KDO SMO?

Oče Franc (1882-1950) je bil delaven in sposoben, velik človek, bil je mrliški oglednik, občinski odbornik in neke vrste moder vaški svetovalec, »vaški« župan. Imel je trdo življenje. Prvo svetovno vojno je preživel na Doberdobu in se boril za Avstrijo. Čemu, se ne ve. Med drugo svetovno vojno je z družino vred trepetal za golo življenje. Postavil je marsikatero gospodarsko poslopje. Najlepši spomenik pa je postavil takrat, ko so se njegove moči iztrošile. Postavil (1947) je križ ob poti, ki je bila težka, zelo težka. Poročil se je, ko je bil star 42 let. Bil je zelo strog. Ostre obrvi in očala pri delu so ga delale še strožjega, kot je v resnici bil. Znal je dobro brati, ob nedeljah je otrokom bral iz verske knjige, najraje Jezusovo trpljenje. Njegovo zdravje je načelo trpljenje, pomanjkanje, skrbi in povojne razmere ...

Mama Matilda (1902-1963) je bila rojena v Mislinji staršema Francu in Antoniji v številni družini (14 otrok). Zelo je bila navezana na svoj rojstni dom in starše. Velikokrat je šla peš domov. Poročila se je 27. februarja 1924 k Čebulovim. Bila je skromna, velika žena. Njeno življenje je bilo razpeto na sedem življenj. Bila je pobožna mati, veliko je molila. Sveta maša ji je zelo veliko pomenila. Vedno, vedno jo je skrbelo versko življenje otrok. Ali hodijo k maši, kaj molijo, prejemajo zakramente … Ta vprašanja so jo stalno zaposlovala. Življenje je bilo težko. Na zemlji ni dovolj zraslo. Zelo je bila hvaležna za kos kruha, ki ji ga je kdo poklonil. Največja preizkušnja pa je bila bolezen, ki jo je pogumno prenašala, dokler ni omagala 7. novembra 1963.

Cilka je bila najstarejši otrok, ki je zagledala luč sveta 8. 11. 1926. Bila je zelo sposobna in delovna (kuhanje, pletenje jopic, vencev, na polju, nastopala je v igri Micki je treba moža). Rada je pela, znala je veliko pesmi, pesmi so iz nje kar vrele. Veliko pesmi je tudi zapisala. Številnim ljudem je pomagala na različne načine. Vedno je rada priskočila na pomoč. Poročila se je 22. 6. 1958 z Antonom Nonarjem, ki je bil rojen 1932. leta. Kupila sta staro hišo ─ Pšičevo. Rodila je sina Rudija (4. 8. 1958). Z leti so si zgradili novo hišo in  zemlje.  Sin Rudi se je po končani poklicni šoli poročil z Marico Sovinc. V zakonu sta se jima rodila sin Kristijan (23. 9. 1980) in hčerka Polona (27. 9. 1984).

Cilkino življenje ni bilo lahko. Že v mladosti se je pojavila zahrbtna bolezen. Takrat jo je premagala. Ponovno je planila na dan nekako po 50. letu starosti. Zadnjih deset let jo je zelo izčrpala in tudi pogosto položila v posteljo. Veliko je molila, brala. Nikoli ni tarnala in se pritoževala nad življenjem. Od bratov in sester je ob 70-letnici življenja prejela čestitko preko radia Ognjišče. Umrla je po težki bolezni 26. februarja 1999.

