V življenju se ni mogoče popeljati nazaj. Časa ne moreš obrniti, da bi tekel nazaj in ti povrnil najlepše dni. Peljati se moraš dalje, naprej. Dan za dnem, leto za letom. Ne moreš se zaustaviti. Nihče ne more zaustaviti časa. Ko se znajdeš pred križiščem, bodi pozoren na semaforje, na rdečo in na zeleno luč. Brezmejen pohlep, bedasta sebičnost, bolestna ljubosumnost so rdeča luč v življenju. Za njo grozeče prežijo stranpoti in prepadi. Dobrota, pripravljenost pomagati, tankočutnost pa prižgejo na semaforju tvoje življenjske poti zeleno luč. Tako boš na njej napredoval. Bodi ljubezniv v vsakdanjih stikih z ljudmi. Glej, da bo motor tvojega srca segret. In ne pozabi, da obstaja samo en ključ za vžig tega motorja: ljubezen.

Tilka Jakop

Včasih je dobro, da pogledaš nazaj. Se spominjaš dogodkov, dobrih in manj dobrih, ljudi s katerimi si živel, ljudi, ki so ti bili v pomoč in veselje ...

Nekaj tega je v teh zapisih. Zapisi so povzeti iz družinske kronike — Čebulovi in zapisov patra Zdravka, ki ima pri raziskovanju preteklosti in beleženju sedanjosti največ zaslug.

Nastali so v spomin, ob izredno pomembnem dogodku za ČEBULOV ROD, ob SREBRNI SVETI MAŠI patra Zdravka (Čebulovega Vinkota).

Tilka Jakp

Brezen, 9. julij 2000

   Pismo, ki ga je pisala mama Matilda Jakop. Bolnica Slovenj   Gradec, 20.10.1963

V SPOMIN VAM OTROCI MOJI!

Na dom moj premišljujem in na vse trpljenje,
na dom kjer truda polno je bilo življenje,
mnogo, mnogo je bilo skrbi in dela,
vendar vse za Vas sem delala vesela,
ljubezen materinska me je gnala, da za Vas sem vse moči iz sebe dala,
vsak čas vsako uro sem porabila,
sem Vam vedno dobra skrbna mati bila.
Še kot malčki moji okrog hiše ste skakljali,
otroška leta brez skrbi uživali,
cvetje sreče nam na domu je cvetelo,
mi za Vas ni nikdar težko bilo dela.
Prišel je oblak teman nad našo hišo,
in zgonil je srečo mojo in Vašo,
odnesel mi je zdravje Bog ve kam,
vem, da prinesel žalost tudi Vam.
Zdaj dorasli ste sinovi Vi - Ve hčere,
oslabele roke moje so postale vele,
moč mi je potekla vsa sem oslabela,
le za Vas živeti to bi se hotela.
Pridite do mene otroci dragi,
pridite le pridite Vas mati vabi,
rada imam če ob postelji stojite,
mi besede tolažilne govorite.
Ko pa sončni žarki zdravja zasijali,
bodo vse bridkosti spet pregnali,
Božji roki prepustimo vse bridkosti,
kot najvišjemu zdravniku se obrnimo.

V trajen spomin od Vaše mame.

 

Rokopis pisma Čebulove mame.

