ZANIMIVOSTI - Z42

Vsebina:
NAMESTO UVODA

1. POJEM VOJAŠKE INTELIGENCE

2. VOJAŠKO ŠOLSTVO IN OBLIKOVANJE VOJAŠKEGA STANU

3. VOJAŠKA ZNANOST IN ZNANSTVENO RAZISKOVALNO DELO

4. ZAČETKI SLOVENSKE VOJAŠKE INTELIGENCE

4.1. Znameniti vojščaki

4.1.1. Ljudski junaki
4.1.2. Vitezi
4.1.3. Baroni in plemiči
4.1.4. Zaslužni častniki in civilne osebe
4.1.5. Odlikovanci
4.1.6. Narodni heroji
4.1.7. Nagrajenci
4.1.8. Doktorji vojaških in obramboslovnih ved

5. GENERALI - ADMIRALI

5.1. Evropske vojske

5.1.1. Nemška (pruska) vojska in Wehrmacht
5.1.2. Britanska vojska (mornarica)
5.1.3. Švedska vojska (mornarica)
5.1.4. Italijanska vojska
5.1.5. Avstrijska in avstroogrska vojska

5.2. Vojska ZDA

5.3. Sovjetska vojska (Rdeča armada)

5.4. Vojska SHS in Vojska kraljevine Jugoslavije

5.4.1. Slovenska vojska (1918-1919)
5.4.2. Vojska SHS in Vojska kraljevine Jugoslavije (1919-1941)

5.5. NOV in PO Slovenije

5.6. Kraljeva vojska v domovini (1941-1945)

5.6.1. Četniška - kraljeva vojska v Sloveniji
5.6.2. Slovenska domobranska vojska

5.7. JA - JLA (1945-1991)

5.7.1. JA - JLA
5.7.2 Ljudska milica

5.8. TO Slovenije (1990-1991)

5.9. Hrvaška vojska (1991)

5.10. Slovenski generali - admirali v JLA - JLA v Sloveniji

5.10.1. Splošni podatki
5.10.2. Položaji slovenskih generalov - admiralov v JA - JLA
5.10.3. Politično-partijski voditelji in vodstva KPJ - ZKJ v JA - JLA
5.10.4. RŠTO in RSLO Slovenije
5.10.5. Razmestitev poveljstev JA - JLA v Sloveniji

ZAKLJUČEK
VIRI IN LITERATURA
KRATICE
PRILOGE:

1. Neideološki in genetski abc seznam generalov in admiralov slovenskega rodu
2. Pobuda za ustanovitev razreda vojaških ved v SAZU

Uvodne misli:
Pričujoča antropološka študija obravnava nekatere bistvene aspekte razvoja slovenske vojaške inteligence do "osamosvojitve" slovenske teritorialne obrambe (junij 1991) oziroma ustanovitve Slovenske vojske (1994).

Mlada slovenska vojska ima svojo zgodovino, svojo tradicijo. Prav gotovo je da slovenska vojaška tradicija sega do prve slovenske države Karantanije, morda celo do Venetov. Prav gotovo pa so ohranjeni dokumenti in izročila o bojih proti Turkom in številnih kmečkih uporih.

V novejši zgodovini od 1848 smo bili Slovenci vključeni v dve državne tvorbe, v Avstroogrsko in Jugoslavijo. V prelomnih trenutkih smo si ustvariti tudi zametke svoje vojske. Prvič se je to zgodilo 1918, ko je general Rudolf Maister zbral pod svojim poveljstvom okrog 12.000 vojakov in z njimi obranil Maribor in severne meje. Drugič se je to zgodilo med leti 1941-1945, ko je slovenska partizanska vojska s svojimi 21.700 borci vzdržala vse pritiske nemške in italijanske soldateske, ob pomoči domačih kvislingov. Tretjič se je zgodil prelomni dogodek 26. junija 1991, ko so enote JLA v t.i. notranji vojni zasedle zunanje meje Slovenije oziroma Jugoslavije.