Stanko je prišel na svet 7. 4. 1930. leta in kot fant je bil največja očetova opora. Zadnje tedne druge svetovne vojne se je moral že skrivati pred Nemci, ki so vedno mlajše fante pobirali za vojno. Veliko je garal in se pri delu veliko naučil. Rad je delal, pa tudi pri nobeni veseli družbi v mladosti ni manjkal. Vedno je bil šaljive narave, zato je imel veliko družbe. Večkrat je bil »camer« na gostiji. Njegovo petje in »vici« razveseljujejo vse. Ko je umiral oče (25. 1. 1950), je klical Stanka, ki pa je takrat bil na neki vožnji. Ko se je vrnil, je bil oče že v komi. Bog ve, kaj mu je želel še povedati oziroma naročiti. V jeseni leta 1950 je odšel k vojakom v Subotico in tam dve leti preživljal pomanjkanje hrane in strah s strani Romunov. Leta 1954 je odšel v Zabukovico k rudarjem in se isto leto 1. maja poročil z Alojzijo Kovše, rojeno 27. 5. 1932. Delo je bilo težko. Zdaj z ženo uživata zasluženi pokoj. Življenje sta podarila trem otrokom. Silva se je rodila 19. 9. 1954. Po opravljeni vrtnarski šoli se je poročila z Ivanom Kašičem (roj. 22. 3. 1955) in življenje sta posredovala Andreju in Marku. Zdaj živijo v Radečah pri Zidanem mostu.

Stanči je rojen 10. 4. 1965 in je hišnik v šoli Antona Aškerca v Velenju. Je zelo delaven. V zakonu pa ni bil srečen. Z Ljudmilo ima hčerko Matejo (roj. 8. 10. 1980). Rudi se je rodil 3. 7. 1960 in je postal diplomirani inženir montanistike in zdaj živi v Švici. Zelo mlad se je poročil z Emo Vovšek. Rodili so se trije otroci: Robert (11. 5. 1982), Barbara (26. 12. 1985) in Jernej (23. 6. 1992). Starša sta se ločila, Stanku kljub bolezni vedrine nikoli ne zmanjka.

Helena - Lenka se je rodila 10. 4. 1933. leta. Nadarjena in pridna deklica je pri verouku postala kar »kaplanova Lenčka«. Sama pravi, da je bila šibka, plašna. V svoji nežni mladosti je služila, najprej pri bližnjih sorodnikih Točajih, nato pri Vravorju - stricu Zepeku. Tudi njena teta Mima je bila takrat pri njih, nanjo pa je bila zelo navezana, ker je znala toliko pravljic in zgodb. Želela je postati trgovka. Njeno šibko zdravje ji tega ni dopuščalo. Leta 1954 se je zaposlila na Prevaljah, po dveh letih službe pa se je poročila, in sicer 3. 11. 1956 z Ludvikom Odrom (roj. 30. 6. 1932). V zakonu sta se jima rodila dva sinova. Sin Darko se je rodil 16. 11. 1957 v Ravnah na Koroškem, po končani srednji šoli se je 29. 6. 1985 poročil z Ireno Pepevnik (roj. 4. 5. 1958), profesorico slovenskega jezika. Imata sinova Gašperja (roj. 25. 11. 1981) in Miha (roj. 4. 1. 1986).

Sin Niko je bil rojen 3. 12. 1968, postal je diplomirani inženir računalništva. Po tragični smrti Andreje Dremelj (2. 8. 1965-30. 8. 1997) živi s svojima sinovoma v Rimskih Toplicah. Zelo lepo skrbi za Žiga (roj. 4. 7. 1994) in Luka (roj. 39. 4. 1996).

Lenka že od nekdaj rada plete, pazi na najmlajše, pomaga pri vzgoji vnukov, pri Karitasu, pri delu v župnišču v Ravnah na Koroškem, pri maši bere berilo ... Zelo lepo bere in moli. Veliko razmišlja in marsikaj od tega tudi zapiše. Zna se pogovarjati z ljudmi. Njeni prispevki so objavljeni v Slovencu,  Družini in še marsikje. Njena pisma vsakega razveselijo. Z Ludvikom pa trenutno gradita hišo v Prekmurju. Rada tudi potujeta in večkrat koga razveselita z obiskom.

