ZANIMIVOSTI - Z02

Vojaška organizacija Ilirskih provinc

V Vojnozgodovinskem zborniku 4/2000 sem med generali slovenskega rodu v francoski armadi omenil JEZERNIKA ali JEZERŠKA, ki naj bi padel 1912 v Rusiji. Do podatka sem prišel na podlagi izjave Slobodana Obradovića, nekdanjega dopisnika Tanjuga iz Francije. Obradović je bil prisoten ko je nekdanji francoski predsednik in general Charles de Gaulle pokazal Miki Špiljku, predsedniku ZIS bivše SFRJ, ko je prvič obiskal  Francijo, dokument o francoskih pokojninah desetim padlim častnikom ilirskega polka v Rusiji 1912, med katerimi naj bi bil tudi neki Jezeršek ali Jezernik iz Trsta.

Lokalne poizvedbe v Trstu niso obrodile sadov, zato sem za pomoč zaprosil francoskega vojaškega atašeja v Sloveniji. Dne 17.oktobra 2000 mi je polkovnik Carlos Martinez, vojaški ataše Francije v Sloveniji (s sedežem na Dunaju) prijazno posredoval odgovor generala M.Berlauda, vodje oddelka za zgodovino kopenskih sil francoske armade. Francoski general je navedel, da priimka Jezernik ali Jezeršek niso našli v vojaškem arhivu, pri čemer so preverjali evidence upokojenih kadrov, častnike v obdobju Napolenona I in  arhive ilirskih enot. Zato pa je  francoski general priložil 8 kopij, str. 155 - 168, pod naslovom  ILIRI, DALMATINCI IN HRVATI iz knjige Eugena Fieffa ZGODOVINA TUJIH ENOT, KI SO SLUŽILE FRANCIJI, 2. knjiga, Pariz, 1854. Ker gre za zanimive in manj znane podatke o vojaški organizaciji Ilirskih provinc, jih v skrajšani obliki posredujem bralcem Zbornika. Dodajam tudi podatke o vojaški prisegi francoskemu cesarju v slovenščini in  primere vojaškega dezerterstva, kar sem slučajno odkril v zaprašenem graščinskem arhivu.

Ilirske province so sestavljale Koroška, Kranjska, Istra, Hrvaška (civilna in vojaška) in Dalmacija z Dubrovnikom. V pravnem smislu ni šlo za priključitev francoskemu cesarstvu, pa tako Ilirske province tudi niso bile sestavni del cesarstva. Francoske oblasti so 1809 uvedle začasno organizacijo in ustanovile le splošno vlado s sedežem v Ljubljani, na čelu z vojaškim guvernerjem, maršalom Marmontom. Seveda so Francozi uvedli tudi določen vojaški režim, s tem da so lokalnim oblastem pustili širše pristojnosti.

Celotna Ilirija je bila razdeljena na šest civilnih in eno vojaško pokrajino (provinca, intendanca), le-te pa na distrikte (okrožja), kantone (okraje) in obstoječe občine (merije).

Vojaška pokrajina je obsegala del Hrvaške, dejansko Vojno krajino, katera je namesto na okrožja in okraje bila razdeljena na polkovna območja že znanih krajiških polkov. Napoleonu so sicer predlagali naj bi ukinil te znane polke in jih nadomestil z organizacijo nacionalne garde. Odgovoril je, da je predlog »neumen«, pa so tako krajiški polki ostali neokrnjeni, le k svojemu regionalnemu nazivu so dodali še »ilirski lovci«. Šlo je za naslednje krajiške polke (in poveljnike):

• Lički polk ilirskih lovcev, od 1809 poveljnik polkovnik Marko Slivarić (rojen 1762 v Slavoniji, avstrijski topniški častnik od 1781, služil v slunjskem in ogulinskem bataljonu, 1797 je bil povišan v čin polkovnika, februarja 1813 pa v brigadnega generala, dobil naziv baron de Heldenbourg, aprila 1813 je prešel v nemško vojsko, od 1815 v pokoju); od 1811 je bil poveljnik polkovnik de Tromelin.

• Otočki polk ilirskih lovcev, od 1809 poveljnik polkovnik Wintehr, od 1810 polkovnik Gordon.

• Ogulinski polk ilirskih lovcev, od 1809 poveljnik polkovnik Serrant, od 1810 polkovnik Holjevac.

