VOJAŠTVO
   MILITARY

INTERVJUJI-I00

OD MINISTRANTA DO GENERALA

Delo – Sobotna priloga, 30. 5. 1998
OD MINISTRANTA DO GENERALA
(Avtobiografski intervju)

 publicistika
 članki
 zanimivosti
 projekti
 english summaries
 rodoslovje
 o avtorju
 povezave

 
 

Jože Dežman
NA NJIHOVE POGREBE NE MOREM
(dejanski naslov v DELU)

Sam sem imel priložnost, da sem se pogovarjal z mnogimi, ki so tako ali drugače oblikovali našo preteklost. In danes mi je vse bolj jasno, da so slovenski oficirji tisti možni vzori, tista elita, o kateri vemo daleč premalo. In ni jih tako malo. Marijan F. Kranjc je svojo oficirsko kariero sklenil kot generalmajor JLA, na dolžnosti načelnika štaba korpusa v Bitoli v Makedoniji. Upokojil se je na svojo zahtevo, ko je zvedel, da se pripravlja scenarij za oboroženo intervencijo v Sloveniji. Nanj sem postal pozoren, ko je objavil odlično rodoslovno študijo. Generalu – genealogu in antropologu zato zastavimo prvo vprašanje, ki izhaja iz uvodnih stavkov: ali se Slovenci zavedamo svojih ljudi, ki so v različnih armadah dosegli najvišje položaje?

Žal ne, ker jih  javnost enostavno ne pozna!  Tudi v Vsevedniku ali kakšni priročni in tudi nacionalni enciklopediji ne boste našli spiska generalov – admiralov slovenskega rodu! Žalostno je tudi to, da Slovenci o vojaštvu oziroma o vojaški znanosti nimamo nobenega fundamentalnega dela. Izjema je major in baron Andrej Komel - Sočebran, utemeljitelj slovenskega vojaškega izrazja, pa tudi Dušan Kveder – Tomaž, generalpodpolkovnik, zadnji poveljnik slovenske partizanske vojske, ki je napisal nekaj briljantnih razprav o partizanski taktiki in strategiji. Seveda ne gre pozabiti obseženega vojaškozgodovinskega opusa iz NOB 1941– 1945 in delno 1991, kakor tudi temeljna dela o slovenskem vojaškem jeziku!

Seveda, druga je zgodba obramboslovje in slovenska obramboslovna teorija. Upajmo tudi, da bo z nastankom slovenske vojske prišlo do interdisciplinarnega razvoja vojaške znanosti kot specifične veje družboslovja! Takrat bo tudi možno razmišljati o formiranju vojaške akademije (namesto sedanje častniške šole), saj bi šolanje v tujini dolgoročno zelo škodovalo razvoju slovenske vojske! Ugovori proti vojaški akademiji so, kar jih poznam, zelo nestrokovni, saj so medtem že formirane diplomatska, upravna, policijska in razne druge akademije! Nekdo očitno zavira ...

Da bi uveljavili znani slovenski pregovor »Narod, ki svojih vojakov ne časti, jih vreden ni!«, je potrebno, da te vojskovodje, generale in admirale tudi predstavimo v javnosti ob raznih prilikah. Ko sem začel pripravljati študijo Antropologija slovenske vojaške inteligence, sem tudi sam naletel na presenetljive podatke. Na primer, da je bil po Bismarku drugi nemški kancler slovenske gore list – general in grof  Georg Leo  von Caprivi (1831–1899), čigar prednik (Andrej Kopriva) je izviral iz Koprivnika pri Kočevju! 

Prav tako bo presenetljiv navedek, da so Slovenci veljali za »najbolj pomorski narod« v avstro-ogrski monarhiji, saj so imeli 53 admiralov! Med njimi sta bila celo dva poveljnika te mornarice in to veliki admiral Anton Haus iz Tolmina in viceadmiral in baron Viljem Tegetthoff iz Maribora (mati Slovenka). Prav tako smo imeli 37 generalov, med njimi tudi pehotnega generala Blaža Žemvo, načelnika GŠ avstro-ogrske vojske. Tudi prvi poveljnik vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije je bil Slovenec – Metod Koch iz Kranja, poleg njega pa smo imeli še dva admirala in 18 generalov vojske Kraljevine Jugoslavije. Zanimiv je tudi podatek, da je bilo doslej  v ameriški vojski 13 generalov – admiralov slovenskega rodu, od katerih sta dva dosegla tudi najvišji čin (štiri zvezdice), in sicer: armadni general Ferdinand Češarek (1914–1993), Ribničan po poreklu, in admiral flote Ronald Zlatoper (1942), Mihevc po pravem očetu, iz Logatca. Imeli naj bi tudi generale v nekaterih drugih armadah! V rodoslovnem deblu po materi sem celo našel nemškega generala (Mikl Ivan) iz okolice Radgone. Divizijski general Rudolf Maister je sicer postal simbol slovenske vojske, pa čeprav nekateri dajejo prednost prvemu partizanskemu generalu Francu Rozmanu - Stanetu! Pozablja se tudi, da je maršal Josip Broz - Tito bil slovenske matere sin. Malo se tudi ve, da smo Slovenci v JLA imeli kar 123 generalov in admiralov, med njimi pa tudi 9 »akademcev« povojne generacije, ki so končali veliko maturo in jim je bila vojaška akademija priznana kot fakulteta, generalski čin pa zakonsko kot doktorat znanosti in podobno.

Druga zgodba je seveda obramboslovje in slovenska obramboslovna teorija. Upajmo tudi, da bo z nastankom slovenske vojske prišlo do interdisciplinarnega razvoja vojaške znanosti kot specifične vede družboslovja! Takrat bo tudi možno razmišljati o formiranju vojaške akademije (namesto sedanje častniške šole), saj bi šolanje v tujini dolgoročno zelo škodovalo razvoju slovenske vojske. Ugovori proti vojaški akademiji so, kar jih poznam, zelo nestrokovni, saj so medtem že formirane diplomatska, upravna, policijska in razne druge akademije! Nekdo očitno zavira...

Ali ste se v otroških letih igrali vojake? Katero vojsko ste vodili? Ali ste kdaj pomislili, da boste postali general?

Tako kot vsi otroci, smo se med vojno v prleški vasici igrali tudi vojake. Ker je v osnovni šoli bila postojanka kozakov in nemških policistov, ki so večkrat iskali »skrivače«, smo se tudi v otroških igricah razdelili na »kozake« in »skrivače«. Kozake je navadno vodil naš vrstnik in sin kozaškega poveljnika, skrivače pa sem nekajkrat vodil tudi jaz. Čutil sem v sebi poveljniške ambicije, navadno pa sem se predstavljal kot »general Lavdon«, kar smo otroci prebirali v prvi slovenski zgodovinski knjigi, kjer je bila tudi njegova slika. Toda mama mi je večkrat omenjala, da bi kot ministrant moral pač razmišljati o duhovniškem poklicu, saj je širša rodbina dala kar devet duhovnikov. Ko sem pozneje v šoli postal načelnik pionirskega odreda, v gimnaziji pa tudi predsednik mladine, in seveda tudi član Partije, so njene želje zamrle. Zaradi socialnega položaja sem se celo moral podati v brezplačno vojaško akademijo. Seveda, kot podporočnik sem sanjal, da bom nekoč postal general. Ko sem ta cilj dosegel, sem sklenil tudi določeno življenjsko obdobje. Razpad Jugoslavije in JLA je bil za vse nas pravi šok! Dolgo si nisem opomogel ...

Kakšna je bila Vaša razvojna pot v vojaški karieri? Ali ste kdaj pomišljali na civilne poklice?

Prvi dve leti sem bil poveljnik učnega voda v šoli rezervnih častnikov v Bileći. Mnogo znanih Slovencev je šlo skozi moje roke! Pa tudi nekaj najboljših nogometašev (Boškov, Mujić), ker sem veljal za »alpinista«! Dosegel sem odlične rezultate in v tekmovanju s svojim vodom zasedel prvo mesto. Verjetno sem bil tudi začetnik uvajanja samoupravljanja v JLA, saj sem po zgledu na delavske svete uvedel t. i. "vodni svet", napisal pravilnik in vojaški kolektiv je prevzel na sebe mnoge funkcije, ki so bile pozneje tudi uradno verificirane v »vojaškem kolektivu«. V Bileći sem tudi ustanovil teniški klub, pa sva z načelnikom šole polkovnikom Lukom Reljićem igrala tenis tudi z Nikolom Pilićem,tedanjim jugoslovanskim prvakom, dr. Žerovcem, bivšim slovenskim prvakom in drugimi teniškimi asi, ki so šli skozi našo šolo. 

Potem je iz Beograda prišel neki podpolkovnik in mi »ponudil« razvojno pot v varnostni službi, kakor tudi službovanje v garnizonih Zagreb, Karlovac in Ljubljana. Zaradi slednjega sem seveda takoj pristal, še posebej, ko sem dobil zagotovilo, da bom lahko izredno študiral pravo in pozneje specializiral mednarodno vojaško pravo! To je bil moj začetni cilj: častnik in strokovnjak za mednarodno vojaško pravo! Čez mesec ali dva sem se v sklopu vojaškega načrta »Drvar – 2« poslovil od Bileće in z ladjo iz Dubrovnika dopotoval v Šibenik.