V Sloveniji žal ni publikacije niti javne civilne institucije, ki bi obravnavala slovensko vojaško inteligenco ali pa, da bi imela vsaj seznam admiralov - generalov slovenskega rodu.

Do 1996 ga ni imel niti svetovalec predsednika RS za obrambo, pa sva potem stari spisek (ZB) slovenskih generalov - admiralov JLA dopolnila in posodobila za njegovo interno uporabo. Kopijo je generalmajor Zorc Milovan poslal tud Glavnemu odboru ZB NOV. Na podlagi tega spiska je zatem zgodovinar Janez J. Švajncer, brigadir SV, v Vojnozgodovinskem zborniku št. 2, 1999, objavil POSKUS SEZNAMA GENERALOV IN ADMIRALOV SLOVENCEV, ki je korekten, čeprav z manjšimi napakami.

Ker sem se že nekaj časa ukvarjal s preučevanjem nekaterih vidikov slovenske vojaške inteligence, pa tudi z iskanjem "pozabljenih, izpuščenih in zamolčanih" slovenskih generalov - admiralov (za potrebe ES), sem tudi sam sestavil "Neideološki in genetski ABC seznam generalov - admiralov slovenskega rodu", ki je obsegal 237 generalov - admiralov. Članek je bil objavljen v VOJNOZGODOVINSKEM ZBORNIKU štev. 4/2000 Vojnega muzeja v Logatcu, s popravkom v naslednji številki (povečano število generalov - admiralov za 40!). Zanimanje bralcev je bilo izredno, saj so bili "odkriti" tudi primeri slovenskih generalov v italijanski vojski.

Namen pričujoče antropološke študije o slovenski vojaški inteligenci je predvsem v tem, da vzpodbudim mlajše raziskovalce za podrobnejše preučevanje slovenske vojaške inteligence, posebej še njenega vrha - generalov in admiralov, oziroma vojskovodij, poveljnikov in junakov, pa tudi ostalih častniških in podčastniških struktur in delov, ki niso nikjer priznani (prostovoljci, mobiliziranci, kvislingi in drugi). Zavedal sem se znanega reka: Narod, ki svojih vojakov ne časti, jih vreden ni! Seveda, najprej jih je potrebno predstaviti in spoznati. Gre torej za nekakšno inventuro in pregled stanja do ustanovitve avtentične slovenske vojske 1991 oziroma 1994.

Potrebo po tovrstni študiji je zaznati tudi ob očitnem ignoriranju slovenske vojaške inteligence nasploh. Namreč, dr. Marko Kos v svoji knjigi SLOVENSKA INTELIGENCA (Vloga in perspektive), ki je izšla 1999 v založbi Nove revije, enostavno ne pozna pojma slovenske vojaške inteligence kot enovitega profesionalnega stanu oz. dela narodne inteligence.

Zato aktualnost te študije ni samo oživljanje pojma slovenske vojaške inteligence, temveč tudi poskus antropološkega prikaza njenega razvoja v fazi njenega "najemništva", torej obdobja, ko so slovenski vojaki in častniki služili v več tujerodnih in dveh skupnih jugoslovanskih vojskah, kjer so pokazali ne samo izjemen pogum, temveč so si tudi pridobili ugled izredno sposobnih častnikov in poveljnikov. To pa so vsekakor nacionalne vrednote, posebej še, če k temu prištejemo domoljubje. Zato tudi globoko verjamem, da bo sčasoma tudi slovenska vojska pridobila na svojem ugledu!

Pričujoča študija zato uvodoma načenja nujno razpravo o pojmu vojaške inteligence kot delu družboslovne inteligence oz. delu integralne inteligence. Za vse tiste, ki se le stežka sprijaznijo že s samim pojmom "vojaške inteligence", sem namenoma dodal poglavje o vojaškem šolstvu, vzgoji in oblikovanju častnikov oz. pripadnikov vojaškega stanu (sloja). Ker pa mnogi ne priznajo niti vojaške znanosti, še manj pa poznajo obseg znanstveno-raziskovalnega dela na vojaškem področju, je bilo vsekakor nujno predstaviti še to zanimivo področje.