• Slunjski polk ilirskih lovcev, od 1809 poveljnik polkovnik Choisy, od 1812 polkovnik Holjevac.

• Prvi banatski polk ilirskih lovcev,  s sedežem v Glini, od 1809 poveljnik polkovnik Joly.

• Drugi banatski polk ilirskih lovcev, s sedežem v Petrinju, od 1809 poveljnik polkovnik de Tromelin.

Vsaki polk je imel 12 čet, vsi skupaj pa so šteli 6.000 borcev (16.000, po VE JLA, 1960), oboroženih z  orožjem iz beneškega arzenala. Vsak polk je imel še obmejno četo t.i. sereksancev (franc. serexaners), ki so služili na meji s Turčijo. 

Maršal Marmont je zelo cenil bojne vrednote že znanih krajiških polkov, kar je razvidno iz njegovega poročila 1810, v katerem pravi, da gre v bistvu za naborni tabor vojaške Hrvaške, za bojevite »tatarske horde«, ki žive od svoje črede in zemlje, vendar so disciplinirane in organizirane, saj imajo stroge in pravične zakone. Krajišniki so v zameno za služenje v vojski dobili zemljo. Zemlja in živina sta bili skupna lastnina celotne družine. Družino je sestavljalo več gospodinjstev in je včasih štela več kot 60 članov. Na čelu družine je bil glavar, ki je imel popolno oblast nad družino, obenem pa je tudi skrbel za svoje člane, predvsem za oblačila in orožje bojevnikov v četi. Pri tem mu je pomagala tudi žena. Letni pridelek so razdelili na enake dele, le poglavak in njegova žena sta prejela vsak po dva dela.

Četi je poveljeval stotnik. V upravnem smislu pa je za četo skrbel upravnik čete, častnik - ekonom, navadno s činom poročnika ali podporočnika. Vsaki častnik-ekonom je imel 11 podčastnikov ali korporalov-ekonomov, ki so neposredno skrbeli za določene vasi in družine. Kaj se bo sejalo, sadilo in redilo - so določali častniki-ekonomi; tudi obvezne dajatve v pridelkih ali denarju. Pomoč je bila vsestranska, kontrola pa zelo stroga. Četni častnik-ekonom je obiskal vse svoje družine vsakih štirinajst dni in je o stanju poročal četnemu poveljniku. Slednji je obiskal družine enkrat mesečno in poročal poveljniku bataljona. Dva poveljnika bataljona (vsak je imel šest čet) sta obiskala družine vsake tri mesce, enkrat letno pa je družine obiskal še polkovnik, poveljnik polka.

Polkovniki so bili hkrati vojaški poveljniki polkov, upravniki in sodniki na celotnem polkovnem območju. Da bi bili strogi, pravični in nepristrani, so avstrijske oblasti za poveljnike polkov določale tiste častnike, ki niso bili rodom iz polkovnega območja. Tudi francoski častniki so bili primerni in dobrodošli poveljniki krajiških polkov.

Celovitega pregleda o tem kako je kratkotrajno obdobje Ilirskih provinc vplivalo na slovensko vojaštvo, nimamo. Vemo le, da je tudi Kranjska morala sodelovati z določenim številom vojakov v Ilirskem polku, bolj malo pa je znano, kako je bil organiziran nabor, skoraj nič pa o uporabi slovenščine v vojaških zadevah. 

Poleg drugih reform so v Ilirskih provincah uvedli tudi splošno vojaško obveznost. To je seveda zahtevalo oblikovanje novega nabornega sistema, ki je temeljil na novi upravni razdelitvi na distrikte, kantone in občine. Francozi so tudi uvedli t.i. vojaško konskripcijo - vojaški nabor in popis materialnih obveznosti. Glavni guverner Iiirskih provinc francoski maršal Marmont, je že 4.6.1810 podpisal odlok o uvedbi šolskega »jezika dežele«, torej slovenščine. Poleg drugih hvalnic francoski upravi, je verjetno prav to navedlo Valentina Vodnika, da je kmalu zatem (1811) sestavil slovensko slovnico. Ob manjših kmečkih uporih proti dokaj nepriljubljeni francoski vojaški upravi, posebej še zaradi prevelikih davčnih bremen in že omenjene vojaške konskripcije, je bil v tem obdobju formiran Ilirski polk, ki je 1812 neslavno razpadel na ruski fronti. 

