|
1.Kdo je kriv za mejo na Dragonji?
V svoji redni in včasih tudi zanimivi rubriki Šepet je
gospod Aleksander Lucu napisal kar članek z naslovom
Krivične obtožbe Kardelja in nadnaslovom Brez Tita
Hrvaška nikoli ne bi imela Istre ter podnaslovom:
Dejstvo je, da če Edvard Kardelj ne bi pristal na mejo na
Dragonji, je bil jugoslovanski predsednik pripravljen dati
Hrvatom obalo do italijanske meje, Kardelja pa nagnati iz
svoje bližine…
Gospod Lucu je tokrat, žal, krepko vsekal mimo! Pozivati se
na pričevanje disidenta Milovana Djilasa je povsem
neverodostojno, saj se je z raznimi šokantnimi izjavami samo
maščeval maršalu Titu, še bolj pa je smešno pozivati se na
hrvaškega udbovca Josipa Manolića ali celo na Franja
Tuđmana, saj oba nista mogla niti nosa pomoliti v Maršalat.
Zanimivo pa je, da dve slovenski »verodostojni« priči –
France Popit in Mitja Ribičič doslej zgodovinarjem nista
uspela »potrditi« ničesar od tega kar trdi gospod Lucu.
Ne vem zakaj gospod Lucu bralcem Nedeljskega ne poda
relevantne zgodovinske podatke o tem kdo je in kdaj določal
mejo na Dragonji in kdo je Savudrijo prepustil Hrvaški.
Gotovo pa to ni bil maršal Tito, kakor neutemeljeno trdi
gospod Lucu.
Dejstva govore naslednje:
-
generalmajor Franc Rozman
- Stane, poveljnik GŠ NOV in PO Slovenije, je 25. 9.
1943 v Pazinu predlagal hrvaškim partizanom (Jakov
Blaževič, član CK KPH) operativno-naborno razmejitev na
reki Mirni (Hrvati predlagali Dragonjo);
-
1. 12. 1943 v Jajcu je
maršal Tito okrog spora glede meja v Istri dejal, da
notranje meje niso bistvene in naj Slovenci popustijo;
-
10. 2. 1944 na Maliju sta
Milan Guček, tajnik okrožnega odbora OF za slovensko
Istro in Ante Babić, predstavnik KPH, dogovorila
»organizacijsko mejo« OF na reki Dragonji;
-
Franc Zwitter, vodja
Znanstvenega inštituta pri IO OF, priznani slovenski
strokovnjak za mejna vprašanja, je predlagal razmejitev
na reki Dragonji, kar je nato tudi dvakrat (22. 2. in 9.
9. 1944) uradno potrdil slovenski politični vrh, tudi
Kardelj.
Torej je šlo za zavestno znanstveno-politično odločitev,
vsaj kar se tiče reke Dragonje (Dr. Darja Mihelič, 2007).
Razmejitve na morju do 1991 ni nihče predlagal, le slovenska
stran naj bi junija 1991 prva predlagala sredinsko črto v
Piranskem zalivu (Mag. Turkalj Kristian, 2007).
Še vedno pa je nepojasnjeno vprašanje, kdo je na slovenski
strani »zabarantal« Savudrijo oz. katastrski del občine
Piran, ki bi, da je ostal v slovenskih rokah, povsem drugače
»risal« pomorsko razmejitev med Slovenijo in Hrvaško.
Slovenska Bela knjiga o meji s Hrvaško je povsem zanemarila
pričevanje pokojnega Vladimirja Dedijerja, tudi uradnega
biografa maršala Tita, ki je 20. aprila 1990 za beograjsko
Politiko dal intervju Slobodanu Kljakiću, mojemu znancu (in
soavtorju knjige Plava garda oz. Slovenački četnici, znan
bralcem Nedeljskega tudi po feljtonu o skrivnostni smrti
četniškega generala Draža Mihailovića leta 1960 v Moskvi).
Dedijer je v tem intervjuju o meji med Slovenijo in Hrvaško
dobesedno dejal:
»Mene je na to vprašanje prvi opozoril ugledni slovenski
revolucionar Ivan Maček - Matija, katerega poznam že od leta
1934. On mi je povedal, da so Andrija Hebrang, Stevo
Krajačić, pa tudi Vladimir Bakarić, a s ciljem spremembe
meje med tema dvema republikama, seveda v korist Hrvaške,
izvedli pravi napad na SR Slovenijo.«
Na vprašanje kako je bilo glede Savudrije, je Dedijer dejal:
»Na primer, tovariš Maček mi je povedal, kaj se je vse
dogajalo s polotokom Savudrijo, ko nam je končno pripadel.
Ta je stoletja pripadala Slovencem, ker je bila v sestavi
Pirana. Napad iz SR Hrvaške je šel za tem, da Savudrija
zamenja lastnika. Kardelj, ki se je skupaj z vsemi
Jugoslovani posvetil obrambi naših zahodnih meja proti
Italiji, je bil neprijetno presenečen, ko je Bakarić
zahteval Savudrijo. Oprezni Kardelj je mislil, tako je menil
ugledni Ivan Maček, da za tem zahtevkom Hrvaške stoji Josip
Broz Tito«.
