ZANIMIVOSTI - Z16

Janez in Blaž Žemva, pehotna generala avstro-ogrske vojske

Dva avstro-ogrska generala, Janez (Johann) in Blaž (Blasius) Žemva (Schemua), od katerih je bil slednji tudi 1911–1912 načelnik GŠ avstro-ogrske vojske, izvirata iz pokljuške veje znane rodovine Žemva. Čeprav obstajata dve veji, je skoraj gotovo, da gre za enovito rodovino Semfa, tudi Semffa, nemško Schemua in slovensko Žemva, ki pa je iz cerkvenega arhiva verjetno napačno preimenovana (prepisana) v Semla (Semlla). Pravim napačno zaradi tega, ker iz okolice Žirovnice poznamo tudi priimek Schemla, ki je poslovenjen v Žemlja. Ponovna preveritev v Nadškofijskem arhivu zato ne bi bila odveč.

Po podatkih iz cerkvenih matrikul, ki so jih 2003 zbrali in uredili v arhivu Ljubljanske nadškofije, sta znani dve veji: zatrniško-mevkuška in pokljuško-krniška veja. Začetnik zatrniško-mevkuške veje je Adam Semlla z ženo Marjeto oziroma njun sin Andrej Žemva, ki je bil rojen 17. 11. 1638 v Saterniku (Zatrnik). Njegov sin Jurij, rojen 8. 3. 1701 v Zatrniku, je bil najprej poročen z Dorotejo Žemva (iz druge, mlajše veje), v drugo pa se je poročil z Jero Rekar. Sin Gregor, rojen 9. 3. 1748 v Zatrniku, se je 3. 7. 1776 poročil z Marijo Žitnik in nastanil v vasi Meukusch (Mevkuš) štev. 1. Tudi njegov sin Matija, rojen 24. 2. 1778, poročen s Heleno Kunshla, je prebival v vasi Meukush (Mevkuž). Nazadnje se je v Mevkužu 19. 1. 1815 rodil sin Blaž, ko so vejo nadaljevali vsi ostali »slovenski« nasledniki s priimkom Žemva (okrog 50 družin, največ v okolici Bleda).

Namreč, druga, mlajša veja, po vsej verjetnosti tudi izvira iz Zatrnika, le da za začetnika veje Mathiasa Semlo, poročenega z Marino, ter za njunega prvega sina Jurija Žemvo, rojenega 4. 4. 1654, ni navedenega kraja rojstva (verjetno je šlo za Satrnik oziroma Zatrnik). Šele za Jurijevega sina Pavla, rojenega  23. 1. 1686, je navedeno, da se je poročil 4. 5. 1722 z Lucijo Pokljukar in da sta z ženo živela na (Stari) Pokluki. Naslednik Janez je bil rojen 22. 12. 1723 in se je 18. 9. 1757 poročil z Marjeto Pretnar. Živela sta na Pokluki štev. 23, ko je prvič navedena tudi hišna številka. Njihov sin Urban, rojen 20. 5. 1769, se je 13. 2. 1792 poročil z Nežo Gogala, s katero sta prevzela posestvo. Kdaj je Stara Pokljuka preimenovana v vas Krnica ni znano, vendar je dejstvo, da je stara hiša (oljna slika je ohranjena pri Pintarjevih) družine Žemva dobila drugo hišno številko – 79. To se je vsekakor zgodilo pred letom 1820, saj je takrat gospodar Urban na gospodarskem poslopju postavil tablo z napisom »Anoj 1820 Urban«, ki še danes stoji, skupaj s prazno hišo.

