LEGENDARNI SLOVENSKI OBVEŠČEVALCI

NAROČILO (ZALOŽBA PRO-ANDY MARIBOR)
ENGLISH SUMMARY OF THE BOOK
STRAN dr. ANDREJA KOBALA
   (urednik Štefan Rutar, rutars.net)

IZVLEČKI IZ KNJIGE
Viktor J. Andrejka, pl. Livnogradski, generalštabni polkovnik vojske Kraljevine Jugoslavije, prvi slovenski častnik
english summary (Viktor J. Andrejka)
Vladimir Vauhnik, polkovnik VKJ, brigadni general JVvD (četniški) – vojaški ataše VKJ in tajni sodelavec britanskega IS
/objavljeno tudi v Zgodovinskih listih XVIII-št.1, Ljutomer /
Andrej (Andrew) Kobal - Andy, polkovnik ameriške vojske – vojaški obveščevalec v Bolgariji, soustanovitelj Cie
Josip Kopinič - polkovnik JLA, kontraadmiral ZSSR - obveščevalec Stalina in Kominterne na Balkanu

  publicistika
  članki
  zanimivosti
  projekti
  english summaries
  rodoslovje
  o avtorju
  povezave

  Ljutomer, 21.4.2011
       prva predstavitev
  Metlika, 5.5.2011
 

  ANDREJ KOBAL
  29. marec 2012,
  Cerkljanski muzeju
  razstava o A. Kobalu.
  Vabilo v PDF!
 

  MNENJA O KNJIGI
  RECENZIJA KNJIGE
 

V knjigi so predstavljeni vsi glavni slovenski vojaški obveščevalci in protiobveščevalci do 1991:

• O tej problematiki doslej v Sloveniji ni še nihče objavil celovitega zapisa oz. monografske publikacije. Naslov Legendarni slovenski obveščevalci je kar pravi, četudi bi kakšen naslov komercialne narave, npr. Slovenski supervohuni, tudi ustrezal. V obeh primerih pa podnaslov Slovenski vojaški obveščevalci in protiobveščevalci od 1919 do 1991 vendarle odraža pravo vsebino te knjige.

• Odločil sem se, da bom obširneje predstavil tri legendarne slovenske obveščevalce – Josipa Kopiniča, polkovnika JLA, Vladimirja Vauhnika, brigadnega generala JVvD in Andreja Kobala, rez. polkovnika ameriške vojske. Predstaviti pa želim tudi koroškega Slovenca Emila Wedama, največjega slovenskega tajnega sodelavca, supervohuna, sicer poročnika nemškega Abwehra.

• Generalštabni polkovnik VKJ Viktor Andrejka pl. Livnograd je prvi slovenski vojaški obveščevalec in načelnik uspešnega Obveščevalnega centra v Ljubljani. Podpolkovnik Rudi Vaupotič pa bo zapisan kot prvi varnostni častnik pri generalu Rudolfu Maistru.

• Slovenski generali (admirali), častniki in vojaki so veljali za uspešne obveščevalce in izvidnike, saj so zasedali tudi vodilne položaje – načelnika obveščevalne službe v generalštabih (feldmaršalporočnik Karel Tegetthoff v avstro-ogrski vojski ter generalpodpolkovnik Rade Pehaček in admiral Stane Brovet v JLA), medtem ko smo imeli v Vojski Kraljevine Jugoslavije več uspešnih vojaških odposlancev (polkovnika Vauhnik in Stropnik).

Vojaški odposlanci v činu polkovnika so bili: Alojz Vrhovec, Bogdan Renčelj,, Janez Jezeršek, Rudolf Kodrič, Pavel Šuc, Darko Puhar, Jože Turk, Alojz Zupanc, Vladimir Korošec, Janez Cerar, Edo Bohinjc, Ljubo Kržišnik, Alojz Grčar, Jože Švigelj, Marjan Seliškar, Vincenc Polajnar in Branko Jerkič. Ambasadorji so bili generalmajorji: Dušan Kveder, Franc Pirc in Bojan Polak. Načelniki armadnih in sorodnih oddelkov so bili: polkovniki Karlo Bajc, Janko Kodeli, Milan Koštomaj, Jernej Koželj, Mitja Kraigher, Milan Malalan, Ludvik Prelc, Zvonimir Vodopivec in Ivan Železnik.