Seveda sem moral posegati tudi na zgodovinsko področje, saj je znano, da so naše uporne prednike v različnih zgodovinskih okoliščinah, posebno v kmečkih uporih in bojih proti tujim zavojevalcem, predvsem Turkom, vodili in usmerjali nadarjeni in hrabri ljudski poveljniki in vodje. Mnogi od njih so prešli tudi v ljudske legende, mnogi nadarjeni mladeniči pa so se načrtno šolali za vojaške dolžnosti v okviru tujerodnih vojska, ki so branile posamezne slovenske dežele.

Na teh osnovnih izhodiščih je bilo seveda tudi lažje poiskati začetke slovenske vojaške inteligence, predvsem njenega vrha oz. prve generale - admirale slovenskega rodu. Ta del bo zanimiv tudi za širšo javnost, saj mnogi ne vedo, kdo je bil dejansko prvi general s slovenskimi koreninami. Kandidati so trije, in sicer: Pavel SENIČAR pl., generalmajor avstrijske vojske in baron, rojen 1760 v Freiburgu, po poreklu pa iz Rečice v Savinjski dolini, umrl 20. 6. 1830 v Osijeku. Drugi, John Jeffrey RAKOVEC, pl. RAIGERSFELD, 1770-1844, se je kot kontraadmiral angleške vojne mornarice, kateri je poveljeval znameniti admiral Nelson, v napoleonskih vojnah 1795, boril proti Francozom. Tretji, Josip NOVAK, podmaršal avstrijske vojske in baron, je bil rojen 16. 3. 1772 v Komendi, umrl pa je 1860 v Gradcu. Ker je od teh treh kandidatov že 1837 prvi dobil čin kontraadmirala Rakovec, ga zato lahko tudi štejemo kot prvega admirala-generala slovenskega rodu.

Bolj ali manj je uveljavljeno, da je prvi "pravi" slovenski general Rudolf MAISTER, čeprav osebno smatram, da je to pravzaprav manj znani kontraadmiral Metod KOCH, prvi poveljnik vojne mornarice Vojske SHS in kraljevine Jugoslavije! Mnogi pa priznajo, da je formalno to generalmajor Franc ROZMAN - Stane, poveljnik slovenske partizanske vojske. Prav tako je malo znano skupno število - okrog 250 - 260 slovenskih generalov - admiralov slovenskega rodu v tujih in dveh jugoslovanskih vojskah. Največ jih je bilo v JLA (121), zatem v avstroogrski vojskci (88) in v jugoslovanski kraljevi vojski (20). V zbirnem seznamu, ki sem ga namerno poimenoval "neideološki in genetski", zelo verjetno pa še ni dokončen, jih je zdaj že 248!

Seveda, če bodo še drugi mlajši avtorji pristopili k zgodovinskim, sociološkim in drugim raziskavam o slovenskem deležu v jugoslovanski kraljevi vojski, slovenski partizanski vojski in o vzrokih zmanjševanja slovenskega prispevka v JLA, potem bomo tudi Slovenci imeli primerno bazo podatkov in študij kot nujno predzgodovinsko podlago avtohtone slovenske vojske.

Pomembno se mi zdi, da bi se prihodnji raziskovalci morali lotiti in kritično razgrniti genezo nastanka slovenske vojske iz slovenske teritorialne obrambe in zgoščenih izkušenj predhodnih generacij slovenskih častnikov in podčastnikov. Seveda brez političnih in ideoloških predznakov in izključujočih momentov, ko si določena elita novodobnih častnikov prilasti neomajne zasluge za razne narodne, osvobodilne in podobne projekte! Gre za pojav "vojvodstva" v razvoju slovenske partizanske vojske, kakor tudi za prevlado "rezervistov" in obramboslovcev pri oblikovanju slovenske vojske. Take in podobne napake so in bodo usodno vplivale na nadaljnji razvoj slovenske vojaške inteligence. Zato je bistveno upoštevati tradicijo, strokovnost in objektivne pogoje razvoja, saj je očitno, da so ravno častniki v vseh družbenih obdobjih imeli pomembno vlogo v političnem, družbenem, gospodarskem, kulturnem in športnem življenju določenega mesta, regije in države. Nekaterih fundamentalnih vojaških temeljev enostavno ni mogoče preskočiti, zanemariti ali pa jih ukiniti.