Vse to je bolj ali manj znano iz leksikonov in vojaške zgodovine. Vendar pa je manj znano, da so kranjski vojaki prisegali v slovenskem jeziku, kakor tudi, da je bilo v omenjenem polku tudi nekaj častnikov in podčastnikov iz Ilirskih provinc, ki so verjetno poveljevali svojim vojakom v “jeziku dežele”, v slovenščini. 

Ob genealoških raziskavah rodovine A. sem v Arhivu Slovenije seveda podrobno pregledal graščinske arhive in urbarje, predvsem ribniške, ortneške in turjaške gosposke. Najbolj sem bil vesel, ko sem v ribniškem in ortneškem graščinskem arhivu našel, poleg ostalih, tudi “vojaški” in “policijski” dosje! Nadvse prijetno pa sem bil presenečen, ko sem iz obdobja Ilirskih provinc, 1811, našel z roko napisano vojaško prisego v slovenskem jeziku! 

Iz protokola vojaške prisege francoskemu cesarju Napoleonu, dne 13.8.1811, v nabornem okolišu Sodržica (Arhiv graščine Ortnek, štev. 764, Spisi-fasc. 31, AS), je razvidna tudi prva vojaška prisega v slovenskem jeziku, in sicer:

“Jest persheshem podloshnost tem postavam tega zessarstva, inu Svestoba Zessarjou.”

àVojaška prisega slovenskih upornikov, prostovoljcev in vojakov

Neuki naborniki so namesto podpisa naredili na dokumentu križec. Tako tudi Andres ANDOLSHEG (Andrej Andoljšek), rojen 15.1.1784 na Schukou 1 (Žukovo, nad Velikimi Poljanami), ki se je srečno vrnil domov in se poročil z Nežo Prijatelj iz Vrha 1. Kdaj se je vrnil z ruske fronte, sicer ni točno znano, toda iz rojstva dveh otrok (Neže - 29.10.1813 in Marije 23.1.1816) lahko sklepamo, da je to bilo verjetno v prvi polovici 1813. 

Zanimivo je tudi omeniti, da se nekateri naborniki (sledil sem samo tistim s priimkom Andoljšek)  naslednje, 1812. leto, niso javili naborni komisiji. Po srečnem naključju sem odkril, da so mnogi mladeniči s tega spiska, med njimi tudi Andoljškovi fantje, enostavno zapustili domače ognjišče in verjetno ilegalno prešli v kraje izven Ilirskih provinc. Prvi je to storil Gregor Andoljšek iz Velikih Poljan 9 in skupaj z ženo Nežo Peterlin iz iste vasi že 1810 “odšel” v vasico Češnjevek 19 pri Trebnjem. Kot drugi je “dezertiral” Andrejev brat  Štefan iz Žukovega, rojen 16.11.1788, ki se je 15.5.1811 priženil k Mariji Duller v Češnjevek štev. 13. Namreč, Štefan je že bil na proskribicijskem seznamu za naborno leto 1811, vendar se je na opisani način izognil služenju vojaške obveznosti v francoski vojski. Sledil mu je mlajši brat Johan, rojen 25.8.1793, ki je 1812 zapustil Žukovo in se poročil z Ano Krašovec v Sevnico 131! Prav vsi so morali vedeti, zakaj so zapustili Ilirske province!

Na osnovi teh treh primerov upravičeno sklepam, da je šlo za načrtno izogibanje vojaški dolžnosti oz. za vojaško dezerterstvo, saj so  Andoljškovi (in drugi) fantje očitno spreminjali mesto bivališča in se ženili, da bi se izognili ilirski jurisdikciji, saj Češnjevek pri Trebnjem in Sevnica nista sodila pod Ilirske province. S podrobnejšo raziskavo omenjenega dosjeja bi zelo verjetno odkrili tudi francoske protiukrepe in podobno.