Tudi kot vojaški protiobveščevalci smo se Slovenci dobro odrezali. Najvišji položaj je v JLA dosegel generalmajor Alojz Ahlin lot namestnik načelnika Uprave varnosti Zslo. V Varnostni upravi Zslo v Beogradu so bili še: generalmajorja Lado Kocjan in Franc Turner ter polkovnik Boris Vajs, v Pančevu pa polkovnik Zdravko Keber kot načelnik Obveščevalno-varnostnega šolskega centra.

Načelniki oddelka varnosti 9. armade smo bili štirje Slovenci, trije polkovniki – partizanski polkovniki: Zvone Rad, Alojz Škufca in Albin Barle ter moja malenkost, Marijan F. Kranjc, kot prvi povojni častnik in poslednji Slovenec! Ker je 9. armada takrat pokrivala celotno Slovenijo, smo skoraj 46 let skrbeli tudi za njeno varnost!. Načelniki armadnih (ali podobnih) oddelkov pa so bili: generalpolkovnik Avgust Vrtar, generalpodpolkovnik Anton Zupančič ter polkovniki: Ivan Bizjak, Janez Dejak, Viktor Herman, Jože Holc, Leopold Ivančič, Jože Klemenčič Anton Kostevc, Niko Polak in Alojz Zbačnik.

PRVA PREDSTAVITEV - LJUTOMER, 21. april 2011

Anton Ritoznojnik podaja uvod	Avtor Marijan F. Kranjc med uvodom
Avtor predstavlja knjigo	Zbrani ob predstavitvi knjige

Predstavitev je v Ljutomeru potekala v Splošni knjižnici Ljutomer - OE Muzej, Glavni trg 1, Ljutomer. V četrtek, 21. aprila 2011 smo se ob 17:00 zbrali v prostorih Muzeja.

Uvodne besede je podal Anton Ratiznojnik iz Splošne knjižnice Ljutomer. On je istočasno tudi član uredništva Zgodovinskih listov iz Ljutomera, kjer je bil objavljen tudi odlomek iz knjige o Vladimirju Vauhniku, polkovniku VKJ. Avtor mu je, kot častnemu gostu, podaril izvod knjige.

Drugi častni gost, ki je prejel knjigo, je bil Franc Škrinjar iz Mihalovcev. Franc, 95-letni upokojenec, je avtorju posredoval podatek, da je bil oče Vladimirja Vauhnika učitelj na šoli v Svetinjah, drugih sorodnikov pa ni več naokoli. Avtorju je poslal še pesmico z naslovom Doživetje in v 33-tih kiticah opisal svoje doživetje. Ker je bil zaradi visoke starosti opravičeno odsoten, smo mu knjigo poslali po pošti.

DRUGA PREDSTAVITEV -  METLIKA, 5. maj 2011

Obisk je bil odličen. Zaposleni v knjižnici so morali poiskati še dodatne stole.	Knjižničar Matjaž Rus je podal uvodne besede.
Predstavitev knjige sta s priložnostno skladbo popestrila oboistka Tina Križ, učenka glasbene šole in Andrej Kunič,  ki jo je spremljal na električnih orglah.	Zahvalno pismo častnega gosta Boža Kopiniča in izrezek iz časopisa Dolenjski list, ki prinaša movico o predstavitvi knjige. (kliknite za povečano sliko)

Predstavitev v Metliki je bila v Ljudski knjižnici Metlika, Cesta bratstva in enotnosti 23, Metlika, v četrtek, 5. maja 2010 ob 19:00 uri. Žal je bil avtor knjige zaradi zdravstvenih razlogov odsoten in je tako knjigo predstavil založnik. Najprej je prebral pismo z opravičilom avtorja.