Ker nisem zgodovinar, sem želel samo skicirati osnove za temeljitejšo antropološko študijo o slovenski vojaški inteligenci, da bi vzpodbudil mlajše avtorje za podrobnejše raziskave in sinteze, da bi opomnil strokovno javnost na prisotnost vojaške inteligence, vojaške strokovnjake pa na potrebo znanstvenega pristopa v preučevanju osnov nastanka avtohtone slovenske vojske.

O slovenski vojaški preteklosti se najpomembnejši podatki nahajajo v tujih vojaških arhivih, predvsem v avstrijskem, delno pa tudi v italijanskem, srbskem, madžarskem in nemškem vojaškem arhivu. Že obdelani podatki se lahko dobijo tudi v zasebnih arhivih, pa tudi v že objavljenih ali neobjavljenih delih posameznikov. Kot primer navajam podpolkovnika Žunkoviča, dejanskega začetnika slovenske venetologije, ki je podrobno obdelal slovensko vojaško preteklost, le da nam njegova dela niso dovolj poznana. O podpolkovniku Davorinu Žunkoviću (1858-1940), zgodovinarju in venetologu, posebej o njegovi SLOVENSKI VOJNI ZGODOVINI OD KRISTUSOVEGA ROSTVA DO LETA 1443 sem podrobneje pisal v VOJNOZGODOVINSKEM ZBORNIKU štev. 7/2001 Vojnega muzeja v Logatcu.

O slovenskih vojščakih, njihovi začetni organizaciji in bojevanju proti Turkom imamo zelo primerno delo zgodovinarja Vaska Simonitija z naslovom VOJAŠKA ORGANIZACIJA NA SLOVENSKEM V 16. STOLETJU, 1991. Vojaški del v Arhivu Slovenije dobesedno sameva, le redki posamezniki so brisali prah z njihovih dosjejev. Opozarjam tudi, da imajo posamezni graščinski arhivi zanimive vojaško-policijske dosjeje, v katerih bi bilo mogoče poiskati podrobnejše podatke o obrambi graščin, naboru in podobno. Podrobneje sem pregledal arhiv ribniške in ortneške graščine, v katerih sem odkril slovensko pisno prisego zvestobe francoskemu cesarju Napoleonu s strani vojakov Ilirskega polka, ki je bil 1813 poslan na rusko fronto. Ugotovil sem tudi prve pojave dezerterstva oz. izogibanja naboru. Podrobneje sem o tem pisal v VOJNOZGODOVINSKEM ZBORNIKU štev. 5/2000 Vojnega muzeja v Logatcu.

Slovenske deleže sem iskal predvsem v avstroogrski cesarski vojski, v Vojski SHS - kraljevine Jugoslavije in v JLA, dočim sem namerno obšel že obdelane in raziskane strani slovenske vojske generala Maistra 1918-1919 in seveda sistematično predstavljeno zgodovino nastanka in razvoja NOV in PO Slovenije. Ob tem bi samo pripomnil, da bi veljalo iskati prve homogene enote slovenske vojske že 1916-1917 na fronti v Dobrudži! Pripomnil bi tudi, da nimamo temeljite vojaškostrokovne obdelave raznih delov slovenske kvislinške vojske (domobrancev, četnikov, križarjev, skrivačev in podobno), pa čeprav je v emigrantski literaturi dovolj virov.

Kot že rečeno, temeljne podatke o staroavstrijski in avstroogrski vojski sem črpal iz knjig Istvana Deaka z naslovom BEYOND NATIONALISM - A SOCIAL AND POLICITAL HISTRORY OF HABSBURG OFFICER CORPS 1848-1918, izdaja 1992, in nemške inačice z naslovom DER K.U.K. OFFICIER 1848-1918, izdaja 1995. Seveda sem uporabljal tudi druge vire.