Dolžnost: poveljnik 1. voda vojaške policije in vršilec dolžnosti poveljnika čete! Podrejen sem bil direktno poveljniku vojaškega področja, generalu Mandiću, po strokovni plati pa načelniku varnostnega oddelka podpolkovniku Milošu Petriću. Nisem se še dobro znašel v Šibeniku, že je prišla nova mamljiva ponudba, da postanem novinar centralnega vojaškega tednika Ljudska armada in dopisnik iz Ljubljane! Pred tem sem objavil v Ljudski pravici dva propagandna članka o vojaškem poklicu oziroma vojaški akademiji, kjer sem urejal tudi takrat popularni »stenčas« – stenski časopis! Za nasvet sem seveda zaprosil svojega načelnika, ki me je prepričal, da je moja prihodnost v varnostni službi JLA! Pokazal mi je pisni načrt razvoja (šola za častnike vojaške policije, šola tujih jezikov, služba v četi vojaške policije v Unef v Egiptu, po dveh letih pa »prestop« v varnostno službo, šolanje na višji vojaški akademiji itd). Tako se je tudi vse zgodilo!

Naj dodam kratko epizodo iz Pančeva, kjer sem pozimi 1959 obiskoval šolo častnikov vojaške policije. Ob koncu šolanja nas je obiskal generalmajor Jefto Šašić, tedanji načelnik Varnostne službe JLA. V pogovoru je tudi vprašal, ali med nami kdo izvira iz policijske oziroma orožniške družine. Nekaj časa smo bili vsi tiho, potem sem se dvignil samo jaz in se dokaj samozavestno  predstavil! Odgovoril mi je, da je bil tudi njegov oče orožnik, in da  verjame, da bom tudi jaz postal general in načelnik VS JLA! Vse to so slišali tudi spremljevalci generala Šašića, pribočnik pa je to tudi zapisal in menda vložil v moj kadrovski dosje! 

Po vrnitvi iz Egipta sem bil v začetku 1963 sprejet v Vs JLA in sicer kot operativec v vojaškem odseku Šibenik. Prvi načelnik in tudi sosed mi je bil podpolkovnik Nikola Budja, mentor pa major Pero Gospodnetić. Že naslednje leto sem bil premeščen v Split, v Kog IV. armade. Šlo je za specializirano »kontraobveščevalno grupo«, ki je svoje delo opravljala prikrito. Pisarne smo imeli poleg vojaškega sodišča in orkestra. Nosili smo civilno obleko in uporabljali avtomobile in motorje s civilnimi tablicami. Moj načelnik je bil kapetan bojne ladje Boris Fulgosi. Delal sem v sektorju italijanske obveščevalne službe, kjer sem tudi dosegel svoj prvi uspeh. Namreč, v obsežnem arhivu sem našel podatek o neidentificiranem italijanskem agentu "X", ki je izdal največ podatkov o ladjedelnici na otoku Cresu. Za vse častnike, ki so imeli zveze v Italiji in kdajkoli službovali na Cresu, sem uvedel »kartončke«. Izločil sem tri in načelniku predložil  pismeni načrt: tajno ozvočiti telefone (imel ga je samo major G.) in uvesti tajno kontrolo pismenih pošiljk, kakor tudi tajno sledenje trojice v času, ko pride v Split italijanski pomorski ataše. In trikrat so sledilci ugotovili njegov »kontakt« z majorjem G.! Primer sem posredno spremljal še pozneje, ko je bil major G. upokojen. V Vs JLA je namreč veljal princip, da se indicirana in dokazana agentura ne obravnava kazensko, temveč so se najpogosteje načrtovale in izvajale t. i. »operativne kombinacije« za globinsko vrinjanje v tuje obveščevalne službe! To je tudi vzrok, da je bilo »odkritih« tako malo tujih agentov!

Na poti proti Ljubljani, sem dve leti prebil v Puli, na podobni dolžnosti. V Ljubljano sem prišel 1969 in bil  po dvajsetih letih premeščen v Makedonijo (Bitola), kjer sem samo eno leto »nosil« generalske epolete. Oktobra 1990 sem bil zopet v krogu svoje družine v Ljubljani. Seveda kot upokojenec.

Mimogrede: ali so Vam kdaj nudili tudi kakšne druge, bolj atraktivne dolžnosti?

Tudi tega je bilo. Po končani šoli vojaške policije so me hoteli zadržati kot predavatelja džiu-džica in vojaško-policijske taktike, pa sem ponudbo prijazno odklonil zaradi slabe pančevske vode in zimske košave! Ko sem se konec 1962 vrnil iz Egipta, kjer sem bil poveljnik vojaške policije v Odredu JLA, sem bil predlagan za inštruktorja vojaške policije zambijske vojske. Ponudba za dvoletno delo je bila zlasti zanimiva po finančni plati, pa je vseeno nisem sprejel! Čez dva meseca so tabor zambijske policijske šole napadle in masakrirale sosednje vojaške enote iz Konga. Ko sem postal major in opravil malce zapoznelo prakso angleščine v Londonu, sem dobil iz Varnostne uprave Zslo zelo privlačno ponudbo: demobilizacija s činom majorja in sprejem dolžnosti konzula v Carigradu za dobo 4–8 let, dejansko pa seveda dolžnost šefa obveščevalnega centra JLA za Bližnji vzhod! Bolezen v družini je preprečila realizacijo tega zanimivega projekta. Okrog 1978 sem bil predlagan za dvoletno bivanje v Alžiriji kot politično-varnostni pomočnik poveljnika centra JLA za pomoč alžirski armadi, brez družine, kar sem seveda prijazno odklonil. Verjetno bi sledil še štiriletni položaj vojaškega atašeja, tokrat z družino.

Kaj pa stažiranje in generalske dolžnosti?

Ko sem 1980 končal Šolo ljudske obrambe, najvišjo vojaško šolo JLA, sem sicer rahlo upal tudi na generalski čin, ker je bila prav ta šola formalni predpogoj za generalski položaj. Vedel pa sem, da bodoči položaj načelnika varnosti v armadi zahteva takšno šolsko izobrazbo. No, 1986  me je presenetila novica, da sem postal uradni kandidat za načelnika Zveznega varnostnega inštituta z generalskim položajem, a je bil na koncu vseeno izbran predstavnik Sdv iz Makedonije. Potem je bilo »slišati« (novice takšne vrste so se hitro širile!), da sem kandidat za načelnika  Obveščevalno-varnostnega šolskega centra v Pančevu, pa potem načelnik varnostnega oddelka novoustanovljenih vojaških območij, konkretno v Zagrebu. Pa predlog formacije z generalskim položajem ni bil sprejet. Bil sem tudi zelo blizu kandidaturi za (generalski) položaj partijskega voditelja v armadi. Potem sem bil na razgovoru pri tovarišu Ivanu Mačku - Matiji, odločno zavrnil denunciantsko vlogo in seveda izpadel z republiške generalske liste. Potem me je Stane Dolanc sicer predlagal za načelnika Varnostne uprave Zslo, kot prvega Slovenca, vendar odhajajoči načelnik Uprave, general Čeranić ni mogel sprejeti tega predloga, ker sem pred nekaj leti zavrnil premestitev na položaj načelnika informativno-analitične službe te iste ustanove.

5. novembra 1987 se je v mojo pisarno, muzajoč se z nekim papirjem v roki, prikazal pokojni armadni poveljnik, generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić. Preprosto mi je ponudi roko in rekel: »Bodoči tovariš general! Prišel sem na kozarček viskija!« Povedal mi je, da sem postavljen na generalski položaj načelnika operativno-učnega oddelka, obenem tudi namestnika načelnika armadnega štaba! Seveda, za dvoletno stažiranje. Bil sem seveda presenečen in tudi presrečen! Tako so se mi uresničile sanje vsakega podporočnika … Novo dolžnost sem kmalu sprejel in se »spopadel« s povsem novimi učno-operativnimi nalogami. Prvo poveljniško štabno vajo sem solidno pripravil in uspešno realiziral.

Zaradi ukinitve 9. armade in formiranja dveh korpusov, sem bil nato postavljen na položaj glavnega  vodje za ukinitev 9. armade. Ker pa v SR Sloveniji za mene ni bilo nobenega generalskega mesta, sem moral v daljno in rodno Makedonijo, na položaj načelnika štaba, obenem namestnika poveljnika 41. korpusa. Na poti v Bitolo sem v Beogradu s prav dobrim uspehom opravil še teoretični del generalskega izpita (praktični del generalskega izpita – poveljniško potovanje v vlogi poveljnika korpusa, sem predhodno uspešno opravil  v Liki).

Pred leti smo skušali anketirati več kot šestdeset Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni dosegli generalske čine. Razumljivo je, da zaradi napetosti in negotovosti časov odziva skoraj ni bilo. Ali lahko (morda tudi ob Vašem primeru) ponazorite, kakšno je po Vašem mnenju tisto potrebno profesionalno znanje, katera so tista etična izhodišča in človeška zrelost, ki naj odlikujejo vrhunskega poveljnika?