Po navedbah iz omenjene francoske knjige je bila razvojna pot Ilirskega polka naslednja:

V začetku 1810 so bili ustanovljeni trije krajiški bataljoni - v Dolu, Besanconu in Ljubljani. Sestavljali so jih avstrijski vojni ujetniki, po poreklu Krajišniki. Te tri bataljone so nato priključili krajiškim polkom, ker verjetno njihova bojna vrednost ni bila primerna. Zato so kmalu zatem v bodoči sestav Ilirskega polka začasno določili tri druge krajiške bataljone, ki so jim poveljevali izkušeni polkovniki Slivarić, Mamula in Joly, dočim je topniško baterijo vodil poročnik Magjerčić. Dne 16.novembra 1810 je Napolenon v Fontainebleauju podpisal dekret o ustanovitvi Ilirskega polka, s tem da se je formacija povečala na pet bataljonov. (Po ES štev. 4 naj bi Ilirski polk štel okrog 4000 vojakov,  Kranjska pa naj bi dala celo več kot polovico mož - 2784, pripomba K.F.M.). Tretjina častnikov so bili Francozi, ostali pa Belgijci in častniki iz passauskega okrožja, ki so prej služili v avstrijski vojski (samo med njimi bi lahko iskali kakšnega častnika-podčastnika slovenskega porekla, pripomba K.F.M.). Poveljnika polka sta bila: od 1811 polkovnik Schmitz, od 1813 pa polkovnik Jean Muller.

Ko so maršala Marmonta vprašali, kakšno uniformu bi bilo primerno dati pripadnikom Ilirskega polka, je menil, da naj dobijo uniformo francoske lahke pehote, ker je bil prepričan, da je to pravi način za počastitev Krajišnikov in njihovo popolno asimilacijo v francoski vojski. Napoleon se je s tem strinjal, vendar je dodal, da bi vseeno morala biti opazna razlika, da gre za polk tujcev. »Ta razlika«, je dodal, »bi bila opazna na ramenski epoleti, ki bi padala dva palca po sredini sprednjega dela nadlahti, pritrjena bi bila na obleko in se zaključila s pletenim trakom iz belih niti. Poleg tega bi bil na belem kovinskem gumbu na zunanjem robu napis Empire francais (Francosko cesarstvo) in na sredini Regiment d'Illyrie (Ilirski polk). »Plača, dodatki in administracija bodo takšni kot v francoskih polkih«, je bilo predvideno v odloku. Maršal Marmont je tudi predpisal način nabora, ki so se ga že posluževali Avstrijci. Namreč, da sodni uradnik vsake zemljiške gosposke pripravi seznam mož od 19 do 40 leta, ki bi jih nato odbrali in zaprisegli. Seveda so bili izvzeti meščani in obrtniki. 

O bojni poti Ilirskega polka na rusko fronto (1812, v sestavi 10.divizije 3.korpusa,  pripomba K.F.M.) ni v omenjeni knjigi nobenih podatkov. Navaja se le, da je bil Ilirski polk ukinjen 17.novembra 1813, ko so preostale vojake napotili na Korziko, kjer naj bi se priključili 2.kolonialnemu bataljonu. Da je bila usoda Ilirskega polka dokaj klavrna, pa priča zaključni stavek: »Iliri, ki so ostali, so se po zadnjem pohodu znašli v tolikšni revščini, da večina ni imela niti čevljev, da bi se lahko odpravila na novo destinacijo.«

Hkrati s formiranjem Ilirskega polka, je Napoleon izrazil željo, da bi popolnil tudi Dalmatinski polk, ustanovljen 1806, ki je kmalu zatem začel služiti Kraljevini Italiji. Vojni minister je Napoleonu sicer predlagal ustanovitev dveh dalmatinskih pehotnih polkov, ki bi branila otoke in Ilirske province. Vendar je Napoleon najprej zahteval mišljenje italijanskega podkralja. Le-ta je vojnemu ministru odgovoril takole:

