| 
					 
					1.Kdo je kriv za mejo na Dragonji? 
					
					V svoji redni in včasih tudi zanimivi rubriki Šepet je 
					gospod Aleksander Lucu napisal kar članek z naslovom 
					Krivične obtožbe Kardelja in nadnaslovom Brez Tita 
					Hrvaška nikoli ne bi imela Istre ter podnaslovom: 
					Dejstvo je, da če Edvard Kardelj ne bi pristal na mejo na 
					Dragonji, je bil jugoslovanski predsednik pripravljen dati 
					Hrvatom obalo do italijanske meje, Kardelja pa nagnati iz 
					svoje bližine…  
					
					Gospod Lucu je tokrat, žal, krepko vsekal mimo! Pozivati se 
					na pričevanje disidenta Milovana Djilasa je povsem 
					neverodostojno, saj se je z raznimi šokantnimi izjavami samo 
					maščeval maršalu Titu, še bolj pa je smešno pozivati se na 
					hrvaškega udbovca Josipa Manolića ali celo na Franja 
					Tuđmana, saj oba nista mogla niti nosa pomoliti v Maršalat. 
					Zanimivo pa je, da dve slovenski »verodostojni« priči – 
					France Popit in Mitja Ribičič doslej zgodovinarjem nista 
					uspela »potrditi« ničesar od tega kar trdi gospod Lucu.
					 
					
					Ne vem zakaj gospod Lucu bralcem Nedeljskega ne poda 
					relevantne zgodovinske podatke o tem kdo je in kdaj določal 
					mejo na Dragonji in kdo je Savudrijo prepustil Hrvaški. 
					Gotovo pa to ni bil maršal Tito, kakor neutemeljeno trdi 
					gospod Lucu.  
					
					Dejstva govore naslednje: 
					
						- 
						
						generalmajor Franc Rozman 
						- Stane, poveljnik GŠ NOV in PO Slovenije, je 25. 9. 
						1943 v Pazinu predlagal hrvaškim partizanom (Jakov 
						Blaževič, član CK KPH) operativno-naborno razmejitev na 
						reki Mirni (Hrvati predlagali Dragonjo);  
						- 
						
						1. 12. 1943 v Jajcu je 
						maršal Tito okrog spora glede meja v Istri dejal, da 
						notranje meje niso bistvene in naj Slovenci popustijo;  
						- 
						
						10. 2. 1944 na Maliju sta 
						Milan Guček, tajnik okrožnega odbora OF za slovensko 
						Istro in Ante Babić, predstavnik KPH, dogovorila 
						»organizacijsko mejo« OF na reki Dragonji;  
						- 
						
						Franc Zwitter, vodja 
						Znanstvenega inštituta pri IO OF, priznani slovenski 
						strokovnjak za mejna vprašanja, je predlagal razmejitev 
						na reki Dragonji, kar je nato tudi dvakrat (22. 2. in 9. 
						9. 1944) uradno potrdil slovenski politični vrh, tudi 
						Kardelj.   
					 
					
					Torej je šlo za zavestno znanstveno-politično odločitev, 
					vsaj kar se tiče reke Dragonje (Dr. Darja Mihelič, 2007). 
					Razmejitve na morju do 1991 ni nihče predlagal, le slovenska 
					stran naj bi junija 1991 prva predlagala sredinsko črto v 
					Piranskem zalivu (Mag. Turkalj Kristian, 2007).  
					
					Še vedno pa je nepojasnjeno vprašanje, kdo je na slovenski 
					strani »zabarantal« Savudrijo oz. katastrski del občine 
					Piran, ki bi, da je ostal v slovenskih rokah, povsem drugače 
					»risal« pomorsko razmejitev med Slovenijo in Hrvaško. 
					 
					
					Slovenska Bela knjiga o meji s Hrvaško je povsem zanemarila 
					pričevanje pokojnega Vladimirja Dedijerja, tudi uradnega 
					biografa maršala Tita, ki je 20. aprila 1990 za beograjsko 
					Politiko dal intervju Slobodanu Kljakiću, mojemu znancu (in 
					soavtorju knjige Plava garda oz. Slovenački četnici, znan 
					bralcem Nedeljskega tudi po feljtonu o skrivnostni smrti 
					četniškega generala Draža Mihailovića leta 1960 v Moskvi).
					 
					
					Dedijer je v tem intervjuju o meji med Slovenijo in Hrvaško 
					dobesedno dejal: 
					»Mene je na to vprašanje prvi opozoril ugledni slovenski 
					revolucionar Ivan Maček - Matija, katerega poznam že od leta 
					1934. On mi je povedal, da so Andrija Hebrang, Stevo 
					Krajačić, pa tudi Vladimir Bakarić, a s ciljem spremembe 
					meje med tema dvema republikama, seveda v korist Hrvaške, 
					izvedli pravi napad na SR Slovenijo.«  
					
					Na vprašanje kako je bilo glede Savudrije, je Dedijer dejal: 
					»Na primer, tovariš Maček mi je povedal, kaj se je vse 
					dogajalo s polotokom Savudrijo, ko nam je končno pripadel. 
					Ta je stoletja pripadala Slovencem, ker je bila v sestavi 
					Pirana. Napad iz SR Hrvaške je šel za tem, da Savudrija 
					zamenja lastnika. Kardelj, ki se je skupaj z vsemi 
					Jugoslovani posvetil obrambi naših zahodnih meja proti 
					Italiji, je bil neprijetno presenečen, ko je Bakarić 
					zahteval Savudrijo. Oprezni Kardelj je mislil, tako je menil 
					ugledni Ivan Maček, da za tem zahtevkom Hrvaške stoji Josip 
					Broz Tito«.  
					