Odgovor je zelo težak. Morda je na takšno vprašanje najbolj posrečeno odgovoril znani pisatelj Miroslav Krleža. Namreč, ko so ga v neki družbi pobarali, komu postaviti spomenik: državniku, mislecu ali pisatelju, je na presenečenje vseh prisotnih odgovoril – vojskovodji! In je svojo misel tudi utemeljil: »Odločnost, pamet in karakter poseduje hkrati samo poveljnik!«

Seveda, vsako zgodovinsko obdobje zahteva svoj tip poveljnika. Od tistega, ki je na čelu svoje vojske hrabro jurišal na sovražnika (po porazu na kopnem pa naredil samomor ali kot pomorski poveljnik ostal na potapljajoči se ladji), pa do današnjega generala – admirala, ki iz varnega zaklonišča prek satelitskih zvez in ekranov vodi in usmerja računalniško programiran nestični boj, v katerem  ne odloča več hrabrost, ampak samo visok nivo znanja in izkušenost! Dodal bi še: poštenost in skromnost pa tudi nekaj domoljublja! To pravim zaradi tega, ker sem (smo) imel dve domovini in bil dvakrat kaznovan! Zato je bila v kriznem obdobju moja maksima: družina je najboljša domovina! Imel sem prav, kajti mnogi smo se varno vrnili v njeno naročje.

Kar zadeva vojaško izobrazbo moram posebej poudariti, da je potreben sistem postopnega pridobivanja in izpopolnjevanja profesionalnih vojaških znanj ter izbirnega kadrovanja, po principu: samo najboljši gredo naprej! Moji vrstniki in jaz smo se šolali po tem preizkušenem receptu. Konkretno: po triletni vojaški akademiji v Beogradu, na kateri sem zadnje leto opravlja tudi t. i. specializacija za razne smeri (za pehoto sem opravil z odličnim uspehom), sem svojo častniško kariero začel  v šoli za rezervne pehotne častnike v Bileći, kjer so »skozi moje roke« šli mnogi znani Slovenci. Potem sem končal dvoletno Višjo vojaško akademijo z odličnim uspehom (in bil zato oproščen opravljanja izpita za čin majorja). Medtem sem končal še razne tečaje (padalskega, minerskega) in specializacije, kakor tudi enoletno šolo tujega (angleščine) jezika (z dvomesečno prakso v Londonu).

Ko sem zaradi zelo dobrih službenih ocen prišel v ožji izbor kandidatov za generalski čin, sem z odličnim uspehom končal še zadnjo in najvišjo vojaško šolo – Šolo ljudske obrambe! Skupaj torej  8 let rednega vojaškega šolanja! Po dveletnem stažiranju na generalskem položaju sem 1989 s prav dobrim uspehom  opravil zahteven generalski izpit (praktični del in teoretična diplomska naloga). V čin generalmajorja sem bil povišan (s podpisom dr. Janeza Drnovška) decembra 1989 v Bitoli (Makedonija) na položaju načelnika štaba (obenem namestnika poveljnika) korpusa. Generalske epolete sem nosil samo leto dni. Pravijo, da se zgodovina rada ponavlja! Moj pokojni oče je bil kazensko premeščen v Makedonijo in tam dosegel čin narednika. Tudi moja premestitev iz Ljubljane v Bitolo je imela podoben pridih (po razgovoru z Mačkom nisem bil republiški kandidat za generala!), le da sem očeta prekosil po činu.

Moram posebej poudariti, da smo bili Slovenci iz povojne generacije na vseh vojaških akademijah, od Beograda do  Moskve med prvimi v rangu (generalmajorji Zabret, Zorc, Rožič, Merzel  (prvi tudi na višji tankovski akademiji v Moskvi), kontraadmiral Pogačnik (3. po rangu v višji pomorski akademiji v Leningradu). Sem je potrebno prišteti še nekaj polkovnikov na generalskem položaju, od katerih je menda samo eden dobil zaposlitev v TO! Pač politika in revanšizem! Nekateri pravijo, da so  bili dosedanji obrambni ministri – civilisti  slabi (zamenjani zaradi napak in afer). Gotovo pa je, da se to ne bi moglo reči za aktivne  pripadnike TO in SV in zgodovina bo morala priznati, da smo Slovenci dobri vojaki in poveljniki!

Moja generacija sošolcev in znancev verjetno predstavlja največjo skupino Slovencev –  častnikov v JLA. Tudi »bilanca« je odlična! Dva sva dosegla tudi generalski čin - Ciril Zabret (Ljubljana) pred menoj. Polkovniki so postali: Jože Holc (G. Radgona, Golob Polde, Alojz Zupanc, Srečko Zupanc (vsi trije Beograd). Podpolkovnika sta ostala: Stane Gregorc (Ljubljana) in  Boris Krmelj (Maribor). Vojaško akademijo so zaradi bolezni ali drugih vzrokov zapustili: prof. dr. Janko Legat, učitelj Franc Sitar (oba Maribor) in geodet Franc Hribar (Grosuplje, zato njegov sin Sašo tako prizanesljivo »udriha« po JLA), ing. Julijan Bratuž (Ljubljana), JLA pa še prof. dr. obramboslovja Stanko Kodrin (pilot) in komercialist Franc Kodrin (mornariški častnik), pokojni  major Mirko Pikon (Zagreb) in Stane Pavič, sicer partizanska sirota iz Like.

Kdaj in kako ste zvedeli za oboroženo intervencijo JLA proti Sloveniji?

Julija 1990 sem letni dopust preživel z družino v Barbarigi pri Puli, v počitniški vili JLA. Nekaj dni je bil gost tudi Vidoje Žarković, upokojeni kontraadmiral in nekdanji član Predsedstva SFRJ. Ko sem se mu predstavil kot general in nekdanji načelnik varnostne službe 9. armade, sva hitro vzpostavila stik, pa mi je zaupal mnoge zanimive podrobnosti o posttitovskem obdobju. Posebej mi je zabičal, da mora JLA vztrajati na Titovih temeljih »bratstva in enotnost«, rekoč, da se bo Milošević verjetno opredelil za velikosrbske ideje SANU, kar bi obenem pomenilo tudi nekakšno »tretjo Jugoslavijo do Kolpe« (torej, brez Slovenije)! Bil sem zaprepaščen, pa čeprav sem vedel za vse mogoče variante (in zemljevide oziroma nacionalne »mape«) ekstremne emigracije in tujih obveščevalnih služb o nadaljnji usodi Jugoslavije. Toda Žarković mi je še enkrat potrdil, da ne govori na pamet, in da se o vsem tem v določenih političnih krogih že govori in preračunava! Tudi načrtuje!

Ko sem se po dopustu vrnil na delovno mesto v Bitolo, sem kmalu zvedel, da je generalpodpolkovnik Marko Negovanović, tedaj načelnik Varnostne uprave Zslo, v Skopju na sestanku poveljnikov korpusov (namestniki oziroma načelniki štaba nismo bili vabljeni!) in članov kolegija poveljstva 2. armadnega območja, razgrnil aktualno analizo družbeno-politične situacije v državi in sklenil z ugotovitvijo, da je JLA že naredila načrte za oboroženo intervencijo v Sloveniji, ker da lahko le tako zaščiti s/z državne meje! Seveda ne morem še povedati,  kdo mi je povedal novico.

Bil sem šokiran! Spomnil sem se opomina Vidoja Žarkovića in sklenil, da pri takšnem »projektu« ne bom sodeloval, ker za to nisem bil vzgajan niti prepričan, da je v interesu Jugoslavije in Titovih idej! Še isti dan sem napisal prošnjo za upokojitev (imel sem dve leti več delovne dobe, kot to določa zakon), obenem pa sem generalu Negovanoviću, sicer znancu še iz Ljubljane, poslal polslužbeno pismo, v katerem sem ga obvestil, da odhajam v pokoj pretežno zaradi družinskih razlogov, pa tudi zaradi tega, ker ne želim služiti nobeni nacionalistični politiki (četniški, ustaški, belogardistični in muslimansko-fundamentalistični). Poveljnik korpusa, Musliman, me ni skušal odvrniti od namere. Potem sem bil na razgovoru pri poveljniku armadnega območja v Skopju, generalpolkovniku Živojinu Avramoviću, kateremu sem navedel samo družinske razloge.

Potem sem bil klican še na razgovor v Beograd k generalpolkovniku Mići Ćujiću, pomočniku zveznega sekretarja za politične in kadrovske zadeve (ob tajno ozvočeni mizi!), na katerem je bil prisoten tudi generalpodpolkovnik Marko Negovanović. Ponovil sem vse razloge iz poslanega pisma, pa sem po nekakšnem barantanju o kraju,  kjer bi želel »služiti«, na koncu vseeno zvedel, da je zvezni sekretar, armadni general Veljko Kadijević sklenil, da ne bo zadrževal v JLA nobenega generala, ki ima pogoje za upokojitev! Seveda sem si oddahnil! Naredil pa sem napako, ker sem v Beogradu zatem obiskal slovenske znance v vodstvu Sdv (Eržena in Zoreta), pa čeprav mi je Negovanović povedal, da z njimi že nekaj časa nimajo nobenih stikov! Bilo mi je povsem jasno, da je to konec Jugoslavije kot države, če dva glavna varnostna šefa sploh ne govorita!