Poldi je prišel na svet 10. 11. 1934 v Breznu št. 35. Izmed vseh je on najbolj občutil vojno. Nekoč bi ga Nemci skoraj ubili, ob pravočasnem posredovanju njegovega očeta se to ni zgodilo. Ob koncu vojne pa bi skoraj izgubil svoje življenje. Vedno je bil pogumen in delaven. Že kot otrok je rad hodil kosit. Svojo vojaško obveznost je od 14. 4. 1954 pa do 3. 3. 1956 izpolnil na otoku Visu. Na Brezjah se je 24. 10. 1959 poročil s Terezijo Pogorevc. Z ženo sta si v Pesju v Velenju zgradila hišo, blizu svojih službenih mest. Rodili so se jima trije sinovi: dvojčka Poldi in Boris, Bojan. Boris (roj. 7. 11. 1960) ima z Danico Verdel sina Luka (roj. 14. 5. 1992). Poldi (roj. 7. 11. 1960), diplomirani inženir montanistike, ima s Teodoro Videmšek sina Aleša (roj. 27. 8. 1993). Bojan (roj. 26. 12. 1961) ima z Jožico Brancelj hčerko Lariso (1. 7. 1991). Poldi od leta 1986 uživa sadove svojega dolgoletnega rudarskega dela. Veliko časa pa z ženo posvetita svojim vnukom, našim lepim planinam in pomagata župniku v Velenju. Rada priskočita na pomoč tudi svojim sorodnikom, pridelki z njihovega vrta pa se pojavljajo na številnih mizah.

Franc se je rodil 2. 12. 1938. Ob bolezni kolena ga je mama peš nesla v bolnico v Slov. Gradec in nazaj. Najbolj je bil vesel, če mu je ata rekel, da mu ni bilo treba iti v šolo. Vojsko je služil v Makedoniji - Bitola, v času od 19. 2. 1959 do 26. 7. 1959. Že v mladosti je bil iznajdljiv. Z mamo je hodil na sejme. Delal je smuči, barantal z zajci, golobi in se lotil vsakega dela, ki je povezano s sodobnim gospodarjenjem. Poročil se je 17. 10. 1962 z Ivano Podjavoršek (roj. 5. 8. 1941 iz Kozjaka 53, Mislinja). Poročila sta se v Ljubljani v cerkvi Marijinega oznanjenja. Vseskozi sta bila zelo skrbna gospodarja. Na novo sta postavila celotno gospodarsko poslopje in seveda tudi hišo. Prostega časa za njiju ni. Življenje sta dala petim otrokom. Majda - Marija (roj. 22. 9. 1963) ima z Marjanom Pesjakom sina Marka (roj. 14. 7. 1985). Že vrsto let je zaposlena na Občini v Slov. Konjicah, končala je ekonomsko šolo. Tilka-Matilda (roj. 9.5 . 1965), po poklicu profesorica matematike in fizike, poučuje na OŠ Vitanje. Roman (roj. 32. 1. 1968) je vojaško obveznost izpolnil v Strumici v Makedoniji v času od 14. 9. 1987 do 14. 9. 1988. Zaposlen je v mesariji Strašek. Poročil se je 28. 8. 1998 z Valerijo Smogavc in imata sina Matica (roj. 14. 10. 1995). Vsi trije, Majda, Tilka in Roman, imajo stanovanje v Slov. Konjicah. Ivica - Ivanka (roj. 6. 5. 1972) je ekonomsko-komercialni tehnik. Trenutno pa ne opravlja svojega poklica. Najmlajši pa je Branko-Franc (roj. 1. 8. 1974). Vojaški rok je služil že v samostojni Sloveniji, in sicer v Slov. Bistrici (19. 4. - 18. 7. 1994), nato pa v Celju (18. 7. - 18. 10. 1994). Zaposlen je v kovaštvu Kitek.

Mojca se je rodila kot dvojčica 7. 3. 1941, mesec dni pred drugo svetovno vojno. V šoli je bila precej bojevita in je bila stalno v boju s trškimi fantiči. Pasla je in pela. Lepo in rada poje. Že kot otrok je nastopala. Služila je pri Bernardki v Vitanju. Kmalu, dne 1. 6. 1957 je odšla v Slovenj Gradec na izobraževanje. Njena želja je bila postati frizerka. To ji je tudi uspelo. Svojo pokojnino si je prislužila kar z delom doma v Prevaljah, kjer tudi stanuje. Njen frizerski salon je bil vedno poln ljudi, ki so radi lepi. V svojem poklicu je uživala. Ima rada red in urejenost, je pridna in skrbna. Poročila se je 28. 8. 1965 z Antonom Peršetom (roj. 5. 5. 1937). Sama večkrat pove, da se je srečno poročila, kajti njen Tone je usmiljenega srca. Najrajši pa ima pomlad in veliko noč. Rada gre v cerkev. V zadnjem času pa se tudi bolj posveča naravi.

