|
Jože Dežman
NA NJIHOVE POGREBE
NE MOREM
(dejanski naslov v DELU)
Sam sem imel
priložnost, da sem se pogovarjal z mnogimi, ki so tako ali drugače
oblikovali našo preteklost. In danes mi je vse bolj jasno, da so
slovenski oficirji tisti možni vzori, tista elita, o kateri vemo daleč
premalo. In ni jih tako malo. Marijan F. Kranjc je svojo oficirsko
kariero sklenil kot generalmajor JLA, na dolžnosti načelnika štaba
korpusa v Bitoli v Makedoniji. Upokojil se je na svojo zahtevo, ko je
zvedel, da se pripravlja scenarij za oboroženo intervencijo v Sloveniji.
Nanj sem postal pozoren, ko je objavil odlično rodoslovno študijo.
Generalu – genealogu in antropologu zato zastavimo prvo vprašanje, ki
izhaja iz uvodnih stavkov: ali se Slovenci zavedamo svojih ljudi, ki so
v različnih armadah dosegli najvišje položaje?
Žal ne, ker jih
javnost enostavno ne pozna! Tudi v Vsevedniku ali kakšni priročni in
tudi nacionalni enciklopediji ne boste našli spiska generalov –
admiralov slovenskega rodu! Žalostno je tudi to, da Slovenci o vojaštvu
oziroma o vojaški znanosti nimamo nobenega fundamentalnega dela. Izjema
je major in baron Andrej Komel - Sočebran, utemeljitelj slovenskega
vojaškega izrazja, pa tudi Dušan Kveder – Tomaž, generalpodpolkovnik,
zadnji poveljnik slovenske partizanske vojske, ki je napisal nekaj
briljantnih razprav o partizanski taktiki in strategiji. Seveda ne gre
pozabiti obseženega vojaškozgodovinskega opusa iz NOB 1941– 1945 in
delno 1991, kakor tudi temeljna dela o slovenskem vojaškem jeziku!
Seveda, druga je zgodba
obramboslovje in slovenska obramboslovna teorija. Upajmo tudi, da bo z
nastankom slovenske vojske prišlo do interdisciplinarnega razvoja
vojaške znanosti kot specifične veje družboslovja! Takrat bo tudi možno
razmišljati o formiranju vojaške akademije (namesto sedanje častniške
šole), saj bi šolanje v tujini dolgoročno zelo škodovalo razvoju
slovenske vojske! Ugovori proti vojaški akademiji so, kar jih poznam,
zelo nestrokovni, saj so medtem že formirane diplomatska, upravna,
policijska in razne druge akademije! Nekdo očitno zavira ...
Da bi uveljavili znani slovenski pregovor »Narod, ki svojih
vojakov ne časti, jih vreden ni!«, je potrebno, da te vojskovodje,
generale in admirale tudi predstavimo v javnosti ob raznih prilikah. Ko
sem začel pripravljati študijo Antropologija slovenske vojaške
inteligence, sem tudi sam naletel na presenetljive podatke. Na primer,
da je bil po Bismarku drugi nemški kancler slovenske gore list – general
in grof Georg Leo von Caprivi (1831–1899), čigar prednik (Andrej
Kopriva) je izviral iz Koprivnika pri Kočevju!
Prav tako bo presenetljiv navedek, da so Slovenci veljali za
»najbolj pomorski narod« v avstro-ogrski monarhiji, saj so imeli 53
admiralov! Med njimi sta bila celo dva poveljnika te mornarice in to
veliki admiral Anton Haus iz Tolmina in viceadmiral in baron Viljem
Tegetthoff iz Maribora (mati Slovenka). Prav tako smo imeli 37
generalov, med njimi tudi pehotnega generala Blaža Žemvo, načelnika GŠ
avstro-ogrske vojske. Tudi prvi poveljnik vojne mornarice Kraljevine
Jugoslavije je bil Slovenec – Metod Koch iz Kranja, poleg njega pa smo
imeli še dva admirala in 18 generalov vojske Kraljevine Jugoslavije.
Zanimiv je tudi podatek, da je bilo doslej v ameriški vojski 13
generalov – admiralov slovenskega rodu, od katerih sta dva dosegla tudi
najvišji čin (štiri zvezdice), in sicer: armadni general Ferdinand
Češarek (1914–1993), Ribničan po poreklu, in admiral flote Ronald
Zlatoper (1942), Mihevc po pravem očetu, iz Logatca. Imeli naj bi tudi
generale v nekaterih drugih armadah! V rodoslovnem deblu po materi sem
celo našel nemškega generala (Mikl Ivan) iz okolice Radgone. Divizijski
general Rudolf Maister je sicer postal simbol slovenske vojske, pa
čeprav nekateri dajejo prednost prvemu partizanskemu generalu Francu
Rozmanu - Stanetu! Pozablja se tudi, da je maršal Josip Broz - Tito bil
slovenske matere sin. Malo se tudi ve, da smo Slovenci v JLA imeli kar
123 generalov in admiralov, med njimi pa tudi 9 »akademcev« povojne
generacije, ki so končali veliko maturo in jim je bila vojaška akademija
priznana kot fakulteta, generalski čin pa zakonsko kot doktorat znanosti
in podobno.
Druga zgodba je seveda obramboslovje in slovenska
obramboslovna teorija. Upajmo tudi, da bo z nastankom slovenske vojske
prišlo do interdisciplinarnega razvoja vojaške znanosti kot specifične
vede družboslovja! Takrat bo tudi možno razmišljati o formiranju vojaške
akademije (namesto sedanje častniške šole), saj bi šolanje v tujini
dolgoročno zelo škodovalo razvoju slovenske vojske. Ugovori proti
vojaški akademiji so, kar jih poznam, zelo nestrokovni, saj so medtem že
formirane diplomatska, upravna, policijska in razne druge akademije!
Nekdo očitno zavira...
Ali ste se v otroških letih igrali vojake? Katero vojsko ste
vodili? Ali ste kdaj pomislili, da boste postali general?
Tako kot vsi otroci,
smo se med vojno v prleški vasici igrali tudi vojake. Ker je v osnovni
šoli bila postojanka kozakov in nemških policistov, ki so večkrat iskali
»skrivače«, smo se tudi v otroških igricah razdelili na »kozake« in
»skrivače«. Kozake je navadno vodil naš vrstnik in sin kozaškega
poveljnika, skrivače pa sem nekajkrat vodil tudi jaz. Čutil sem v sebi
poveljniške ambicije, navadno pa sem se predstavljal kot »general Lavdon«,
kar smo otroci prebirali v prvi slovenski zgodovinski knjigi, kjer je
bila tudi njegova slika. Toda mama mi je večkrat omenjala, da bi kot
ministrant moral pač razmišljati o duhovniškem poklicu, saj je širša
rodbina dala kar devet duhovnikov. Ko sem pozneje v šoli postal načelnik
pionirskega odreda, v gimnaziji pa tudi predsednik mladine, in seveda
tudi član Partije, so njene želje zamrle. Zaradi socialnega položaja sem
se celo moral podati v brezplačno vojaško akademijo. Seveda, kot
podporočnik sem sanjal, da bom nekoč postal general. Ko sem ta cilj
dosegel, sem sklenil tudi določeno življenjsko obdobje. Razpad
Jugoslavije in JLA je bil za vse nas pravi šok! Dolgo si nisem opomogel
...
Kakšna je bila Vaša razvojna pot v vojaški karieri? Ali ste
kdaj pomišljali na civilne poklice?
Prvi dve leti sem bil
poveljnik učnega voda v šoli rezervnih častnikov v Bileći. Mnogo znanih
Slovencev je šlo skozi moje roke! Pa tudi nekaj najboljših nogometašev (Boškov,
Mujić), ker sem veljal za »alpinista«! Dosegel sem odlične rezultate in
v tekmovanju s svojim vodom zasedel prvo mesto. Verjetno sem bil tudi
začetnik uvajanja samoupravljanja v JLA, saj sem po zgledu na delavske
svete uvedel t. i. "vodni svet", napisal pravilnik in vojaški kolektiv
je prevzel na sebe mnoge funkcije, ki so bile pozneje tudi uradno
verificirane v »vojaškem kolektivu«. V Bileći sem tudi ustanovil teniški
klub, pa sva z načelnikom šole polkovnikom Lukom Reljićem igrala tenis
tudi z Nikolom Pilićem,tedanjim jugoslovanskim prvakom, dr. Žerovcem,
bivšim slovenskim prvakom in drugimi teniškimi asi, ki so šli skozi našo
šolo.