In septembra 1990 sem že predal dolžnost nasledniku (Makedoncu).  Po povratku v Ljubljano pa sem že začutil razne »interese« ob obiskih nekaterih mojih nekdanjih učencev (Vs JLA) in znancev (Sdv Slovenije)! Potem pa še njihovih naslednikov. Tolažil sem se, da je to pač usoda vseh bivših šefov obveščevalnih in protiobveščevalnih služb!  Vse to sem dojel kot igro, ki pa ni bila nedolžna! Novi šefi so pač hoteli vedeti, kam se bom obrnil... Jaz pa sem se posvetil družini, knjigam, genealogiji in priročni delavnici! Bili so pač razočarani, posebno ko so zvedeli, da vzdržujem celo stike z visokimi cerkvenimi dostojanstveniki! To me je menda celo rešilo pred načrtovani »maščevalnimi« posegi, so mi hiteli sporočati nekateri »prijatelji«.

Zakaj se niste priključili TO Sloveniji oziroma Janši? Zakaj nobeden od generalov JLA ni hotel sodelovati z njim oziroma z RŠTO?

Ne bo držalo, da Janši in Slaparjevemu Ršto Slovenije ni pomagal prav noben slovenski general! Poznam kar nekaj starejših in upokojenih generalov, ki so pri osamosvajanju usmerjali akcije TO. Javno je to oznanil generalpolkovnik Hribernik, ki pa se je pozneje sprl z Janšo, mlajši ali aktivni pa smo bili tako in tako  pod kontrolo (in nas tudi niso vse vabili)!

Končno, »Janševa vojna« (po Zimmermannu) sploh ni bila prava vojna (politiki iz Italije so govorili o mali in operetni vojni). S tisto »trapasto« akcijo JLA (po dr. Bogdanu Deniću) slovenska TO res ni imela resnejših težav (ker general Kolšek ni hotel »udariti« z vso močjo!). Končno, slovenske (in vse druge) častnike so usposobili prav generali z beograjsko vojaško akademijo. Usposobili so jih vedno vrhunsko, saj je bila ravno slovenska TO deležna najvišjih ocen in pohval vojaških inšpekcij iz Beograda.

Slovenski vojaki – mornarji, podčastniki, častniki in generali – admirali smo bili tudi individualno med najboljšimi v vseh tujerodnih vojskah, pa tudi v JLA! Tega se nismo nikdar sramovali, pa tudi ne beograjske vojaške akademije. Svoje pač nismo imeli!  Zakaj se to očita samo generalom? Zakaj se to ne očita množici znanstvenikov, ki so po razne nazive in doktorate hodili v južne republike! Ali pa politikom, ki so prav radi hodili proti Beogradu, pa so še vedno na oblasti!?

Zakaj se nisem pridružil Janši? In seveda vsi ostali generali in polkovniki? Tudi Janša se je že večkrat javno vprašal, zakaj se je od tridesetih Slovencev – polkovnikov in generalov JLA, samo en polkovnik (pravnik?) priključil njemu oziroma Ršto. Kakšni so pravi vzroki takšnega nedomoljubnega odnosa večine visokih predstavnikov slovenske vojaške inteligence? Vse bivše republike so angažirale generale JLA za vodenje svojih nacionalnih armad, le Slovenija se je temu zavestno odpovedala! Zakaj?

Po mojem mnenju bodo zgodovinarji morali upoštevati dva vzroka. Prvi je psihološke narave – sam Janša, kot idejni vodja napadov na JLA in član procesuirane četverice, obramboslovec, pa republiški sekretar za LO in potem še prvi obrambni minister RS! Trdim: če bi bil  na njegovo mesto postavljen dr. Anton Bebler, kakor smo mnogi pričakovali, za načelnika Ršto pa generalmajor Milovan Zorc, bi vsi aktivni  generali in drugi častniki  JLA takoj prestopili na slovensko stran! O tem smo takrat zaupno razpravljali v ožjih krogih, pa tudi vse naknadne ankete bi potrdile to predpostavko!

Drugi razlog sega v obdobje začetka in sredine 1990, ko so Janša in njegovi pomočniki (sicer vsi moji dobri »znanci«) nestrokovno začeli in vodili, doslej nepoznano operativno akcijo "vrbovanja" oziroma pridobivanja slovenskih generalov in višjih častnikov, da so nas vse skupaj prav hitro spravili pod kontrolo Varnostne službe JLA! Vsak je doživel glede tega kar grenke pa tudi neprijetne trenutke. Naj navedem zato svoj primer: sredi 1990  je Politična uprava Zslo (seveda, ob sodelovanju varnostne) iz Beograda poslala vsem poveljnikom korpusov strogo zaupno depešo z nalogo, da naj osebno in takoj opravijo temeljite pogovore z vsemi slovenskim generali, častniki in podčastniki, in ugotovijo, koga so "janševci" že pridobili za slovensko republiško armado!

Seveda, organi vojaške varnosti so nad vsemi Slovenci takoj vzpostavili operativno kontrolo! Torej, tudi nad menoj! Ker sem bil v bitoljskem korpusu edini Slovenec, obenem pa tudi načelnik štaba korpusa, poveljnik ni imel veliko dela, še posebej, ker so pred tem beograjske Večernje novosti objavile grobi napad Janševe in Bavčarjeve Demokracije na mene osebno, da sem celo od Zslo zahteval pravno zaščito! Poveljnik korpusa je zato zapisal in sporočil v Beograd: "Generalmajor Kranjc ne bi nikdar sprejel sodelovanja v kakršnikolih republiških armadah, in kot sam pravi, genetsko ne bi mogel služiti novokomponiranim belogardistom, ustašem, četnikom in drugim!"

Bil sem prvi slovenski general, ki je takrat uspel zapustiti JLA, ker pač nisem želel sodelovati pri podiranju domin. Vedno mi je bil v podzavesti opomin Vidoja Žarkovića! V kasnejšem razbijanju Jugoslavije (po Mesiću) so pripadniki JLA doživljali največje travme in osebne drame: na pozive svojih nacionalnih liderjev in republiških voditeljev (še vsi so na oblasti!) so se morali na hitro opredeljevati in uperiti orožje proti svojim dovčerajšnjim tovarišem in prijateljem. Trilogija Vojna iz ljubezni Marije Vogrič je izjemen dokaz tega časa, predvsem pa krivde politikov in njihovih pomagačev iz tujine.

Nemški novinar in raziskovalec Erich Schmidt - Eeboom v svoji knjigi Schattenkrieger na strani 229 jasno zapiše, da so zahodnonemški obveščevalci imeli tesne kontakte s »skoraj vsemi osebnostmi, ki so po letu 1990 v Sloveniji in Hrvaški zasedli pomembne politične, publicistične in varnostne funkcije«. Zgodovina bo seveda neusmiljena sodnica. Za sodelavce tujih obveščevalnih služb, kakor tudi za medijske pogrome (napade na JLA) in razne manipulacije, desettisoče  pohabljenih, zaklanih in ubitih, na milijone razseljenih in s sovraštvom ožganih duš! Sramota!

Ko je nič krivi šolski tovariš in makedonski general Pavlov kot zadnji pripadnik »agresorske« vojske zapuščal v Kopru slovensko ozemlje, verjetno ni mogel dojeti, kako so nas nacionalistični politiki grdo prevarali in začeli razdruževati svoje podanike in narode z vojno, namesto da so to storili na kulturen in sporazumen način! Mesec dni prej mi je rekel: "Vedi, da proti Slovencem ne bi nikdar vodil prave vojne! O ničemer nisem odločal! Vsi načrti so prišli iz Beograda v zaprtih ovojnicah. Skrbel sem samo, da ne bi bilo žrtev na obeh straneh... Vsi vojaki so bili naši otroci!"

Ali Vas je bilo kdaj sram kot oficirja, da ste Slovenec?

Samo enkrat! Takrat, ko je po kulturnem mitingu, 2l. junija 1988 okrog 23.00, večja skupina precej razgretih demonstrantov hrupno prišla pred vojašnico na Metelkovi! Ker sem pričakoval tudi kakšen izgred, sem naročil, naj se dogodek javno dokumentira z videokamero. Kopijo smo poslali tudi republiškemu vodstvu! Vendar o tem dogodku mediji niso poročali, pa čeprav so bili na kraju dogodka. Torej, ni bilo sram samo mene!

Ali Vas je bilo kdaj sram kot načelnika varnostne službe 9. armade oziroma ali ste kdaj morali delovati proti slovenskim interesom?

