VOJAŠKA PRISEGA
SLOVENSKIH UPORNIKOV, PROSTOVOLJCEV IN VOJAKOV
Kratek vojaško-zgodovinski oris

 

OPOMBE
ČLANEK
DODATKI
    - okupatorju niso prisegali samo domobranci

 publicistika
 članki
 zanimivosti
 projekti
 english summaries
 rodoslovje
 o avtorju
 povezave

Esej "Vojaška prisega slovenskih upornikov, prostovoljcev in vojakov" je izšel v:

• Zbornik ZGODOVINSKI LISTI, Splošna knjižnica Ljutomer, št. 17/2009, str. 80–112.
• Zbornik VOJAŠKA ZGODOVINA, Slovenska vojska, št.17/letnik 11/2010, str. 129-159
  preglejte ga v PDF obliki

• Revue MILITARY HISTORY, Slovene army
  Military Oath of Slovenian Insurgents,Volunteers and Soldiers
  essay in english language in PDF

VOJAŠKA PRISEGA SLOVENSKIH UPORNIKOV, PROSTOVOLJCEV IN VOJAKOV (članek)

SPLOŠNO O VOJAŠKI PRISEGI

Prisega, predvsem vojaška, je obvezno slovesno (svečano) dejanje vsakega vojaka in častnika pri sprejemu (vstopu) v vojsko, ki izraža zlasti zvestobo (domovini, vladarju, poveljniku). Zato imajo prisege, poleg simbolične (zunanje, javne) tudi t. i. notranjo podobo, ki se izraža kot moralna (politično-ideološka), pravna (kazensko-disciplinska) in še kakšna zaveza (pisna ali ustna) in pomen (tajna, krvna, navidezna in podobno). Seveda so tudi izjeme.

Ko sem zbiral podatke za knjigo Slovenska vojaška inteligenca (Grosuplje, 2005), sem naletel na zanimive primerke vojaške prisege slovenskih (kmečkih) upornikov, prostovoljcev, predvsem pa vojakov, ki so zvesto služili vojsko raznim cesarjem, kraljem, firerjem in maršalom. Prisegali so pred križem in Bogom, pred mečem in tujo (nacistično) zastavo, pred slovensko in internacionalno (sovjetsko, špansko) zastavo, da bi nazadnje prisegli tudi domovini kot pripadniki Slovenske vojske.

Od osamosvojitvene vojne junija 1991 smo brali številna novinarska poročila o tem slovesnem dejanju, ki je, tako pravijo, enkratno dejanje v življenju vsakega državljana (vojaka). Takole je novinarka Marjeta Borštnik aprila 2002 poročala iz Vrhnike:

»Slovesna zaprisega vojakov

V torek, 30. aprila, je na Vrhniki, na nogometnem igrišču pri OŠ Ivana Cankarja, potekala slovesna zaprisega vojakov. Zvestobo domovini je zapriseglo 400 vojakov vrhniške vojašnice, 352. UBP… Slovesnosti se je med ostalimi gosti udeležil tudi …, slavnostni gost pa je bil kapitan fregate Ljubo Poles, poveljnik 52. brigade, katere del je 352. UBP. Vodja slovesnosti je bil major Ljubo Pajič, poveljnik slovesnosti pa poveljnik 352. UBP, podpolkovnik. Marko Preložnik. Kot določa protokol se je slovesnosti udeležila tudi častna četa slovenske vojske, zaigral pa je tudi vojaški pihalni orkester. Slovesnosti se je udeležilo zelo veliko ljudi – staršev, sorodnikov, prijateljev in znancev …«

Zakon o obrambi RS namreč v 49. členu (prisega) določa, da kdor prvič nastopi vojaško službo, mora dati prisego, ki glasi:

Slovesno prisegam, da bom branil samostojnost, neodvisnost, svobodo in ozemeljsko celovitost svoje domovine Republike Slovenije ter vestno in odgovorno izvrševal dolžnosti pri njeni obrambi.

Zakaj novinarska »slovesna zaprisega vojakov« oz. uradno samo (slovesna) »prisega«? Slovar SSKJ (Ljubljana, 2003) te besedne zveze ne pozna, ker gre predvsem za »zaprisego priče« pred sodiščem, razen v pomenu »vojaki so že zapriseženi«. Taisti slovar pozna le »prisego domovini«, internetni pa »vojaško prisego«, zastarelo obliko »vojaška zakletev«, pa celo »vojaško zaobljubo«, ki bolj pritiče duhovniški (redovniški) zaobljubi. Tudi Vojaški slovar (Ljubljana, 2002) ne pozna »zaprisege«, vendar pa pozna »slovesno prisego«, prav tako pa še »vojaško« prisego in »vojaško zakletev«. V Vojni enciklopediji (Beograd, 1967) je na str. 325–326 samo: »slovesna zaobljuba ali vojaška prisega« (ang. military oath, fr. terment militaire, ital. giuramento militare, nem. Fahneneid, rus. voeniaja prisjaga).

Torej, v SSKJ ni »slovesne prisege«, temveč je le »slovesna zaobljuba« ali pa enostavnejše »vojaška prisega«! Podobno priporoča tudi Vojaški slovar. Vojaški »uradniki« na Mors so pač naredili po svoje! Predlagam, da ostanemo pri »vojaški prisegi« …

PRISEGA KARANTANSKIH KNEZOV

Če pritrdimo mnenju, tudi uradnemu, da slovenska vojaška tradicija sega vse do Karantanije, potem je vsekakor simboličnega pomena tudi prisega karantanskih knezov (obenem tudi vojskovodij), ki se prvič omenja leta 630 ob prisegi kneza Valuka pri knežjem kamnu. Po opisih sodeč gre bolj za nekakšno sodno zaobljubo (»Juramentum Sclouonicum«), pa čeprav ne dvomim, da so vojščaki karantanskemu knezu izrekali tudi vojaško prisego. Zapisov in virov o tem nisem našel, niti na straneh raznih domoljubnih društev in združenj, kot so Hervardi, Črni panterji in podobni.

Ker so slovenski vojščaki služili v tujerodnih vojskah ali pa so se kot uporniki in prostovoljci borili proti tujim vojskam, je vsekakor zanimivo narediti nekakšen vojaško-zgodovinski oris kdaj in komu so prisegali, v kakšnem številu in ob kakšni priložnosti, pa tudi kakšne bi bile posledice, če dane vojaške prisege ne bi izpolnili.

Namreč, vsi, ki smo morali »polagati« vojaško prisego, smo se tudi obvezali, da bomo žrtvovali življenje za dobrobit svoje domovine. Vedeli smo tudi, da nam v vojnem času sledi smrtna kazen v primeru, če bi vojaško prisego prelomili! Nismo pa poznali primerov kolektivnih kazni, ki so jih poveljniki izvrševali. Tako je poveljnik rimske legije, v primeru, da je legija odstopila z bojne črte, po končanem boju obglavil vsakega desetega vojščaka. Pravijo, da po takšni eksemplarični kazni legija ni več nikdar odstopila z bojišča, temveč se je borila do zadnjega moža! No, najbolj pa me je presunila odločitev srbskega poveljnika v prvi balkanski vojni 1912, ko je ukazal celoten pehotni polk, ki se je umaknil pred napadom sovražnika, po končani bitki postreliti!

KMEČKI UPORNIKI - PUNTARJI 1515

Zdi se mi sprejemljivo, da tudi kmečke upornike (puntarje), ki so bili oboroženi in so se borili v skupinah, podobnih vojaškim in so imeli svoje vodje – poveljnike (Matija Gubec in drugi), prištevamo k vojakom, saj so se namenili v »vojsko nad gospodo«. Poleg zunanjih simbolov, ki so jih nosili v bojih (zastave, križi in podobno), so polagali tudi prisego. Po nekaterih virih (Slovenske dežele v 15. in 16. stoletju, internet) se je prisega kmetov – puntarjev pri vstopu v Kmečko zvezo glasila takole:

Pred troedinim bogom in sveto Božjo jezo prisegam pri tem meču, da stopam v Kmečko zvezo. Da ne priznam gospodi nobenega denarja, ne tlake in ne bere, le davek za cesarja. Da bom za staro pravdo in puntarsko svobodo, ko sel mi glas prinese, šel v vojsko nad gospodo.