					Na vprašanje Kljakića, če Kardelj zaradi tega ni nasprotoval 
					Bakariću, je Dedijer odgovoril: »Ob neki priliki sta se 
					Kardelj in Bakarić vozila po Savudriji v Bakarićevem 
					mercedesu. Takrat sta tudi uredila to zadevo. …Slovenci te 
					prodaje Savudrije niso še do danes pozabili«. (Pokojni 
					Dedijer je zadnja leta preživel v vasici Sipar na Savudriji, 
					pa je dobro poznal tamkajšnje razmere).  
					
					Zares bi bilo zanimivo zvedeti, kaj o tej Kardeljevi 
					»prodaji« Savudrije vesta povedati še živi in verodostojni 
					priči – France Popit in Mitja Ribičič? Gospod Lucu, Vi ste 
					na potezi … Naj Vam obe priči, ki ste ju omenili, kaj 
					zanesljivega povesta. Vsaj za zgodovino, saj Savudrije itak 
					ne bomo dobili nazaj!  
					
					Marijan F. Kranjc 
					generalmajor v pokoju, Ljubljana  
					
					Ps. Pa še to: če imate dokumente, da je bil naš ugledni 
					sovaščan in dober znanec moje matere, dr. Anton Korošec, 
					zares nemški agent, dokažite to z uradnim dokumentom, ne pa 
					z masonskimi flancami!  | 
				
				
					| 
					 
					2.Kdo je vse 
					barantal s Savudrijo? 
					
					Da je Kardelj z Bakarićem okrog leta 1964 zabarantal 
					Savudrijo, je več ali manj znano. Vendar bi pričakoval, da 
					naši zgodovinarji v ARS, v dokumentaciji CK ZK Slovenije, 
					vseeno ugotovijo, kako je to potekalo in zakaj, saj ni 
					partijske zadeve, ki je ne bo požegnali v partijskem 
					vodstvu, tudi, če je šlo za Kardelja.  
					
					 No, 
					zanimivo je, da so tudi na nižjih nivojih barantali s 
					Savudrijo in hrvaško-slovensko mejo nasploh, pa bi bilo 
					zanimivo za slovensko javnost, da nam zgodovinarji 
					predstavijo vse paberke okrog tega. Enega od njih sem 
					nedavno našel v knjigi iz leta 1994 z naslovom Zgodbe 
					starega obveščevalca avtorja Bojana Bunca, ki mu je potrebno 
					verjeti, saj je bil v slovenskem republiškem IS tudi 
					sekretar oz. »minister za zunanjo in notranjo trgovino« kot 
					stari obveščevalec in udbovec v že znani verigi Nika 
					Kavčiča.  
					
					Kot nekdanji načelnik TNZ (tajništva za notranje zadeve 
					koprskega območja v obdobju 1958-1963 – moja pripomba), je v 
					poglavju z naslovom Hrvatje so barantali tudi z menoj, na 
					strani 89 (slika na koncu prispevka), zapisal tudi 
					naslednje:  
					
					»Funkcijo šefa partije za Istro s sedežem v Pulju je takrat 
					opravljal simpatični Vanja Vranican. Koprski in istrski 
					voditelji so bili večkrat skupaj na prijateljskih in 
					poslovnih srečanjih. Z Vanjo sva se zelo dobro razumela. Ob 
					nekem srečanju pa me je močno presenetil z nenavadno 
					ponudbo. Hotel je vrniti tisti del Istre, s katerim je 
					Vladimir Bakarić v igri z rekama Dragonjo in Mirno omamil 
					Kardelja. Ponudil mi je menjavo – blago za blago: Savudrijo 
					za Tobačno tovarno v Ljubljani oziroma njeno mehanizacijo. 
					Predvideval sem, da je bil Vanja doma z otokov, zato je 
					skušal ubiti tri muhe na mah. Z zamenjavo bi posodobil 
					tobačno tovarno v Rovinju, si zagotovil slovensko tržišče in 
					se znebil najbolj sitnih Italijanov. Njihova nestrpnost je 
					rasla z bližino Italije oziroma z oddaljenostjo od Pulja.
					 
					
					Vanjev predlog je presenetil tudi Kajtimirja (Albert Jakopič 
					-Kajtimir, predsednik okrajnega komiteja ZK v Kopru – moja 
					pripomba). Preden je odšel s ponudbo v Ljubljano, me je 
					podrobno izprašal: »Ali sta bila trezna, kakšna šala je to?« 
					Odgovor iz Ljubljane je bil pozitiven. Konec igre je 
					razviden iz trenutnih sporov med prizadetima sosedama. 
					Krivec ni bil Vanja, o tem se je prepričal tudi Kajtimir. 
					Vanji sem sporočil, da se ljubljansko vodstvo strinja z 
					zamenjavo. Nenadoma pa je bil Vanja prerazporejen na vodilno 
					mesto v Zagrebu, od tod pa v Beograd na mesto generalnega 
					direktorja Jugoslovanskih železnic. Če je bil vzrok za 
					njegovo nenadno premestitev »Savudrija«, nisem nikoli 
					zvedel. Prebivalci Savudrije pa še vedno žalostno zrejo 
					proti severu.«  
					
					In končno, potrebno je pobrskati tudi po hrvaških 
					(partijskih) arhivih. Omenjeni primer to nedvomno potrjuje. 
					
					   |