V varnostni službi JLA sem bil v Sloveniji bil od 1969 do 1987, še prej pa sem bil od 1959 v Šibeniku, Odredu JNA na Sinaju, Splitu in Puli, pa sem tako 1985. prejel tudi Plaketo varnosti za 25-letno delo v Vs JLA. Nikdar nisem deloval proti slovenskim, pa tudi ne proti interesom drugih narodov in narodnosti. Pretežno sem delal v specializiranih protiobveščevalnih organih (Kog), kjer smo se izključno ukvarjali z odkrivanjem tuje obveščevalne in druge agenture. Seveda smo pri tem dokaj tesno sodelovali z organi Sdv na terenu. Glede tega imam čisto vest, saj smo se vedno in povsod dosledno držali ustavnih in zakonskih pooblastil!

Bil sem odločno proti podiranju domin in agresivnemu nacionalizmu, tudi slovenskemu (predvsem iz vrst slovenske politične emigracije, ker sem vedel, da za njimi stojijo določeni interesi tujih obveščevalnih služb). Vsi smo zelo dobro vedeli za krvave zgodovinske izkušnje pri reševanju nacionalnih vprašanj, prekrajanju meja in razbijanju skupne države! Samo neodgovorni vodje in ideologi raznih ekstremnih skupin, tudi razumniških, ne pomislijo na človeške žrtve, ki jih navadno povzročijo tudi povsem »navadni« apeli, peticije in protesti!

Sramoval sem se samo enega dokumenta, ki sem ga dobil v roke, ko sem 1984 postal načelnik varnostnega oddelka 9. armade. Šlo je za dokument z oznako »državna tajnost – samo za načelnika varnosti«, ki je določal, da osebno poskrbim za »protiobveščevalno zaščito množičnega ustaškega grobišča v Mariboru«, z navodili, da se na tej lokaciji ne bi kaj gradilo! Seveda sem od predhodnika zahteval pojasnilo in tako zvedel za tragični dogodek, ki se je sredi 1945 zgodil v Mariboru. Namreč, ko so zavezniki iz Avstrije vračali domače kvizlinge, je bil Maribor določen kot sprejemno taborišče za ustaše in hrvaške domobrane, od koder so jih pripadniki hrvaške Ozne in Knoja vodili (po t. i. »križevi poti«) na Hrvaško. Po zadnjo skupino okrog 2.000 ustašev dolgo niso prišli, pa so stražarji, borci iz Like in Dalmacije, ki so morali čuvati pobijalce in klavce svojih bližnjih, bili izvani in so zato iz maščevanja izvršili grozovit pokol nad iznemoglimi ujetniki! Seveda so bili kršitelji takoj aretirani in kaznovani, vendar je grobnica ostala v Mariboru! Skrivnost lokacije sem zavestno zaupal direktorju mariborskega zgodovinskega muzeja!

Kasneje sem zvedel tudi za genezo nastanka tega dokumenta. Po Titovi smrti so se njegovi nasledniki, predvsem republiški voditelji in vrhovi raznih služb, začeli prepirati o raznih napakah in preteklih grehih, in seveda, po stari balkanski navadi, valili krivdo drug na drugega. Tako so mnogi za poboje ustašev, četnikov, balistov, legionarjev in domobrancev začeli valiti krivdo na JLA, predvsem pa na Kos  in maršala Tita! Pravzaprav, začel se je spopad za Titove arhive! Takratni zvezni sekretar za ljudsko obrambo,  admiral Mamula (kasneje se mu je to še kako maščevalo – s člankom Mamula Go Home v Mladini!) in načelnik Vs JLA, generalpodpolkovnik Jere Grubišić, sta namreč dokazala, da je takratna JA zagrešila samo že opisani in sankcionirani pokol v Mariboru, vse ostale izvensodne in množične poboje pa so izvršile republiške Ozne (srbska nad četniki v Kočevskem Rogu!).

Tako je zaradi navedenega »spora« okrog 1982  nastal dokument najvišje zaupnosti, ki je nalagal Vs JLA in vsem šestim republiškim Sdv, da prevzamejo skrb za protiobveščevalno zaščito točno določenih tajnih grobišč žrtev množičnih pobojev, ki so jih 1945  izvršili njihovi predhodniki. Sdv  Slovenije je tako prevzela vsa grobišča pobitih domobrancev (in verjetno četnikov), medtem ko je varnostni oddelek 9. armade »skrbel« samo za eno ustaško grobišče v Mariboru.

Neetične so izjave posameznih oblastnikov iz tistega časa, da so »...verjetno Tito in poveljniki armad« načrtovali poboje domobrancev v Sloveniji, še bolj pa je cinična izjava slovenskega partizanskega komisarja, da so vse te poboje najverjetneje izvršile »enote iz juga«, potem ko so osvobodile naše kraje! Nobeden pa noče vprašati starejših vojaških kosovcev, ki vedo celo povedati, koga je vse Tito grajal zaradi prehitro (!) izvedenih pobojev domobrancev! Titovi arhivi naj bi skrivali tudi odgovornost za vse te poboje, zato je tudi borba za njegovo dediščino bila tako okrutna. Gotovo bodo zgodovinarji imeli še veliko dela. (O Titovem povelju z dne 15. maja 1945, da se prepoveduje pobijanje ujetnikov, sem obvestil tudi slovensko javnost, povelje pa so našli v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani!).

Zaradi zgodovinske resnice moram dodati še naslednje: Pokojni general Ilija Ceranić, bivši načelnik Vs JLA, tudi slovenski zet in dober prijatelj, mi je pred svojo smrtjo spomladi 1989 obširno razlagal svojo domnevo, da so napadi na JLA, konkretno na admirala Mamulo in organe Kos, verjetno prav posledica tistega izsiljenega dokumenta o protiobveščevalni zaščiti domobranskih grobišč! Pa tudi druge domneve, kot je bil hud spor Mamula –  Dolanc in podobno. Stane Dolanc je namreč predlagal civilno osebo (iz Slovenije) za zveznega sekretarja za ljudsko obrambo in tudi mene (Slovenci smo bili na vrsti) za načelnika Vs JLA! Je že vedel, kaj govori! Zgodovinarji naj preverijo ... Resnica bo prej ali slej prišla na dan! Kakor prihajajo na dan razne zgodbe o osamosvajanju, mentorjih, tujih botrih in podobnih rečeh!

Seveda obsojam vse množične maščevalne in izvensodne poboje domobrancev in drugih kolaborantov in kvizlingov, kakor tudi njihovih simpatizerjev in sodelavcev – civilistov, kakor tudi zločinske poboje ujetih in ranjenih partizanov, sodelavcev in simpatizerjev NOV, edinih zgodovinsko priznanih zavezniških sil na Slovenskem! Krivdo naj ne izrekajo politiki, njo bo najbolj pravično opredelila zgodovina!

Zanima me, kaj menite o vlogi admirala Broveta in generala Kolška?

Verjetno bo odgovor presenetljiv! Ko bodo zgodovinarji razgrnili vse relevantne činitelje osamosvajanja Slovenije, bodo zanamci obema v zahvalo postavili tudi spomenik! Kajti: admiral Brovet je v Zslo miril »jastrebe« in podpisal Brionsko deklaracijo, general Kolšek pa je s svojim ravnanjem rešil Slovenijo vojnih grozot in razdejanja, z njegovo odstavitvijo pa se je de facto začel razpad JLA! Zdaj pa mu celo kratijo socialne pravice...

Ali ste kdaj prejeli kakšno podkupnino?

Samo enkrat! Ko sem neki revni ženički, sestri ženine znanke, omogočil, da je njen sin služil vojaški rok v bližnji garniziji in večkrat »skočil« domov pomagat, mi je iz hvaležnosti dala  vrečko zlatorumene naluščene koruze. Moral sem jo vzeti, ker bi jo drugače užalil.

Ali je bil za Vaš prehod med upokojence problematičen?

Ne. Že dve-tri leta pred tem sem si domačo delavnico dobro opremil z orodjem. V šali pravim, da sem priučeni mojster za vsa hišna dela Občasno sem tudi čistilec avtomobilov, redno pa stanovanja.  Poleg dnevnega sprehoda porabim 2–3 ure za branje. Vso ostalo dejavnost načrtujem (letno in mesečno).  Prostega časa mi primanjkuje. Seveda, rodoslovje mi je bil prvi konjiček! Vso rodbino sem »obdelal« do prvih graščinskih urbarjev in zgodovinskih zapiskov. Pet let trdega in zanimivega dela. Najbolj sem seveda ponosen na svoj »genetski« rodovnik in  številno »žlahto«!

Kaj pa druge ambicije, recimo literarne?

Kot dopisnik Mladine sem 1953 dobil drugo nagrado za literarno črtico. Naslednje leto pa sem kot gimnazijski osmošolec prejel Prešernovo nagrado za literaturo (prozo), kakor tudi za znanstveni spis Ali je tretja pot v socializem?  Vsi so pričakovali, da bom študiral književnost ali vsaj filozofijo, pa sem zaradi socialnega stanja potem zajadral v vojaški poklic. Ni mi žal. Dosegel sem vse kar si podporočnik želi na začetku svoje kariere!  Pa tudi čisto vest imam.

Ljudje vas poznajo po številnih člankih v Delu in Nedeljskem, predvsem o problematiki in ozadju procesa proti četverici. Zanima me zakaj, takšna vnema?