»Gospod vojvoda Feltrski, prejel sem Vaše pismo, v katerem me prosite za podatke o človeških virih v Istri in Dalmaciji ter o različnih metodah, ki so bile uporabljene pri naboru. Pod beneško vladavino je Dalmacija dala približno petsto mož za konjenico in nekaj bataljonov pehote za mornariške garnizije. Možje so vojaško službo nastopili prostovoljno in so bili plačani. Drugače so bili moški od osemnajstega do šestdesetega leta že od nekdaj organizirani v vojaške in milicijske enote, ki so se v času spopadov s Turki morale premikati zaradi obrambe meja. Ob takšni organizaciji so bili poveljniki vedno iz istih družin, ki so zato uživale številne privilegije in oprostitve. V devetih letih avstrijske vladavine v Dalmaciji se je nabor izvedel samo enkrat, pa se je takrat število nabornikov s 3.500 povečalo na 4.000 vojakov. Navedeni nabor je bil izveden brez posebnega predpisa, saj je guverner prečesal celo Dalmacijo in od družin zahteval toliko vojakov kolikor se mu je pač zdelo primerno. Nekatere so pobrali tudi na silo, tako so bile storjene številne krivice… Načeloma bi bilo potrebno ukiniti vse pogodnosti, ki jih uživajo krajišniki, pandurji, aranbasasi-pomožni žandarji. Po drugi strani pa si tudi meščani ne morejo predstavljati, da bi bili navadni vojaki - morlaki in se skupaj s podeželskim prebivalstvom poslužujejo vseh mogočih načinov, da bi se izognili naboru (torej tudi v Dalmaciji, pripomba K.F.M.).

Beneška Istra je predstavljala polovico Istre. Obalni del je dajal dobre mornarje, iz vzhodnega dela pa je Istra dala 164 mož, Dalmacija 501 moža, skupaj torej 665 mož letno.

Želel bi, da so to podatki, ki ste jih želeli, in Boga prosim, vojvoda Feltrski, naj Vas varuje.« Tako je napisal italijanski podkralj Evgen - Napoleon, v Milanu, 20.novembra 1810.

Na to dopisovanje je Napolen dubrovniškemu vojvodi zapovedal: »Odobravam nabor tisočpetsto mož v Dalmaciji, da bi z njimi popolnili Dalmatinski polk, ki služi Kraljevini Italiji; toda ne razumem, da niti Istra niti reška intendantura ne prispeva Italiji ničesar; okrožje teh dveh provinc mora tvoriti del ilirskega polk« (podčrtal M.F.K.). Pričakujem torej podrobnosti in bom šele nato odobril ustanovitev teh dveh novih hrvaških polkov. Dubrovniški vojvoda mora najprej odgovoriti na vprašanje, kolikšna bo cena za ta dva polka.« Ko mu je čez mesec dni vojni minister sporočil finančni izdatek, je Napoleon odgovoril: »Tega ne potrebujem, predrago!«Odtlej o tem več niso razpravljali.

Poleg navedenih so v Ilirskih provincah ustanovili še naslednje vojaške in orožniške enote:

• dne 23.2.1813 je bil ustanovljen Hrvaški huzarski (konjeniški) polk, poveljnik je bil polkovnik Prues. Uniforma: krznen nebeško moder huzarski kožuh, ovratnik in zavihek iz semiša, hlače, ogrinjalo, suknjič in nahrbtnik v sivo železni barvi, gumbi in okraski so beli. Ostala obleka in oprema sta bili enaki kot v polkih francoskih huzarjev. Orožje: sablja, karabinka in pištola. Polk je razpuščen 25.11.1813.

• iz razpuščenega hrvaškega huzarskega polka je bil ustanovljen Hrvaški inženirski bataljon, ki je bil takoj napoten v Bourges. Poveljnik bataljona je bil polkovnik Pavlica. Bataljon je bil razpuščen 1814.

• enote Nacionalne garde (ustanovljene 1811, 10.000 prostovoljcev, pripomba M.F.K) za obrambo Ilirskih provinc. Podrobnejših podatkov ni.

• topniško-bombniške baterije za obrambo Ilirskih provinc. Podrobnejših podatkov ni.

• obmejne enote je predstavljal pehotni polk, ki ga je sestavljalo sedem obmejnih čet (sektorjev), poveljnik pa je bil polkovnik Mihael Načić. Dejansko je bil obmejni polk  sestavljen iz bataljona albanskih pandurjev in polka dubrovniških oz. dalmatinskih pandurjev, ki so 17.3.1810 stopili v francosko službo in so bili zadolženi za varovanje meja Ilirskih provinc. Pandurska četa je štela 36-48 pandurjev, z bobnarjem vred, poveljnik je bil stotnik, poročnik ali podporočnik, pomagali so mu trije aranbasasi-pomožni žandarji (orig. - »aranbassas«, verjetno Arbanasi, Albanci) in šest narednikov. Uniforma: rdeč huzarski kožuh, obšit s srebrno pletenico, obrobljen z ovčjo kožo (za pandurje), rdeč telovnik, modre hlače, rdeč turban, opanke, belo vojaško ogrinjalo za pandurje, rdeče ogrinjalo za častnike in podčastnike. Orožje za pandurje in podčastnike: puška, pištola, handžar v obliki lovskega noža, za pasom torbica za naboje; orožje za častniki: sablja in pištola.

