|
Kot urednik slovenskega prevoda sem se
prvič soočil z zahtevno nalogo. Zaradi mlajših generacij, ki niso doživele
ozračja brionskega plenuma, sem moral dodati številne opombe. Z
dovoljenjem avtorice pa sem dodal tudi povsem nove priloge in dokaze ter
tudi novi podnaslov - Resnica o brionskem plenumu. Seveda sem napisal še
predgovor z naslovom Slovenski izdaji na pot. (Besedilo je v
àčlanku C-24 ali
àv datoteki v Wordu. )
Kot zanimivost naj navedem, kako je prišlo
do tega prevoda. Manjša skupina slovenskih vojaških upokojencev je v
zaklonišču med napadi Nata na Beograd komentirala tudi mojo knjigo
Balkanski vojaški poligon. Ker je bila v njihovi bližini tudi prof.
dr. Slavka Becele Ranković, nekdanja slovenska partizanka in druga dama
Jugoslavije, so ji prebrali nekaj mojih ocen o brionskem plenumu in
zaključek, da Ranković ni organiziral prisluškovanja Tita in drugih
jugoslovanskih voditeljev. Deset dni pozneje sem prejel njeno knjigo
ŽIVLJENJE
Z LEKO, z zahvalo in posvetilom. Sklenil sem, da je njeno knjigo o
ozadju brionskega plenuma prevedemo v slovenščino. Vsi so odklanjali!
Našel sem njeno skojevsko prijateljico - skojevko Marijo Mlinar, ki je
finansirala izdajo. Vse ostalo, s prevodom vred, smo uspešno rešili.
Ker je neposredno pred tem izšla tudi
knjiga DNEVNIŠKE ZABELEŠKE ALEKSANDRA RANKOVIĆA, sem med priloge
uvrstil najpomembnejše dokaze o Rankovićevi nedolžnosti. Predvsem je
šlo za dolgo skrivano Poročilo vojno-tehnične komisije, kakor tudi
izjave polkovnika Dušana Rusića, sicer mojega znanca, ki je dejansko
vodil preiskavo proti Rankoviću in ostalim. Iz teh in drugih dokumentov
je bilo mogoče zaključiti, da je šlo za montirano spletko proti
Rankoviću, dejansko proti Titu. V predgovoru sem zapisal:
"Zato ni zanemarljiva ocena, da se
je dejanski razpad Jugoslavije začel julija 1966 z začetkom brionskega
plenuma, ko je bil dejansko razbit enoten varnostni sistem (razkroj ZKJ
smo lahko opazovali na TV-ekranih na 14. Kongresu ZKJ, začetek razpada
JLA pa smo doživeli junija 1991 na naših tleh).
Kakorkoli že, najbolj sprejemljiva se
zdi domneva, da je šlo za dobro pripravljeno in načrtovano obveščevalno
operacijo proti Jugoslaviji in Titu oziroma pri Udbi in Rankoviću. Ker
je znano, da Kominterna (in njeni nasledniki) ni nikdar odpuščala
nezvestobe svojih sodelvacev, je zelo verjetno, da je šlo v tem primeru
za maščevanje sovjetskih obveščevalnih služb proti Titu zaradi
"izdaje in napak" glede informbiroja, za klasično in
domiselno akcijo kompromitiranja Udbe in Aleksandra Rankovića, Titovega
najbolj zvestega sodelavca! V prid takšni domnevi govorijo tudi vsa
dogajanja, ki so doslej javno znana, namreč, da je Ivan Kreačić -
Stevo, nekdanji šef centra NKVD-ja za Jugoslavijo, glavni režiser
brionskega plenuma, seveda s politično podporo ostalih somišljenikov v
vrhovih ZKJ (Kardelj, Bakarić, Stambolić, Crvenkovski), civilne in
vojaške varnostne službe (brata Milan in Ivan Mišković,
generalpolkovnik) in z operativno-tehnično podporo ter
"dokazi" iz Hrvaške (Jovankin telefon in izvedeni kabelski
priključek proti Rankovićevi vili)".
Na prošnjo avtorice sem se v predgovoru
izognil slovenskem deležu v brionskem plenumu. Obširne zabeleške pa
so vseeno ostale v računalniku. Do naslednje prilike…
|
