generala iz Krnice pri Gorjah, Dnevnik, 11. 8. 1995

• Kranjc F. Marijan, generalmajor v pokoju, Generali in admirali slovenskega rodu, (Neideološki in genetski ABC seznam), Vojnozgodovinski zbornik št. 4/2000, Logatec

• Schemua Blaž in Schemua Janez, generala, Enciklopedija Slovenije štev. 16, avtor člankov dr. Franc Rozman, Ljubljana, 2002

• Žemva mag. Franc, osebni arhiv, prevod »zapuščine listin generala Blaža Žemve« in dve perorisbe generala Janeza Žemve, Velenje, februar 2004

• Žemva dr. Aleš, zasebni arhiv in podatki o dveh vejah rodovine Žemva, Ljubljana, februar 2004

• àwww.austro-hungarian-army.co.uk, spletna stran vojaškega arhiva na Dunaju, za gesla: Blasius Schemua in Johann Schemua Edler

• Poljanec Katarina, sorodnica – zasebni arhiv in fotoalbum, lastnica prvih dveh fotografij generala Blaža in Janeza Žemve ter drugih, Bled maj 2004

• Žemva Peter, sorodnik – zasebni arhiv, fotografije hiše Krnice 79 in druge, Bled,  maj 2004

• Zupančič Boris in Car Pavle, zbiratelja generalskih oznak in dokumentov, posestnika 13 dokumentov iz zapuščine pehotnega generala Blaža Žemve, Ljubljana, junij 2004.