Častni gost je bil Božo Kopinič, sorodnik v knjigi predstavljenega obveščevalca Josipa Kopiniča, rojenega v vasi Radoviči, v Metliki. Založnik mu je v imenu avtorja predal izvod knjige. Drugi izvod knjige je založnik predal knjižnici, ki ga je v njenem imenu prejela Marta Strahinič, ravnateljica knjižnice. Po končani predstavitvi so pripravili tudi majhno pogostitev. Skoraj vsi obiskovalci so se še celo uro zadržali v prostorih knjižnice, kjer so obširno debatirali o vsebini knjige.

• Prof. dr. Anton Žabkar, kapitan SV: "Čestitam! Prebral na mah! Odlično! Rudarsko delo … Marsikaj novega sem zvedel."

• dr. J. J.: "Zelo zanimiva knjiga, v katero ste očitno vložili veliko svojega časa in dela. Zdi se mi skoraj neverjetno koliko podatkov in informacij ste zbrali in vse skupaj še predstavili bralcem na zanimiv način. Tudi o koroškem Slovencu Emilu Wedamu, ki ste ga upravičeno imenovali »slovenski supervohun«, ste napisali zanimivo in dokumentirano poglavje, saj o njem doslej v Avstriji ni bilo javno nič znanega."

RECENZIJA V REVIJI OBRAMBA (junij 2011)
Recenzijo je pripravila dr. Liliana Brožič; odgovorna urednica Biltena Slovenske vojske.

Legendarni slovenski obveščevalci je naslov nove knjige, ki je nastala izpod peresa generalmajorja v pokoju, Marijana F. Kranjca. Bralci ga verjetno poznate kot avtorja monografskih publikacij kot npr. Balkanski vojaški poligon, Zarote in atentati na Tita, Slovenska vojaška inteligenca, Spopad nizke intenzivnosti, Plava garda, Franjo Malgaj, Vojni spomini 1914-1919, in mnogih drugih člankov na področju vojaške publicistike.

Nedvomno gre v primeru Marijana F. Kranjca za zelo zanimivo osebnost nemirnega duha, ki se je publicistični dejavnosti posvetil po upokojitvi iz bivše Jugoslovanske ljudske armade. Opravljal je malce drugačno službo, namreč petindvajset let je bil zaposlen v Varnostni službi JLA. Ima dober spomin in veliko potrpljenja za iskanje po različnih gradivih, arhivih, pozna veliko ljudi in poišče še tako daljne sorodnike nenavadnih oseb in postopoma, a vztrajno sestavlja bogat mozaik vojaških vsebin.

O vsebini Legendarnih slovenskih obveščevalcev s podnaslovom Slovenski vojaški obveščevalci in protiobveščevalci 1919–1991, bo zagotovo še veliko govora. Avtor se je vsebine lotil celostno. Predstavlja vse znane obveščevalce in protiobveščevalce na različnih straneh naše zgodovine od 1919 do 1991. in jih ne deli na vaše, naše in druge. Ukvarja se z arhivi in ugotovitvami, ki so povezane z vojaki, častniki in generali – admirali in njihovim predanim delom in uspehi, čeprav mnogi med njimi niso dočakali priznanja za opravljeno delo, nasprotno, nekateri so končali zelo klavrno

Uvodoma ugotavlja in se zaveda, da obstaja veliko različnih arhivov različni držav in služb. Nekateri so odprti za dostopanje javnosti do njih, spet drugi še dolgo ne bodo. Prikaže veliko različnih virov, ki jih tudi navaja, mestoma opozori na širino možnih interpretacij in sklepanj, omeni svoje spomine in poznanstva ter nakaže različne možnosti pri razumevanju predstavljene vsebine.

Zagotovo bo knjiga naletela na različne odzive, saj avtor odpira nekatere vsebine, ki bodo le izjemoma morda dokončno jasne nekoč v prihodnosti, če bodo kdaj dostopni vsi obstoječi arhivi, kar pa je malo verjetno. Po lastnem raziskovanju gradiv iz arhivov namreč ugotavlja, kar ve tudi iz dolgoletne prakse, da so arhivi varnostnih in obveščevalnih služb lahko tudi prirejeni, pogosto pa nekatere vsebine iz različnih razlogov sploh niso bile zapisane.

Generalmajor v pokoju tako naniza veliko zanimivih zgodb, ki jih ni možno statistično povsem potrditi z veliko verjetnostjo, saj vedno ostaja, če že ne veliko pa vsaj kanček dvoma, da je bilo morda tudi drugače.