Ne gre za nobeno vnemo, temveč samo za resnico oziroma za eklatanten primer medijske manipulacije. Sem eden od pričevalcev geneze in ozadja procesa proti četverici (zdaj že samo dvojici!). Resnica bo počasi prišla na dan, v to sem trdno prepričan.

Kdor je v zadnjem času vsaj površno spremljal dogajanja okrog desetletnice procesa proti četverici (Mladina, Demokracija, TV oddaja Dosje: Roška, pripoved ulice in na koncu še radijski pogovor s četverico eminentnih pravnikov), bo s presenečenjem ugotovil, da tudi po desetih letih prihajajo na dan nova dejstva in zanimive ugotovitve.

In kaj se bo zgodilo, ko se bodo pojavili še dokumenti iz tujine? Prej ali slej bo tudi Rullmann povedal svojo zgodbo ... Pa tudi beograjski arhivi še hranijo nekaj rdečih »češenj«!

Prepričan sem, da bo resnica kmalu prišla na dan, z njo pa bo treba spremeniti tudi mnoge vsiljene teze in medijske manipulacije. Seveda, tudi »junakom« bodo vzeli medalje...

Upam, da bodo proces J & B  končno začeli preučevati zgodovinarji. Po desetih letih sta dva že odpadla! In kaj bo ostalo na koncu?  Po mojem mnenju verjetno spoznanje, da se (slovenska) demokracija  ni začela na Roški, temveč nekoč po Depali vasi!  Demokracija se pač ne more roditi iz revanšizma in sovraštva, to vsaj vemo ...

Danes zlasti oficirji iz drugih jugoslovanskih republik skušajo doumeti, kako je pravzaprav prišlo do razpada Jugoslavije. Vi ste lahko spremljali razvoj dogodkov »od znotraj« (opravljali ste visoke dolžnosti v varnostni službi JLA), obenem pa svoje ugotovitve tudi oblikujete v besedilu (knjigi), ki ga pripravljate za objavo. Ali lahko v kontekstu globalnega ideološkega spopada med zahodom in vzhodom, kapitalizmom in socializmom, opredelite svoj pogled na razpad Jugoslavije?

Čeprav imamo spominska pričevanja skoraj vseh glavnih akterjev razpada Jugoslavije, je skoraj sigurno, da bo lahko stroka (zgodovinska) šele z določene časovne razdalje in na podlagi podatkov iz tajnih arhivov (sedaj zaprtih) razjasnila prave vzroke, pa tudi krivce tega razpada.

Vsekakor pričevanja treh zadnjih predsednikov Predsedstva SFRJ – Stipeta Mesića, Borivoja Jovića in dr. Janeza Drnovška, zlasti pa armadnega generala Veljka Kadijevića, 1993 (Moje vidjenje raspada) in poslednjega ameriškega ambasadorja v Beogradu, Warrena Zimmermanna, 1997 (Izvori jedne katastrofe), predstavljajo dobro osnovo in fond podatkov za podrobne študije in analize, seveda če odmislimo prizadevanja avtorjev, da polepšajo svojo »resnico«oziroma namerno plasirajo neresnice! Zdi se, da je najbolj iskreno priznal svojo »razbijaško« vlogo Stipe Mesić, medtem ko je ameriški ambasador Zimmermann, ki je koordiniral to razbijanje »od zunaj«, cinično prevalil krivdo na »notranje« faktorje, predvsem na nacionalistične republiške voditelje ali kakor jih imenuje »podleže, ki so krivi za rušenje multietnične Jugoslavije, za izzivanje treh vojn in nesreče dvajset milijonov ljudi …«  Sprenevedanje pa tako!

Njegova teza, da jugoslovanska katastrofa ni rezultat propada komunizma na koncu hladne vojne, verjetno ne bo držala! Namreč, ko bodo čez nekaj desetletij odpirali ameriške tajne arhive, bodo morali zgodovinarji preveriti tudi velik del »zunanje«, torej tudi ameriške (zahodne) podpore in krivde, in sicer:

  • obstoj tajnih protokolov in dodatkov k Jaltskemu sporazumu in način njihove realizacije;

  • elemente »Načrta  X«, sprejetega 1948 v Vatikanu o preprečevanju širjenja komunizma na Zahod;

  • elemente  načrta  »Dan – D« (posttitovsko obdobje) o destabilizaciji Jugoslavije (in balkanske regije);

  • dokumentacijo ameriške ambasade v Beogradu, predvsem analitična poročila in

  • dokumentacijo ameriških obveščevalnih in drugih specializiranih služb o agenturnih in drugih pozicijah v Jugoslaviji in med pripadniki politične emigracije.

Ker sem imel vpogled v mnoge operativne dokumente in agenturne podatke, seveda ne morem iz etičnih razlogov podrobneje obravnavati to problematiko, pa čeprav jo delno potrjujejo že objavljena publicistična dela. Tako sem imel priložnost brati interno knjigo »Špijun u mantiji«, izpoved katoliškega duhovnika dr. Krunoslava Draganovića, enega najbolj sposobnih agentov (Cie in Vatikana) na svetu, ki je 1967 prisilno priveden iz Italije v Slovenijo in predan Sdv  BiH. Zaradi zgodovinske vrednosti njegovih  izpovedi posebej o delovanju Cie proti Jugoslaviji in o vatikanskem »podganskem kanalu« (po katerem so ustaši in drugi nacisti odhajali v Južno Ameriko), Draganović ni bil sojen in je 1982 umrl v Sarajevu. Nekateri poznavalci menijo, da je to bil, poleg še vedno prikrite vloge Kurta Walheima, eden od največjih uspehov jugoslovanske varnostne službe! Menijo namreč, da je bil Draganović najboljši tajni sodelavec Ozne!

Če je Cia že 1980 risala »mape« o razkosanju Jugoslavije in  1990 v analitični študiji predvidela »krvavi razpad Jugoslavije v naslednjih 18 mesecih«, potem je tudi nedvoumno jasno, da je morala imeti izvrstne agenturne in prijateljske vire (nekateri člani Predsedstva SFRJ in voditelji posameznih republik so to tudi javno povedali, pa tudi ambasador Zimmermann ni skrival vseh svojih virov)! Iz obveščevalne prakse pa dobro vemo, kakšne načrte in naloge je imela Cia, da bi realizirala globalne načrte in naloge ameriške politike po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta! Za takšno dejavnost so seveda potrebni podrobni scenariji, načrti in  konkretne naloge, da denarja ne omenjam!.

Šlo je torej za vodeno ali dirigirano destabilizacijo Jugoslavije! Razkroj Romunije smo lahko celo spremljali preko CNN! Tudi ostale tuje obveščevalne službe niso držale prekrižanih rok. Nemški raziskovalni novinar Erich Schmitd - Eenboom je celo zapisal, da je Kinkel, bivši šef Bnd in sedanji zunanji minister, imel v Sloveniji in na Hrvaškem izvrstne pozicije na »politični, publicistični in obveščevalni« ravni! Torej, zgodovinarje čakajo številne naloge, ko se bodo odpirali tuji diplomatski in obveščevalni arhivi!

Mnogi jugoslovanski generali, predvsem iz partizanske generacije, menijo, da je šlo za nepotrebno in brezsmisleno bojevanje (generalpolkovnik v pok. Ilija Radaković), ki je narodom Jugoslavije prineslo samo nesrečo in zlo za nekaj prihodnjih generacij (dr. Fadil Ademović). Tudi sam sem bil za miren razhod, razvezo, po zgledu Makedonije ali pa Slovaške! Šele zgodovina bo dokazala kdo je podrl prvo domino oziroma kdo je bil kriv za razpad Jugoslavije: ali nacionalistično usmerjeni republiški voditelji (po Zimmermannu) ali pa interesi tujih sil in sosedov, kakor tudi kapitala in vojaško-tehnološkega kompleksa (Partnerstvo za mir, širitev Nata na vzhod in podobno).

Kako bi strokovno označili osamosvojitveno vojno v Sloveniji?

Politično je izraz posrečen inovativni nadomestek za secesijsko ali odcepitveno vojno. Da ni šlo za pravo vojno, so potrdili priznani tuji in domači vojaški strokovnjaki (pokojni generalpolkovnik Stane Potočar). Zlonamerneži so celo govorili o operetni, mali ali tudi samo psihološki vojni. Osebno menim, da je šlo za najbolj »trapasto vojno« (dr. Bogdan Denić) po načrtih »jastrebov« v GŠ JLA, pa čeprav tudi ambasador Zimmerman pravi, da je bila JLA izprovocirana! Kdo jo je vseeno vsilil, bodo pokazali domači in tuji arhivi.

Po novejših vojaških doktrinah (ameriški LIC) je najbolj ustrezen izraz »notranja (desetdnevna) vojna« ali »vojaško-policijski spopad« (po vrsti oboroženih enot) oziroma še bolj natančno: »mejno-carinski spopad«, ker je po cilju in karakterju šlo za mejno – carinske zadeve. Dejansko tudi ni bilo nobenega večjega operativno-taktičnega boja, temveč je šlo za manjše spopade za stražnice in objekte na komunikacijah.

