> Znanost : Življenje :

- Uvod - Evolucija - Genetika - Memetika - Zavest - Psihologija - Sociologija - Nadaljnje informiranje -

Uvod

Na našem relativno majcenem planetu se je razvilo izjemno raznovrstno življenje. Število vrst živih bitij je tolikšno, da si zunanji opazovalec tega morda ne bi znal razložiti. Zemlja kar prekipeva od življenja. Verjetno imamo zato napačno predstavo glede gostote živih organizmov v vesolju.

Življenje se je na planetu Zemlja razvilo pod posebnimi pogoji, ki v vesolju niso pogost pojav. Obstaja verjetnost, da smo v naši galaksiji mi edini živi organizmi. Fizik Enrico Fermi se je vprašal "Kje pa so vsi nezemljani, če jih je res polno v vesolju?". Razlag je možnih več, od tega, da se civilizacija uniči preden zapusti svoj planet, do tega da je inteligentno življenje izredno redek ali celo unikaten pojav. Lahko, da smo v celotnem vesolju edini samozavedajoči organizmi. Zaenkrat smo raziskali že vse planete našega osončja, odkrivamo pa tudi planete okoli drugih zvezd v bližnji okolici. Iz pridobljenih podatkov ne moremo potrditi obstoja življenja izven našega planeta. Zato se moramo učiti iz obstoječih vrst na Zemlji.

O naši vrsti lahko sklepamo dvoje:

(1) Vrsta Homo Sapiens smo skoraj neskončno majhni in zato nepomembni v vesolju.
(2) Vrsta Homo Sapiens smo najvišje razviti organizmi in zato najpomembnejši v vesolju.

Prva izjava temelji zgolj na fizični primerjavi velikosti človeka in vesolja. Razmerje je ogromno. Druga izjava pa je biološko opažanje, saj če lahko skupki molekul (kar resnici na ljubo smo) raziskujejo, opazujejo in se čudijo lepotam vesolja, poleg tega pa se še zavedajo sami sebe, potem so le-ti toliko na boljšem in zato (subjektivno) najpomembnejše entitete tega prostor-časa.

Živa bitja na Zemlji so, gledano na atomskem nivoju, relativno preprosta. Sestavljeni smo iz pretežno štirih različnih elementov (vodik H, kisik O, ogljik C in dušik N). V celotnem vesolju je komaj kakih 100 elementov. Tukaj je razpredelnica vseh. Nekateri so jo poimenovali periodni sistem elementov, kar v resnici tudi je. Vsi težji elementi od vodika H in helija He so nastali šele ob eksploziji zvezd v supernove, kar je omogočilo razvoj življenja.

Atomi se med seboj kemijsko vežejo v molekule, te pa sestavljajo večje strukture, kot so npr. organeli znotraj celic v živih bitjih. Celice so osnovni gradniki naprednejšega življenja. Človeško telo je sestavljeno iz približno 10¹⁴ celic. Vedi, ki proučujeta celice sta mikrobiologija, detajlneje organska kemija, še nižje v kemijske vezi se poglobi fizikalna kemija.

Evolucija (iz latinščine: evolutio = razvijati se)

Ogledate si lahko t.i. evolucijsko drevo življenja, ki prikazuje razvejanje življenja od najbolj primitivnih oblik, vse do današnjega Homo Sapiensa. Do tako zanimivih in raznolikih oblik življenja je prišlo zaradi preprostega mehanizma, imenovanega evolucija. Prvi ga je na praktičnih primerih dokazal Charles Darwin.

Biološka evolucija je borba med geni; kakšen gen je potreben, da ima čimveč potomcev in kakšni morajo biti ti potomci, da bodo sami imeli zopet čimveč svojih potomcev. Obstojnejši geni (in z njimi celotni organizmi) preživijo. To pomeni nenehno preoblikovanje gena ob spremenjenih zunanjih okoliščinah. Ta princip je omogočil, da smo se razvili do stopnje na kakršni smo danes.