Za Vojsko SHS - kraljevine Jugoslavije je glavni vir mladi beograjski zgodovinar dr. Mile Bjelajac, ki je v dveh knjigah temeljito razčlenil nastanek in razvoj Vojske SHS - kraljevine Jugoslavije do 1935. Omenil sem ga že, da mi je iz rokopisne osnove bodoče knjige prijazno posredoval podatke o slovenskih generalih in admiralih v vojski kraljevine Jugoslavije.

V navedenih obeh vojskah je bilo potrebno slovenski delež šele določiti, ker v uradnih dokumentih ni nobenih podatkov o nacionalnosti, kvečjemu podatki o kraju (deželi) rojstva. Zato sem o tem, kdo je bil slovenskega porekla koristil tri znane podatke: priimek in ime, kraj in dežela rojstva in znanje slovenskega jezika. Zato so seveda pregledi in seznami objektivno pomanjkljivi, saj pri posameznikih ni mogoče posvem zanesljivo določiti slovenskega porekla. To velja predvsem za pripadnike avstroogrske vojske.

Glede JLA je na razpolago dovolj virov. Najbolj sistematične in preverjene podatke je mogoče najti v zborniku z naslovom RAZVOJ ORUŽANIH SNAGA SFRJ 1945-1985, kakor tudi v VOJNI ENCIKLOPEDIJI in VOJNEM LEKSIKONU. Seveda ne gre zanemariti še številnih drugih virov, tudi ustnih.

Slovenci nesporno veljamo tudi za pomorski narod, pomorsko tradicijo naroda pa ustvarjajo njeni ljudje - pomorščaki, civilni in vojni. Seveda pa imamo Slovenci tudi posebno mesto v pomorski trgovini, saj so iz pristanišč severnega Jadrana vodile vse trgovske poti v srednjo in vzhodno Evropo in obratno. Začetki segajo v zgodnje obdobje 14. stoletja, ko so v pristaniška mesta Trst, Koper in Piran začeli prihajati številni priseljenci iz zaledja, predvsem pa trgovci. Glavna predmeta trgovanja sta bila sol in južno sadje, izvažalo pa se je žito, rude in les. Pojavili sta se dve vrsti pomorskih trgovcev, in sicer: najemniki ladij (1354) in ladjarji (1423). Ko je bila 1717 dovoljena svobodna plovba po Jadranu in sta Trst in Reka postali trgovski mesti, so se kmalu zatem pojavili tudi prvi večji ladjarji in trgovci.To so bili Fridrik ÖSTERREICHER iz Ljubljane, Franc GROŠELJ iz Krope, Franc RAKOVEC - pl. Raigersfelf iz Rakovice pri Kranju (iz te rodbine izhaja tudi prvi slovenski admiral RAKOVEC J. Jeffrey, 1770-1844, v angleški vojni mornarici), predvsem pa Michael ZOIS iz Ljubljane. Okrog 1750 zasledimo tudi prvega slovenskega kapitana dolge plovbe, Gregorja COTIČA iz Gorice oz. Trsta. Prvi ladijski zdravnik je bil dr. Tomaž SAVNIK, prva ladjedelniška inženirja pa Henrik ŠTOLFA in Jožef MARUŠIČ. Okrog 1840 pa se v Trstu pojavita tudi prva slovenska "pomorska" kapitalista, in sicer: Matej GRASSER iz Škofje Loke in Franc JELOVŠEK iz Vrem na Krasu.

Beneška vojna mornarica je v naših krajih (predvsem primorskih) od svojih podložnikov zahtevala letno določeno število veslačev t. i. galeote za svoje bojne galeje. Prav ti galeoti so verjetno predstavljali prve zametke slovenske pomorske miselnosti in vojne mornarice. Nekaj vpliva je verjetno imel tudi prvi Slovenec, ki je v beneški vojni mornarici dosegel častniški čin oz. položaj kapitana bojne ladje. To naj bi bil Ivan PAŠTROVIČ iz Marezig, ki ga je beneški dož januarja 1667 pohvalil zaradi uspešnega lova piranskih tihotapcev soli.