Imata sina Boštjana (roj. 7. 10. 1969) in hčerko Sonjo (roj. 2. 9. 1971). Sonja se je 24. 7. 1993 poročila z Janezom Plohlom in imata sina Žana (roj. 24. 1. 1995). Boštjanu se je 21. 9. 2008 rodil sin Anej, ki ga ima s Petro Vnuk (roj. 16. 4. 1975), profesorico slovenščine. Boštjan je zaposlen v zdravstvu, Sonja pa v sociali.

Vinko — p. Zdravko je dvojček (roj. 7. 3. 1941). Mlad je bil precej živahen in kar trikrat v bolnici v teh letih. Bil je rad vesel. Pel, plesal je kakor, da bo postal muzikant. Skupaj z mamo je rad romal k Sv. Križu pri Belih Vodah. K vojakom je moral v Črno Goro v Kolašin (21. 3. 1962-28. 12. 1963). Po prihodu iz vojske se je spremenil. V cerkvi se je počutil srečnega, doma pa molčečega in zamišljenega. Oče previdnosti ga je leta 1964 izbral za Frančiškovega sina. Odšel je v Maribor leta 1964, nato pa v Novo mesto (1965-1970). Vedno je imel močno in odločno voljo. Na Teološko fakulteto se je vpisal 2. 10. 1970 in jo končal junija 1976. Diakon je postal 12. 1. 1975 v Ljubljani, duhovnik pa 29. 6. 1975 v Vitanju, kjer ga je posvetil pomožni mariborski škof dr. Vekoslav Grmič. Novo mašo je imel 6. 7. 1975 v Vitanju. Po 220-ih letih je bil za župnijo to izreden dogodek. Še isto leto je bil nastavljen za duhovnega pomočnika na Vič (1. 10. 1975-27. 6. 1976), naslednje leto je postal kaplan na Viču (28. 7. 1976-17. 7. 1980) in štiri leta kasneje ga je nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar imenoval za župnika na Viču (18. 7. 1980-14. 8. 1995). Z mladostno svežino je ob prihodu zaoral brazde za setev in prosil Boga, naj njegovemu delu pomaga obroditi dober sad. V zgodovini viške župnije je obdobje zadnjih dvajsetih let zaznamovano kot »Zdravkov čas«. S požrtvovalnostjo, z veliko vnemo se je razdajal svojim župljanom. Kljub velikim skrbem mu nikoli ni zmanjkalo vedrine in smisla za humor. Z veliko zavzetostjo, skrbjo in odgovornostjo jim je posredoval verske resnice in nauk Katoliške Cerkve. Delil je božje milosti in pogosto deloval čudodelno. Pri maši ob slovesu (nedelja, 13. 8. 1995) so mu spregovorili verniki in se mu zahvalili za 20-letnico delovanja.

Na provincialnem kapitlju je bil dne 20. 6. 1995 izvoljen za magistra klerikov. To službo je sprejel 14. 8. 1995 v Ljubljani v samostanu in cerkvi Marijinega oznanjenja. Tri leta je tako skrbel za vzgojo bogoslovcev. Leta 1998 je bil premeščen v Maribor, kjer je župnik, rektor Bazilike Matere usmiljenja.

Ves čas pa sodeluje z domačim krajem. Leta 1996 je njegova zamisel o Zimskih uricah zaživela v Vitanju. Sam je aktivno sodeloval s predavanji, z dogovarjanji s predavatelji ... Izdal je kratek zgodovinski zapis o prvih začetkih kraja in župnije Vitanje, v obliki brošure. Veliko časa posveča tudi iskanju podatkov iz družinske zgodovine - Čebulovega roda. Njegova knjiga z naslovom KRATKA ZGODOVINA VITANJA in VITANJSKE ŽUPNIJE je izšla ravno ob 25-letnici mašniškega delovanja.

NA VRH