Potem je iz Beograda
prišel neki podpolkovnik in mi »ponudil« razvojno pot v varnostni
službi, kakor tudi službovanje v garnizonih Zagreb, Karlovac in
Ljubljana. Zaradi slednjega sem seveda takoj pristal, še posebej, ko sem
dobil zagotovilo, da bom lahko izredno študiral pravo in pozneje
specializiral mednarodno vojaško pravo! To je bil moj začetni cilj:
častnik in strokovnjak za mednarodno vojaško pravo! Čez mesec ali dva
sem se v sklopu vojaškega načrta »Drvar – 2« poslovil od Bileće in z
ladjo iz Dubrovnika dopotoval v Šibenik.
Dolžnost: poveljnik 1.
voda vojaške policije in vršilec dolžnosti poveljnika čete! Podrejen sem
bil direktno poveljniku vojaškega področja, generalu Mandiću, po
strokovni plati pa načelniku varnostnega oddelka podpolkovniku Milošu
Petriću. Nisem se še dobro znašel v Šibeniku, že je prišla nova mamljiva
ponudba, da postanem novinar centralnega vojaškega tednika Ljudska
armada in dopisnik iz Ljubljane! Pred tem sem objavil v Ljudski pravici
dva propagandna članka o vojaškem poklicu oziroma vojaški
akademiji, kjer sem urejal tudi takrat popularni »stenčas« – stenski
časopis! Za nasvet sem seveda zaprosil svojega načelnika, ki me je
prepričal, da je moja prihodnost v varnostni službi JLA! Pokazal mi je
pisni načrt razvoja (šola za častnike vojaške policije, šola tujih
jezikov, služba v četi vojaške policije v Unef v Egiptu, po dveh letih
pa »prestop« v varnostno službo, šolanje na višji vojaški akademiji
itd). Tako se je tudi vse zgodilo!
Naj dodam kratko
epizodo iz Pančeva, kjer sem pozimi 1959 obiskoval šolo častnikov
vojaške policije. Ob koncu šolanja nas je obiskal generalmajor Jefto
Šašić, tedanji načelnik Varnostne službe JLA. V pogovoru je tudi
vprašal, ali med nami kdo izvira iz policijske oziroma orožniške družine. Nekaj
časa smo bili vsi tiho, potem sem se dvignil samo jaz in se dokaj
samozavestno predstavil! Odgovoril mi je, da je bil tudi njegov oče
orožnik, in da verjame, da bom tudi jaz postal general in načelnik VS
JLA! Vse to so slišali tudi spremljevalci generala Šašića, pribočnik pa
je to tudi zapisal in menda vložil v moj kadrovski dosje!
Po vrnitvi iz Egipta
sem bil v začetku 1963 sprejet v Vs JLA in sicer kot operativec v
vojaškem odseku Šibenik. Prvi načelnik in tudi sosed mi je bil
podpolkovnik Nikola Budja, mentor pa major Pero Gospodnetić. Že
naslednje leto sem bil premeščen v Split, v Kog IV. armade. Šlo je za
specializirano »kontraobveščevalno grupo«, ki je svoje delo opravljala
prikrito. Pisarne smo imeli poleg vojaškega sodišča in orkestra. Nosili
smo civilno obleko in uporabljali avtomobile in motorje s civilnimi
tablicami. Moj načelnik je bil kapetan bojne ladje Boris Fulgosi. Delal
sem v sektorju italijanske obveščevalne službe, kjer sem tudi dosegel
svoj prvi uspeh. Namreč, v obsežnem arhivu sem našel podatek o
neidentificiranem italijanskem agentu "X", ki je izdal največ podatkov o
ladjedelnici na otoku Cresu. Za vse častnike, ki so imeli zveze v
Italiji in kdajkoli službovali na Cresu, sem uvedel »kartončke«. Izločil
sem tri in načelniku predložil pismeni načrt: tajno ozvočiti telefone
(imel ga je samo major G.) in uvesti tajno kontrolo pismenih pošiljk,
kakor tudi tajno sledenje trojice v času, ko pride v Split italijanski
pomorski ataše. In trikrat so sledilci ugotovili njegov »kontakt« z
majorjem G.! Primer sem posredno spremljal še pozneje, ko je bil major
G. upokojen. V Vs JLA je namreč veljal princip, da se indicirana in
dokazana agentura ne obravnava kazensko, temveč so se najpogosteje
načrtovale in izvajale t. i. »operativne kombinacije« za globinsko
vrinjanje v tuje obveščevalne službe! To je tudi vzrok, da je bilo
»odkritih« tako malo tujih agentov!
Na poti proti
Ljubljani, sem dve leti prebil v Puli, na podobni dolžnosti. V Ljubljano
sem prišel 1969 in bil po dvajsetih letih premeščen v Makedonijo (Bitola),
kjer sem samo eno leto »nosil« generalske epolete. Oktobra 1990 sem bil
zopet v krogu svoje družine v Ljubljani. Seveda kot upokojenec.
Mimogrede: ali so Vam kdaj nudili tudi kakšne druge, bolj
atraktivne dolžnosti?
Tudi tega je bilo. Po
končani šoli vojaške policije so me hoteli zadržati kot predavatelja
džiu-džica in vojaško-policijske taktike, pa sem ponudbo prijazno
odklonil zaradi slabe pančevske vode in zimske košave! Ko sem se konec
1962 vrnil iz Egipta, kjer sem bil poveljnik vojaške policije v Odredu
JLA, sem bil predlagan za inštruktorja vojaške policije zambijske
vojske. Ponudba za dvoletno delo je bila zlasti zanimiva po finančni
plati, pa je vseeno nisem sprejel! Čez dva meseca so tabor zambijske
policijske šole napadle in masakrirale sosednje vojaške enote iz Konga.
Ko sem postal major in opravil malce zapoznelo prakso angleščine v
Londonu, sem dobil iz Varnostne uprave Zslo zelo privlačno ponudbo:
demobilizacija s činom majorja in sprejem dolžnosti konzula v Carigradu
za dobo 4–8 let, dejansko pa seveda dolžnost šefa obveščevalnega centra
JLA za Bližnji vzhod! Bolezen v družini je preprečila realizacijo tega
zanimivega projekta. Okrog 1978 sem bil predlagan za dvoletno bivanje v
Alžiriji kot politično-varnostni pomočnik poveljnika centra JLA za pomoč
alžirski armadi, brez družine, kar sem seveda prijazno odklonil.
Verjetno bi sledil še štiriletni položaj vojaškega atašeja, tokrat z
družino.
Kaj pa stažiranje in generalske dolžnosti?
Ko sem 1980 končal Šolo
ljudske obrambe, najvišjo vojaško šolo JLA, sem sicer rahlo upal tudi na
generalski čin, ker je bila prav ta šola formalni predpogoj za
generalski položaj. Vedel pa sem, da bodoči položaj načelnika varnosti v
armadi zahteva takšno šolsko izobrazbo. No, 1986 me je presenetila
novica, da sem postal uradni kandidat za načelnika Zveznega varnostnega
inštituta z generalskim položajem, a je bil na koncu vseeno izbran
predstavnik Sdv iz Makedonije. Potem je bilo »slišati« (novice takšne
vrste so se hitro širile!), da sem kandidat za načelnika
Obveščevalno-varnostnega šolskega centra v Pančevu, pa potem načelnik
varnostnega oddelka novoustanovljenih vojaških območij, konkretno v
Zagrebu. Pa predlog formacije z generalskim položajem ni bil sprejet.
Bil sem
tudi zelo blizu kandidaturi za (generalski) položaj partijskega
voditelja v armadi. Potem sem bil na razgovoru pri tovarišu Ivanu Mačku
- Matiji, odločno zavrnil denunciantsko vlogo in seveda izpadel z
republiške generalske liste. Potem me je Stane Dolanc sicer predlagal za
načelnika Varnostne uprave Zslo, kot prvega Slovenca, vendar
odhajajoči načelnik Uprave, general Čeranić ni mogel sprejeti tega
predloga, ker sem pred nekaj leti zavrnil premestitev na položaj
načelnika informativno-analitične službe te iste ustanove.
5. novembra 1987 se je
v mojo pisarno, muzajoč se z nekim papirjem v roki, prikazal pokojni
armadni poveljnik, generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić. Preprosto mi je
ponudi roko in rekel: »Bodoči tovariš general! Prišel sem na kozarček
viskija!« Povedal mi je, da sem postavljen na generalski položaj
načelnika operativno-učnega oddelka, obenem tudi namestnika načelnika
armadnega štaba! Seveda, za dvoletno stažiranje. Bil sem seveda
presenečen in tudi presrečen! Tako so se mi uresničile sanje vsakega
podporočnika … Novo dolžnost sem kmalu sprejel in se »spopadel« s povsem
novimi učno-operativnimi nalogami. Prvo poveljniško štabno vajo sem
solidno pripravil in uspešno realiziral.