O tem, da smo Slovenci pomorski narod, dovolj zgovorno povedo tudi številke o slovenskem deležu v stoletni zgodovini avstrijske in avstroogrske vojne mornarice do 1918, ko je v njej služilo okrog 45.000 mornarjev, 9.000 podčastnikov, 1.200 častnikov, 100 višjih častnikov, 66 admiralov in 25 oseb na admiralskem položaju (11 zdravnikov, 7 komisarjev - zalednikov, 6 duhovnikov - kuratov in 1 ladjedelniškega inženirja).

Pomorska tradicija pa se ustvarja tudi s kvaliteto in kontinuiteto kadrov. Dva poveljnika avstrijske oz. avstroogrske vojne mornarice, veliki admiral Anton HAUS iz Tolmina in viceadmiral Viljem TEGETTHOFF iz Maribora, sta bila slovenskega rodu. Prvi poveljnik vojne mornarice Države SHS - kraljevine Jugoslavije je postal Metod KOCH iz Kranja, prej kapetan fregate avstroogrske vojne mornarice; najbolj domoljubni častniki Jugoslovanske kraljevske vojne mornarice so se zgledovali po herojskem podvigu poročnika bojne ladje Sergeja MAŠERE, odšli v NOV in postavili temelje slovenske partizanske vojne mornarice in kasneje tudi vojne mornarice JA - JLA. Naj omenim tudi primer dvojnega prestopa. Tako je avstroogrski pomorski praporščak Karel LEVIČNIK 1918 prestopil v vojno mornarico Države SHS - postal kapetan bojne ladje, zatem pa je 1941 prestopil v NOV in dosegel v JLA čin generalpodpolkovnika.

Za dokazovanje slovenskega deleža v vojni mornarici Kraljevine Jugoslavije sta najbolj pomembni dve brošuri kapetana fregate Renea Podhorskega (sicer osebnega tajnika generala Rupnika 1942-1945), izdani 1970 in 1972 v Švici, ki vsebujeta sezname (rangliste) aktivnih in upokojenih pomorskih častnikov vojne mornarice kraljevine Jugoslavije.

Partizanska vojna mornarica je bila sicer skromna, zato pa je po 2. svetovni vojni nagel razvoj doživela slovenska "civilna" mornarica. V jugoslovanski vojni mornarici so slovenski mornarji in častniki zavzemali pomembne položaje, predvsem pa so bili tradicionalno cenjeni mornariški "mašinisti". Po osamosvojitvi nam majhen košček morja in ozek obalni pas ne dopuščata širšega pomorskega razmaha, vendar je obstoj pomorske vojaške enote vsaj simbolnega pomena. Verjetno bi se kazalo usmeriti na določene specialnost, kot so podvodni diverzanti in podobno.

Slovenski tehnični talent se je pokazal tudi na področju letalstva, civilnega, zatem pa tudi vojnega. Študent tehnike, Stanko BLOUDEK, je bil verjetno tudi prvi, ki se je podal na pot slovenskega Ikarja, pa čeprav je to mesto kasneje pripadlo Edvardu RUSJANU, iz Gorice. Malo je znano, da se je 1918 Slovenskemu narodnemu svetu javil Mirko PLEHAN, ki je kot avstroogrski vojni pilot zbežal iz Celovca in pristal v Ljubljani! Njegov rojak Ivan VIDMAR, iz Trsta, pa je bil med prvimi, ki je kot vojni pilot avstroogrske vojske 1914 dezertiral na italijansko stran. Sledil mu je Jurij KRAIGHER iz Hrašč pri Postojni, preporodovec, tudi študent tehnike na Dunaju. Že 1912 je poletel z letalom, v pilotski šoli v Aspernu pri Dunaju se je 1914 izšolal še za vojnega pilota in dobil čin poročnika. Odločil se je, da bo ob prvi priložnosti dezertiral v Rusijo ali v Srbijo. Poslali so ga na italijansko fronto, pa je z najnovejšim letalom "Brandenburg" pristal v Veroni. Zaradi izpričanega slovanstva so ga Italijani zaprli in obravnavali kot avstrijskega vohuna. Z velikim prizadevanjem se mu je končno posrečilo, da se je priključil, skupaj z nekim Vogrincem, dobrovoljcem srbske vojske. Po preboju solunskega fronte je skupaj s francoskimi piloti sodeloval v vseh akcijah srbskega letalstva. Po končani vojni je kot poročnik vojnega letalstva Države SHS nekaj mesecev služboval v Novem Sadu in Sarajevu. Ker je njegova rodna Primorska ostala zunaj Države SHS, se je razočaran napotil v ZDA, kamor je prispel 1921. Naredil je sijajno letalsko kariero v civilnem in vojnem letalstvu ZDA. Imel je naslovni čin generalmajorja ameriškega vojnega letalstva. V NOB je bil 25. maja 1944 tudi v Drvarju kot posebni odposlanec in polkovnik ameriške vojske. S kapetanom Johnom Blatnikom je bil 1945 tudi v Sloveniji, verjetno v Črnomlju.