Urban in Neža sta imela dva sinova, Blaža in Janeza, ter hčerko Uršulo. Dne 31. 1. 1808 se je na Krnici rodil sin Blaž, ki se je pozneje kot major avstrijske vojske nastanil v Celovcu, pa je tako tudi začetnik krniško-celovške podveje, katere najznamenitejša predstavnika sta Johann (Janez) in Blasius Schemua (Blaž Žemva), oba generala avstro-ogrske vojske. Njuni potomci na Koroškem niso znani, vendar pa je skoraj gotovo, da obstajajo saj so leta 2002 na dražbi na Dunaju prodajali dokumente iz zapuščine generala Blaža Žemve, ki jih zdaj posedujeta zbiratelja iz Ljubljane. Direktnih potomcev s priimkom Schemua pa v sosednji Avstriji zelo verjetno ni več, saj ob koncu meseca maja 2004 ni bilo podobnega priimka v elektronskem telefonskem imeniku.

Blaž Žemva – Blasius Schemua, major avstrijske vojske, je bil rojen 31. januarja 1808 v vasi Krnice 79 pri Gorjah. Z devetnajstimi leti je oblekel vojaško suknjo, ostal v vojski in aprila 1859 dosegel čin majorja. Leta 1836 je bil predavatelj v vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu, potem pa je bil namestnik poveljnika v Nabrežini. Zaradi prizadevnosti je bil večkrat odlikovan. Upokojen je bil 25. novembra 1859. Večkrat je prihajal na Pokljuko, v Krnice. Umrl je 21. januarja 1871 v Celovcu, kjer je tudi pokopan.

Blaž Žemva je imel dva sinova – Janeza in Blaža, in oba sta šla po očetovi (vojaški) poti. Celo prekosila sta ga – oba sta postala generala in barona, mlajši Blaž pa je celo dosegel najvišji položaj v avstro-ogrski vojski, položaj načelnika generalštaba.

Prva sta javno o dveh bratih in generalih Žemva pisala dr. Bruno Hartman (Večer, 1991) in pokojni Božo Bedenik (Dnevnik, 1995).

Prvi sin, Janez Žemva – Johann Schemua, baron, pehotni general, je bil rojen 21. septembra 1850 v Celovcu na Koroškem. Po vojaški realki je že z devetnajstimi leti (1869) končal  vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu in bil kot poročnik postavljen na svojo prvo poveljniško dolžnost v 7. pehotnem polku. Zgodaj, že 1877, pa je končal še Vojno šolo in kot generalštabni častnik vse do čina polkovnika opravljal odgovorne dolžnosti v GŠ (o tem pričajo perorisbe, saj je bil v vodstvu manevrov). Bil je tudi povzdignjen v plemiški stan. Dne 1. novembra 1889 je bil povišan v čin generalmajorja in imenovan za poveljnika 7. planinske brigade, s katero je sodeloval pri okupaciji Bosne in Hercegovine. Leta 1904 je postal poveljnik 31. divizije v Mostarju. Nato je bil premeščen v Innsbruck na Tirolsko, kjer je bil  16. marca 1909  postavljen za poveljnika korpusa in obenem poveljnika domobranstva na Tirolskem in Vorarlbergu. Dne 1. maja 1909 je bil povišan v Feldmarschalleutnanta – feldmaršalporočnika, kmalu zatem, 1. novembra 1909, pa je v pehotnega generala. Zaslužen je za organizacijo gorskega bojevanja in za uspešno obrambo Tirolske. Zaradi zdravstvenih razlogov se je 24. maja 1912 upokojil. Umrl je 29. aprila 1919 v Innsbrucku, kjer je tudi pokopan. Družinsko stanje ni znano.

Drugi sin, Blaž Žemva –  Blasius Schemua, baron, pehotni general, je bil rojen 2. januarja 1856 v Celovcu na Koroškem. V letih 1911–1912 je bil tudi načelnik GŠ avstro-ogrske vojske in kot general slovenskega rodu dejansko prvi dosegel najvišji položaj v hierarhiji avstro-ogrske vojske. Umrl je 21. 11. 1920 v Celovcu, kjer je tudi pokopan v družinski grobnici. Njegovi potomci menda še živijo v Avstriji, sorodniki, kot sem že navedel, tudi v Sloveniji (šest družin v okolici Bleda), ki pa doslej javno niso bili predstavljeni.