Ker ste očitno dober analitik, me zanima ali so se kakšne Vaše prognoze tudi uresničile?

Žal. Sredi leta 1990 sem v zahtevi za upokojitev navedel, da bodo na oblast prišle retrogradne desničarske sile (s podporo tujine!. Ko pa se je začela vojna v BiH sem v slučajnem srečanju visokemu cerkvenemu dostojanstveniku napovedal, da bo šlo za versko vojno (to je potem potrdil tudi Dobrica Čosić, jugoslovanski predsednik) in da bo število žrtev progresivno raslo, od 2.000 do 200.000 mrtvih in 2 milijona pregnanih!

Kateri elementi po Vašem mnenju dokazujejo, da je (bil) Balkan na neki način poligon za preverjanje in preizkušanje sodobnih vojaških doktrin, posebno doktrine spopadov nizke intenzivnosti?

Imel sem izjemno priliko, da sem kot drugi kandidat za generalski čin (prvi je bil pokojni generalmajor Miraž Stožinić) dobil nalogo, da podrobno preučim sodobne vojaške doktrine, posebno ameriško doktrino spopadov nizke intenzivnosti. Dobil sem celo na vpogled prevod njihovega doktrinarnega dokumenta in vso drugo literaturo! Naloge sem se lotil temeljito.

Na podlagi komparativne analize vojaških in drugih spopadov po II. svetovni vojni sem prišel do sklepa da so Američani, Rusi in drugi na podlagi svojih in drugih izkušenj koncipirali sodobno in ofenzivno vojaško doktrino, s katero je mogoče doseči strateške cilje tudi in predvsem z nebojnim delovanjem. Inovativno sem celo predlagal t. i. nestična delovanja za vsa bojno-elektronska delovanja z razdalje (pametne rakete, laserski in satelitski sistemi).

Zaradi vse hitrejšega vojaško-tehnološkega razvoja se doktrine in posamezni podsistemi preverjajo po računalniških modelih, pa tudi na terenu, na poligonih. Teoretične osnove njihove doktrine spopadov nizke intenzivnosti (LIC – Low Intensity Conflict), predvsem pa podrobnosti o notranji obrambi, pomoči, pritiskih in intervencijah, aplicirani na vsa dogajanja v Jugoslaviji in celotnem Balkanu, so me prepričale, da je Balkan pravzaprav poligon za preverjanje in preizkušanje učinkovitosti te sodobne vojaške doktrine!

Gre predvsem za dva strateška dosežka: Američani (Nato) so brez boja (prek mirovnih operacij) prišli na Balkan (in preprečile Rusiji izhod na Jadransko morje), in drugič, na večjem delu je dosežena ideološka zmaga (poraz socializma, uvajanje kapitalizma in sistema večstrankarske parlamentarne demokracije) – vse to brez večjih žrtev! Drugi dokaz o iniciranju in vodenju – dirigiranju kriznih situacij (notranje obrambe!) po vseh bivših jugoslovanskih republikah pa so jasna in vsem nam znana dejstva iz teoretičnih zasnov te doktrine:

  • obveščevalno proučevanje, vdori in pomoč;

  • prihod raznih svetovalcev (tudi emigrantov) in skupin za vojaško, politično in drugo pomoč;

  • psihološko-propagandna dejavnost, posebno dejavnost t. i. civilne družbe, razumnikov in drugih agitatorjev (za podiranje domin brez odgovornosti za poznejše žrtve svojega in drugih narodov!);

  • sestop z oblasti, formiranje večstrankarskega sistema, ustavno-pravno konstituiranje in mednarodno priznanje državnosti;

  • formiranje paravojaških enot ali namestitev svojih ali vojaških enot OZN ali Nato (Makedonija, Kosovo);

  • tajne nabave orožja in vojaške opreme;

  • pomoč pri formiranju nacionalnih armad (inštruktorji, vojaška oprema in denarna pomoč) in pri načrtovanju in vodenju vojaških in drugih operacij (hrvaške operacije »Blisk« in »Nevihta«);

  • direktna vojaška intervencija (elektronska kontrola zračnega prostora, nestična delovanja na srbske cilje z vodenimi raketami in razne druge manj znane operacije);

  • sodelovanje v mirovnih operacijah (UNPROFOR, SFOR-l, zdaj se pripravlja SFOR-2);

  • diplomatsko delovanje (Dayton), psihološko-propagandne manipulacije, ekonomski pritiski (sankcije) in podobno.

Ker naši politiki in publicisti bolj malo vedo o doktrini spopadov nizke intenzivnosti (ali tudi nekonvencionalni vojni), naj navedem samo pregled obeh glavnih zvrsti delovanja.

Tako v nebojno (neoboroženo) delovanje spadajo: diplomatsko, psihološko-propagandno in informativno, politično-ideološko, ekonomsko-finančno in monetarno, znanstveno-tehnološko in ekološko, socialno-humanitarno in karitativno, kulturološko, versko, demografsko-etnično, upravno-administrativno, policijsko-varnostno, obveščevalno-protiobveščevalno in mirovniško (civilno) delovanje (vzpostavljanje – graditev miru in nadzor kriznih žarišč).

Bojno (oboroženo) delovanje pa obsega: vojaške intervencije, nestične vojaško-tehnološke udare, diverzantsko-teroristično, nenadno-prevratniško, gverilsko-partizansko, protigverilsko in kontra-revolucionarno, protidiverzantsko-teroristično in ostrostrelsko, demonstrativno-provokativno, reševalno-evakuacijsko, obveščevalno-izvidniško in mirovniško (oboroženo) delovanje (ohranjanje in krepitev miru).

V slovenski tradiciji tudi nimamo pregleda nad Slovenci, ki so opravljali pomembne naloge v različnih obveščevalnih službah. Kateri so elementi zgodovinskega izročila slovenskih obveščevalcev, protiobveščevalcev, tajnih sodelavcev, dvojnih ali še kakšnih drugačnih agentov ki bi jih veljalo podrobno obdelati? Kdo je Slovenec, ki je v obveščevalnih službah opravljal najvišjo funkcijo?

Pripravljam študijo Vsi slovenski vojaški obveščevalci in protiobveščevalci, ker se mi zdi nujno, da naredimo vsaj osnovno inventuro tudi na tem področju. Če se samo zadržim na bližnjem obdobju, potem je vsekakor potrebno omeniti, da smo Slovenci imeli dva vrhunska obveščevalca svetovnega formata: Josipa Kopiniča, polkovnika JLA (vodja sovjetskega OC v Zagrebu) in Vladimirja Vauhnika, polkovnika VKJ (vojaški ataše v Berlinu in vodja britanskega OC v Ljubljani), tudi četniškega brigadnega generala. Vmes je seveda večje število vrhunskih obveščevalcev (Miro Kranjec v Sežani) in sodelavcev ("Lia" - Vladimir Kante). V ZDA moram seveda omeniti Andreja Kobala iz Cerknega, ki je imel pomembno vlogo in funkcije v OSS in pozneje pri formiranju Cie.

Najvišje funkcije so v JLA opravljali: admiral Stanislav Brovet kot načelnik II. Uprave GŠ JLA (obveščevalne), generalmajor Alojz Ahlin pa je bil namestnik načelnika Uprave varnosti Zslo. Načelniki oddelka varnosti 9. armade smo bili štirje Slovenci, trije polkovniki – partizanski oficirji ter moja malenkost (1984–1987), kot prvi povojni oficir in poslednji Slovenec! Samo mimogrede: položaj načelnika je zahteval najvišjo vojaško izobrazbo in dolgoletne izkušnje. Ker je 9. armada takrat pokrivala celotno Slovenijo, smo skoraj 30 let skrbeli tudi za njeno varnost! Odkrili smo tudi nekaj tujih vohunov.

Pravijo, da je obveščevalna (in protiobveščevalna) obrt tako stara kot vojskovanje. Zgodovinsko izročilo je, da gre za nujno potrebne nacionalne institucije in vrednote!  Za te službe so se vedno izbirali najboljši kadri v vsakem oziru.Toda včasih niti strokovnost niti druge kvalitete niso bile dovolj, če nisi imel kvalitetno in množično mrežo zaupnih virov, pravzaprav prijateljev in sodelavcev za razne vede in področja. In brez takšnih solidnih pomočnikov seveda ni pričakovati nobenih uspehov! Pa tudi vztrajnega in upornega dela! Nisem imel nobenega plačanega tajnega sodelavca, zato me tudi nobeden ni izdal niti zapustil.

Kaj pa primer Romana Leljaka?