Iz omenjene prisege nedvomno tudi izhaja, da se naši kmečki predniki – puntarji niso borili proti državi in cesarju, temveč proti lokalnim mogočnežem (graščakom), h katerim so morali na tlako in jim dajati bero. Šlo pa je vsekakor za pravičen upor in boj, ker so bili tudi cilji izredno jasni – boj za staro pravdo (priznane pravice), in kar je za nas posebno zanimivo, tudi boj za »puntarsko« svobodo. To je tudi pomenilo, da se je to izročilo prenašalo tudi na naslednje rodove, saj se drugače ne bi uprli zavojevalcem, okupatorju.

ILIRSKI POLK FRANCOSKE VOJSKE (1811)

Francoska zasedba in ustanovitev Ilirskih provinc je imela tudi pozitivne učinke, kar je bolj ali manj znano iz leksikonov in splošne zgodovine. Manj pa je znano, da so kranjski vojaki pred vstopom v »ilirski polk« prisegali v slovenskem jeziku, kakor tudi, da je bilo v omenjenem polku tudi nekaj častnikov in podčastnikov iz Ilirskih provinc, ki so vojakom v tej homogeni slovenski enoti verjetno poveljevali v “jeziku dežele”, v slovenščini!

Ob genealoških raziskavah rodovine Andolšek – Andoljšek sem v Arhivu Slovenije podrobno pregledal graščinske arhive in urbarje, predvsem ribniške, ortneške in turjaške gosposke. Najbolj sem bil vesel, ko sem v ortneškem graščinskem arhivu našel, poleg ostalih, tudi vojaški in policijski dosje! Prijetno pa sem bil presenečen, ko sem iz obdobja Ilirskih provinc, 1811, našel z roko napisano vojaško prisego v slovenskem jeziku!

Iz fotokopije protokola vojaške prisege francoskemu cesarju Napoleonu, z dne 13. 8. 1811 v nabornem okolišu Sodražica (AS, Arhiv graščine Ortnek, štev. 764, Spisi–fasc. 31), je razvidna tudi prva vojaška prisega v slovenskem jeziku:

Jest persheshem podloshnost tem postavam tega zessarstva, inu Svestoba Zessarjou.

Neuki naborniki so namesto podpisa naredili na dokumentu križec. Tako tudi Andres ANDOLSHEG (Andrej Andolšek), rojen 15. 1. 1784 na Schukou 1 (Žukovo, nad Velikimi Poljanami), ki se je iz Rusije srečno vrnil domov in se poročil z Nežo Prijatelj iz Vrha 1. Kdaj se je vrnil z ruskega pohoda, sicer ni točno znano, toda iz rojstva dveh otrok (Neže – 29. 10. 1813 in Marije 23. 1. 1816) lahko sklepamo, da je to bilo v začetku leta 1813.

Zanimivo je tudi omeniti, da se nekateri naborniki (sledil sem samo tistim s priimkom Andolšek) naslednje leto (1812), niso več javili naborni komisiji. Po srečnem naključju sem odkril, da so mnogi mladeniči s tega spiska, med njimi tudi Andolškovi fantje, zapustili domačije in verjetno ilegalno prešli v kraje izven Ilirskih provinc. Prvi je to storil Gregor Andolšek iz Velikih Poljan 9 in skupaj z ženo Nežo Peterlin iz iste vasi že 1810 “odšel” v vasico Češnjevek 19 pri Trebnjem. Kot drugi je “dezertiral” Andrejev brat Štefan iz Žukovega, rojen 16. 11. 1788, ki se je 15. 5. 1811 priženil k Mariji Duller v Češnjevek štev. 13. Namreč, Štefan je že bil na proskribicijskem seznamu za naborno leto 1811, vendar se je na opisani način izognil služenju vojaške obveznosti v francoski vojski. Sledil mu je mlajši brat Johan, rojen 25. 8. 1793, ki je 1812 zapustil Žukovo in se poročil z Ano Krašovec v Sevnico 131! Podobno so storili Andolškovi predniki iz Boštanja. Prav vsi so morali vedeti, zakaj so zapustili Ilirske province! Tako smo dobili tudi prve vojaške dezerterje iz Ilirskih provinc …

PROSTOVOLJCI ČETNIŠKIH ODREDOV V SRBIJI 1903

Menda se vojaška prisega v Srbiji omenja že iz časov cesarja Dušana leta 1334 pa vse do ustanovitve redne srbske vojske leta 1836. Vsebina se je seveda razlikovala glede na to, ali je bila podana knezom, hajduškim harambašem ali vojvodam četniških upornikov. No, vedno je bila izrečena v prisotnosti pravoslavnega duhovnika (prote), z levo roko na evangeliju in s tremi vzdignjenimi prsti desne roke, seveda za zvestobo knezu, vojvodi in domovini, Srbiji.

Slovenski prostovoljci, ki so bili sprejeti v četniške »dobrovoljske odrede«, so dejansko polagali enako prisego. Postopek je vodil pravoslavni duhovnik, prisoten pa je bil tudi poveljnik četniškega odreda. Na sredi sobe so mizo pregrnili z belim prtom. Na mizo so položili evangelij, z desne strani srebrn križ, z leve pa prekrižani revolver in bodalo (kamo). Gospodar je prinesel hlebec kruha in ga postavil na gornjo stran evangelija. Potem je duhovnik začel molitev, zatem pa je prisotne pozval naj tri sklenjene prste položijo na evangelij ali pa srebrni križ. Vsi ostali so položili tri prste na ramena svojih tovarišev. Potem je duhovnik (prota) glasno izgovarjal prisego, prisotni pa so jo glasno ponavljali:

"Vo imja Oca i Sina i Svjatoga Duha, amin! Ja, (ime i prezime), zakljinjem se u Gospoda Boga i Gospoda Sina Isusa Hrista i Gospoda Duha Svetoga, zaklinjem se u hleb ovaj i revolver da ću tačno i savesno i bezuslovno ispunjavati sve naredbe Centralnog odbora koje mi se budu dale, a koje idu u korist našeg oslobođenja i ujedinjenja sa majkom Srbijom, a pod upravom odbora. Ako bi se namerno ogrešio o datu zakletvu da me Bog, krst, ime, slava i hleb kazne, a nož i revolver kaznu izvrše. Amin!"

Potem so se vsi prekrižali in poljubljali evangelij, srebrni križ in revolver, prekrižan s kamo (bodalom). Srbskim četnikom se je pridružilo in zapriseglo okrog deset slovenskih »dobrovoljcev«. Slovenski prevod te četniške in prostovoljske prisege glasi takole:

V imenu Očeta, Sina in svetega Duha, amen! Jaz, (ime in priimek), prisegam pri gospodu Bogu, gospodu sinu Jezusu Kristusu in gospodu svetemu Duhu, prisegam pri tem kruhu in revolverju, da bom točno, pošteno in brezpogojno izvrševal vse ukaze Centralnega odbora, ki mi bodo dane, in ki bodo koristile osvoboditvi in združitvi z materjo Srbijo, pod upravo odbora. Če bi namerno prekršil dano prisego, naj me kaznujejo Bog, križ, čast in kruh, z nožem in revolverjem pa se naj kazen izvrši. Amen!

Avstrijska in avstro-ogrsko vojska 1616–1918

Cesarsko-kraljevi major v pokoju Andrej Komel plemeniti Sočebran, je 1889 v Celovcu izdal knjižico z naslovom Prisega in vojni členi (Eid und Kriegs – Artikel), vendar dr. Tomo Korošec v svoji monografiji o Komelu ne navaja prevoda te prisege. Prosil sem ga za brošuro pa vam predstavljam kopijo naslovne strani brošure in nemško besedilo prisege. Kopijo slovenskega prevoda, ki ga je vzporedno podal major Komel, pa zaradi slabe kopije prikazujem kot izpisek.