Zaradi ukinitve 9.
armade in formiranja dveh korpusov, sem bil nato postavljen na položaj
glavnega vodje za ukinitev 9. armade. Ker pa v SR Sloveniji za mene ni
bilo nobenega generalskega mesta, sem moral v daljno in rodno
Makedonijo, na položaj načelnika štaba, obenem namestnika poveljnika 41.
korpusa. Na poti v Bitolo sem v Beogradu s prav dobrim uspehom opravil
še teoretični del generalskega izpita (praktični del generalskega izpita
– poveljniško potovanje v vlogi poveljnika korpusa, sem predhodno
uspešno opravil v Liki).
Pred leti smo skušali
anketirati več kot šestdeset Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni
dosegli generalske čine. Razumljivo je, da zaradi napetosti in
negotovosti časov odziva skoraj ni bilo. Ali lahko (morda tudi ob Vašem
primeru) ponazorite, kakšno je po Vašem mnenju tisto potrebno
profesionalno znanje, katera so tista etična izhodišča in človeška
zrelost, ki naj odlikujejo vrhunskega poveljnika?
Odgovor je zelo težak. Morda je na takšno vprašanje najbolj
posrečeno odgovoril znani pisatelj Miroslav Krleža. Namreč, ko so ga v
neki družbi pobarali, komu postaviti spomenik: državniku, mislecu ali
pisatelju, je na presenečenje vseh prisotnih odgovoril – vojskovodji! In
je svojo misel tudi utemeljil: »Odločnost, pamet in karakter poseduje
hkrati samo poveljnik!«
Seveda, vsako zgodovinsko obdobje zahteva svoj tip
poveljnika. Od tistega, ki je na čelu svoje vojske hrabro jurišal na
sovražnika (po porazu na kopnem pa naredil samomor ali kot pomorski
poveljnik ostal na potapljajoči se ladji), pa do današnjega generala –
admirala, ki iz varnega zaklonišča prek satelitskih zvez in ekranov vodi
in usmerja računalniško programiran nestični boj, v katerem ne odloča
več hrabrost, ampak samo visok nivo znanja in izkušenost! Dodal bi še:
poštenost in skromnost pa tudi nekaj domoljublja! To pravim zaradi tega,
ker sem (smo) imel dve domovini in bil dvakrat kaznovan! Zato je bila v
kriznem obdobju moja maksima: družina je najboljša domovina! Imel sem
prav, kajti mnogi smo se varno vrnili v njeno naročje.
Kar zadeva vojaško izobrazbo moram posebej poudariti, da je
potreben sistem postopnega pridobivanja in izpopolnjevanja
profesionalnih vojaških znanj ter izbirnega kadrovanja, po principu:
samo najboljši gredo naprej! Moji vrstniki in jaz smo se šolali po tem
preizkušenem receptu. Konkretno: po triletni vojaški akademiji v
Beogradu, na kateri sem zadnje leto opravlja tudi t. i. specializacija
za razne smeri (za pehoto sem opravil z odličnim uspehom), sem svojo
častniško kariero začel v šoli za rezervne pehotne častnike v Bileći,
kjer so »skozi moje roke« šli mnogi znani Slovenci. Potem sem končal
dvoletno Višjo vojaško akademijo z odličnim uspehom (in bil zato
oproščen opravljanja izpita za čin majorja). Medtem sem končal še razne
tečaje (padalskega, minerskega) in specializacije, kakor tudi enoletno
šolo tujega (angleščine) jezika (z dvomesečno prakso v Londonu).
Ko sem zaradi zelo dobrih službenih ocen prišel v ožji izbor
kandidatov za generalski čin, sem z odličnim uspehom končal še zadnjo in
najvišjo vojaško šolo – Šolo ljudske obrambe! Skupaj torej 8 let
rednega vojaškega šolanja! Po dveletnem stažiranju na generalskem
položaju sem 1989 s prav dobrim uspehom opravil zahteven generalski
izpit (praktični del in teoretična diplomska naloga). V čin
generalmajorja sem bil povišan (s podpisom dr. Janeza Drnovška) decembra
1989 v Bitoli (Makedonija) na položaju načelnika štaba (obenem
namestnika poveljnika) korpusa. Generalske epolete sem nosil samo leto
dni. Pravijo, da se zgodovina rada ponavlja! Moj pokojni oče je bil
kazensko premeščen v Makedonijo in tam dosegel čin narednika. Tudi moja
premestitev iz Ljubljane v Bitolo je imela podoben pridih (po razgovoru
z Mačkom nisem bil republiški kandidat za generala!), le da sem očeta
prekosil po činu.
Moram posebej
poudariti, da smo bili Slovenci iz povojne generacije na vseh vojaških
akademijah, od Beograda do Moskve med prvimi v rangu (generalmajorji
Zabret, Zorc, Rožič, Merzel (prvi tudi na višji tankovski akademiji v
Moskvi), kontraadmiral Pogačnik (3. po rangu v višji pomorski akademiji
v Leningradu). Sem je potrebno prišteti še nekaj polkovnikov na
generalskem položaju, od katerih je menda samo eden dobil zaposlitev v
TO! Pač politika in revanšizem! Nekateri pravijo, da so bili dosedanji
obrambni ministri – civilisti slabi (zamenjani zaradi napak in afer).
Gotovo pa je, da se to ne bi moglo reči za aktivne pripadnike TO in SV
in zgodovina bo morala priznati, da smo Slovenci dobri vojaki in
poveljniki!
Moja generacija
sošolcev in znancev verjetno predstavlja največjo skupino Slovencev –
častnikov v JLA. Tudi »bilanca« je odlična! Dva sva dosegla tudi
generalski čin - Ciril Zabret (Ljubljana) pred menoj. Polkovniki so
postali: Jože Holc (G. Radgona, Golob Polde, Alojz Zupanc, Srečko Zupanc
(vsi trije Beograd). Podpolkovnika sta ostala: Stane Gregorc (Ljubljana)
in Boris Krmelj (Maribor). Vojaško akademijo so zaradi bolezni ali
drugih vzrokov zapustili: prof. dr. Janko Legat, učitelj Franc Sitar
(oba Maribor) in geodet Franc Hribar (Grosuplje, zato njegov sin Sašo
tako prizanesljivo »udriha« po JLA), ing. Julijan Bratuž (Ljubljana),
JLA pa še prof. dr. obramboslovja Stanko Kodrin (pilot) in komercialist
Franc Kodrin (mornariški častnik), pokojni major Mirko Pikon (Zagreb)
in Stane Pavič, sicer partizanska sirota iz Like.
Kdaj in kako ste zvedeli za oboroženo intervencijo JLA proti
Sloveniji?
Julija 1990 sem letni
dopust preživel z družino v Barbarigi pri Puli, v počitniški vili JLA.
Nekaj dni je bil gost tudi Vidoje Žarković, upokojeni kontraadmiral in
nekdanji član Predsedstva SFRJ. Ko sem se mu predstavil kot general in
nekdanji načelnik varnostne službe 9. armade, sva hitro vzpostavila
stik, pa mi je zaupal mnoge zanimive podrobnosti o posttitovskem
obdobju. Posebej mi je zabičal, da mora JLA vztrajati na Titovih
temeljih »bratstva in enotnost«, rekoč, da se bo Milošević verjetno
opredelil za velikosrbske ideje SANU, kar bi obenem pomenilo tudi
nekakšno »tretjo Jugoslavijo do Kolpe« (torej, brez Slovenije)! Bil sem
zaprepaščen, pa čeprav sem vedel za vse mogoče variante (in zemljevide
oziroma nacionalne »mape«) ekstremne emigracije in tujih obveščevalnih
služb o nadaljnji usodi Jugoslavije. Toda Žarković mi je še enkrat
potrdil, da ne govori na pamet, in da se o vsem tem v določenih
političnih krogih že govori in preračunava! Tudi načrtuje!
Ko sem se po dopustu
vrnil na delovno mesto v Bitolo, sem kmalu zvedel, da je
generalpodpolkovnik Marko Negovanović, tedaj načelnik Varnostne uprave
Zslo, v Skopju na sestanku poveljnikov korpusov (namestniki oziroma
načelniki štaba nismo bili vabljeni!) in članov kolegija poveljstva 2.
armadnega območja, razgrnil aktualno analizo družbeno-politične
situacije v državi in sklenil z ugotovitvijo, da je JLA že naredila
načrte za oboroženo intervencijo v Sloveniji, ker da lahko le tako zaščiti s/z državne meje!
Seveda ne morem še povedati, kdo mi je povedal novico.
Bil sem šokiran!