Blaž je vojaško realko končal v St. Pöltnu, 1874 pa tudi vojaško akademijo »Marie Teresie« v Dunajskem Novem mestu. Kot osemnajstletni poročnik je bil najprej dodeljen 7. pehotnemu polku. Kot sposobnega častnika so ga v letih 1879–1881 določili za vodjo vojaške misije v Iranu, pa si je tako že pri 27 letih »prislužil« dve visoki tuji odlikovanji. V letih 1882–1884 je obiskoval visoko vojno šolo »Franz Josef« na Dunaju, na kateri je v letih 1893–1897 tudi predaval. Leta 1898 je bil povišan v čin polkovnika in 1902 postavljen za poveljnika 66. polka. Dne 1. maja 1905 je bil imenovan za poveljnika 55. pehotne brigade v Trstu, obenem pa tudi povišan v čin generalmajorja. Leta 1908 je bil imenovan za poveljnika 18. pehotne divizije v Mostarju. Nato se je vrnil na Dunaj in bil 1910 postavljen za načelnika mobilizacijskega oddelka na obrambnem ministrstvu. Prvega maja 1909 je bil povišan v čin feldmaršallajtnanta – feldmaršalporočnika in decembra 1911 postavljen za načelnika GŠ avstro-ogrske vojske, na katerem je ostal samo leto dni. Nasledil ga je cesarjev ljubljenec Konrad von Hötzendorf. Menda so generalu Žemvi očitali premajhno odločnost. V toku balkanskih vojn je postal tajni cesarjev svetnik. Dne 1. novembra 1913 je bil imenovan za poveljnika 16. korpusa v Dubrovniku in obenem povišan v pehotnega generala. Tega leta je tudi zahteval upokojitev. 12. februarja 1914 je bil premeščen na položaj poveljnika 2. korpusa 4. armade na Dunaju, na katerem naj bil zakrivil avstrijski poraz v bitki pri Komarovu. Cesar je na predlog generala Potioreka zavrnil njegov zahtevek za upokojitev. Postavljen je bil za poveljnika obrambe na Donavi, od Kremsa do Bratislave. Dne 23. marca 1915 je bil vendarle upokojen na podlagi ponovnega zahtevka.

Na spletni strani vojaškega muzeja na Dunaju je bila 20. 11. 2002 napovedana  aukcijska prodaja dokumentov iz zapuščine pehotnega generala Blaža Žemve, načelnika GŠ avstro-ogrske vojske, po kateri so za ceno 1.200 eurov ponujali 13 listin, in sicer:

• veliki ukaz o povišanje v čin polkovnika 1898

• veliki ukaz o povišanju v čin generalmajorja 1905

• veliki ukaz o povišanju v čin feldmaršalporočnika 1909

• veliki ukaz o povišanju v čin pehotnega generala 1913 (vse s podpisom cesarja Franza Josepha in vsakokratnega vojnega ministra)

• cesarski rokopis ukaza o postavitvi za načelnika generalštaba 1911

• cesarski rokopis o imenovanju za tajnega dvorskega svetnika

• cesarski rokopis ukaza o upokojitvi 1915

• povabilo za sprejem pri cesarju Franzu Josephu in nadvojvodi Franzu Ferdinandu

• zahtevek za upokojitev 1913

• zavrnitev zahtevka za upokojitev, ki ga je podal feldmaršalporočnik Potiorek 1913

• dva rokopisa z oceno poveljevanja generala Schemue z 2. korpusom v Galiciji 1914/15

• fotografijo Schemue kot podpolkovnika s soprogo in prijatelji.

Vse listine sta odkupila Boris Zupančič in Pavle Car, zasebna zbiratelja iz Ljubljane. Gre za izjemno pomembne dokumente za slovensko vojaško zgodovino. Del dokumentov sem si 2. 6. 2004 tudi ogledal in bom dobil tudi fotokopije za objavo v strokovni publikaciji. Zbiratelja seveda nista mogla ugotoviti ali so navedene dokumente prodajali potomci generala Žemve ali pa kakšen zbiratelj. Važno je, da so zdaj v Sloveniji.