Prisega iz leta 1880 glasi takole:

PRISEGA

Naši vojaki naj Nam Frančišku Jožefu Prvemu, po božji milosti cesarju avstrijskemu, Apostolskemu kralju ogrskemu, kralju češkemu, dalmatinskemu, hrvatskemu, slavonskemu, gališkemu, vladimirskemu in ilirskemu, nadvojvodi avstrijskemu, velikemu vojvodi krakovskemu, vojvodi lorenskemu, salcburškemu, štirskemu, koroškemu, kranjskemu, bukovinskemu, gornje- in spodnje- sleškemu, velikemu knezu erdeljskemu, mejnemu grofu moravskemu, pokneženemu grofu habsburškemu in tirolskemu itd., itd., prisežejo prisego s temi besedami:

Prisegamo Bogu Vsegamogočnemu z očitno prisego, da bodemo Njegovemu Apostolskemu Veličanstvu, našemu presvitlemu vladarju in gospodu,

Frančišku Jožefu Prvemu,

po božji milosti cesarju avstrijskemu, kralju češkemu, itd. in Apostolskemu kralju ogrskemu,

zvesti in pokorni, da bodemo presvitlega cesarja, generale in sploh vse svoje predpostavljene in višje poslušali, jih častili in branili, njih zapovedim in poveljem v vsakteri službi pokorščino skazovali, da se bodemo zoper vsakega sovražnika kteregakoli in kjerkoli Njegovega cesarskega Veličanstva volja ukaže, na vodi in na suhem, po dnevi in po noči, v bojih, naskokih, spopadih in v vsakoršnem početju, z jedno besedo, povsod, vsak čas in o vsaki priliki junaško in možato bojevali, da ne bodemo svojih čet, svojih bander, zastav in topov nikakor in nikdar zapustili, da se ne bodemo nikoli udajali ni v najmanjšo sporazumljenje s sovražnikom, ampak da se bodemo vsegdar vedli tako, kakor vojni zakoni govore in kakor se spodobi pravim vojakom ter da hočemo na ta način častno živeti in umreti. Tako nam Bog pomagaj. Amen!

Seveda so v nadaljevanju navedeni »vojni členi«, v katerih se o »prelomu podredbe« naštevajo tudi kazni – od »smrtne kazni z ustreljenjem«, »hudodelstva z ječo do desetih let ali kot prekrški z ostrim zaporom do šestih mesecev …« Število slovenskih vojakov in častnikov staro-avstrijske in avstro-ogrske vojske je znano le v odstotkih (0,6 % vojakov, 12 % kopenskih in 16 % pomorskih častnikov), vemo pa, da je v vojni mornarici služilo okrog 50.000 mornarjev!

Prostovoljci Vojske kraljevine Srbije 1912–1913

Številni slovenski prostovoljci, predvsem zdravniki, so pohiteli na pomoč srbski vojski v času prve in druge balkanske vojne. Vsi so morali položiti in podpisati prisego prostovoljcev (VZA, Srbska vojska, P-17, Š–148, F–1, d–25), ki se ni veliko razlikovala od navadne vojaške prisege, ki se je polagala pred pravoslavnim duhovnikom in katero je overovil poveljnik vojaške enote. V originalu je glasila takole:

"Ja, dobrovoljac (ime i prezime), zaklinjem se Bogu svemogučim da ću Vrhovnom zapovedniku sve zemaljske oružane sile Kralju Srbije Petru Prvom svagda i u svim prilikama biti veran, svom dušom odan i poslušan; da ću zapovesti svojih pretpostavljenih starešina slušati i verno izvršavati; da ću Kralja i Otadžbinu junački braniti i vojničku zastavu nigde neću izneveriti. Tako mi Bog pomogao!

Potpis …
Zakletvu izvršio sveštenik …
Overava komandir …«

V slovenskem prevodu se je »Prisega prostovoljcev« glasila takole:

Jaz, prostovoljec (ime in priimek), prisegam pred vsemogočnim Bogom, da bom vrhovnemu poveljniku oboroženih sil, kralju Petru Prvemu, vedno in povsod zvest, z vso dušo privržen in poslušen; da bom zapovedi svojih nadrejenih starešin poslušal in zvesto izvrševal; da bom kralja in domovino pogumno branil in vojaško zastavo ne bom nikdar oskrunil. Tako mi Bog pomagaj!

Podpis …
Prisego opravil duhovnik …
Potrjuje poveljnik …

V knjigi Slovenska vojaška inteligenca, str. 332, sem ugotovil točno število slovenskih prostovoljcev (55).

Prostovoljci Vojske kraljevine Srbije 1914–1918)

Številni ujetniki avstro-ogrske vojske, tudi Slovenci, so v ruskih taboriščih, začenši od 1916, začeli kot prostovoljci množično vstopali v srbsko vojsko. Predstavniki srbske vojske so jim nudili v podpis naslednjo »Dobrovoljačko izjavo« (VZI Beograd, Arhiv Srbske vojske, P-3/a, Š–26, F–5. d–3), ki se je v izvirniku glasila:

»Želim da stupim od svoje volje kao dobrovoljac u redove Srpske vojske za vreme trajanje ovog rata i izjavljujem:
1. da mi je poznato da ću od strane Austrijanaca biti smatran za izdajicu ako me njihove trupe uhvate;
2. da od dana stupanja u dobrovoljce prestajem biti ratni zarobljenik, i
3. da pristajem da služim tamo gde me Vrhovna komanda rasporedi.

Potpis (ime i prezime, čin i odakle je)
Datum, mesto i potpis dva svedoka«.

V slovenskem prevodu je ta »prostovoljska izjava« glasila takole:

Med to vojno želim prostovoljno vstopiti v Srbsko vojsko in izjavljam naslednje:
1. razumem, da me bodo Avstrijci imeli za izdajalca, če me ujamejo;
2. da od dneva pristopa k prostovoljcem ne bom več vojni ujetnik;
3. da bom služil vojaško službo, kamor me bo razporedilo Vrhovno poveljstvo.

Podpis (ime in priimek, čin, bivališče)
Datum, kraj in podpis dveh prič

Zaradi manj znanega ozadja in zapleta okrog želje panslovanskih prostovoljcev, da bi se v srbski vojski borili za jugoslovanske ideale, so mnogi prostovoljci, tudi Slovenci, zavrnili vojaško prisego srbski vojski in zahtevali prisego še neformirani jugoslovanski vojski. Nekaj podatkov sem že navedel v knjigi Slovenska vojaška inteligenca (str. 335–337). Zakaj je pravzaprav šlo?

Pripadniki srbske vojske so največ prostovoljcev pridobili med ruskimi ujetniki v Romuniji. Tudi ujeti avstro-ogrski vojaki (Slovenci) so se množično prijavljali med prostovoljce (dobrovoljce) srbske vojske. Izstopali so preporodovci in člani sokolske organizacije. Po hudih bojih in človeških izgubah dobrovoljskih enot v Dobrudži je prostovoljsko gibanje zastalo. K temu so mnogo pripomogli tudi t. i. disidenti, ki naj bi pod vplivom avstro-ogrske obveščevalne službe agitirali proti prostovoljskemu gibanju in postavljali razne pogoje in zahteve (za Jugoslavijo, proti Srbiji). Očitno je šlo za organizirano akcijo proti velikosrbskim težnjam vladajočih krogov okrog Pašića in proti poniževalnemu obnašanju nekaterih srbskih častnikov in podčastnikov.

Tudi srbski poveljnik dobrovoljskega korpusa, ki je dobro poznal notranje razmere in odnose, je predlagal srbski vladi, da se korpus preimenuje v »jugoslovanskega«, vendar je bil njegov predlog zavrnjen. Zato je 21. 3. 1917 skupina hrvaških in slovenskih častnikov (stotniki Pavle Golia, Stanko Lapajne, Ernest Sorčan, D. Rustja, T. Bedenk, M. Juvan in V. Španger) poslala naslednjo izjavo:

»Mi, dobrovoljci, zlasti Hrvati in Slovenci, ki smo vstopili v srbsko dobrovoljsko vojsko, smo, žal, doživeli v korpusu veliko razočaranje. Želeli smo svobodo, našli pa suženjstvo, ponižanje in nasilje, ki prekaša celo tisto, pred katerim smo bežali iz Avstrije. Še nikdar v življenju nismo bili tako brezpravni, kakor smo zdaj v srbskem dobrovoljskem korpusu kot borci za svobodo. Morali smo biti molčeče priče najbolj neverjetnih zločinov, ki so se dogajali nad našimi rojaki. Če smo načenjali naša narodnostna vprašanja, zaradi katerih smo se pravzaprav zapisali v korpus, so nam očitali separatizem, vohunstvo in podobno. Če naj bi naš korpus predstavljal pomanjšano sliko prihodnje Jugoslavije, tedaj naj nas Bog obvaruje takšne svobode, kajti prišli bi iz enega jarma v drugega, še hujšega… Najbrž nas bodo kmalu aretirali ter odpeljali nekam daleč v Rusijo in nihče ne bo več zvedel za naša življenja in požrtvovalnost, za našo pripravljenost žrtvovati se za slovensko stvar…«.