Spomnil sem se opomina Vidoja Žarkovića in sklenil, da pri takšnem
»projektu« ne bom sodeloval, ker za to nisem bil vzgajan niti prepričan,
da je v interesu Jugoslavije in Titovih idej! Še isti dan sem napisal
prošnjo za upokojitev (imel sem dve leti več delovne dobe, kot to določa
zakon), obenem pa sem generalu Negovanoviću, sicer znancu še iz
Ljubljane, poslal polslužbeno pismo, v katerem sem ga obvestil, da
odhajam v pokoj pretežno zaradi družinskih razlogov, pa tudi zaradi
tega, ker ne želim služiti nobeni nacionalistični politiki (četniški,
ustaški, belogardistični in muslimansko-fundamentalistični). Poveljnik
korpusa, Musliman, me ni skušal odvrniti od namere. Potem sem bil na
razgovoru pri poveljniku armadnega območja v Skopju, generalpolkovniku
Živojinu Avramoviću, kateremu sem navedel samo družinske razloge.
Potem sem bil klican še
na razgovor v Beograd k generalpolkovniku Mići Ćujiću, pomočniku
zveznega sekretarja za politične in kadrovske zadeve (ob tajno ozvočeni
mizi!), na katerem je bil prisoten tudi generalpodpolkovnik Marko
Negovanović. Ponovil sem vse razloge iz poslanega pisma, pa sem po
nekakšnem barantanju o kraju, kjer bi želel »služiti«, na koncu vseeno
zvedel, da je zvezni sekretar, armadni general Veljko Kadijević sklenil,
da ne bo zadrževal v JLA nobenega generala, ki ima pogoje za upokojitev!
Seveda sem si oddahnil! Naredil pa sem napako, ker sem v Beogradu zatem
obiskal slovenske znance v vodstvu Sdv (Eržena in Zoreta), pa čeprav mi
je Negovanović povedal, da z njimi že nekaj časa
nimajo nobenih stikov! Bilo mi je povsem jasno, da je to konec
Jugoslavije kot države, če dva glavna varnostna šefa sploh ne govorita!
In septembra 1990 sem
že predal dolžnost nasledniku (Makedoncu). Po povratku v Ljubljano pa
sem že začutil razne »interese« ob obiskih nekaterih mojih nekdanjih
učencev (Vs JLA) in znancev (Sdv Slovenije)! Potem pa še njihovih
naslednikov. Tolažil sem se, da je to pač usoda vseh bivših šefov
obveščevalnih in protiobveščevalnih služb! Vse to sem dojel kot igro,
ki pa ni bila nedolžna! Novi šefi so pač hoteli vedeti, kam se bom
obrnil... Jaz pa sem se posvetil družini, knjigam, genealogiji in
priročni delavnici! Bili so pač razočarani, posebno ko so zvedeli, da
vzdržujem celo stike z visokimi cerkvenimi dostojanstveniki! To me je
menda celo rešilo pred načrtovani »maščevalnimi« posegi, so mi hiteli
sporočati nekateri »prijatelji«.
Zakaj se niste priključili TO Sloveniji oziroma Janši? Zakaj
nobeden od generalov JLA ni hotel sodelovati z njim oziroma z RŠTO?
Ne bo držalo, da Janši
in Slaparjevemu Ršto Slovenije ni pomagal prav noben slovenski general!
Poznam kar nekaj starejših in upokojenih generalov, ki so pri
osamosvajanju usmerjali akcije TO. Javno je to oznanil generalpolkovnik
Hribernik, ki pa se je pozneje sprl z Janšo, mlajši ali aktivni pa smo
bili tako in tako pod kontrolo (in nas tudi niso vse vabili)!
Končno, »Janševa vojna«
(po Zimmermannu) sploh ni bila prava vojna (politiki iz Italije so
govorili o mali in operetni vojni). S tisto »trapasto« akcijo JLA (po
dr. Bogdanu Deniću) slovenska TO res ni imela resnejših težav (ker
general Kolšek ni hotel »udariti« z vso močjo!). Končno, slovenske (in
vse druge) častnike so usposobili prav generali z beograjsko vojaško
akademijo. Usposobili so jih vedno vrhunsko, saj je bila ravno slovenska
TO deležna najvišjih ocen in pohval vojaških inšpekcij iz Beograda.
Slovenski vojaki –
mornarji, podčastniki, častniki in generali – admirali smo bili tudi
individualno med najboljšimi v vseh tujerodnih vojskah, pa tudi v JLA!
Tega se nismo nikdar sramovali, pa tudi ne beograjske vojaške akademije.
Svoje pač nismo imeli! Zakaj se to očita samo generalom? Zakaj se to ne
očita množici znanstvenikov, ki so po razne nazive in doktorate hodili v
južne republike! Ali pa politikom, ki so prav radi hodili proti
Beogradu, pa so še vedno na oblasti!?
Zakaj se nisem
pridružil Janši? In seveda vsi ostali generali in polkovniki? Tudi Janša
se je že večkrat javno vprašal, zakaj se je od tridesetih Slovencev –
polkovnikov in generalov JLA, samo en polkovnik (pravnik?) priključil
njemu oziroma Ršto. Kakšni so pravi vzroki takšnega nedomoljubnega
odnosa večine visokih predstavnikov slovenske vojaške inteligence? Vse
bivše republike so angažirale generale JLA za vodenje svojih nacionalnih
armad, le Slovenija se je temu zavestno odpovedala! Zakaj?
Po mojem mnenju bodo
zgodovinarji morali upoštevati dva vzroka. Prvi je psihološke narave –
sam Janša, kot idejni vodja napadov na JLA in član procesuirane
četverice, obramboslovec, pa republiški sekretar za LO in potem še prvi
obrambni minister RS! Trdim: če bi bil na njegovo mesto postavljen dr.
Anton Bebler, kakor smo mnogi pričakovali, za načelnika Ršto pa
generalmajor Milovan Zorc, bi vsi aktivni generali in drugi častniki
JLA takoj prestopili na slovensko stran! O tem smo takrat zaupno
razpravljali v ožjih krogih, pa tudi vse naknadne ankete bi potrdile to
predpostavko!
Drugi razlog sega v
obdobje začetka in sredine 1990, ko so Janša in njegovi pomočniki (sicer
vsi moji dobri »znanci«) nestrokovno začeli in vodili, doslej nepoznano
operativno akcijo "vrbovanja" oziroma pridobivanja slovenskih generalov
in višjih častnikov, da so nas vse skupaj prav hitro spravili pod
kontrolo Varnostne službe JLA! Vsak je doživel glede tega kar grenke pa
tudi neprijetne trenutke. Naj navedem zato svoj primer: sredi 1990 je
Politična uprava Zslo (seveda, ob sodelovanju varnostne) iz Beograda
poslala vsem poveljnikom korpusov strogo zaupno depešo z nalogo, da naj
osebno in takoj opravijo temeljite pogovore z vsemi slovenskim generali,
častniki in podčastniki, in ugotovijo, koga so "janševci" že pridobili
za slovensko republiško armado!
Seveda, organi vojaške
varnosti so nad vsemi Slovenci takoj vzpostavili operativno kontrolo!
Torej, tudi nad menoj! Ker sem bil v bitoljskem korpusu edini Slovenec,
obenem pa tudi načelnik štaba korpusa, poveljnik ni imel veliko dela, še
posebej, ker so pred tem beograjske Večernje novosti objavile grobi
napad Janševe in Bavčarjeve Demokracije na mene osebno, da sem celo od
Zslo zahteval pravno zaščito! Poveljnik korpusa je zato zapisal in
sporočil v Beograd: "Generalmajor Kranjc ne bi nikdar sprejel
sodelovanja v kakršnikolih republiških armadah, in kot sam pravi,
genetsko ne bi mogel služiti novokomponiranim belogardistom, ustašem,
četnikom in drugim!"
Bil sem prvi slovenski
general, ki je takrat uspel zapustiti JLA, ker pač nisem želel
sodelovati pri podiranju domin. Vedno mi je bil v podzavesti opomin
Vidoja Žarkovića! V kasnejšem razbijanju Jugoslavije (po Mesiću) so
pripadniki JLA doživljali največje travme in osebne drame: na pozive
svojih nacionalnih liderjev in republiških voditeljev (še vsi so na
oblasti!) so se morali na hitro opredeljevati in uperiti orožje proti
svojim dovčerajšnjim tovarišem in prijateljem. Trilogija Vojna iz ljubezni Marije Vogrič je izjemen dokaz tega časa,
predvsem pa krivde politikov in njihovih pomagačev iz tujine.
Nemški novinar in
raziskovalec Erich Schmidt - Eeboom v svoji knjigi Schattenkrieger na
strani 229 jasno zapiše, da so zahodnonemški obveščevalci imeli tesne
kontakte s »skoraj vsemi osebnostmi, ki so po letu 1990 v Sloveniji in
Hrvaški zasedli pomembne politične, publicistične in varnostne
funkcije«. Zgodovina bo seveda neusmiljena sodnica. Za sodelavce tujih
obveščevalnih služb, kakor tudi za medijske pogrome (napade na JLA) in
razne manipulacije, desettisoče pohabljenih, zaklanih in ubitih, na
milijone razseljenih in s sovraštvom ožganih duš! Sramota!