Na vprašanje Kljakića, če Kardelj zaradi tega ni nasprotoval
Bakariću, je Dedijer odgovoril: »Ob neki priliki sta se
Kardelj in Bakarić vozila po Savudriji v Bakarićevem
mercedesu. Takrat sta tudi uredila to zadevo. …Slovenci te
prodaje Savudrije niso še do danes pozabili«. (Pokojni
Dedijer je zadnja leta preživel v vasici Sipar na Savudriji,
pa je dobro poznal tamkajšnje razmere).
Zares bi bilo zanimivo zvedeti, kaj o tej Kardeljevi
»prodaji« Savudrije vesta povedati še živi in verodostojni
priči – France Popit in Mitja Ribičič? Gospod Lucu, Vi ste
na potezi … Naj Vam obe priči, ki ste ju omenili, kaj
zanesljivega povesta. Vsaj za zgodovino, saj Savudrije itak
ne bomo dobili nazaj!
Marijan F. Kranjc
generalmajor v pokoju, Ljubljana
Ps. Pa še to: če imate dokumente, da je bil naš ugledni
sovaščan in dober znanec moje matere, dr. Anton Korošec,
zares nemški agent, dokažite to z uradnim dokumentom, ne pa
z masonskimi flancami! |
|
2.Kdo je vse
barantal s Savudrijo?
Da je Kardelj z Bakarićem okrog leta 1964 zabarantal
Savudrijo, je več ali manj znano. Vendar bi pričakoval, da
naši zgodovinarji v ARS, v dokumentaciji CK ZK Slovenije,
vseeno ugotovijo, kako je to potekalo in zakaj, saj ni
partijske zadeve, ki je ne bo požegnali v partijskem
vodstvu, tudi, če je šlo za Kardelja.
 No,
zanimivo je, da so tudi na nižjih nivojih barantali s
Savudrijo in hrvaško-slovensko mejo nasploh, pa bi bilo
zanimivo za slovensko javnost, da nam zgodovinarji
predstavijo vse paberke okrog tega. Enega od njih sem
nedavno našel v knjigi iz leta 1994 z naslovom Zgodbe
starega obveščevalca avtorja Bojana Bunca, ki mu je potrebno
verjeti, saj je bil v slovenskem republiškem IS tudi
sekretar oz. »minister za zunanjo in notranjo trgovino« kot
stari obveščevalec in udbovec v že znani verigi Nika
Kavčiča.
Kot nekdanji načelnik TNZ (tajništva za notranje zadeve
koprskega območja v obdobju 1958-1963 – moja pripomba), je v
poglavju z naslovom Hrvatje so barantali tudi z menoj, na
strani 89 (slika na koncu prispevka), zapisal tudi
naslednje:
»Funkcijo šefa partije za Istro s sedežem v Pulju je takrat
opravljal simpatični Vanja Vranican. Koprski in istrski
voditelji so bili večkrat skupaj na prijateljskih in
poslovnih srečanjih. Z Vanjo sva se zelo dobro razumela. Ob
nekem srečanju pa me je močno presenetil z nenavadno
ponudbo. Hotel je vrniti tisti del Istre, s katerim je
Vladimir Bakarić v igri z rekama Dragonjo in Mirno omamil
Kardelja. Ponudil mi je menjavo – blago za blago: Savudrijo
za Tobačno tovarno v Ljubljani oziroma njeno mehanizacijo.
Predvideval sem, da je bil Vanja doma z otokov, zato je
skušal ubiti tri muhe na mah. Z zamenjavo bi posodobil
tobačno tovarno v Rovinju, si zagotovil slovensko tržišče in
se znebil najbolj sitnih Italijanov. Njihova nestrpnost je
rasla z bližino Italije oziroma z oddaljenostjo od Pulja.
Vanjev predlog je presenetil tudi Kajtimirja (Albert Jakopič
-Kajtimir, predsednik okrajnega komiteja ZK v Kopru – moja
pripomba). Preden je odšel s ponudbo v Ljubljano, me je
podrobno izprašal: »Ali sta bila trezna, kakšna šala je to?«
Odgovor iz Ljubljane je bil pozitiven. Konec igre je
razviden iz trenutnih sporov med prizadetima sosedama.
Krivec ni bil Vanja, o tem se je prepričal tudi Kajtimir.
Vanji sem sporočil, da se ljubljansko vodstvo strinja z
zamenjavo. Nenadoma pa je bil Vanja prerazporejen na vodilno
mesto v Zagrebu, od tod pa v Beograd na mesto generalnega
direktorja Jugoslovanskih železnic. Če je bil vzrok za
njegovo nenadno premestitev »Savudrija«, nisem nikoli
zvedel. Prebivalci Savudrije pa še vedno žalostno zrejo
proti severu.«
In končno, potrebno je pobrskati tudi po hrvaških
(partijskih) arhivih. Omenjeni primer to nedvomno potrjuje.
 |