Med disidenti so bili še: M. Gorup, G. Pekle, J. Kotnik, J. Župančič, C. Cirman, S. Jeras, J. Velnar, J. Urbančič. S. Lapajne, M. Gnezda, J. Štefančič, J. Rožman, J. Bergoč, verjetno pa tudi Jaka Avšič. Zanimivo je, da je večina disidentov junija 1917 prestopila v rusko carsko vojsko, zatem pa oktobra 1917 v enote Rdeče garde! Disidentska problematika je vredna podrobnejše obdelave, tako na podlagi ohranjenih arhivov srbske in avstro-ogrske vojske, kakor tudi »disidentskega« arhiva, ki ga je v Ljubljano prinesel dr. J. Kotnik (in se menda nahaja v ljubljanskem Zgodovinskem arhivu).

Srbski dobrovoljski korpus je potem dejansko razpadel, saj ga je zapustilo okrog 13.000 prostovoljcev, tudi mnogo Slovencev. Večino disidentov so ruske oblasti poslale v protirevolucionarne enote, mnogi pa so potem zbežali v Rdečo gardo.

Od Slovencev (567) jih je maja 1917 ostalo v srbski vojski samo 234. Del disidentskih zahtev je bil izpolnjen šele na sami solunski fronti. Tako so po ukazu prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića 29. decembra 1917 preimenovali Vardarsko v Jugoslovansko divizijo, vendar je srbsko Vrhovno poveljstvo vztrajalo, da morajo vsi slovenski (in drugi) prostovoljci postati srbski državljani in priseči srbskemu kralju. Kljub posamičnim odporom je večina to storila, saj so bili na pragu domovine. Tako se je na solunski fronti borilo 194 slovenskih prostovoljcev, nekateri od njih (21) pa so sodelovali tudi v bojih za severno mejo pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra.

Podobno usodo so doživeli pripadniki t. i. Pivkovega bataljona (italijanski ujetniki), ki niso hoteli postati srbski državljani in priseči zvestobo srbskemu kralju, pa se je od 123 pripadnikov samo 7 udeležilo bojev na solunski fronti. Zato se je večina iz Boke Kotorske vrnila v Slovenijo.

Prostovoljci Rdeče armade 1917–1918 in 1948–1952

Nisem našel podatka o tem, kako so slovenski prostovoljci (okrog 135) v burnih letih 1917/1918 prisegali pri vstopanju v enote Rdeče armade ali pa nasprotne, Belogardejsko vojsko. Nekateri posamezniki navajajo, da so prisegali zvestobo svojim neposrednim poveljnikom. Znano je, da je po končani oktobrski revoluciji Vseruski centralni izvršni komite Sovjetov dne 22. 4. 1918 predpisal t. i. »svečano obljubo«, s katero je vsak pripadnik Rdeče armade, kolektivno ali posamezno, pred delavskim razredom Rusije in celim svetom obljubil zvestobo revoluciji, ljudstvu in sovjetski oblasti, s čimer je bil hkrati izražen njen razredni (revolucionarni) značaj. Šele leta 1922 je sprejet tekst vojaške prisege, ki so ga pripadniki Rdeče armade izrekali kolektivno na prvomajski paradi, pozneje pa tudi potrjevali s podpisom na seznamih novih rekrutov.

Po resoluciji informbiroja (1948) so morali slovenski častniki (dezerterji iz JLA), bilo jih je devet, pred sprejemom v Rdečo armado podpisati vojaško prisego.

Slovenska vojska (1918)

Major oz. general Rudolf Maister je moral glede prisege ločeno reševati tri skupine: slovenske častnike, s katerimi se je tajno dogovarjal za skupno delovanje in ki so njemu osebno prisegali zvestobo (obljubljali molčečnost!), posamezno ali v manjših skupinah; prvim skupinam slovenskih in liških (srbskih) vojakov avstro-ogrske vojske (četa kapetana Markovića), ki so se preko Maribora (Šentilja) vračali na svoje domove, pa jih je bilo potrebno za nekaj časa zadržati v Mariboru (bolj pomembno kot prisega je bilo plačilo, saj domoljubni nagovori niso prišli v poštev), in tretja skupina, mobilizirani vojaki s področja Štajerske, ki so bili razvrščeni v mariborski in celjski polk in druge enote in so takoj odhajali na koroško fronto. Tako naj bi 21. 11. 1918 ob 11.30 uri prisegel Mariborski pešpolk, v postroju, slovenski domovini in svojim poveljnikom, seveda pred Bogom. Po knjigi Lojzeta Udeta Boj za severno slovensko mejo 1918/19, str. 76, se je ta prisega glasila takole: »Prisegam in se rotim pri Bogu Vsemogočnem in svoji časti, da hočem zvesto in z vso dušo, z vsem svojim srcem, z vso svojo voljo služiti vladi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov kot ljudski in zakoniti oblasti. Prisegam sebi in svojim dragim, svoji deci in svojim roditeljem, da hočem odredbe Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov brezpogojno, povsod v vsakem času izvrševati in da hočem biti pokoren ukazu predpostavljenih zapovednikov in vsem narodnim postavam in zakonom za napredek, edinstvo, moč in slavo naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tako hočem in to mi Bog pomagaj.«

V knjigi Maksa Šnuderla Osvobojeno meje, Maribor, 1968, str. 87 se je prva Maistrova prisega ob izsukani sablji glasila takole:

Prisegamo, da bomo zvesti vojaki Jugoslavije, se borili zanjo na kopnem, na morju in v zraku, da bomo poslušni svojim poveljnikom in da bomo stali za domovino do poslednje kaplje krvi!

Nato so sledili vzkliki: »Živio Jugoslavija!«, »Živel slovenski Maribor!«, »Živel Maister!«

Druga prisega, tista, ki jo je general Maister bral pred mariborskim pešpolkom – vojaki pa ponavljali za njim, pa je po omenjenem avtorju, str. 235, glasila takole:

Prisegam in rotim se … da hočem zvesto in z vso dušo, z vsem svojim srcem, z vso svojo voljo služiti vladi Narodnega sveta Slovencev, Srbov in Hrvatov kot ljudski in zakoniti oblasti … Prisegam sebi in svojim dragim, svoji deci in roditeljem … za napredek, edinstvo, moč in slavo Slovencev, Hrvatov in Srbov…

Katera je prava? Tista z »Bogom« ali brez njega, ne vem.

Uporniki tajne domoljubne organizacije na Primorskem
TIGR 1925 –1941

Mira Cencič, avtorica knjige TIGR (Ljubljana, 1997) na str. 91 navaja tudi eno od prvih priseg pripadnikov ilegalne domoljubne organizacije TIGR, okrog leta 1925, ki je glasila takole:

Na svojo čast in čast svoje družine prisegam pred Bogom, da bom storil vse kar je v mojih močeh za osvoboditev Julijske krajine, ki mora biti združena z Jugoslavijo.

Kasneje, jeseni 1930, po vdoru fašistične policije in prvih smrtnih obsodbah članov organizacije, so vodilni za vse novince sprejeli zelo kratko prisego:

Raje smrt kot izdajstvo!

Danes je tudi zgodovinsko priznano, da so bili prav tigrovci – Danilo Zelen in drugi, med prvimi partizanskimi borci, pripadniki NOV Slovenije. Največ tigrovcev se je znašlo v britanskem ujetništvu, pa so potem pristopili v razne obveščevalno-diverzantske skupine padalcev in tudi enote Jugoslovanske vojske izven domovine, kar so partizani smatrali kot izdajstvo. Število tigrovcev ni ugotovljeno.

Prostovoljci španske republikanske armade 1936–1939

Po nekaterih izjavah španskih prostovoljcev je mogoče sklepati, da so podpisovali sezname pod prisego v španskem jeziku, kjer pa so bile nacionalne homogene enote (slovenske čete Ivana Cankarja, Matije Gubca), pa so poveljniki izvajali tudi javno prisego v slovenskem jeziku. Vseh slovenskih »špancev« je bilo 533, od teh se je le 22 vrnilo v domovino.

Vojska SHS – kraljevine Jugoslavije 1919–1941

Vojaki – rekruti so vojaško prisego izrekali kolektivno, v postroju (po verski pripadnosti), pred duhovniki vseh verskih skupnosti (Mile Bjelajac, Vojska SHS/Jugoslavije, Beograd, 1994–fotografija iz Sarajeva, 1928, podčastniška šola). Na spodnji sliki je razvrstitev gojencev po verski pripadnosti (v protiurni smeri): pravoslavci, katoliki, judje in muslimani). Samo besedilo prisege pa je bilo predpisano v Pravilu službe.