Ko je nič krivi šolski
tovariš in makedonski general Pavlov kot zadnji pripadnik »agresorske«
vojske zapuščal v Kopru slovensko ozemlje, verjetno ni mogel dojeti,
kako so nas nacionalistični politiki grdo prevarali in začeli
razdruževati svoje podanike in narode z vojno, namesto da so to storili
na kulturen in sporazumen način! Mesec dni prej mi je rekel: "Vedi, da
proti Slovencem ne bi nikdar vodil prave vojne! O ničemer nisem odločal!
Vsi načrti so prišli iz Beograda v zaprtih ovojnicah. Skrbel sem samo,
da ne bi bilo žrtev na obeh straneh... Vsi vojaki so bili naši otroci!"
Ali Vas je bilo kdaj
sram kot oficirja, da ste Slovenec?
Samo enkrat! Takrat, ko je po kulturnem mitingu, 2l. junija
1988 okrog 23.00, večja skupina precej razgretih demonstrantov hrupno
prišla pred vojašnico na Metelkovi! Ker sem pričakoval tudi kakšen
izgred, sem naročil, naj se dogodek javno dokumentira z videokamero.
Kopijo smo poslali tudi republiškemu vodstvu! Vendar o tem dogodku
mediji niso poročali, pa čeprav so bili na kraju dogodka. Torej, ni bilo
sram samo mene!
Ali Vas je bilo kdaj sram kot načelnika varnostne službe 9.
armade oziroma ali ste kdaj morali delovati proti slovenskim interesom?
V varnostni službi JLA
sem bil v Sloveniji bil od 1969 do 1987, še prej pa sem bil od 1959 v
Šibeniku, Odredu JNA na Sinaju, Splitu in Puli, pa sem tako 1985. prejel
tudi Plaketo varnosti za 25-letno delo v Vs JLA. Nikdar nisem deloval
proti slovenskim, pa tudi ne proti interesom drugih narodov in
narodnosti. Pretežno sem delal v specializiranih protiobveščevalnih
organih (Kog), kjer smo se izključno ukvarjali z odkrivanjem tuje
obveščevalne in druge agenture. Seveda smo pri tem dokaj tesno
sodelovali z organi Sdv na terenu. Glede tega imam čisto vest, saj smo
se vedno in povsod dosledno držali ustavnih in zakonskih pooblastil!
Bil sem odločno proti
podiranju domin in agresivnemu nacionalizmu, tudi slovenskemu (predvsem
iz vrst slovenske politične emigracije, ker sem vedel, da za njimi
stojijo določeni interesi tujih obveščevalnih služb). Vsi smo zelo dobro
vedeli za krvave zgodovinske izkušnje pri reševanju nacionalnih
vprašanj, prekrajanju meja in razbijanju skupne države! Samo neodgovorni
vodje in ideologi raznih ekstremnih skupin, tudi razumniških, ne
pomislijo na človeške žrtve, ki jih navadno povzročijo tudi povsem
»navadni« apeli, peticije in protesti!
Sramoval sem se samo
enega dokumenta, ki sem ga dobil v roke, ko sem 1984 postal načelnik
varnostnega oddelka 9. armade. Šlo je za dokument z oznako »državna
tajnost – samo za načelnika varnosti«, ki je določal, da osebno poskrbim
za »protiobveščevalno zaščito množičnega ustaškega grobišča v Mariboru«,
z navodili, da se na tej lokaciji ne bi kaj gradilo! Seveda sem od
predhodnika zahteval pojasnilo in tako zvedel
za tragični dogodek, ki se je sredi 1945 zgodil v Mariboru. Namreč, ko
so zavezniki iz Avstrije vračali domače kvizlinge, je bil Maribor
določen kot sprejemno taborišče za ustaše in hrvaške domobrane, od koder
so jih pripadniki hrvaške Ozne in Knoja vodili (po t. i. »križevi poti«)
na Hrvaško. Po zadnjo skupino okrog 2.000 ustašev dolgo niso prišli, pa
so stražarji, borci iz Like in Dalmacije, ki so morali čuvati pobijalce
in klavce svojih bližnjih, bili izvani in so zato iz maščevanja izvršili
grozovit pokol nad iznemoglimi ujetniki! Seveda so bili kršitelji takoj
aretirani in kaznovani, vendar je grobnica ostala v Mariboru! Skrivnost
lokacije sem zavestno zaupal direktorju mariborskega zgodovinskega
muzeja!
Kasneje sem zvedel tudi
za genezo nastanka tega dokumenta. Po Titovi smrti so se njegovi
nasledniki, predvsem republiški voditelji in vrhovi raznih služb, začeli
prepirati o raznih napakah in preteklih grehih, in seveda, po stari
balkanski navadi, valili krivdo drug na drugega. Tako so mnogi za poboje
ustašev, četnikov, balistov, legionarjev in domobrancev začeli valiti
krivdo na JLA, predvsem pa na Kos in maršala Tita! Pravzaprav, začel se
je spopad za Titove arhive! Takratni zvezni sekretar za ljudsko
obrambo, admiral Mamula (kasneje se mu je to še kako maščevalo – s
člankom Mamula Go Home v Mladini!) in načelnik Vs JLA,
generalpodpolkovnik Jere Grubišić, sta namreč dokazala, da je takratna
JA zagrešila samo že opisani in sankcionirani pokol v Mariboru, vse
ostale izvensodne in množične poboje pa so izvršile republiške Ozne
(srbska nad četniki v Kočevskem Rogu!).
Tako je zaradi
navedenega »spora« okrog 1982 nastal dokument najvišje zaupnosti, ki je
nalagal Vs JLA in vsem šestim republiškim Sdv, da prevzamejo skrb za
protiobveščevalno zaščito točno določenih tajnih grobišč žrtev množičnih
pobojev, ki so jih 1945 izvršili njihovi predhodniki. Sdv Slovenije je
tako prevzela vsa grobišča pobitih domobrancev (in verjetno četnikov),
medtem ko je varnostni oddelek 9. armade »skrbel« samo za eno ustaško
grobišče v Mariboru.
Neetične so izjave
posameznih oblastnikov iz tistega časa, da so »...verjetno Tito in
poveljniki armad« načrtovali poboje domobrancev v Sloveniji, še bolj pa
je cinična izjava slovenskega partizanskega komisarja, da so vse te
poboje najverjetneje izvršile »enote iz juga«, potem ko so osvobodile
naše kraje! Nobeden pa noče vprašati starejših vojaških kosovcev, ki
vedo celo povedati, koga je vse Tito grajal zaradi prehitro (!)
izvedenih pobojev domobrancev! Titovi arhivi naj bi skrivali tudi
odgovornost za vse te poboje, zato je tudi borba za njegovo dediščino
bila tako okrutna. Gotovo bodo zgodovinarji imeli še veliko dela. (O
Titovem povelju z dne 15. maja 1945, da se prepoveduje pobijanje
ujetnikov, sem obvestil tudi slovensko javnost, povelje pa so našli v
Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani!).
Zaradi zgodovinske
resnice moram dodati še naslednje: Pokojni general Ilija Ceranić, bivši
načelnik Vs JLA, tudi slovenski zet in dober prijatelj, mi je pred svojo
smrtjo spomladi 1989 obširno razlagal svojo domnevo, da so napadi na JLA,
konkretno na admirala Mamulo in organe Kos, verjetno prav posledica
tistega izsiljenega dokumenta o protiobveščevalni zaščiti domobranskih
grobišč! Pa tudi druge domneve, kot je bil hud spor Mamula – Dolanc in
podobno. Stane Dolanc je namreč predlagal civilno osebo (iz Slovenije)
za zveznega sekretarja za ljudsko obrambo in tudi mene (Slovenci smo
bili na vrsti) za načelnika Vs JLA! Je že vedel, kaj govori!
Zgodovinarji naj preverijo ... Resnica bo prej ali slej prišla na dan!
Kakor prihajajo na dan razne zgodbe o osamosvajanju, mentorjih, tujih
botrih in podobnih rečeh!
Seveda obsojam vse
množične maščevalne in izvensodne poboje domobrancev in drugih kolaborantov in kvizlingov, kakor tudi njihovih
simpatizerjev in sodelavcev – civilistov, kakor tudi zločinske poboje
ujetih in ranjenih partizanov, sodelavcev in simpatizerjev NOV, edinih
zgodovinsko priznanih zavezniških sil na Slovenskem! Krivdo naj ne
izrekajo politiki, njo bo najbolj pravično opredelila zgodovina!
Zanima me, kaj menite o
vlogi admirala Broveta in generala Kolška?