Pripovedujejo, da je stari avstrijski major Blaž Žemva rad zahajal v rojstno vas, posedal z rojaki in jim dajal za pijačo in tobak. Pa tudi slovensko je dobro govoril. Ali sta se sinova Janez in Blaž zavedala slovenskih korenin, lahko samo ugibamo. Major Blaž Žemva je bil bratranec Janeza Žvegla – Johanna Schwegla iz Krnic, kjer je imel gostilno in kramarijo. Njegov sin Josef Schwegel se je rodil 1836 v Zgornjih Gorjah, po domače »Pri Dorniku«.

Bil je eden izmed najbolj znanih avstrijskih diplomatov. Za zasluge na zunanjepolitičnem in gospodarskem področju je dobil tudi baronski naslov. Bil je tudi poslanec kranjskega deželnega zbora, podpiral je gradnjo železnic na Gorenjskem, ustanovitev ljubljanske univerze, denarnih zavodov ipd. Zelo verjetno je, da je na določen način podpiral napredovanje dveh mlajših častnikov in sorodnikov iz Krnic. Baron Jožef Schwegel, tudi Švegel ali Žvegel, je v svojih spominih zapisal, da se je rodil kot otrok slovenskih staršev in da se je svojega nacionalnega izvora zavedal, vendar pa je bil prepričan, da so bili davni predniki vendarle nemškega rodu. Njegov nečak dr. Ivan Švegel (1875–1962), tudi uspešen diplomat in minister Kraljevine Jugoslavije, pa je bil velik nasprotnik Nemcev! Nekaj podobnega se je dogajalo tudi z rodbino Žemva in njenimi člani, saj sta partizanko Vero rešila gotove smrti prav sliki obeh stricev, generalov avstro-ogrske vojske!

Na Stari Pokljuki štev. 23 oziroma na Krnici štev. 79, so vse do leta 1990 živeli »Figovčevi«, sorodniki Janeza Žemve oziroma njegove hčerke Ane, poročene Pristov Prav otroci Ane Pristov, med katerimi je prvi in nezakonski sin Janez Žemva, so direktni nasledniki »generalske« oziroma krniško-blejske podveje. Od slovenskega plebiscita naprej stara hiša na Krnici sameva. Tudi gospodarsko poslopje, postavljeno 1820,  še kljubuje času.

Pod hišno številko Krnica 79 je vzidana majhna marmorna plošča z napisom: Na tem področju je v času NOB delovala relejna kurirska postaja G-6. Kurirji ZZB NOV, 1980. »Figovčevi« so dejavno podpirali NOB. Na tej relejni postaji, s skoraj nedostopnim bivakom v Krištani, se je od poletja 1943 zvrstilo 15 kurirjev, ki so vzdrževali zveze z G-8 (pozneje G-29), G-4, G-30 in drugimi.

Na Krnici 79 sta po Urbanovi smrti ostala sin Janez in starejša hčerka Uršula, rojena 3. 10. 1774, ki se je poročila k Žvegljevim v Gorje, njena hčerka pa k Voduškovim na Bled. Janez se je poročil z Mino Žemva iz Mlekuž. Imela sta dve hčerki. Prva je že zgodaj umrla, mlajša Ana pa je bila rojena 27. 7. 1884 na Krnici 79. Z Ambrožičem je naprej imela nezakonskega sina Janeza, rojenega 14. 9. 1908 na Krnici, ki je obdržal priimek Žemva. Janez je služil vojsko Kraljevine Jugoslavije.

Po povratku iz vojske se je poročil in si zgradil hišo na Rečici, kjer se mu je 18. 7. 1936 rodil sin Peter. Sin je služil v JLA 1957 v Kolašinu, v Črni gori.

Tudi Peter je 1966 dobil sina Petra, ta pa pred nekaj meseci sina Roka. So edini neposredni moški potomci »generalske« veje Žemvinih. S potomci generala Blaža Žemve na Koroškem niso imeli nobenih stikov. Obdržali pa so nekdanje domače ime s Krnice – »Pri Figovcu«, »Figovčevi«.