Zvestoba se je izrekala kralju in domovini, seveda s pozivom na samega Boga. Častniki in podčastniki so podpisovali pisno prisego, z datumom podpisa, ki se je hranila v kadrovski mapi. Vojaška prisega v srbščini se je glasila takole:

"Ja, (ime i prezime), zaklinjem se svemogučim Bogom, da ću Vrhovnom zapovedniku sve vojne sile, Kralju Jugoslavije Petru Drugom, svagda i u svim prilikama biti veran, svom dušom odan i poslušan, da ću se za Kralja i Otadžbinu junački boriti, da vojničku zakletvu nigde i nikada neću izneveriti i da ću sve zapovedi svih pretpostavljenih mi starešina slušati i verno izvršavati. Tako mi Bog pomagao!"
 

Slovenski prevod glasi:

Jaz, (ime in priimek), prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom vrhovnemu poveljniku oboroženih sil, kralju Jugoslavije Petru Drugemu, vedno in v vseh okoliščinah biti zvest, z vso dušo predan in pokoren, da se bom za kralja in domovino pogumno boril, da vojaško prisego nikdar in nikjer ne bom prelomil in da bom ubogal vse ukaze nadrejenih starešin in jih zvesto izvrševal.¨Tako mi Bog pomagaj!

Ker je slovenski rekrutni kontigent štel letno okrog 7.000 vojakov, lahko sklepamo, da je v obdobju 1920–1941 v VKJ služilo okrog 150.000 vojakov, do 2.000 podčastnikov in častnikov in 21 generalov – admiralov.

Mobiliziranci v italijansko vojsko 1927–1943

Zdelo se mi je, da bo vojaška prisega slovenskih mobilizirancev v italijansko v obdobju 1927–1943, posebno še, ker je šlo za imperialno vojsko (agresija na Etiopijo, Albanijo, Jugoslavijo itd) precej različna za posamezne vojake po narodnosti, vendar smo iz Vrhovnega vojaškega poveljstva – Oddelka generalnih zadev – zgodovinske pisarne v Rimu, s posredovanjem prof. dr. Jožeta Pirjevca, januarja 2008 dobili (Knjiga I., Disciplinske obveznosti – Generalne obveznosti vsakega vojaka, Vojaška prisega) skoraj enaka besedila iz treh različnih obdobij leta 1873, 1942 in 1952 (brez omembe kralja), ki glasijo v italijanščini:

»Giuro d'èssere fedele al Re ed ai suoi Reali successori, di osservare lealmente lo Statuto e le altre leggi dello Stato, e di adempire tutti i doveri del mio stato, al solo scopo del bene inseparabile del Re e della Patria.«

V slovenščini je vsebina naslednja:

Prisegam, da bom zvest kralju in njegovim naslednikom, da bom pošteno izvrševal odredbe ustave in drugih državnih zakonov in da bom izpolnjeval vse obveznosti do moje države, z edinim namenom zvesto služiti kralju in domovini.

Seveda, nezanesljive primorske rojake so pošiljali v delavske bataljone ali pa v enote na kašnem otoku – mnogi so namreč enostavno dezertirali. Italijanskih mobilizirancev naj bi bilo okrog 70.000, mnogi od njih pa so v letih 1941–1943 kot ujetniki zahodnih sil v Afriki prestopili v NOV (prekomorske enote), del pa tudi v Jugoslovansko vojsko izven domovine. Nekaj Primorcev pa je po letu 1941 prestopilo tudi v grške ali pa albanske partizane.

Za razliko od navadnih vojakov, ki niso prisegali pred Bogom, pa so italijanski fašisti (od mladeži do posebnih enot – črnosrajčnikov) prisegali zvestobo svojemu ideološkemu vodji Duceju – Benitu Mussoliniju tudi pred Bogom, z besedami:

»Nel nome d'Iddio e dell'Italia, giuro di eseguire gli ordini del Duce e di servire, con tutte le mie forze e, se è necessario, con mio sangue,la causa della rivoluzione fascista«.

V slovenskem prevodi pa se glasi takole:

»V božjem imenu in imenu Italije prisegam, da bom sledil ukazom Duceja in da bom služil, z vsemi svojimi močmi in če bo potrebno tudi s svojo krvjo, za dobrobit fašistične revolucije.«

V času STO so naborniki podpisovali nekakšne »bele pole« z besedilom prisege, vendar vsebine naborniki ne poznajo (menda so celo regrutirani kot prostovoljci?), kar bi bilo zanimivo podrobneje razjasniti.

Mobiliziranci v nemško vojsko – Wehrmacht  1942–1945

Sredi leta 1935 so v nemški vojski – Wehrmachtu sprejeli naslednje besedilo vojaške prisege:

»Ich schwöre bei Gott diesen heiligen Eid, dass ich dem Führer des Deutschen Reiches und Volkes, Adolf Hitler, dem Oberbefehlshaber der Wehrmacht, unbedingten Gehorsam leisten und als tapferer Soldat bereit sein will, jederzeit für diesen Eid mein Leben einzusetzen.«

Besedilo je menda sestavil osebno Adolf Hitler. Do 1944 so vojaki pri prisegi levo roko položili na meč, desno pa so dvignili v »Hitlerjev« pozdrav. Po tem letu (atentat na Hitlerja) so z levo roko držali nemško državno zastavo. Slovenskih mobilizirancev naj bi bilo okrog 30.000. Slovenski mobiliziranci v nemško Wehrmacht v obdobju 1942–1945 so nemško besedilo prisege dobili na listku in so se ga morali naučiti na pamet. V prevodu se prisega glasi takole:

Pred Bogom slovesno prisegam, da bom brezpogojno ubogal voditelja nemške države in naroda, Adolfa Hitlerja, vrhovnega poveljnika nemške vojske, in kot pogumen vojak sem ob vsakem trenutku pripravljen dati tudi svoje življenj.

Prostovoljci v nemške SS enote – Schutzstaffel 1942–1945

Sicer redki slovenski prostovoljci v nemške enote SS (Schutzstaffel), ki so bile pod neposrednim poveljstvom Heinricha Himmlerja, Reichsführerja, glavnega vodje SS in nemških varnostnih služb ter SS-armadnega generala, so polagali naslednjo prisego:

»Ich schwöre Adolf Hitler unerschütterliche Treue. Ich schwöre ihm und den Führern, die er mir bestimmt, unbedingten Gehorsam. Adolf Hitler: Sieg Heil!«

V slovenskem prevodu je prisega glasila takole:

Adolfu Hitlerju prisegam neomajno zvestobo. Njemu in vodji odločno prisegam brezpogojno pokorščino. Adolf Hitler: Živela zmaga!

Kakšna je bila nemška različica ob domobranski prisegi, si lahko samo mislimo! Mogoče je celo ohranjena v zaseženih nemških arhivih ali pa razkrita ob procesu proti SS-generalu Rösenerju leta 1946 pred ljubljanskim vojaškim sodiščem … Število slovenskih pripadnikov SS-enot ni znano, vendar se ocenjuje, da jih je bilo okrog 120. Osebno sem (kot otrok) poznal dva …

Mobiliziranci v madžarsko vojsko 1942–1945

Okrog 5.000 slovenskih mobilizirancev v madžarski okupacijski coni v Prekmurju v obdobju 1942–1945, je pri vstopu v madžarsko vojsko polagalo naslednjo vojaško prisego v madžarskem jeziku (po virih Pokrajinske študijske knjižnice v Murski Soboti, 2007):

Slovensko domobranstvo (1941–1945)

Pripadniki slovenskega domobranstva so Hitlerju dejansko prisegli dvakrat! Ker je ta prisega že dovolj spolitizirana, naj dodam samo nekaj manj znanih podrobnosti.

Dr. Stanko Kociper, osebni tajnik in zet divizijskega generala Leona Rupnika, generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva, je v svoji knjigi (Kar sem živel, Ljubljana, 1996, str. 189–197 v poglavju In iz ozadja) zapisal, da je pobuda za domobransko prisego prišla iz Organizacijskega štaba (poveljnika podpolkovnika Krenerja ali pa podpolkovnika Ernesta Peterlina, ki je pogosto zahajal k SS-generalu Erwinu Rösenerju), da je general Rupnik dejansko pri SS-generalu Rösenerju omilil celotno besedilo prisege, kasneje pa samo dopisal del stavka »... proti komunistom in njihovim zaveznikom...«. Ker je bil Rupnikov sin, stotnik Vuk, proti vsakršni prisegi Nemcem – častniki so bili pač še vedno vezani na prisego jugoslovanskemu kralju Petru I., ga je oče nazadnje vendarle prepričal, da je kralj zbežal, narod pa prepustil Nemcem in »komunistom«. Edino, kar je general Rupnik dosegel, je bilo to, da je na vladni palači poleg nemške plapolala tudi slovenska zastava. In še nekaj nam je Kociper zaupal - samo on in general Rupnik sta vedela za nemški načrt, da bi iz jedra domobranskih enot formirali še slovensko SS-enoto, pa je zato SS-general Rösener vztrajal pri besedilu domobranske prisege, ki je izražala tudi zvestobo Adolfu Hitlerju!