Verjetno bo odgovor presenetljiv! Ko bodo zgodovinarji
razgrnili vse relevantne činitelje osamosvajanja Slovenije, bodo zanamci
obema v zahvalo postavili tudi spomenik! Kajti: admiral Brovet je v Zslo
miril »jastrebe« in podpisal Brionsko deklaracijo, general Kolšek pa je
s svojim ravnanjem rešil Slovenijo vojnih grozot in razdejanja, z
njegovo odstavitvijo pa se je de facto začel razpad JLA! Zdaj pa mu celo
kratijo socialne pravice...
Ali ste kdaj prejeli
kakšno podkupnino?
Samo enkrat! Ko sem neki revni ženički, sestri ženine znanke,
omogočil, da je njen sin služil vojaški rok v bližnji garniziji in
večkrat »skočil« domov pomagat, mi je iz hvaležnosti dala vrečko
zlatorumene naluščene koruze. Moral sem jo vzeti, ker bi jo drugače
užalil.
Ali je bil za Vaš
prehod med upokojence problematičen?
Ne. Že dve-tri leta pred tem sem si domačo delavnico dobro
opremil z orodjem. V šali pravim, da sem priučeni mojster za vsa hišna
dela Občasno sem tudi čistilec avtomobilov, redno pa stanovanja. Poleg
dnevnega sprehoda porabim 2–3 ure za branje. Vso ostalo dejavnost
načrtujem (letno in mesečno). Prostega časa mi primanjkuje. Seveda,
rodoslovje mi je bil prvi konjiček! Vso rodbino sem »obdelal« do prvih
graščinskih urbarjev in zgodovinskih zapiskov. Pet let trdega in
zanimivega dela. Najbolj sem seveda ponosen na svoj »genetski« rodovnik
in številno »žlahto«!
Kaj pa druge ambicije,
recimo literarne?
Kot dopisnik Mladine sem 1953 dobil drugo nagrado za
literarno črtico. Naslednje leto pa sem kot gimnazijski osmošolec prejel
Prešernovo nagrado za literaturo (prozo), kakor tudi za znanstveni spis
Ali je tretja pot v socializem? Vsi so pričakovali, da
bom študiral književnost ali vsaj filozofijo, pa sem zaradi socialnega
stanja potem zajadral v vojaški poklic. Ni mi žal. Dosegel sem vse kar
si podporočnik želi na začetku svoje kariere! Pa tudi čisto vest imam.
Ljudje vas poznajo po številnih člankih v Delu in Nedeljskem,
predvsem o problematiki in ozadju procesa proti četverici. Zanima me
zakaj, takšna vnema?
Ne gre za nobeno vnemo,
temveč samo za resnico oziroma za eklatanten primer medijske
manipulacije. Sem eden od pričevalcev geneze in ozadja procesa proti
četverici (zdaj že samo dvojici!). Resnica bo počasi prišla na dan, v to
sem trdno prepričan.
Kdor je v zadnjem času
vsaj površno spremljal dogajanja okrog desetletnice procesa proti
četverici (Mladina, Demokracija, TV oddaja Dosje: Roška, pripoved ulice
in na koncu še radijski pogovor s četverico eminentnih pravnikov), bo s
presenečenjem ugotovil, da tudi po desetih letih prihajajo na dan nova
dejstva in zanimive ugotovitve.
In kaj se bo zgodilo,
ko se bodo pojavili še dokumenti iz tujine? Prej ali slej bo tudi
Rullmann povedal svojo zgodbo ... Pa tudi beograjski arhivi še hranijo
nekaj rdečih »češenj«!
Prepričan sem, da bo
resnica kmalu prišla na dan, z njo pa bo treba spremeniti tudi mnoge
vsiljene teze in medijske manipulacije. Seveda, tudi »junakom« bodo
vzeli medalje...
Upam, da bodo proces J
& B končno začeli preučevati zgodovinarji. Po desetih letih sta dva že
odpadla! In kaj bo ostalo na koncu? Po mojem mnenju verjetno spoznanje,
da se (slovenska) demokracija ni začela na Roški, temveč nekoč po
Depali vasi! Demokracija se pač ne more roditi iz revanšizma in
sovraštva, to vsaj vemo ...
Danes zlasti oficirji iz drugih jugoslovanskih republik
skušajo doumeti, kako je pravzaprav prišlo do razpada Jugoslavije. Vi
ste lahko spremljali razvoj dogodkov »od znotraj« (opravljali ste visoke
dolžnosti v varnostni službi JLA), obenem pa svoje ugotovitve tudi
oblikujete v besedilu (knjigi), ki ga pripravljate za objavo. Ali lahko
v kontekstu globalnega ideološkega spopada med zahodom in vzhodom,
kapitalizmom in socializmom, opredelite svoj pogled na razpad
Jugoslavije?
Čeprav imamo spominska
pričevanja skoraj vseh glavnih akterjev razpada Jugoslavije, je skoraj
sigurno, da bo lahko stroka (zgodovinska) šele z določene časovne
razdalje in na podlagi podatkov iz tajnih arhivov (sedaj zaprtih)
razjasnila prave vzroke, pa tudi krivce tega razpada.
Vsekakor pričevanja
treh zadnjih predsednikov Predsedstva SFRJ – Stipeta Mesića, Borivoja
Jovića in dr. Janeza Drnovška, zlasti pa armadnega generala Veljka
Kadijevića, 1993 (Moje vidjenje raspada) in poslednjega ameriškega
ambasadorja v Beogradu, Warrena Zimmermanna, 1997 (Izvori jedne
katastrofe), predstavljajo dobro osnovo in fond podatkov za podrobne
študije in analize, seveda če odmislimo prizadevanja avtorjev, da
polepšajo svojo »resnico«oziroma namerno plasirajo neresnice! Zdi se, da
je najbolj iskreno priznal svojo »razbijaško« vlogo Stipe Mesić, medtem
ko je ameriški ambasador Zimmermann, ki je koordiniral to razbijanje »od
zunaj«, cinično prevalil krivdo na »notranje« faktorje, predvsem na
nacionalistične republiške voditelje ali kakor jih imenuje »podleže, ki
so krivi za rušenje multietnične Jugoslavije, za izzivanje treh vojn in
nesreče dvajset milijonov ljudi …« Sprenevedanje pa tako!
Njegova teza, da
jugoslovanska katastrofa ni rezultat propada komunizma na koncu hladne
vojne, verjetno ne bo držala! Namreč, ko bodo čez nekaj desetletij
odpirali ameriške tajne arhive, bodo morali zgodovinarji preveriti tudi
velik del »zunanje«, torej tudi ameriške (zahodne) podpore in krivde, in
sicer:
-
obstoj tajnih protokolov in dodatkov k Jaltskemu sporazumu in način
njihove realizacije;
-
elemente »Načrta X«, sprejetega 1948 v Vatikanu o preprečevanju
širjenja komunizma na Zahod;
-
elemente načrta »Dan – D« (posttitovsko obdobje) o destabilizaciji
Jugoslavije (in balkanske regije);
-
dokumentacijo ameriške ambasade v Beogradu, predvsem analitična
poročila in
-
dokumentacijo ameriških obveščevalnih in drugih specializiranih služb
o agenturnih in drugih pozicijah v Jugoslaviji in med pripadniki
politične emigracije.
Ker sem imel vpogled v
mnoge operativne dokumente in agenturne podatke, seveda ne morem iz
etičnih razlogov podrobneje obravnavati to problematiko, pa čeprav jo
delno potrjujejo že objavljena publicistična dela. Tako sem imel
priložnost brati interno knjigo »Špijun u mantiji«, izpoved katoliškega
duhovnika dr. Krunoslava Draganovića, enega najbolj sposobnih agentov (Cie
in Vatikana) na svetu, ki je 1967 prisilno priveden iz Italije v
Slovenijo in predan Sdv BiH. Zaradi zgodovinske vrednosti njegovih
izpovedi posebej o delovanju Cie proti Jugoslaviji in o vatikanskem »podganskem
kanalu« (po katerem so ustaši in drugi nacisti odhajali v Južno
Ameriko), Draganović ni bil sojen in je 1982 umrl v Sarajevu. Nekateri
poznavalci menijo, da je to bil, poleg še vedno prikrite vloge Kurta
Walheima, eden od največjih uspehov jugoslovanske varnostne službe!
Menijo namreč, da je bil Draganović najboljši tajni sodelavec Ozne!
Če je Cia že 1980
risala »mape« o razkosanju Jugoslavije in 1990 v analitični študiji
predvidela »krvavi razpad Jugoslavije v naslednjih 18 mesecih«, potem je
tudi nedvoumno jasno, da je morala imeti izvrstne agenturne in
prijateljske vire (nekateri člani Predsedstva SFRJ in voditelji
posameznih republik so to tudi javno povedali, pa tudi ambasador
Zimmermann ni skrival vseh svojih virov)! Iz obveščevalne prakse pa
dobro vemo, kakšne načrte in naloge je imela Cia, da
bi realizirala globalne načrte in naloge ameriške politike po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta! Za takšno dejavnost so seveda
potrebni podrobni scenariji, načrti in konkretne naloge, da denarja ne
omenjam!.