Ana se je pozneje poročila s Simonom Pristovom iz Podnarta, s katerim je imela tri hčerke – Katarino, Ivano in Jero, ter sina Matevža. Tudi vsi Pristovi iz Krnice 79 so neposredni sorodniki obeh generalov.

Katarina, poročena Mulej, ima štiri otroke (Franc, Janez, Katarina in Minka). Ivana, poročena Šimnic, ima šest otrok (Tončka, Ivanka, Minka, Jožica, Matevž in Franc). Jera se je najprej poročila v partizanih, po vrnitvi iz nemškega taborišča pa se je ponovno poročila s Poljancem, vendar otrok ni imela. Najmlajši Matevž, tudi partizanski častnik, je imel štiri otroke (Jožica, poročena Pintar, Katarina, poročena Poljanec, Antonija, poročena Jakopič in Janja). Ko so 1990 zapuščali hišo na Krnici štev. 79, je prav Matevževa hčerka Katarina vzela s seboj obe fotografiji generalov Janeza in Blaža in ju shranila v družinskem albumu. Vsi našteti otroci Ane Žemva, poročene Pristov, ki je umrla 1957 na Krnici, so seveda tudi (genetsko) sorodniki obeh generalov Žemva, Janeza in Blaža. Tega doslej niso vedeli z gotovostjo, le slutili so. Ko sem jim pokazal in predal rodovnik obeh vej rodovine Žemva, so bili seveda nadvse veseli in ponosni na svoja dva generalska sorodnika.

Na Krnici štev. 79 je v izbi s krušno pečjo na steni visel tudi večji okvir s steklom, za katerim so bile  vse družinske fotografije. Med njimi sta bili tudi dve fotografiji, na kateri so bili domači zelo ponosni: dva sina strica Blaža, ki sta postala generala avstro-ogrske vojske! Tudi nemške patrulje, ki so zalezovale partizane po Pokljuki, so z zanimanjem ogledovale prav ti dve fotografiji in niso mogli verjeti, da je ta revna hiša dala dva avstro-ogrska generala! In prav ti dve fotografiji sta kmalu zatem rešili življenje najmlajši hčerki Jeri, partizanki Veri. Zgodba je sicer že znana, vendar jo kaže ponoviti zaradi mlajših rodov, kakor tudi nekaterih novih podatkov.

Najmlajša hčerka  Ane Pristov, Jera, se je marca 1943 pridružila partizanom na Pokljuki. Skoraj gotovo je, da je Jera šla k svojemu fantu Iztoku Seidlerju, zidarju, ki je mladost preživljal pri babici na Gorjah. Iztok se je že 1941 pridružil partizanom in bil avgusta 1942 kot poveljnik bataljona ranjen na Pokljuki, kjer se je zdravil, verjetno tudi ob pomoči Jere. Oba sta se zatem pridružila Pokljuškemu bataljonu, kjer sta se še bolj zbližala. Odločila sta se za poroko, saj je Jera zanosila. Iztok je zaprosil poveljstvo Gorenjskega odreda, da bi se poročil z Jero. Dobil je pristanek, vendar sta morala v drugo enoto, v Žirovsko četo. Na poti tja sta se maja 1943 tudi civilno in cerkveno poročila. Verjetno sta bila celo prva gorenjska partizana, ki sta se poročila. Patrulja Žirovske čete, v kateri sta bila Iztok in njegova žena Jera – partizanka Vera, je tiste dni vodila na Dolenjsko skupino neoboroženih borcev. Na Žirovskem Vrhu so jih Nemci obkolili. Patrulja je sprejela neenakopravno borbo. Iztok je kot puškomitraljezec dolgo časa ščitil umik neoboroženih partizanov, vendar so ga Nemci zadeli. Njegova zakonska družica je pograbila puškomitraljez in branila sebe in svojega mrtvega moža. Vendar ji je zmanjkalo streliva, pa so jo Nemci zajeli. Vse ujete partizane, Vera je bila edina partizanka, so Nemci najprej odpeljali v Žiri. Domačini so takoj prepoznali Figovčevo Jero, ki si je ponosno nadela triglavko z veliko rdečo zvezdo, ko so ji jo Nemci zbili z glave. Potem so jo odpeljali v begunjske zapore, kjer je šla skozi pekel gestapovske mučilnice. Splavila je tudi nedonošenega otroka. Bilo je skoraj gotovo, da je bodo ustrelili.