Pogosto preverja nekatere svoje ugotovitve po različnih poteh ali metodah, kjer kombinira metodo analize pisnih virov, ustnih virov in uporablja primerjalno metodo, sklepa od splošnega k posebnemu in obratno ter si vztrajno prizadeva bralcu predstaviti celovito sliko.

Nekatere njegove trditve in ugotovitve so tako zelo drugačne od do sedaj znanih ugotovitev, da prav presenečajo, zato bo nekatere bralce zagotovo vzpodbudil k polemičnemu razpravljanju o nekaterih znanih imenih in njihovih »resničnih« usodah in vlogah, kot npr. Draže Mihailović, Hrvoj Maister, Stane Brovet in drugi. Nekatera imena in njihova vloga iz obdobja pred slovensko osamosvojitvijo, še posebej tistih, ki so delovali v republikah bivše Jugoslavije, bodo povzročila različne odzive.

Z namenom, da bi bolje razumeli in dobili pravi vtis okoliščin v katerih so delovali slovenski legendarni obveščevalci, avtor za vsako posamezno obdobje v letih 1919 do 1991 pojasni organizacijske in politične dejavnike, ki so vplivali na razvoj varnostnih in obveščevalnih služb. Posebej natančen je pri dejavnikih, ki so vplivali na vsebino dela teh služb in kako je vsebina vplivala na njihovo poimenovanje in samo izvajanje teh dejavnosti.

Kaj bi avtorju lahko očitali? Veliko ali pa nič!
Povsem jasno je, da je zbral in analiziral zelo veliko gradiv, predvsem pa je izčrpno predstavil tiste vsebine iz internih zbornikov JLA o vojaški obveščevalni in vojaški varnostni službi, ki v Sloveniji niso znane, saj edina dva primerka hranita le knjižnica  INZ in MORS. (vendar pri nekaterih vsebinah ni dovolj jasno od kod avtorju podatki). Sam uvodoma pove, da je pisati o tajnih službah (takih vsebinah) nerodna reč, saj veliko veš, a moraš zaradi profesionalnega odnosa do lastnega dela in vsebin, uporabljati samocenzuro, saj nekaterih virov, pisnih ali ustnih, ne moreš razkriti. Tako lahko opazimo, da nekatere osebe, posebno tajne sodelavce in dejstva povezana z njimi navaja s polnim imenom (tujce), nekatere pa samo s kraticami (naše rojake).

Zakaj bi brali Legendarne slovenske obveščevalce?
Razlog je preprost: knjige s tako vsebino pri nas še nismo imeli. Kot lahko preberemo na zadnji strani knjige, ta »orje ledino na področju vojaške obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti« kar nedvomno drži. In drugič: avtor nam prvič na enem mestu predstavi tri legendarne slovenske (vojaške) obveščevalce – Vladimirja Vauhnika, brigadnega generala (JVvD), Josipa Kopiniča, polkovnika (in sovjetskega admirala) in Andreja Kobala, rez. letalskega polkovnika (ameriške vojske). Predstavi nam tudi malo znanega Emila Wedama, poročnika nemškega Abwehra, ki ga poimenuje kot slovenskega »supervohuna«! Malokdo je tudi poznal generalštabnega polkovnika Viktorja Andrejka pl. Livnograd, prvega načelnika vojaškega obveščevalnega centra v Ljubljani v letih 1922-1935!

Avtor sicer vzpodbuja bralstvo in si želi, da bi se našel avtor, ki bi bodisi predstavil protiargumente napisanemu ali pa predstavil sorodno vsebino po letu 1991, a se hkrati zaveda omejitev, ki jih pisanje o taki vsebina predstavlja, predvsem zaradi potrebne časovne distance.

Avtorje na področju sodobne teorije obveščevalno varnostnih služb v Sloveniji imamo, razlog, da bi brali Legendarne slovenske obveščevalce tiči predvsem v opisanih primerih njihovega dejansko opravljenega dela, konkretnih imenih in priimkih ter vplivih in rezultatih njihovega delovanja.

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.