Prisega, javno objavljena v tedanjih častnikih Jutro in Slovenec, leta 1944 in 1945, se je glasila:

Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom Vodje Velike Nemčije, SS-četami in policijo proti banditom in komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino, kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.

Iz besedila prisege nedvoumno izhaja, da so domobranci kot del SS-čet in policije, prisegli zvestobo Adolfu Hitlerju – vodji velike Nemčije, za boj proti partizanom (banditom) in komunizmu ter njihovim zaveznikom, sicer za »svojo slovensko domovino« (in tudi pred slovensko in nemško zastavo) kot »del svobodne Evrope«, seveda po nacističnem vzorcu (arijsko čiste, če bodo tudi Slovenci sodelovali v SS-enotah)! No, po mojem mnenju je glavni poudarek v delu, ki govori, da so domobranci (pomožni) del »SS-čet in policije«, kar pomeni, da ne gre za vojsko, temveč za (pomožne) SS in policijske enote! In iz prisege SS-enot smo tudi videli, da so zvestobo izrekali neposredno Hitlerju, kar so storili tudi slovenski domobranci.

Privrženci domobranstva še vedno potvarjajo omenjeno besedilo (Samo Hubad, Večno podtikanje, Demokracija, novembra 2002), saj trdijo, da so prisegli »na slovensko zastavo in slovenski narod«, izpustili pa so tisti najbolj kompromitirajoči del, ki govori o skupnem boju s »SS-četami in policijo« in celo Rupnikov osebni pripis »komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom«, na to mesto pa so naknadno vstavljene besede »na slovenskem ozemlju«. Tako se pač zgodovine ne da ponarejati …

Res je samo to, kar je osebna zasluga generala Rupnika, da so domobranci prisegali tudi ob slovenski zastavi in himni Naprej zastave slave! Vendar – tudi ob nemški zastavi in himni ter nemškem meču!

Zgodovinarji in pričevalci so seveda zbrali tudi druge dokaze o pravem pomenu domobranske prisege. Gre predvsem za govor SS-generala Rösenerja pred prisego domobrancev 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, ko je poudaril, da je on osebno dne 24. 9. 1943 ukazal ustanoviti Slovensko domobranstvo iz belogardističnih legionarjev, da so jih Nemci izurili, oblekli in oborožili (ter plačevali) za skupno borbo proti komunizmu in banditom (Slovenec, 21. 4. 1944). Drugič so domobranci prisegli 30. januarja 1945, na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji.

Ne gre pozabiti, da je SS-general Rösener 1. 2. 1944 zapisal:
»Slovensko domobranstvo je deželna formacija, kar pomeni iz Slovencev na italijanskem bojnem območju vzpostavljena enota, ki mora izvajati čisto policijske naloge. Slovensko domobranstvo smo ustanovili na osnovi odredbe vrhovnega komisarja v operacijski coni Jadransko primorje. Te enote so plačane iz sredstev vrhovnega komisarja oz. naravnost iz italijanskih državnih sredstev. Vrhovni šef tega Slovenskega domobranstva je vsakokratni višji vodja SS in policije.«

Domobranci so bili tudi sodno podrejeni SS, vrhovni poveljnik SS in policije pa je bil Reichsführer Heinrich Himmler. Torej, ni šlo za nobeno vzporedno slovensko »narodno« vojsko, temveč za pomožne SS in policijske enote. Končno, vsem je tudi dobro znano, da domobranski poveljniki niso mogli niti samostojno poveljevati v bojih proti partizanom, če ni bilo zraven nemškega inštruktorja. Izjema so bili le odločilni boji za preboj preko Drave, da bi dosegli cono (ujetništvo) britanskih enot na Koroškem.

Po prisegi so domobranci v vojašnici podpisali še naslednjo izjavo v nemščini (Erklärung!) in slovenščini, ki je glasila takole:

Sem prostovoljno pristopil v Slov. Domobranstvo, v boj in uničenje komunizma, kateri je moji deželi že toliko gorja prinesel in celo Evropo ogrozil.
Moja trdna volja je, z vsemi mojimi močmi, v zadovoljstvo moje dežele in Evrope, bojevati se pod nemškim vodstvom, in za to tudi moje življenje postaviti.
To obvezo sem danes s sveto prisego potrdil.
Sem bil o dolžnostih in pravicah v službenem, disciplinarnem in gospodarskem oziru poučen.

Podpis:…

O vsebini prisege je pričal tudi sam obred. Nemški vojak je držal meč, na katerega so domobranci položili levico, tri prste desnice pa so dvignili in ponavljali slovenski del prisege, ki ga je izgovarjal njihov »pomožni« poveljnik – podpolkovnik Krener. Pred tem je nemški vojak prisego prebral v nemščini …

Na prvi prisegi so bili prisotni (glej fotografijo): nemški generalni konzul Müller, hrvaški konzul Salih Baljić, SS-Ortsgruppenführer Grubitz, SS-Standartenführer Schimmelpfenig, podpolkovnik Balke kot zvezni oficir Wehrmachta, SS-generalporočnik in višji vodja SS Erwin Rösener ter divizijski general Leon Rupnik, predsednik  Ljubljanske pokrajine.

Kot zanimivost naj še povem, da nemški častniki niso prišli na ljubljanski stadion oz. mesto prisege šele po opravljeni maši škofa Gregorija Rožmana zaradi taktičnih ali drugih razlogov (ali obratno, da se je škof Rožman »umaknil« iz posebnih »političnih« razlogov). Nič ni res od tega! Gre enostavno za to, ker so častili le germansko božanstvo Julla in niso hoteli biti prisotni pri krščanskem bogoslužju.

In še zadnji dokaz, komu so bili domobranci neposredno podrejeni. Ob drugi prisegi, januarja 1945, je SS-general Rösener osebno prebral ukaz, s katerim je povišal poveljnika Slovenskega domobranstva podpolkovnika Franca Krenerja v čin polkovnika, stotnika Vuka Rupnika v čin majorja, 44 častnikov v višje čine, 3 podnarednike v narednike, 50 kaplarjev v podnarednike in 70 domobrancev v kaplarje. Vsem je tudi osebno podelil pisne ukaze – listine. Razdelil pa je tudi več odlikovanj in značk za ranjence. Tako sta železni križec II. razreda prejela major Vuk Rupnik in stotnik Drago Furlan.

Slovensko četništvo (Plava garda)
Jugoslovanska vojska v domovini 1941–1945

Kapetan Uroš Šušterič, nedavno proglašeni četniški vojvoda »Triglavski«, ni mogel verificirati spodaj navedene prisege pripadnikov JVvD, ker so v nekaterih krajih bivše Jugoslavije in enotah poveljniki četniški korpusov spoštovali tudi tradicionalne običaje. Ob vsaki prisegi so pravoslavni duhovniki blagoslavljali zaprisežene borce in starešine. Prisega je glasila:

»Ja, (čin, ime i prezime), zaklinjem se svemogućim Bogom, da ću Vrhovnom Zapovedniku sve vojne sile, Kralju Jugoslavije Petru II., svagda i u svim prilikama, biti veran, svom dušom odan i poslušan; da ću se za Kralja i Otadžbinu junački boriti; da Vojničku zastavu nigde i nikad neću izneveriti i da ću zapovesti svih pretpostavljenih mi starešina slušati i verno izvršavati. Tako mi Bog pomogao!«

V slovenskem prevodu je prisega glasila takole:

Jaz, (čin, ime in priimek) prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom vrhovnemu poveljniku vseh oboroženih sil kralju Petru Drugemu, vedno in v vseh okoliščinah, zvest, z vso dušo vdan in poslušen; da se bom za kralja in domovino pogumno boril; da vojaške zastave nikjer in nikdar ne bom onečastil in da bom ukaze vseh nadrejenih starešin ubogal in zvesto izvrševal. Tako mi Bog pomagaj!