Njena mati Ana Pristov je poslala sosedovo Johano Repečnik, ki je edina znala nemško, na policijsko postajo na Bledu in prosila, naj Jeri Pristov vendar prizanesejo. S seboj je imela sliki avstro-ogrskih generalov Blaža in Janeza Žemve in skušala dopovedati nemškim policistom, da sta to Jerina mrzla strica. To je pomagalo, pa so Jero poslali na »prevzgojo« v koncentracijsko taborišče Auschwitz, od koder se je 1945 srečno vrnila na Krnico. Pozneje se je poročila s Poljanec Jožetom, vendar otrok ni mogla imeti. Umrla je 1992.

Med partizani je bil tudi najmlajši Anin sin, Matevž Pristov.

Partizan in vojaški zdravnik, polkovnik, je bil tudi dr. Miha Žerjav, sicer iz zatrniško-mevkuške veje. Pa še kdo je bil vojak. Vendar fotografij nimam, saj ima vsaka za sebe posebno zgodbo.

Direktni sorodniki obeh generalov so torej Peter Žemva z Bleda in njegove sestrične iz pokljuško-krniške veje oziroma njuni nasledniki, indirektni pa vsi ostali člani pripadniki rodovine Žemva, ki izhajajo iz zatrniško-mevkuške veje. Po mojih skromnih genealoških izkušnjah je skoraj gotovo, da gre za enovito rodovino Žemva iz Zatrnika.

Vendar bo korenine rodovine Žemva potrebno vseeno še potrditi v urbarjih briksenške škofije oziroma v gruntnih bukvah graščaka Ruarda, ki je 1857 kupil velik del Pokljuke. Po nekaterih mnenjih (Jožefa Švegla) so na Staro Pokljuko prvi prišli nemški priseljenci – gozdarji in oglarji, torej tudi Žemve in Švegli. Morda pa tudi ne. Urbarji ne lažejo, samo poiskati jih je treba! Verjetno se bo tega lotila Mojca Pintar, katere prapraded je bil Urban Žemva iz Krnice in je tisti napis na kozolcu iz leta 1820 tudi omenila in dokumentirala (s fotografijo) v svoji vsebinsko obsežni seminarski nalogi. Tudi Marjan Zupan, poročen s hčerko Petra Žemve, ima že nekaj izkušenj z zbiranjem narodopisne dediščine.

Moj namen je bil, da vzpodbudim raziskavo o usodi pripadnikov slovenske vojaške inteligence, brata Janez in Blaž Žemva pa sta sodila prav v njen vrh. Oba sta se tudi našla v zadnji, »zamudniški« knjigi Enciklopedije Slovenije. Neposredne sorodnike smo identificirali na Bledu, tudi tiste genetske po ženski liniji. Morda se bo še kdo oglasil s kakšno zanimivo zgodbo. Vsekakor pa bo potrebo poiskati znance in sorodnike rodovine Žemva (Schemua) onstran meje, v Avstriji. Prav nič ne vemo o ženi starega Blaža Žemve, niti o ženah in otrocih obeh njegovih sinov. Ker v elektronskem imeniku Avstrije trenutno ni nobenega telefonskega naročnika s priimkom Schemua, je prav možno, da so tudi v krniško-celovški podveji prevladovale ženske. Nič zato, saj so tudi one genetsko enakovredne naslednice rodovine Žemva.