Gradiva o celotnem slovenskem deležu v vojnem letalstvu avstroogrske vojske so na Dunaju v vojaškem arhivu in še čakajo na prizadevnega raziskovalca. Delež slovenskih pilotov v JLA je zavidanja vreden, enako pa velja tudi za tehnično strukturo. Vojaški presežki so bili dobrodošli v civilni zračni floti. Po osamosvojitvi se delež vojnega letalstva zmanjšuje, saj se je zožilo tudi slovensko nebo!

Bodoči raziskovalci, ki bodo razčlenjevali različne kategorije slovenske vojaške inteligence in proučevali njihov pomen in prispevke v nacionalni zgodovini, bodo vsekakor upoštevati, da je pričujoča študija samo neobvezno napotilo. Je samo klic, da se vendarle lotimo neraziskanega področja slovenske vojaške inteligence in projektov, ki so omenjeni. Že samo pregled diplomskih nalog obramboslovcev je vzpodbuden. Najbolj pa sem bil vesel tistih, ki so se lotili tem iz mojega repertoarja, kakor npr. brigadir Andrej LOVŠIN z diplomsko nalogo SLOVENCI V JLA, ki je bila predstavljena leta 2002 v osmih nadaljevanjih tudi v reviji SLOVENSKA VOJSKA.

Brez vedenja o preteklosti, je težko graditi bodočnost! Tudi lastno vojsko. Pa čeprav bo šlo, kakor kaže, za popolnoma profesionalno vojsko, ki bo štela okrog 8.500 mož in bo vključena v NATO. Slovenskega značaja in posebnosti seveda ne bo izgubila!

Poleg "neideološkega in genetskega seznama generalov in admiralov slovenskega rodu" je največjo pozornost vzbudil avtorjev predlog SAZU za ustanovitev razreda vojaških ved. Njegova pobuda in odgovor SAZU glasita takole:

KRANJC F. Marijan
generalmajor v pokoju
Litijska cesta 62
1119 LJUBLJANA
Ljubljana, 10. 2. 2000
Pobuda za ustanovitev novega
razreda za vojne (vojaške) vede.

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI
Predsednik - akademik dr. France BERNIK
Novi trg 3
1000 LJUBLJANA

Spoštovani gospod predsednik!

Revija BOREC bo sredi tega leta objavila l. del moje antropološke študije pod naslovom SLOVENSKA VOJAŠKA INTELIGENCA - GENERALI IN ADMIRALI. Iz zaključkov bo sledilo, da smo že okrog 1790 imeli prvega generala slovenskega rodu, kakor tudi dejstvo, da po ustanovitvi slovenske vojske nimamo vidnih zametkov slovenske vojaške znanosti (razen delno obramboslovja, kar pa ni identično). Prikazal bom tudi zapostavljenost in celo ignoriranje slovenske vojaške inteligence in znanosti.