Šlo je torej za vodeno
ali dirigirano destabilizacijo Jugoslavije! Razkroj Romunije smo
lahko celo spremljali preko CNN! Tudi ostale tuje obveščevalne službe
niso držale prekrižanih rok. Nemški raziskovalni novinar Erich Schmitd -
Eenboom je celo zapisal, da je Kinkel, bivši šef Bnd in sedanji zunanji
minister, imel v Sloveniji in na Hrvaškem izvrstne
pozicije na »politični, publicistični in obveščevalni« ravni! Torej,
zgodovinarje čakajo številne naloge, ko se bodo odpirali tuji
diplomatski in obveščevalni arhivi!
Mnogi jugoslovanski
generali, predvsem iz partizanske generacije, menijo, da je šlo za
nepotrebno in brezsmisleno bojevanje (generalpolkovnik v pok. Ilija
Radaković), ki je narodom Jugoslavije prineslo samo nesrečo in zlo za
nekaj prihodnjih generacij (dr. Fadil Ademović). Tudi sam sem bil za
miren razhod, razvezo, po zgledu Makedonije ali pa Slovaške! Šele
zgodovina bo dokazala kdo je podrl prvo domino oziroma kdo je bil kriv
za razpad Jugoslavije: ali nacionalistično usmerjeni republiški
voditelji (po Zimmermannu) ali pa interesi tujih sil in sosedov, kakor
tudi kapitala in vojaško-tehnološkega kompleksa (Partnerstvo za mir,
širitev Nata na vzhod in podobno).
Kako bi strokovno
označili osamosvojitveno vojno v Sloveniji?
Politično je izraz posrečen inovativni nadomestek za
secesijsko ali odcepitveno vojno. Da ni šlo za pravo vojno, so potrdili
priznani tuji in domači vojaški strokovnjaki (pokojni generalpolkovnik
Stane Potočar). Zlonamerneži so celo govorili o operetni, mali ali tudi
samo psihološki vojni. Osebno menim, da je šlo za najbolj »trapasto
vojno« (dr. Bogdan Denić) po načrtih »jastrebov« v GŠ JLA, pa čeprav
tudi ambasador Zimmerman pravi, da je bila JLA izprovocirana! Kdo jo je
vseeno vsilil, bodo pokazali domači in tuji arhivi.
Po novejših vojaških doktrinah (ameriški LIC) je najbolj
ustrezen izraz »notranja (desetdnevna) vojna« ali »vojaško-policijski
spopad« (po vrsti oboroženih enot) oziroma še bolj natančno:
»mejno-carinski spopad«, ker je po cilju in karakterju šlo za
mejno – carinske zadeve. Dejansko tudi ni bilo nobenega večjega
operativno-taktičnega boja, temveč je šlo za manjše spopade za stražnice
in objekte na komunikacijah.
Ker ste očitno dober
analitik, me zanima ali so se kakšne Vaše prognoze tudi uresničile?
Žal. Sredi leta 1990 sem v zahtevi za upokojitev navedel, da
bodo na oblast prišle retrogradne desničarske sile (s podporo tujine!.
Ko pa se je začela vojna v BiH sem v slučajnem srečanju visokemu
cerkvenemu dostojanstveniku napovedal, da bo šlo za versko vojno (to je
potem potrdil tudi Dobrica Čosić, jugoslovanski predsednik) in da bo
število žrtev progresivno raslo, od 2.000 do 200.000 mrtvih in 2
milijona pregnanih!
Kateri elementi po
Vašem mnenju dokazujejo, da je (bil) Balkan na neki način poligon za
preverjanje in preizkušanje sodobnih vojaških doktrin, posebno doktrine
spopadov nizke intenzivnosti?
Imel sem izjemno priliko, da sem kot drugi kandidat za
generalski čin (prvi je bil pokojni generalmajor Miraž Stožinić) dobil
nalogo, da podrobno preučim sodobne vojaške doktrine, posebno ameriško
doktrino spopadov nizke intenzivnosti. Dobil sem celo na vpogled prevod
njihovega doktrinarnega dokumenta in vso drugo literaturo! Naloge sem se
lotil temeljito.
Na podlagi komparativne analize vojaških in drugih spopadov
po II. svetovni vojni sem prišel do sklepa da so Američani, Rusi in
drugi na podlagi svojih in drugih izkušenj koncipirali sodobno in
ofenzivno vojaško doktrino, s katero je mogoče doseči strateške cilje
tudi in predvsem z nebojnim delovanjem. Inovativno sem celo predlagal t.
i. nestična delovanja za vsa bojno-elektronska delovanja z razdalje
(pametne rakete, laserski in satelitski sistemi).
Zaradi vse hitrejšega vojaško-tehnološkega razvoja se
doktrine in posamezni podsistemi preverjajo po računalniških modelih, pa
tudi na terenu, na poligonih. Teoretične osnove njihove doktrine
spopadov nizke intenzivnosti (LIC – Low Intensity Conflict), predvsem pa
podrobnosti o notranji obrambi, pomoči, pritiskih in intervencijah,
aplicirani na vsa dogajanja v Jugoslaviji in celotnem Balkanu, so me
prepričale, da je Balkan pravzaprav poligon za preverjanje in
preizkušanje učinkovitosti te sodobne vojaške doktrine!
Gre predvsem za dva strateška dosežka: Američani (Nato) so
brez boja (prek mirovnih operacij) prišli na Balkan (in preprečile
Rusiji izhod na Jadransko morje), in drugič, na večjem delu je dosežena
ideološka zmaga (poraz socializma, uvajanje kapitalizma in sistema
večstrankarske parlamentarne demokracije) – vse to brez večjih žrtev!
Drugi dokaz o iniciranju in vodenju – dirigiranju kriznih situacij
(notranje obrambe!) po vseh bivših jugoslovanskih republikah pa so jasna
in vsem nam znana dejstva iz teoretičnih zasnov te doktrine:
-
obveščevalno proučevanje, vdori in pomoč;
-
prihod raznih svetovalcev (tudi emigrantov) in skupin za vojaško,
politično in drugo pomoč;
-
psihološko-propagandna dejavnost, posebno dejavnost t. i. civilne
družbe, razumnikov in drugih agitatorjev (za podiranje domin brez
odgovornosti za poznejše žrtve svojega in drugih narodov!);
-
sestop z oblasti, formiranje večstrankarskega sistema,
ustavno-pravno konstituiranje in mednarodno priznanje državnosti;
-
formiranje paravojaških enot ali namestitev svojih ali vojaških
enot OZN ali Nato (Makedonija, Kosovo);
-
tajne nabave orožja in vojaške opreme;
-
pomoč pri formiranju nacionalnih armad (inštruktorji, vojaška
oprema in denarna pomoč) in pri načrtovanju in vodenju
vojaških in drugih operacij (hrvaške operacije »Blisk« in »Nevihta«);
-
direktna vojaška intervencija (elektronska kontrola zračnega
prostora, nestična delovanja na srbske cilje z vodenimi raketami in
razne druge manj znane operacije);
-
sodelovanje v mirovnih operacijah (UNPROFOR, SFOR-l, zdaj se
pripravlja SFOR-2);
-
diplomatsko delovanje (Dayton), psihološko-propagandne
manipulacije, ekonomski pritiski (sankcije) in podobno.
Ker naši politiki in publicisti bolj malo vedo o doktrini
spopadov nizke intenzivnosti (ali tudi nekonvencionalni vojni),
naj navedem samo pregled obeh glavnih zvrsti delovanja.
Tako v nebojno (neoboroženo) delovanje spadajo:
diplomatsko, psihološko-propagandno in informativno,
politično-ideološko, ekonomsko-finančno in monetarno,
znanstveno-tehnološko in ekološko, socialno-humanitarno in karitativno,
kulturološko, versko, demografsko-etnično, upravno-administrativno,
policijsko-varnostno, obveščevalno-protiobveščevalno in mirovniško
(civilno) delovanje (vzpostavljanje – graditev miru in nadzor kriznih
žarišč).
Bojno (oboroženo) delovanje pa
obsega: vojaške intervencije, nestične vojaško-tehnološke udare,
diverzantsko-teroristično, nenadno-prevratniško, gverilsko-partizansko,
protigverilsko in kontra-revolucionarno, protidiverzantsko-teroristično
in ostrostrelsko, demonstrativno-provokativno, reševalno-evakuacijsko,
obveščevalno-izvidniško in mirovniško (oboroženo) delovanje (ohranjanje
in krepitev miru).