To četniško prisego so pripadniki slovenskih četnikov (plavogardistov) izrekali posamezno (častniki) ali kolektivno (podčastniki in vojaki), menda tudi v prisotnosti kuratov (katoliških). Ocenjujem, da je to prisego izreklo okrog 800 pripadnikov JVvD – v Sloveniji.

Štajerski četniki (Katja Zupanič, Četništvo na Štajerskem, Maribor, 2004, str. 80) so prisegli kolektivno. Ponoči 28. junija 1944, na Vidov dan, so se zbrali v gozdu v Metavi pri Sv. Petru, njih sto, ki so »… ob razviti jugoslovanski zastavi pri Bogu prisegli kralju Petru II. Ob tej priliki so vsi prejeli jugoslovanske kokarde, oficirji večje, borci manjše. Njihov ilegalni boj je spremljalo geslo:

Ne izpostavljal dragocenih človeških življenj v neplodnem boju z Nemci ali partizani.

V govoru je poveljnik Zmagoslav dejal, da »ima četništvo na Štajerskem najtežji teren, ker delujejo v mejah nemškega Reicha.« V duhu jih je združil s četniki na Hrvaškem in v Srbiji. Pozval jih je na čakanje za veliki trenutek in zavpil:

»Naprej zastave slave! Na boj junaška kri! Za blagor očetnjave, naj puška govori!«

Zanimivo je, da so to prisego delno sprejeli tudi častniki Slovenskega domobranstva, ki so še vedno menili, da jih veže prisega vrhovnemu poveljniku – kralju Petru II. Tudi zaradi vsebine četniške prisege, ocenjujem, da je sprejemljiva za t. i. del »slovenske ilegale«, saj v njej ni nobenih elementov kolaboracije z okupatorjem ali boja proti partizanom. Seveda pa je tudi res, da vsebina prisege ne mora vedno odražati tudi dejanskega stanja na določenem terenu in nekem obdobju. Namreč, tudi Italijani in Nemci so prikrito podpirali četnike…

Slovenska narodna vojska 1944–1945

V ukazu štev. 39, strogo zaupno, z dne 25. aprila 1944, je tedanji v. d. poveljnika Jugoslovanske vojske v Slovenije, general Račič, dejansko brigadni general Vladimir Vauhnik, začel z oblikovanjem  t. i. Slovenske narodne vojske. V podpisani uredbi Narodnega odbora za Slovenijo o ustanovitvi Slovenske narodne vojske z dne 21. 1. 1945, je v 10. členu zapisano: »Pripadniki Slovenske narodne vojske prisežejo zvestobo kralju in slovenskemu narodu.«

V uredbi o ureditvi Slovenske narodne vojske z dne 5. aprila 1945 (Arhiv VZI, Beograd, štev. 1/1 6, Š–274), člen 5, je navedena tudi prisega, ki naj bi se glasila takole:

Jaz (ime in priimek) prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom Vrhovnemu poveljniku slovenske narodne vojske kralju Petru II poslušen, slovenskemu narodu pa zvest in iz vse duše vdan, da se bom za slovenski narod in njegove svetinje ter kraljevino Jugoslavijo junaško boril, da se ne bom nikjer in nikoli izneveril vojaški zastavi ter da bom poslušal in zvesto izpolnjeval zapovedi vseh od narodnega odbora za Slovenijo postavljenih nadrejenih starešin. Naj mi pri tem pomaga Vsemogočni Bog!

Čeprav je bila Slovenska narodna vojska dejansko ustanovljena  5. 5. 1945, se zdi, da navedene prisege ni izrekel noben pripadnik Slovenskega domobranstva, ki naj bi sestavljalo jedro te zamišljene »vojske«. Vemo samo, da so sredi aprila 1945 vojaki štajerskega četniškega odreda dobili izkaznice pripadnikov Slovenske armade Jugoslovanske vojske v domovini, katere primerek mi je maja 2006 posredoval še živeči četniški narednik »Rado« (glej faksimile).

Partizanska vojska – NOV in PO Slovenije 1941–1945

Partizanska vojaška prisega je v bistvu izražala zvestobo narodu in domovini v boju proti okupatorju in domačim izdajalcem. Uradno sta obstojali dve inačici, v različnih krajih pa je imela tudi svoje posebne dodatke. Prva inačica je bila objavljena takoj na začetku upora proti okupatorju, v biltenu Vrhovnega štaba NOV in POJ štev. 2 z dne 19. 8. 1941:

»Mi, narodni partizani Jugoslavije, latili smo se oružja za nemilosrdnu borbu protiv krvoločnih neprijatelja koji porobiše našu zemlju i istrebljuju naše narode. U ime slobode i pravde našeg naroda, zaklinjemo se da ćemo disciplinovano, uporno i neustrašivo, ne štedeći svoje krvi i živote, voditi borbu do potpunog uništenja fašističkog osvajača i svih narodnih izdajnika«. 

V prevodu se je glasila takole: 

Mi, ljudski partizani Jugoslavije, smo prijeli za orožje za neizprosni boj proti krvoločnemu sovražniku, ki je zasužnjil našo domovino in namerava iztrebiti naše narode. V imenu svobode in pravice našega naroda, prisegamo, da se bomo borili disciplinirano, vztrajno in pogumno, žrtvujoč tudi svojo kri in življenje,vse do popolnega uničenja fašističnega osvajalca in vseh narodnih izdajalcev.

Kasneje, marca 1942 in maja 1943, je VŠ to vojaško prisego malce popravil, vendar so tiste prve štiri sestavine ostale – narod, domovina, okupator in domači izdajalci. Torej, v tej partizanski prisegi ni nobene socialistične revolucije ali partije, še manj pa komunizma ni. Po ocenah GŠ JLA  je maja 1945 štela JA okrog 800.000 borcev – partizanov, kar pomeni, če upoštevamo tudi padle, da je to partizansko prisego izreklo okrog milijon pripadnikov vseh narodov in narodnosti Jugoslavije!

Po čl. 6 »Partizanskega zakona« (Narodno-osvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, Ljubljana, 1978) je bila določena naslednja »partizanska prisega«, in sicer:

Jaz, partizan osvobodilne ljudske armade slovenskega naroda, ki se ob boku slavne Delavske-Kmečke-Rdeče Armade Sovjetske Zveze ter vseh ostalih za svobodo se borečih  narodov, borim za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za bratstvo in mir med narodi in med ljudmi, za srečnejšo bodočnost delovnega ljudstva,

prisegam

pred svojim narodom in svojimi sobojevniki: da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva ter vsega naprednega in svobodoljubnega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem in barbarom;
da ne bom zapustil partizanskih vrst, v katere sem prostovoljno in zavestno vstopil  in ne odložil orožja do popolnega uresničenja velikega osvobodilnega cilja slovenskega naroda.
Prisegam, da bom v boju za te velike osvobodilne cilje s svojo krvjo branil čast in nedotakljivost naše partizanske zastave in da bom, če bo to potrebno, žrtvoval tudi svoje življenje.

Za svobodo v boj!

Inačica, ki sem jo povzel po slovenski Wikipediji (Lešnik D.& Tomc G., Rdeče in Črno, Ljubljana, 1995), je podobna, obe pa se razlikujeta od jugoslovanske. Glasila se je takole:

Jaz, partizan osvobodilne ljudske armade slovenskega naroda, ki se ob boku slavne Delavske-Kmečke-Rdeče Armade Sovjetske Zveze ter vseh ostalih za svobodo se borečih  narodov, borim za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za bratstvo in mir med narodi in med ljudmi, za srečnejšo bodočnost delovnega ljudstva, prisegam pred svojim narodom in svojimi sobojevniki, da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva in vsega naprednega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem in barbarom, da ne bom zapustil partizanskih vrst, v katere sem prostovoljno in zavestno vstopil, in ne da bi odložil orožja do popolne zmage nad fašističnimi okupatorji, do popolnega uresničenja velikega osvobodilnega cilja slovenskega naroda. Prisegam, da bom za te velike osvobodilne cilje s svojo krvjo branil čast in nedotakljivost naše partizanske zastave in da bom, če bo to potrebno, žrtvoval tudi svoje življenje. Za svobodo v boj!

Pač, slovenska posebnost, kot po navadi.