Genetika (iz grščine: genos = rasa, družina)

Deoksiribonukleinska kislina (DNK) je kislina v jedru celic. Njena funkcija je prenos genskega zapisa (genoma), ki narekuje biološki razvoj organizma. Zgrajena je v obliki dvojne vijačnice, zaradi česar ima odlično sposobnost podvajanja. Kemijsko jo sestavljajo štiri baze: adenin, timin, citozin in gvanin (oznake: A, T, C, G). Te se spajajo le v parih AT in CG.

DNK sestavo je smiselno ločiti na posamezne gene. Vsak gen nosi točno določeno funkcijo. Človeški genski zapis predstavlja okoli 25.000 genov.

Pri replikaciji DNK naravno prihaja do različnih genskih mutacij in odtod tolikšna raznolikost (diverziteta) vrst in tudi raznovrstnost med posameznimi organizmi znotraj vrste. Ta "nepopolnost" pri kopiranju omogoča evolucijo vrst. Med ogromnim številom "mutantov", ki se rodijo, so določeni privilegirani zaradi svoje mutacije oz. posebnosti, ta jim lahko predstavlja prednost pri nadaljnjem prenosu genov na svoje potomce in tako se obstojnejši geni ohranijo iz generacije v generacijo. Ali kot pravi britanski zoolog Richard Dawkins - preživi sebičnejši gen (glej literaturo na dnu strani).

Zmotno je prepričanje, da je "dobri materi Naravi" mar za čuteča bitja. Sebični gen se razmnožuje ne glede na žrtve. Prav zaradi njega imamo danes npr. tako izrazita čustva, npr. želja po spolnosti, ki zagotavlja posamezniku, da bo imel čimveč potomcev. Kdor je imel nižjo željo po razmnoževanju je preprosto izumrl. Človeštvo je na srečo prišlo do stopnje, ko je kruto naravo ugnalo s tehnologijo. Na nek način prehitevamo "gensko vojno".

Memetika (iz grščine: mimëma = oponašati)

Nov koncept "mem" je leta 1976 uvedel Richard Dawkins, s čimer je boljše pojasnil dogajanje v naših možganih. Gensko vojno naša civilizacija počasi premaguje s t.i. memsko evolucijo. Nosilci memov so nevronske celice v naših možganih. Njih preučuje nevrologija, z memetiko na splošno pa se ukvarja evolucijska psihologija (glej "psihologija" spodaj).

Z razvojem govora in inteligence je Homo Sapiens pridobil novo zmožnost za prenašanje informacij. Z rojstvom memov so se zelo hitro pričeli širiti med sogovorniki. Gre za ideje, pravila, znanja o vsem mogočem... vse kar hranimo in premlevamo v naših možganih.

Memi se s prihodom napredne tehnologije (tiskani mediji, televizija, internet) širijo in kristalizirajo čedalje hitreje. Samo vprašanje časa je, kdaj bomo priča naslednikom memov!

Skozi evolucijo se je vsaj v eni biološki vrsti razvil mem prav posebne vrste: zavest.

Zavest

Zavest je proces, ki je sklenjen v nekakšno samo-opisljivo zanko (uporablja se izraz loop). Samo sebe prepozna kot "jaz".

Zanimivo je, da se "jaz" lahko spreminja (npr. s časom) pa je to še vedno isti "jaz". Tako vsaj ljudje trdimo, ko pravimo, da "Jaz sem še vedno jaz, čeprav sem se spremenil". Zastavimo si vprašanje, do koliko se lahko človek osebnostno spremeni, da bo še vedno isti "jaz". V nekaj letih se nam v telesu zamenjajo prav vse celice, pa smo to še vedno mi. "Ali sem isti človek kot sem bil pred desetimi leti? Sem to še vedno jaz?" Kaj nas torej definira?