RAJNI SESTRI IN NEČAKINJI V SPOMIN


Nanizal bom v šopek spomine
iz preteklih dni solzne doline.
V družinskih skupnostih srečni smo bili,
zdaj pa že mnogi so v večnost odšli.
Kako so bili lepi večeri,
ko bratje in sestre smo skupaj živeli,
iz toplega gnezda potem so odšli,
za delom in kruhom na vse strani.
Zdaj rastejo mladi novi rodovi,
se polnijo z njimi naši domovi.
Dokler ne pojdemo iz te solzne doline,
pa nanje obujajmo le se spomine.
Desetletja dolga so že minila,
kar sestra se v Vitanje je omožila.
Majhen otrok sem takrat se bil,
potem pa obiskat sem jo hodil.
Peš na njen dom in peš spet nazaj,
čez hribe doline v Vitanjski kraj.
Se mi dopadla ta Vitanjska vas,
rad hodil sem tja na obiske in za špas.
Tam bili skromni preprosti ljudje,
takšnih ni bilo nikjer drugje.
Zdaj sestro in moža že krije gomila,
in mnoga leta so od takrat minila.
Potomci pa njeni se mladi živijo,
na sestro to mojo spomine budijo.
A se nebo je zopet stemnilo,
to Brezensko vas v žalost zavilo,
ko nečakinja Cilka je v večnost odšla,
prvi otrok in najstarejša je bla.
Na prvega marca tam smo se zbrali,
od drage sorodnice slovo jemali.
Ne bo učakala nove letos pomladi,
ne trgala cvetja na sončni livadi.
Ne bo uživala toplote poletja,
in ne poslušala ptičjega petja.
Poslušala pa bo angelsko petje,
tam kjer vlada večna pomlad in poletje.
Ker Bogu vedno zvesta je bila,
si ga je tukaj lepo zaslužila.
Pobožna, ponižna, skromna je bila,
pa tamkaj gotovo za nas bo prosila.
Kamor poklical je večni Gospod,
že skoraj ves Ameršekov je rod.
Nečakov, nečakinj že v večnost je šlo,
poleg bratov in sester v sveto nebo.
Zdaj Cilka tja odšla si še ti, naj tamkaj večna ti luč gori!
Saj tam je lepa večna radost, in večna kraljuje mladost.
Tam boste na nas počakali, ki smo se v tej solzni dolini ostali.
Te vrstice v spomin zapisane,
tako kot mrzel marmor vklesane, naj tudi spominjajo se na nas,
kadar tudi nam minil bo čas.
Pisana beseda je najlepši spomin, ki pride iz srčnih globin.
Ko vse na svetu slo bo v pozabo,
se vedno nekdo našel se bo, ki našel in bral bo pisanje to.

Spomin na pogreb Čebulove Cilke, nečakinje, 1. marca 1999. Zapisal Krajnc Jože, stric, 10. marca 1999, v Šentilju pod Turjakom.
 

KRIŽ STOJI, KO SE SVET VRTI

V lepi mali vasici v Breznu nad Vitanjem smo 9. avgusta 1997 doživeli in slavili lep dogodek. Prisostvovali in sodelovali smo pri blagoslovu obnovljenega in premeščenega križa. Ta križ je bil postavljen leta 1947. Postavil ga je oče sedanjega gospodarja in lastnika tega zemljišča. Žal se ne ve za motiv in namen tega znamenja. Gotovo pa je bil postavljen v božjo čast in slavo. Sedaj stoji ob novi cesti, na lepem vidnem mestu.
Z veseljem in navdušenjem se je zbrala vsa vas, sorodniki, posebno se, ker je obred blagoslova vodil in opravil pater Zdravko Jakop, sin tistega, ki je ta križ postavil.
Takrat, pred 50 leti, ko je gospodar in oče sedmih otrok, obdeloval in tesal bruno križa, ter skrivnostno prikimaval svoj namen dela, da nas bi presenetil, zagotovo ni vedel, da bo čez 50 let, njegov sin duhovnik blagoslavljal njegovo delo. Otroci smo ga radovedno spraševali, kaj bo nastalo iz tega težkega bruna. Pa se je tako skrivnostno vedel, da nismo upali biti preveč zvedavi. Ob pomoči dobrega soseda in sorodnika, ki je bil kolikor vemo, tudi pobudnik za to lepo delo, se je kmalu pokazalo kaj nastaja in naša radovednost je bila potešena. Križ je bil postavljen.
Takratni blagoslov je opravil vitanjski kaplan, gospod Stanko Lah. Bilo je lepo, a sedaj je bilo se lepše. Gotovo so se v večnosti veselili z nami vsi takrat prisotni, posebno pa starša sedanjega blagoslovitelja.

Helena Oder, Ravne