JA – JLA

Takoj po osvoboditvi leta 1945, se je vojaška prisega ali slovesna zaobljuba JLA pogosto spreminjala. Z Zakonom o JLA, 1965 (Vojna enciklopedija, 9, Beograd, 1962) je bila sprejeta naslednja prisega:

»Ja, (rođeno ime i prezime) svečano se obavezujem, da ću verno služiti svom narodu, da ću braniti svoju otadžbinu Socijalističku Federativnu Republiku Jugoslaviju, da ću čuvati bratstvo i jedinstvo naših naroda i ugled Jugoslovenske narodne armije i da ću savesno izvršavati naređenja mojih starešina. Uvek ću biti spreman da se borim za slobodu i čast otadžbine, ne žaleći da u toj borbi dam i svoj život«.

V prevodu se je slovesna zaobljuba glasila takole: 

Jaz, (rojstno ime in priimek), slovesno obljubljam, da bom zvesto služil svojemu narodu, da bom branil svojo Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo, da bom čuval bratstvo in enotnost naših narodov in ugled Jugoslovanske ljudske armade in da bom predano izvrševal ukaze starešin. Vedno se bom pripravljen boriti za svobodo in čast svoje domovine, in ne bom obžaloval, da v tej borbi dam tudi svoje življenje.

Zadnja inačica slovesno zaobljube, sprejete po letu 1974, pa je taka:

»Ja, (rodjeno i porodično ime) svečano se obavezujem, da ću braniti nezavisnost, ustavni poredak, nepovredivost i celovitost Sociajalističke Federativne Republike Jugoslavije i da ću čuvati i razvijati bratstvo i jedinstvo naših naroda i narodnosti. Uvek ću savesno i discplinovano izvršavati obaveze i dužnosti branioca svoje samoupravne socijalističke domovine i biti spreman, da se borim za njenu slobodu i čast, ne žaleći da u toj borbi dam i svoj život«.  

V prevodu se glasi takole:

Jaz, (ime in priimek) slovesno obljubljam, da bom branil neodvisnost, ustavni ustroj, neokrnjenost in celovitost Socialistične Federativne Republike Jugoslavije in da bom čuval in razvijal bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti. Vedno bom dosledno in disciplinirano izvrševal obveze in dolžnosti branilca svoje samoupravne socialistične domovine in se bom boril za njeno svobodo in čast, ter ne bom obžaloval, da v tej borbi dam tudi svoje življenje«. 

Neobvezen zaključek

Ob zaključku tega zgodovinskega orisa kdaj, komu in kaj so slovenski uporniki, prostovoljci in vojaki prisegali ali (za)obljubljali, ne bom delal nobene znanstvene analize niti medsebojne primerjave, kaj je katera vojaška prisega pomenila v življenju vojaka oz. vojske. Zlasti ne želim razpravljati o posledicah pri neizpolnjevanju prisege in pri hujših kršitvah. Namreč, vsaka prekršitev vojaške prisege je pomenila smrtno obsodbo. Ker je v prisegi AOV to bilo tudi neposredno poudarjeno, sem se odločil, da ta oris zaključim z izkušnjo najstarejše vojske na svetu, dva tisoč let stare cerkvene »vojske«!

Priznani slovenski teolog, dr. Jožef Korošak – pater Bruno, mi je odgovoril takole:
»Načelno naj bi veljalo, da se redovne in duhovniške zaobljube ne morejo primerjati s prisegami ali zaobljubami vojakov.

Bog je edini, ki lahko zahteva, da mu žrtvujemo tudi naše življenje. V vseh stoletjih človeštva pa so se vedno našli številni vladarji, od faraonov do raznih partijskih šefov, ki so si domišljali, da jim je Bog poveril oblast razpolagati z življenjem drugih, da z raznimi vrstami priseg izjavijo, da so pripravljeni zanje ali za njihove ideologije žrtvovati tudi svoje življenje, sprejemati sankcije in podobno.

Kristus je jasno prepovedal vsake vrste prisege. V evangeliju po Mateju 5, 34.37 je rečeno: »Jaz pa vam pravim: sploh ne prisegajte!« in po Jakobu 5, 12: »Predvsem pa, moji bratje, ne prisegajte, ne pri nebu ne pri zemlji, ne s kako drugo prisego.«

Bodoči vojaški ordinariat SV bo verjetno moral zahtevati ukinitev »slovesne prisege« v Slovenski vojski. V profesionalni vojski je prisega le lepotni okrasek in spomin na nekdanje prave vojaške prisege…

Osnovni viri:

• ARS – ortneški graščinski arhiv, Ljubljana

• Bjelajac, dr. Mile, Vojska SHS/Jugoslavije, Beograd, 1994

• Kociper, dr. Stanko, Kar sem živel, Ljubljana, 1996

• Kranjc, F. Marijan, Slovenska vojaška inteligenca, Grosuplje, 2005

• NOV na Slovenskem 1941–1945, Ljubljana, 1978

• Stato Maggiore dell'esercito, Reparto Affari Generali – Ufficio Storico, Roma, 13. 12. 2007 –    REGOLAMNETO DI DISCIPLINA MILITARE, 1942 - Giuramento

• Vojaškozgodovinski arhiv (inštitut), Beograd

• Vojna enciklopedija, Beograd, 1967

• www.wikipedija različnih držav – vojaška prisega

Obiskovalec moje spletne strani, J. Čolnik, ki proučuje stare uradne liste, je našel primere priseg županov, civilnih uradnikov in sodnikov v času okupacije, ki so seveda zelo podobne vojaškim, vsaj kar se sankcij tiče. Torej, okupatorju niso prisegali samo domobranci!

Prisega Italijanski državi ur. list št. 9, 31. 01. 1942
Župan in podžupan in občinski sosvetniki morajo pred nastopom svoje, funkcije priseči pred Visokim komisar-jem ali funkcionarjem, ki ga on odredi, takole:
Prisegam, da bom zvest Kralju Cesarju in njegovim Kraljevskim Naslednikom; da se bom zvesto ravnal po državnih zakonih; da bom izpolnjeval svoje dolžnosti marljivo in z vnemo, za občo blaginjo in v korist upravi; in spravljal svoje vedenje, tudi zasebno, vedno v sklad z dostojanstvom svojega položaja. Prisegam, da nisem in tudi ne bom član združenj ali strank, katerih delovanje bi se ne skladalo z dolžnostmi mojega položaju. Prisegam, da bom izpolnjeval vse svoje dolžnosti samo v korist nerazdružijive blaginje Kralja Cesarja in države

Jugoslovanskih državnih uradnikov 1925
Člen 88.
Državni uslužbenec priseže, ko vstopi v službo, pred starejšino takole:
Jaz N. N. prisegam na vsemogočnega Boga, da bom vladajočemu kralju N. N. zvest in da bom točno in vestno izvrševal svojo dolžnost po zakonih in zakonitih naredbah. Tako mi Bog pomagaj.

Sodnik prisega takole:
Jaz N. N. prisegam na vsemogočnega Boga, da bom vladajočemu kralju N. N. zvest, da bom točno in vestno izvrševal svojo dolžnost in da se bom držal pri izrekanju pravice brez ozira na osebo edino zakona. Tako mi Bog pomagaj.

Prisega se opravlja samo enkrat, če ni s posebnim zakonom za eno ali drugo mesto ali stroko predpisana posebna prisega. O opravljeni prisegi se sestavi zapisnik, ki ga podpiše uslužbenec, kateri je prisegel, in overovi starejšina, pred katerim se je prisega opravila.

Člen 89.
Uslužbenec se mora pokoriti ustavi in zakonom. Službo mora izvrševati vestno, marljivo, nepristransko in nesebično, izvaževaje edino obče javne interese in izogibaje se vsemu, kar bi bilo na škodo službe, ki mu je poverjena.

Statut vojske in mornarice SHS
Člen 15.
V pripravljenem, mobilnem in vojnem stanju ni treba, da bi se pozivali rekruti in vojaški obvezniki, ki so železničarji, brodarji, strokovni delavci v izvestnih tvornicah, podjetjih in rudnikih, kakor tudi ne potrebno število državnih in samoupravnih uradnikov in uslužbencev in članov glavnega odbora društva Rdečega križa Srbov, Hrvatov in Slovencev k svojim edinicam, ampak ostati smejo pri svojem rednem poslu in tako zavarovati obratovanje svoje ustanove.

Tako zaposleni delavci, uradniki in uslužbenci spadajo pod vojaško disciplino, nimajo pravice, zapustiti svojega posla, ter se smatrajo povsem, kakor bi bili v vojaški službi. Če so v tem času po letih starosti zavezani kadrovski službi, se jim šteje čas, ki ga prebijejo na teh dolžnostih, v rok službe.

Natančnejše odredbe o tem se predpisujejo s kraljevo uredbo.

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.