Starejši vodnik Roman Leljak je bil res "moj kader". Ni bil sodelavec, ampak organ varnosti JLA, ki ga je na svojo stran pridobil Bavčarjev odbor z obljubo, da bo dobil štipendijo za FDV in druge privilegije, če bo nastopil javno proti varnostni službi JLA tudi s knjigo! Leljak me je o tem osebno obvestil in tudi prosil, če lahko kaj napiše tudi o meni! Odgovoril sem mu naslednje: v javnem nastopu proti varnostni službi JLA sicer nima kaj posebnega "izdati", mora pa se zavedati tudi posledic in kazenskih sankcij, no, najhujše pa bo prišlo kasneje, to je pač usoda vseh izdajalcev, kolaborantov in prebežnikov, ko ne bo več kaj "izdati", pa ga bodo novi gospodarji pustili na cedilu! Zato sem mu tudi prostodušno povedal, da tudi o meni lahko napiše kar hoče, saj dobro ve, da nimam kaj skrivati niti iz osebnega življenja niti kot bivši načelnik varnostnega 9. armade!

Zgodilo se je tisto, kar sem mu napovedal! Enostavno so se ga znebili, posebno ko je zahteval tudi neke konkretne funkcije v Mariboru oziroma v slovenski vojski! Kako je kasneje »uspel« v poslovnem svetu, ne bi komentiral, dodal bi le, da je proti njemu vloženih tudi nekaj kazenskih ovadb! Še več, na koncu se je »pošteno« maščeval novim gospodarjem in povedal, da sta mu knjižico "Sam proti njim", pravzaprav navaden pamflet proti varnostni službi JLA, pomagala napisati Bavčar in Janša.

O meni v navedeni knjižici ni napisal nič posebnega, razen debele neresnice, da sem se leto dni vozil na vlaku skupaj  s tovarišem Stanetom Dolancem, in da sva ob tej priliki  reševala tudi razne kadrovske zadeve! Res je sicer bilo le to, da smo trije polkovniki iz 9. armade, slušatelji Šole ljudske obrambe, po protekciji stevardes poslovnega vlaka, skoraj vedno dobili rezerviran in nezaseden Dolančev kupe! In tam nas je pač videl tudi Leljak, ki je potoval z istim vlakom, ker je takrat obiskoval varnostno šolo v Pančevu (pa je vse zapiske iz te šole objavil v omenjenem pamfletu).

Nekatere indicije iz Leljakovega primera, ki mi jih je sam omenil, posebej še, če jih primerjam z nekaterimi drugimi primeri pozneje odkritega delovanja Sdv proti Vs JLA (Napotnik, Meh in drugi), me enostavno silijo na misel, da se je verjetno ravno z njim začelo ...

Ali potem še srečujete bivše tajne sodelavce?

Ne. Po končani nalogi smo z njimi praviloma prekinili nadaljnje stike. Srce mi zaigra, če katerega od njih vidim na TV! Veste, mnogi sodelavci Kos-a so bili v prvih vrstah pri osamosvajanju Slovenije, pa se  to ne bo nikoli zvedelo! Kot človeku pa mi je najtežje, ker ne morem na pogreb dobrih znancev. Nedavno me je ob grobu dolgoletnega sodelavca in prijatelja presenetila njegova hčerka in otožno dejala, kako je ponosna, da nisem pozabil njenega očeta. Takšna je pač usoda tajnih sodelavcev!

V svoji odlični študiji o obveščevalno-varnostni zaščiti pohoda 14. divizije slovenske partizanske vojske na Štajersko ste dokazali, da so okupatorji vrinili svoje obveščevalne tipalke v vse tri brigade. Zato je divizija kljub vsemu junaštvu borcev in poveljnikov imela izredno velike izgube. Zato tudi poudarjate, kako pomembna je kvalificirana obveščevalna in proti-obveščevalna zaščita. Kateri so bili po Vašem mnenju temeljni manevri tujih obveščevalnih služb pri osamosvajanju Slovenije in kako ocenjujete ustreznost odgovorov slovenskih obveščevalnih služb nanje?

Na žalost nimam dovolj argumentiranih podatkov za decidiran odgovor. Zato lahko povem samo svoje mnenje: vse obveščevalne službe, ki so do 1991 usmerjale svojo dejavnost na razbijanje Jugoslavije, pa so tako, paradoksalno, tudi pripomogle k osamosvajanju Slovenije, seveda še kako skrbno varujejo svoje vire in sodelavce (da ne bom rekel agente) in v spremenjenih okoliščinah nadaljuje svoje delo! Kako jih usmerjajo seveda ni potrebno ugibati! To se ve! Vemo pa tudi, da kadrovsko »očiščene« in strankarsko razdrobljene varnostne strukture ne morejo uspešno delati!

Torej, nič dobrega se nam ne obeta! Moja nedavna študija v Borcu o varnostno-obveščevalni zaščiti 14. divizije je samo posreden dokaz, da se podobna naloga na makro planu lahko zaupa samo centralizirani in enoviti varnostno-obveščevalni službi ter strokovno visoko izobraženim in moralno neoporečnim ljudem brez strankarskih in tujih vplivov. Dosedanje afere so samo eden od zunanjih dokazov pravilnosti takšnega mnenja.

Pripis uredništva (po telefonskem razgovoru): Fotografije intervjuvanca na njegovo izrecno željo izjemoma ne objavljamo. Kot pravi, bi ga marsikje prepoznali pod drugimi imeni, ki si jih je nadeval kot »varnostni organ«.

P.s. To je točno! No, svoje fotografije pa nisem hotel dati tudi iz protesta, ker je ravno SP v nekem obdobju objavila prave tiralice s fotografijami mojih znancev, ki niso bili po godu demosovcem!


In edini odmev:

KAJ IN KJE SO DANES RETROGRADNE SILE?
DEMOKRACIJA, 25. 6. 1998

Dnevnik Delo je dne 30. maja 1998 v svoji sobotni prilogi objavil daljši prispevek pod naslovom Zgodovinske izkušnje za prihodnost piscev Vladimirja Kavčiča in dr. Janka Pleterskega, obeh iz obdobja enoumja po takrat vidni angažiranosti znanih oseb s področja kulture oziroma zgodovinopisja. Oba sta tudi nosilca primernih odlikovanj. Sočasno je v isti izdaji na naslednji strani objavljen obširen intervju z Marijanom F. Kranjcem - upokojenim generalmajorjem nekdanje JLA.

Oba pisca ob koncu svojih razmišljanj pozivata javnost oziroma tiste, ki imajo podobne misli kot sama, naj ju javno podprejo. Kot da so se  »zdrave sile« začasno potuhnile v »ilegalo« in čakajo na primeren trenutek. Pa jim ga jaz ponujam s tem svojim komentarjem in kličem »le na plan, le na plan, iz letargije v boj za lepši dan«.

Mnenje gospoda generalmajorja

Ko sem nadaljeval z branjem drugega prispevka, pogovora z Marijanom F. Kranjcem, kjer gospod razlaga svoje poglede na našo polpreteklo zgodovino in se celo predstavi kot generalmajor in kot zakonsko priznani nosilec doktorata znanosti. Pohvali se, naj bi odkril v rodoslovnem deblu po materi tudi nekdanjega nemškega generala. Poleg razlage, katere najvišje položaje v JLA je zasedal, med drugim je bil načelnik varnostnega oddelka 9. armade, ki je pokrivala vso tedanjo Slovenijo, navede, da je bila za ta položaj zahtevana najvišja izobrazba in izbrani le najboljši kadri. Na tem in podobnih položajih je potreboval številne zunanje prijatelje in sodelavce raznih ved (jaz pravim špiclje), katerih pogrebov se zdaj žal ne more udeleževati, da sodelavcev ne bi odkril, in tudi sam ne želi, da bi Delo v intervjuju z njim objavilo njegovo fotografijo. Zamolči pa, da je bil na omenjene položaje izbran kot dober varuh revolucionarnih pridobitev ter kot udarna pest partije, kar je JLA bila. Navede, da je v svoji zahtevi za upokojitev leta 1990 napisal, da bodo na oblast prišle retrogradne sile, in to desne (Spomenka Hribar torej nima v tem oziru avtorskih pravic), in brez oklevanja reče, da ga je bilo ob kulturnem mitingu 21. junija 1988 sram, da je Slovenec, ko je precej demonstrantov prišlo pred vojašnico na Metelkovo, kar da je naročil snemati s kamero in posnetek poslal takratnemu republiškemu vodstvu.

Nato nas gospod generalmajor poduči, da je slovenska osamosvojitvena vojna bila le mejno-carinska praska, in z zanesljivostjo prerokuje, da bomo Slovenci kmalu postavili spomenika admiralu Brovetu in generalu Kolšku kot zaslužnima sinovoma slovenskih mater.

Ali so na pohodu retrogradne sile?

Vsem štirim, to je Kavčiču, Pleterskemu, Hribarjevi in Kranjcu, toplo priporočam lasten premislek ob branju novejših knjig tujih avtorjev... Sicer pa lahko gospodom Pleterskemu, Kranjcu in Kavčiču in gospe Hribarjevi upoštevamo še posebno okoliščino, in sicer to, da jim je preveč »svetlobe« 45-letne komunistične dobe, ki so se ji zavestno izpostavljali, škodovalo pri orientacijskem razločevanju levice in desnice...

Janko Štamberger

P.s. Nihče od omenjenih se ni oglasil, pa se nisem niti sam. Zaradi radovednosti sem samo spremljal katere šefe je menjal omenjeni komentator in kje bo nazadnje »pristal«!

 
  na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net