|
Spoštovana
gospa urednica, nekaj bralcev Demokracije me je obvestilo, da sem se 30.
aprila t.l. zopet znašel na straneh vašega časopisa. Zaradi
radovednosti sem seveda prebral prispevek
vašega člankopisca pod naslovom Z rovokopačem po grobišču. Ker je
pod mednaslovom Poskusi minimaliziranja Ivo Žajdela očitno zavajal
bralce Demokracije, bi bilo korektno, da objavite tudi drugi del zgodbe,
ki jo je člankopisec enostavno zamolčal.
Ne
moti me, če Žajdela moj 328 strani obsežen prispevek v Borcu pod
naslovom Balkanski vojaški poligon minimalizira celo v “članek težko
preverljivih informacij (ali dezinformacij)”, saj s tem samo pokaže
svoj nivo tolerance. Takšnih “kritikov” sem že navajen. Sprašujem
se samo, zakaj nimajo dovolj poguma, da bi povedali
celotno resnico brez zavajanja javnosti.
Podatek
o množičnem grobišču vrnjenih ustašev in domobranov, ne pa Hrvatov,
sem hotel javnosti posredovati že 4. 7. 1995, pa ga urednik enega od
slovenskih tednikov ni hotel objaviti (komu sem ga je posredoval prepuščam
Žajdeli, saj ga bo bo brez težav našel). Zato sem podatek ponovil v
svojih »vojaško-varnostnih zapisih« v Borcu. Šlo je za edini množični
poboj okrog 2.000 vrnjenih ujetnikov, ki ga je samovoljno zagrešila
skupina pripadnikov JA - partizanov
iz divizije v Mariboru., ki so bili zaradi tega kaznivega dejanju
tudi obsojeni. Podatki so v arhivu Uprave varnostne službe JLA, ki jih
verjetno Slovenija ne bo nikoli dobila na vpogled.
Torej,
podatek sem obelodanil iz zgodovinskih, humanitarnih in spravnih
razlogov, ki so preverljivi s pričami (in tudi v arhivih nekdanje SDV
Slovenije). Prvič, varnostni oddelek 9. armade (pozneje 31. korpusa) je
bil zadolžen za protiobveščevalno zaščito samo enega množičnega
grobišča v Sloveniji - v Teznem pri Mariboru, dočim je SDV
Slovenije prevzela podobno zaščito za vsa ostala množična grobišča,
tudi tista (četniška), ki bi jih formalno morala prevzeti SDV Srbije.
Namreč, šlo je za spor Titovih naslednikov, ki so se 1982 končno »dogovorili«,
da naj vsakdo poskrbi za »grehe« svojih predhodnikov! Drugič, hotel
sem javno zanikati lažne in cinične izjave nekaterih bivših
slovenskih republiških voditeljev, da so množične poboje in usmrtitve
vrnjenih domobrancev in belogardistov v Kočevskem rogu zagrešili
pripadniki JA oziroma »enote z juga«, ki so predtem pomagali
osvobajati Slovenijo!
Vse
to sem zapisal v svojem »članku«, dolgem 325 strani, pa Ivo Žajdela
celotne zgodbe ni hotel omeniti. Raje mi je pripisal
“minimaliziranje”, ker je to odgovarjalo njegovemu konstruktu
zavajanja. Zraven sem še dodal zgodovinsko pomemben podatek, da je bil Knoj
do aprila 1946 podrejen republiškim Oznam, ne pa poveljstvom JA
oziroma organom Kosa. To sem storil z edinim namenom, da zgodovinska
stroka že končno razčisti, kdo je bil pristojen za »reševanje«
problematike vrnjenih kvizlingov: republiške Ozne ali JA! Končno, tudi
laična javnost ima pravico zvedeti za resnice iz naše nedavne
preteklosti.
Mikrolokacijo
ustaško-domobranskega množičnega grobišča sem nedavno tega sporočil
zgodovinski stroki - konkretno direktorju Muzeja osvoboditve v Mariboru.
Dne 9. maja t.l. je to objavljeno tudi v Nedeljskem dnevniku. Seveda ne
gre za grobišče v Bohovskem gozdu niti za srhljive zgodbice s katerimi
je Ivo Žajdela podrobno informiral (ali pa dezinformiral) bralce
Demokracije. Krivce pobojev v Bohovskem gozdu bo potrebno šele
poiskati. Potrebno bo pogledati samo v arhiv RSNZ oziroma slovenske Ozne
in Knoja! Bilo bi tudi nujno rekonstruirati »križev pot« od Maribora
do hrvaške meje, saj so kolone vrnjenih ustašev in domobranov vodili
prav pripadniki hrvaške Ozne in Knoja! Bili so oblečeni v uniforme JA,
pa zato očevidci navadno govore o pripadnikih JA, kar pa seveda ni točno.
Javnost
pa naj tudi zve za krivce pobojev ranjenih partizanov na dravograjskem
mostu in drugih krajih,
potem ko je bila druga svetovna vojna že končana. Bilo bi prav, da se
tega loti prav Ivo Žajdela, pa da zvemo še drugo plat krvave zgodbe
kolaboracije. Seveda, brez minimaliziranja!
|