Zato bom v študiji tudi predlagal, da prav SAZU začne razpravo o ustanovitvi novega razreda za vojne vede. Pobudo Vam sporočam vnaprej, da ne bi bili presenečeni. Pobuda bo verjetno novost za SAZU, ni pa novost za druge tovrstne ustanove. Prekosila nas je celo Makedonija, saj je imela MAZU za predsednika celo generalpolkovnika JLA Mihaila APOSTOLSKEGA, sicer rednega člana!

Tudi Slovenija premore podobne vojaške znanstvenike! Naj Vam jih nekaj prikličem v spomin:

• generalmajor JLA in prof.dr. Miroslav PETERCA, zadnji načelnik vojnogeografskega inštituta JLA, sedaj v pokoju, živi v Ljubljani, izredni profesor ljubljanske Univerze, ima velike "kartografske" zasluge za Slovenijo;

• kapitan SV in prof.dr. Anton ŽABKAR, prvi in zaenkrat edini doktorant vojaških znanosti, profesor obramboslovja na FDV, vojaški analitik in publicist, sedaj v pokoju, živi v Ljubljani;

• polkovnik JLA Zdravko KLANJŠČEK, prvi vojaški zgodovinar v Sloveniji, višji znanstveni sodelavec VZI JLA, izredni profesor za vojaško zgodovino na FDV, poleg drugega napisal Narodnoosvobodilna vojna v Sloveniji 1941-1945 (1984) in Pregled NOV na Slovenskem, kakor tudi več vojnozgodovinskih razprav in člankov, v pokoju v Ljubljani;

• avtorji prvega slovenskega Vojaškega slovarja na čelu s prof.dr. Tomom KOROŠCEM;

• generalpolkovnik JLA Rudolf HRIBERNIK - Svarun, narodni heroj, nosilec spomenice 1941, partizanski poveljnik, sekretar za LO Slovenije in poveljnik TO Slovenije, pisec zgodovinske monografije Dolomiti v NOB (1974) in spominov Opredelitev I-IV (1980-84);

• generalpolkovnik JLA v pokoju Branko JERKIČ, poveljnik TO Slovenije in 9.armade itd.

Za dopisnega člana SAZU (iz tujine) bi vsekakor lahko predlagali ameriškega flotnega admirala (s štirimi zvezdicami) v pokoju Ronalda ZLATOPERJA, poveljnika ameriške pacifiške flote, rojaka slovenskega rodu, ki je dosegel najvišji admiralski čin. Zraven bi sodila tudi dva ameriško (nemško) - slovenska astronavta NASE, dr. Ronald ŠEGA (polkovnik-pilot, dva doktorata in dva magisterija), in dr. Jerry LINENGER (dva doktorata in trije magisteriji).

Za SAZU bo pobuda pomenila sicer "revolucionarno" novost, vsekakor pa bo pripomogla k uveljavitvi Slovenije, slovenske vojske in slovenske vojaške inteligence! Zelo bi Vam bil hvaležen za obvestilo, da ste mojo pobudo proučili, sprejeli ali celo zavrnili.

S posebnim spoštovanjem

ODGOVOR:
(prepis)

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI
SI 1001 LJUBLJANA, Novi trg 3, pp 323

Spoštovani gospod
Marijan F. Kranjc
generalmajor v pokoju
Litijska cesta 62
1119 Ljubljana

16.marca 2000

Spoštovani gospod generalmajor,

V zvezi z Vašo pobudo za ustanovitev posebnega razreda za vojne (vojaške) vede v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki ste nam jo poslali 10.februarja 2000, Vam sporočamo:

Po dostopnih informacijah, nobena od primerljivih akademij znanosti v evropskem prostoru nima v svoji strukturi posebnega razreda za vojne (vojaške) vede; tudi Makedonska akademija znanosti in umetnosti nima razreda za vojne (vojaške) vede.

Poleg tega sodimo, da lahko že obstoječi razredi SAZU pokrivajo raziskovalna področja vojnih (vojaških) ved.

S spoštovanjem

Akad. Lidija Andolšek - Jeras l.r.
glavna tajnica

Akad. France Bernik l.r.
predsednik