Zakaj ne bi povprašali številnih turistov iz Celovca (Klagenfurta) in Innsbrucka? Radi bodo pomagali.

In končno, zakaj ne bi blejski župan na Krnicah štev. 79 odkril še ene spominske plošče, izpod tiste o relejni kurirski postaji G-6, ploščo o dveh generalih, ki sta izvirala prav iz te hiše in te rodovine in sta v avstro-ogrski vojski zavzemala visoke poveljniške položaje, Blaž Žemva je bil celo načelnik generalštaba te vojske! Ali si Jera Pristov – partizanka Vera iz te iste hiše ne bi zaslužila še dodatne plošče Zveze borcev NOB? Tako bi dobili spomenik, spominsko točko, ki bi jo turisti, predvsem pa mlajši rodovi, pogosteje obiskovali. Kakšen dokument iz zapuščine generala Blaža Žemve, ki je zdaj vendarle v Sloveniji, pa bi lahko odkupil tudi Pokrajinski muzej iz Kranja.

Viri:

• Kocjančič Anton, Stara Pokljuka in druge povesti, Celje, Mohorjeva družba, 1964

• Viribus Unitis – Das Buch vom Kaiser, Budapest, Wien, Leipzieg, Verlag von Max Herzig, letnica neznana, verjetno pred 1941 (perorisbe generala Janeza Žemve, kopije), knjiga je last mag. Franca Žemve, Velenje

•  Zorec Črtomir, Pomenki o nekaterih krajih radovljiške občine (Schwegel Švegel – Žvegelj), Glas, Kranj, 26. 1. 1979

•  Mrovlje Janko, Mitraljezec Iztok in njegova žena Vera, TV-15, Ljubljana, 28. 7. 1983 (zasebni arhiv Petra Žemve)

•  Rozman Franc, Baron Schwegel v svojih spominih, Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino štev. 32, Ljubljana, 1984

•  Kavčič Janez  Orlov in sodelavci, Po sledeh partizanskih relejnih kurirjev NOV Gorenjske, Ljubljana, 1984

•  Österreischisches Staatsarhiv – Kriegsarhiv, Wien, 7. 8. 1991 – poslano dr. Bruno Hartman, Maribor, kopija podatkov za: Johann Schemua, pehotni general, Blasius Schemua, pehotni general in Blasius Schemua, major (zasebni arhiv mag. Franc Žemva, Velenje)

•  Bruno Hartman, Brata sta bila avstrijska podmaršala, 7 D (priloga Večera), 21. 10. 1991

•  Božo Benedik, Naša generala iz Krnice pri Gorjah, Dnevnik, 11. 8. 1995

•  Kranjc F. Marijan, generalmajor v pokoju, Generali in admirali slovenskega rodu, (Neideološki in genetski ABC seznam), Vojnozgodovinski zbornik št. 4/2000, Logatec

•  Schemua Blaž in Schemua Janez, generala, Enciklopedija Slovenije štev. 16, avtor člankov dr. Franc Rozman, Ljubljana, 2002

•  Žemva mag. Franc, osebni arhiv, prevod »zapuščine listin generala Blaža Žemve« in dve perorisbe generala Janeza Žemve, Velenje, februar 2004

•  Žemva dr. Aleš, zasebni arhiv in podatki o dveh vejah rodovine Žemva, Ljubljana, februar 2004

•  àwww.austro-hungarian-army.co.uk, spletna stran vojaškega arhiva na Dunaju, za gesla: Blasius Schemua in Johann Schemua Edler

•  Poljanec Katarina, sorodnica – zasebni arhiv in fotoalbum, lastnica prvih dveh fotografij generala Blaža in Janeza Žemve ter drugih, Bled maj 2004

•  Žemva Peter, sorodnik – zasebni arhiv, fotografije hiše Krnice 79 in druge, Bled,  maj 2004

•  Zupančič Boris in Car Pavle, zbiratelja generalskih oznak in dokumentov, posestnika 13 dokumentov iz zapuščine pehotnega generala Blaža Žemve, Ljubljana, junij 2004.