|
Vaša
novinarka in urednica gospa Bojana Žokalj - Jesih se je v Svobodni
misli z dne 9. maja 1999 dokaj nekorektno spotaknila ob moje »več kot
tristo strani dolgo besedilo« v zadnji številki Borca. Zaradi Vaših
cenjenih bralcev, med katerimi je tudi precej mojih znancev in
prijateljev, Vas prosim, da objavite moj odgovor, ker se zares ne bi
hotel sklicevati na razne zakonske in ustavne pravice o objavi
popravkov.
Moji
vojaško-varnostni zapisi pod naslovom Balkanski vojaški poligon
obsegajo 328 strani. Lahko bi sicer predstavljali kompletno knjigo,
vendar sem na željo uredništva Borca pristal, da se objavijo kot »temeljno
besedilo. Seveda nisem vedel, da gre za jubilejno številko Borca
oziroma za 50-letnico izhajanja revije, zato me pripombe Vaše novinarke
o tem, da je »malce nenavadno«, da se ravno moje besedilo, v katerem
»čisto po svoje« gledam na dirigirani razpad Jugoslavije, objavi
ravno v jubilejni številki revije, seveda ne zadevajo, pa čeprav so »malce«
neprijazne! To je stvar uredništva, in kolikor vem, drugega primernega
»balkanskega« besedila niso niti
imeli na voljo.
Najbolj
moti to, da me je Vaša novinarka prekrstila v »obveščevalnega
izvedenca«, kar je popolnoma netočno in zavajajoče. Namreč, nikdar
nisem bil pripadnik kakšne obveščevalne službe, pa se tako nisem
nikjer predstavljal. Verjetno je Vaša novinarka pomešala jabolka in
hruške (ker ni prebrala mojega besedila). Bil sem pripadnik vojaške
policije (4 leta) in vojaške varnostne službe JLA (26 let), dosegel
sem pa tudi najvišji vojaško-akademski naslov - čin generalmajorja,
sedaj seveda v pokoju. Tako sem tudi v avtorskem povzetku predstavljen.
In seveda, kot general, ne kot zgodovinar, sem se tudi
lotil »vojaško-varnostnih« zapisov. Ker sem trideset let delal
v vojaški varnostni službi, me sicer ne bi motil naziv »vojaško-varnostnega
izvedenca«. Da Vaša novinarka ne loči kategorije (skupine) znotraj
vojaškega stanu (vojak, častnik, general), še nekako razumem. Torej,
nisem nikakršen »oficir«...
Zelo
pa mi je žal, ker dr. Repe verjetno ni avtoriziral navedenega
razgovora. Na njegovo osnovno pripombo, da ne drži moja teza o
razbijanju Jugoslavije s strani velikih sil, zlasti ZDA in Nemčije, sem
mu že na predstavitvi revije Borec repliciral, da sem pač svojo tezo
zasnoval na vzorčnih primerih tajne diplomacije, pa tudi na dejstvu, da
je zgodovinske »resnice« mogoče zakoličiti šele po preteku določenega
časovnega obdobja, predvsem pa, ko se odprejo arhivi tajnih služb
(primer Nepala). Zdi se mi tudi, da sem dodal, da spomini nekaterih
ambasadorjev in predsednikov prej služijo za opravičevanje določene
napačne politike kot pa za poveličevanje
zgodovinske resnice.
Predvsem
pa me veseli priznanje dr. Repeta, da sem načel neko področje
(varnostno?), na katerega se zgodovinarji še niso spustili, pa tudi, da
pripravljajo »celovito razpravo«. Žal so se mu pri tem zgodili
neprijetni lapsusi, ki zavajajo Vaše bralce, pa jih zato moram
omeniti. Prvič: pohvaljenega »boljšega pregleda zgodovine obveščevalnih
služb« jaz zares nisem napisal, razen če je dr. Repe mislil na kratek
povzetek zgodovine Kosa - vojaške protiobveščevalne službe JA (JLA)
od 1946-1954, ki sem ga priredil na podlagi avtentičnega zgodovinskega
dokumenta. Drugič: moj znanec Mirko Munda, ugledni mariborski novinar
in urednik, žal ni napisal nobene knjige o delovanju (slovenske) službe
državne varnosti, temveč samo podlistek (knjigo pripravlja) z naslovom
TRIDESET LET TERITORIALNE OBRAMBE IN ZAROTA BEOGRADA PROTI SLOVENIJI.
Tretjič: dr. Repe pravi, da razvijam nekakšno »svojo teorijo o
specialni vojni s spopadi nizke intenzivnosti«, kar je povsem netočno
in tudi zavajajoče! Namreč, kdor je vsaj površno prebral moje zapise,
bo lahko samo ugotovil, da slovenski javnosti predstavljam ameriško
vojaško doktrino - Low Intensity Conflict, po domače povedano - spopad
nizke intenzivnosti, za katero na koncu res predlagam
novo (staro) ime, in sicer NEKONVENCIONALNA VOJNA. Tega seveda ne
smemo enačiti s specialno vojno, izrazom, ki so si ga izmislili ameriški
novinarji v času vietnamske vojne, nekritično pa prevzeli tudi v JLA.
Četrtič: verjetno ne bo držalo, da o slovenski osamosvojitveni vojni
ni kaj novega napisati. Počakajmo še na spomine generala Kolška in
admirala Broveta, za katera sem nekje malce provokativno napisal, da
jima bo nekoč Slovenija postavila še zahvalni spomenik! In petič:
verjetno ne bo držalo, da v mojih zapisih »ni česa bistveno novega«.
Na prvem mestu je vsekakor docela samosvoja teza o računalniškem
scenariju Cie o dirigirani destabilizaciji in nasilnem razbijanju
Jugoslavije s prevlado zunanjih faktorjev (60%)!
Povsem
nova in samokritična je tudi moja teza, da »umazane« vloge v
brionskem plenumu niso imeli pripadniki SDV, temveč sovjetski agenti -
pripadniki Kosa, ki so edini imeli pristop do neposredne Titove bližine,
kar je bistveni pogoj za realizacijo tajnega ozvočenja kabineta in
spalnice. Mnoge je šokirala tudi moja teza, da je izza Mladine bila
sovjetska obveščevalna služba! Zanimivo je tudi, da je Vaša urednica
“pozabila” vprašati dr. Repeta o objavljenih prvih treh avtentičnih
dokumentih okrog »procesa četverici«, s katerimi dokazujem, da proces
ni bil politično montiran s strani JLA. Mnogi mi tudi zamerijo zakaj
sem avtorstvo sprave pripisal slovenskemu političnemu emigrantu, dr.
Cirilu Žebotu, ne pa Mačku ali še komu. Nekateri Oznovci mi tudi
zamerijo zakaj sem poudaril, da je bil Knoj do aprila 1946 pod nadzorom
republiške Ozne. Z druge strani, pa mi številni bralci mojih zapisov,
tudi borci NOV, sporočajo, naj vendarle povem še vso ostalo resnico o
naši bližnji preteklosti, saj so hitro ugotovili, da sem povedal samo
10 odstotkov.To pa je vsekakor izziv tudi za zgodovinarje!
Verjetno
pa se vsi skupaj strinjamo
z dr. Repetom, da je potrebno »dati ljudem besedo tudi za drugačna
mnenja, in potem, če je treba, odpreti razpravo«. Tudi v Vaši cenjeni
reviji, katere bralce iskreno pozdravljam.
|