 Viri:

• ARHIV GRAŠČINE ORTNEK-764, Spisi-fasc. 31, Arhiv Slovenije, Ljubljana.

• ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE, štev. 4, Ljubljana, 1990, članki: Ilirske province (J.Šum) in Ilirski polk (J.J.Š.).

• Eugen Fieff,  ZGODOVINA TUJIH ENOT, KI SO SLUŽILE FRANCIJI, 2. knjiga, Pariz, 1854.

• VOJNA ENCIKLOPEDIJA, štev, 3, Beograd, 1960, članek: Ilirija ili Ilirske provincije (V.Ka).

Prostovoljci (dobrovoljci) - del slovenske vojaške inteligence

V naslednji števili revije BOREC bo objavljen drugi del študije SLOVENSKA VOJAŠKA INTELIGENCA - ČASTNIKI, PODČASTNIKI, VOJAKI-MORNARJI IN PROSTOVOLJCI. Že iz naslova je vidno, da skušam tudi različne kategorije slovenskih prostovoljcev (dobrovoljcev) uvrstiti kot posebno kategorijo slovenske vojaške inteligence. Dosedanje kategorizacije so bile pretežno ideološke (španski borci, komunisti, internacionalisti) ali pa so bile vezane na določene zgodovinske dogodke (solunski dobrovoljci), med seboj pa so se dejansko izključevale. Zato se mi je zdelo potrebno, da poiščem njihov skupni imenovalec, to pa je vojaški pomen v kvalitativnem smislu (čini, položaji, dolžnosti, bojne in poveljniške izkušnje) in njihovo skupno število.

Tako sem iz obeh Balkanskih in 1.Svetovne vojne identificiral skupaj 568 slovenskih dobrovoljcev (175 častnikov, 50 podčastnikov, 343 vojakov, kakor tudi 42 zdravnikov, že vštetih med rez.častnike), med katere je prištetih 123 pripadnikov Jugoslovanskega dobrovoljskega bataljona kapetana Pivka iz Italije, ki niso bili dobrovoljci srbske vojske in niso sodelovali v preboju solunske fronte 1918 (razen sedmih vojakov). Preporodovci in sokoli so bili  glavni pobudniki dobrovoljskega gibanja za srbsko vojsko.

Med udeleženci Oktobrske revolucije oz. prostovoljci Rdeče armade v obdobju 1917-1921 sem naštel 134 prostovoljcev (27 častnikov, 2 podčastnika in 105 vojakov). Nekaj častnikov je doseglo izredno visoke položaje v Rdeči armadi, pa tudi v organih sovjetske oblasti. Zanimivo je, da je samo njih 35 bilo članov KPJ ali pa KPR(b).

Kar zadeva španske prostovoljce oz. španske borce nekateri zgodovinarji in publicisti še vedno ocenjujejo, da je bilo slovenskih »Špancev« od 400 do 550, pa čeprav je v Enciklopediji Slovenije navedeno konkretno število 534. Navedeno število so ugotovili sami »Španci«, predvsem pa prizadevni Ivan Makuc. Ugotovil sem, da jih je bilo dejansko  533 , saj je v brošuri SLOVENCI, ŠPANSKI BORC, 1982, prišlo do tiskarske napake (številka 415 je enaka 408)! Med španskimi borci je bila le četrtina pripadnikov KPS in KP Španije, kar potrjuje domnevo, da je šlo prej za rodoljubno solidarnostno pomoč, kot pa za nekakšno »komunistično« poslanstvo. Če me spomin ne vara, pa so nekaj podobnega trdili nekateri ljubljanski poslanci, ko so pred leti glasovali za ukinitev imena »Dom španskih borcev«. Enostavno so pljunili na 533 slovenskih domoljubov, ki so 1936 odhiteli na pomoč španskemu ljudstvu v borbi proti porajajočemu se fašizmu! Ravno zato je važno, da ne pozabimo svojih prostovoljcev, in jih uvrstimo tja kamor bojevniki tudi spadajo - k slovenski vojaški inteligenci.