Informacija se lahko spreminja, pa bo še vedno informacija. Očitno je enako pri človeku, ne glede na njegovo spreminjanje bo ostala določena notranja informacija nespremenjena. In prav to smo mi, naša zavest ali naš jaz. Definira nas samoreflektivna trditev "to sem jaz" na katero so vezani različni procesi (vid, spomin, čutne zaznave...). Očitno je zavest program, ki se izvaja na možganskem substratu v obliki elektro-kemijskih impulzov med nevroni. Zavest bi potemtakem načeloma lahko od njenega medija (možganov) na določen način izolirali in ji ponudili drug substrat na katerem bi se izvajala.

Očitno je, da imamo Homo Sapiensi na enak način zapisano informacijo o zavesti, saj ni neke ostre ločnice, ki bi ločevala med eno in drugo zavestjo. Dva človeka imata lahko zelo podobne informacije v možganih, pa sta popolnoma ločeni osebi, ki ne vesta drug za drugega.

Če bi izdelali identično kopijo določene osebe, tako, da bi bili enaki na (recimo) molekularni ravni, bi se razvijali ločeno kot samostojni osebi (in sploh ni nujno, da bi ena vedela za drugo). Bili bi dve ločeni osebi (dve instanci), vendar obe bi imeli še vedno enako zavest. Obe bi trdili, da se ni zanju nič spremenilo in da sta "original" in ne "kopija". Obe bi se nato ločeno razvijali, po različnih poteh, vsaka v svojem okolju in bi se zato karakterno čedalje bolj razlikovali, vendar zavest se za osebi ne bi spreminjala.

Torej zavest je kontinuirana, neodvisna od naših dejanj oz. splošne umestitve v prostor in čas. Zavest je torej univerzalna. Res pa je, da ždi v velikem številu človeških možganov, ki so privzeli, da imajo unikatno zavest.

Nadaljevanje razmišljanja o zavesti: Članek o zavesti. (pdf)

Psihologija (iz grščine: psyche = duh, duša, logos = beseda, razum)

Psihologija je veda, ki proučuje obnašanje človekovih misli. Skozi zgodovino se je razvijala po zanimivih poteh, verjetno je najbolj poznana psihoanaliza, ki jo je uvedel Sigmund Freud leta 1890. Teorija je pojasnila velik del človekove psihe, predvsem z uvedbo podzavestne prikrite želje po spolnosti. Še danes je teorija (z nekaj spremembami) med znanstveniki splošno sprejeta in tudi v uporabi na pacientih.

V novejšem obdobju pa se uveljavlja splošnejša teorija. Gre za evolucijsko psihologijo (evolutionary physichology). Temelji na biološki evoluciji vrst, ki jo je uvedel Charles Darwin, temeljiteje pa pojasnil Richard Dawkins. Psiha človeka se je razvijala kakor je narekovala evolucija. Tako lahko bolje razumemo tudi Freudovo teorijo psihoanalize. Evolucijsko so preživele takšne oblike teles in psih, ki producirajo največ plodnega potomstva. Po enakem principu pojasnimo vse človekove psihološke težnje. Teorija je univerzalna, saj pojasni prav vsa praktična opažanja in spoznanja. Govorimo lahko o popolnoma svežem pogledu na psihologijo človeka, k čemur je ogromno prispevala memetika. Tako kot se za preživetje borijo geni, enako se borijo tudi njihovi nasledniki - memi v naših glavah. Obstojnejši preživijo.

Z evolucijsko psihologijo lahko pojasnimo vse osebne človeške in širše družbene pojave, ki temeljijo na interakciji med ljudmi. Sociologija, politologija in vse sorodne (pod)vede so tako dobile nov temelj izhajanja. Človek z dano gensko in memsko strukturo se v različnih situacijah različno odziva. K sreči moderna družba že otroke vzgaja in privaja na dano okolje s čimer se zagotovi določena "normalna" interakcija med ljudmi, ki sobivajo v določenem kulturnem okolju.

Potrebno je vedeti, da se s preurejanjem memskega zapisa ne da vplivati na sam genski zapis. Geni bodo s svojo tisočletja dolgo zgodovino narekovali svoje sporočilo, ne glede na to kaj veleva zunanji vpliv. Slednji lahko le spodbuja ali zavira določene genske težnje. To lahko povzroča v družbi številne probleme; komplekse, frustracije, čustvene izbruhe, medsebojne spore, celo nasilje. Pravzaprav so omenjeni problemi izvor večine človeške problematike. Zato je smiselno natančno preučiti posamezna čustvena stanja.