V slovenski tradiciji
tudi nimamo pregleda nad Slovenci, ki so opravljali pomembne naloge v
različnih obveščevalnih službah. Kateri so elementi zgodovinskega
izročila slovenskih obveščevalcev, protiobveščevalcev, tajnih
sodelavcev, dvojnih ali še kakšnih drugačnih agentov ki bi jih veljalo
podrobno obdelati? Kdo je Slovenec, ki je v obveščevalnih službah
opravljal najvišjo funkcijo?
Pripravljam študijo Vsi slovenski vojaški obveščevalci in
protiobveščevalci, ker se mi zdi nujno, da naredimo vsaj osnovno
inventuro tudi na tem področju. Če se samo zadržim na bližnjem obdobju,
potem je vsekakor potrebno omeniti, da smo Slovenci imeli dva vrhunska
obveščevalca svetovnega formata: Josipa Kopiniča, polkovnika JLA (vodja
sovjetskega OC v Zagrebu) in Vladimirja Vauhnika, polkovnika VKJ
(vojaški ataše v Berlinu in vodja britanskega OC v Ljubljani), tudi
četniškega brigadnega generala. Vmes je seveda večje število vrhunskih
obveščevalcev (Miro Kranjec v Sežani) in sodelavcev ("Lia" - Vladimir
Kante). V ZDA moram seveda omeniti Andreja Kobala iz Cerknega, ki je
imel pomembno vlogo in funkcije v OSS in pozneje pri formiranju Cie.
Najvišje funkcije so v JLA opravljali: admiral Stanislav
Brovet kot načelnik II. Uprave GŠ JLA (obveščevalne), generalmajor Alojz
Ahlin pa je bil namestnik načelnika Uprave varnosti Zslo. Načelniki
oddelka varnosti 9. armade smo bili štirje Slovenci, trije polkovniki –
partizanski oficirji ter moja malenkost (1984–1987), kot prvi povojni
oficir in poslednji Slovenec! Samo mimogrede: položaj načelnika je
zahteval najvišjo vojaško izobrazbo in dolgoletne izkušnje. Ker je 9.
armada takrat pokrivala celotno Slovenijo, smo skoraj 30 let skrbeli
tudi za njeno varnost! Odkrili smo tudi nekaj tujih vohunov.
Pravijo, da je obveščevalna (in protiobveščevalna) obrt tako
stara kot vojskovanje. Zgodovinsko izročilo je, da gre za nujno potrebne
nacionalne institucije in vrednote! Za te službe so se vedno izbirali
najboljši kadri v vsakem oziru.Toda včasih niti strokovnost niti druge
kvalitete niso bile dovolj, če nisi imel kvalitetno in množično mrežo
zaupnih virov, pravzaprav prijateljev in sodelavcev za razne vede in
področja. In brez takšnih solidnih pomočnikov seveda ni pričakovati
nobenih uspehov! Pa tudi vztrajnega in upornega dela! Nisem imel
nobenega plačanega tajnega sodelavca, zato me tudi nobeden ni izdal niti
zapustil.
Kaj pa primer Romana Leljaka?
Starejši vodnik Roman
Leljak je bil res "moj kader". Ni bil sodelavec, ampak organ varnosti
JLA, ki ga je na svojo stran pridobil Bavčarjev odbor z obljubo, da bo
dobil štipendijo za FDV in druge privilegije, če bo nastopil javno proti
varnostni službi JLA tudi s knjigo! Leljak me je o tem osebno obvestil
in tudi prosil, če lahko kaj napiše tudi o meni! Odgovoril sem mu
naslednje: v javnem nastopu proti varnostni službi JLA sicer nima kaj
posebnega "izdati", mora pa se zavedati tudi posledic in kazenskih
sankcij, no, najhujše pa bo prišlo kasneje, to je pač usoda vseh
izdajalcev, kolaborantov in prebežnikov, ko ne bo več kaj "izdati", pa
ga bodo novi gospodarji pustili na cedilu! Zato sem mu tudi prostodušno
povedal, da tudi o meni lahko napiše kar hoče, saj dobro ve, da nimam
kaj skrivati niti iz osebnega življenja niti kot bivši načelnik
varnostnega 9. armade!
Zgodilo se je tisto,
kar sem mu napovedal! Enostavno so se ga znebili, posebno ko je zahteval
tudi neke konkretne funkcije v Mariboru oziroma v slovenski vojski! Kako
je kasneje »uspel« v poslovnem svetu, ne bi komentiral, dodal bi le, da
je proti njemu vloženih tudi nekaj kazenskih ovadb! Še več, na koncu se je »pošteno« maščeval novim
gospodarjem in povedal, da sta mu knjižico "Sam proti njim", pravzaprav
navaden pamflet proti varnostni službi JLA, pomagala napisati Bavčar in
Janša.
O meni v navedeni
knjižici ni napisal nič posebnega, razen debele neresnice, da sem se
leto dni vozil na vlaku skupaj s tovarišem Stanetom Dolancem, in da sva
ob tej priliki reševala tudi razne kadrovske zadeve! Res je sicer bilo
le to, da smo trije polkovniki iz 9. armade, slušatelji Šole ljudske
obrambe, po protekciji stevardes poslovnega vlaka, skoraj vedno dobili
rezerviran in nezaseden Dolančev kupe! In tam nas je pač videl tudi
Leljak, ki je potoval z istim vlakom, ker je takrat obiskoval varnostno
šolo v Pančevu (pa je vse zapiske iz te šole objavil v omenjenem
pamfletu).
Nekatere indicije iz
Leljakovega primera, ki mi jih je sam omenil, posebej še, če jih
primerjam z nekaterimi drugimi primeri pozneje odkritega delovanja Sdv
proti Vs JLA (Napotnik, Meh in drugi), me enostavno silijo na misel, da
se je verjetno ravno z njim začelo ...
Ali potem še srečujete
bivše tajne sodelavce?
Ne. Po končani nalogi smo z njimi praviloma prekinili
nadaljnje stike. Srce mi zaigra, če katerega od njih vidim na TV! Veste,
mnogi sodelavci Kos-a so bili v prvih vrstah pri osamosvajanju
Slovenije, pa se to ne bo nikoli zvedelo! Kot človeku pa mi je
najtežje, ker ne morem na pogreb dobrih znancev. Nedavno me je ob grobu
dolgoletnega sodelavca in prijatelja presenetila njegova hčerka in
otožno dejala, kako je ponosna, da nisem pozabil njenega očeta. Takšna
je pač usoda tajnih sodelavcev!
V svoji odlični študiji
o obveščevalno-varnostni zaščiti pohoda 14. divizije slovenske
partizanske vojske na Štajersko ste dokazali, da so okupatorji vrinili
svoje obveščevalne tipalke v vse tri brigade. Zato je divizija kljub
vsemu junaštvu borcev in poveljnikov imela izredno velike izgube. Zato
tudi poudarjate, kako pomembna je kvalificirana obveščevalna in
proti-obveščevalna zaščita. Kateri so bili po Vašem mnenju temeljni
manevri tujih obveščevalnih služb pri osamosvajanju Slovenije in kako
ocenjujete ustreznost odgovorov slovenskih obveščevalnih služb nanje?
Na žalost nimam dovolj argumentiranih podatkov za decidiran
odgovor. Zato lahko povem samo svoje mnenje: vse obveščevalne službe, ki
so do 1991 usmerjale svojo dejavnost na razbijanje Jugoslavije, pa so
tako, paradoksalno, tudi pripomogle k osamosvajanju Slovenije, seveda še
kako skrbno varujejo svoje vire in sodelavce (da ne bom rekel agente) in
v spremenjenih okoliščinah nadaljuje svoje delo! Kako jih usmerjajo
seveda ni potrebno ugibati! To se ve! Vemo pa tudi, da kadrovsko
»očiščene« in strankarsko razdrobljene varnostne strukture ne morejo
uspešno delati!
Torej, nič dobrega se nam ne obeta! Moja nedavna študija v
Borcu o varnostno-obveščevalni zaščiti 14. divizije je samo posreden
dokaz, da se podobna naloga na makro planu lahko zaupa samo
centralizirani in enoviti varnostno-obveščevalni službi ter strokovno
visoko izobraženim in moralno neoporečnim ljudem brez strankarskih in
tujih vplivov. Dosedanje afere so samo eden od zunanjih dokazov
pravilnosti takšnega mnenja.
Pripis uredništva (po telefonskem razgovoru):
Fotografije intervjuvanca na njegovo izrecno željo izjemoma ne
objavljamo. Kot pravi, bi ga marsikje prepoznali pod drugimi imeni, ki
si jih je nadeval kot »varnostni organ«.
P.s. To je točno! No,
svoje fotografije pa nisem hotel dati tudi iz protesta, ker je ravno SP
v nekem obdobju objavila prave tiralice s fotografijami mojih znancev,
ki niso bili po godu demosovcem!
|