Abraham Maslow je leta 1968 podal naslednji model: obstajajo (gensko) prirojene temeljne želje, ki so se razvile kot posledica preživetvenih potreb, npr. hrana in zavetje. Če so te potrebe zadovoljene, vznikne želja po občutku varnosti, po njej želja po ljubezni in pripadnosti, nato želja po spoštovanju in ko so zadovoljene vse temeljne potrebe oz. želje, vznikne želja po samo-aktualizaciji, ki zavisi od posameznika.

Tako so se človeku skozi tisočletja oblikovala čustva, ki so ga vodila v zadovoljevanje temeljnih potreb. Edino tako je lahko prenesel svoje gene na potomce. Te praželje ali nagone imamo zato ljudje še danes. Opredelimo jih lahko kot strah, jeza, ljubezen, žalost, osramočenost, zavist, sreča, ljubezen,... Vsako čustvo izvira iz nekega obdobja v človeški zgodovini, ko je bilo odločilnega pomena za preživetje. Bolj temeljna čustva izvirajo iz zgodnejšega obdobja, bolj površinska pa iz novejše dobe naših prednikov.

Posledica je, da človek teži izključno po zadovoljevanju svojih gensko osnovanih nagonov in novodobnih memsko osnovanih želja.

Zato je človek sam po sebi in v interakciji z družbo zelo delikaten sistem, pojavljajo se določene težnje posameznika in družbe kot celote. Pri posamezniku lahko prihaja do kontradikcij med razumom in čustvi. Razum temelji na inteligenci, logičnemu sklepanju in priučenih "resnicah", torej čisto memska tvorba, medtem ko čustva bazirajo na genskem zapisu. Način izražanja čustev je gotovo v veliki meri memsko priučen, ponavadi v rani mladosti preko vzorcev, ki se jih oseba priuči od svojih vzgojiteljev. Podobno je z razumsko komponento, le z razliko, da je ta bolj fleksibilna, tako v obsegu kot časovno. Z njo lahko upravljamo veliko bolj neodvisno od genskih teženj, saj je praktično v celoti memska tvorba. Tako si lahko razumsko logični in podatkovni nivo v naših možganih izboljšujemo. Lahko npr. zastavimo bolj logično kritičen sistem in lahko večamo obseg znanja. (Več o tem na strani "informatika".)

Današnja človekova genska in memska struktura je torej posledica burne evolucije v preteklosti. To je potrebno skrbno in natančno upoštevati, da lahko bolje razumemo psihološke, sociološke, kulturološke in druge vidike človeške družbe.

Sociologija (iz latinščine: socius = družba, iz grščine: logos = beseda, razum)

[V delu: analiza človeka umeščenega v družbo in praktični primeri osebnih in socioloških ter kulturoloških konfliktov. Aktualno!]

Antropologija (iz grščine: anthropos = človek, logos = beseda, razum)

[V delu: "Veda o človeku kot členu narave" ... Redukcija - posplošitev na znane fundamente.]

Kultura (iz latinščine: cultura = obdelovanje, ustvarjanje)

[V delu: tradicije, božanstva, verstva...]

Politika (iz grščine: politikos = skrb za mesto)

[V delu: Nolanov diagram, politike držav, osebna svoboda...]

Ekonomija (iz grščine: oikos = hiša, nomos = urejati)

[V delu: ekonomska svoboda, prosti trg, kapitalizem, Smith, Friedman...]

Nadaljnje informiranje:

- Kvarkadabra: področje biologija

Ang.:
- Wikipedia: Life, Biology, Evolution
- dokumentarne serije: The Shape of Life (PBS), Nova Evolution (PBS), Brain Story (BBC)
- knjige: Richard Dawkins: Selfish gene, Richard Dawkins: The Blind Watchmaker, Robert Wright: The Moral Animal