|
VOJAŠTVO
MILITARY |
|
|
|
|
|
1. Koliko srbskih vojakov (ter
dobrovoljcev) je ob razpadu Avstro-ogrske sodelovalo v
enotah, ki so pomagale slovenskemu Narodnemu svetu oziroma
sodelovale v bojih za slovenske severno in zahodno mejo?
Vojaška pomoč s strani srbskih dobrovoljcev se ne more
meriti z odnosom sil ene ali druge strani, pa tudi ne z
odnosom med vojaki srbske ali slovenske narodnosti. V
zgodovini veljajo samo dosežene zmage in konkretni
rezultati. Številke lahko varajo, pa čeprav sem zasledil
podatek, da se je v Sloveniji proti koncu leta 1918
angažiralo okrog 1.700 srbskih dobrovoljcev. Zgodovinarji
naj ugotovijo točno število. Grobo vzeto gre za 500 srbskih
dobrovoljcev, ki so dosegli naslednje zmage (rezultate): 150
srbskih dobrovoljcev na čelu s poročnikom Markovićem je
generalu Maistru v Mariboru nudilo odločilno podporo in
pomoč v prvih dneh prevzema oblasti v Mariboru in na
Štajerskem, posebno pa pri zavzetju Špilja, kjer je ta
srbska četa nastopila kot antantna vojska. Zahvalne besede
generala Maistra so zadovoljiv spomin na odločilno vojaško
pomoč v odločilnem trenutku.
50 srbskih vojakov pod poveljstvom poročnika Mitrovića, ki
so dodeljene nadporočniku Malgaju, so nesporno zaslužne za
zavzetje in kasnejšo obrambo Velikovca. Arhivski podatki so
v mariborskem Pokrajinskem arhivu, ves potek pa bom podrobno
opisal v Malgajevih vojnih spominih 1914-1919. To sta dva
primera konkretne pomoči srbskih dobrovoljcev pri obrambi
severne slovenske meje. Nesporne pa so tudi zasluge
bataljona srbskih dobrovoljcev (300 vojakov z 12
mitraljezi), ki so pod poveljstvom kapetana Milosavljevića
zaustavili italijanski pohod proti Ljubljani in zasavskim
premogovnikom, torej pri obrambi zahodne slovenske meje, da
ne omenjamo ostalih činiteljev (feldmaršala Borojevića pl.
Bojne).
2. Ali je bila ta pomoč po
vašem mnenju pomembna ali odločilna, ali pa so bili
rezultati te pomoči kasneje popolnoma izničeni zaradi
koroškega plebiscita?
Ta pomoč je bila ob koncu leta 1918 odločilna za slovenski
del države SHS. Navedel sem tri konkretne rezultate (akcije)
na bojnem polju in ti so nesporni, le da so v zgodovinopisju
premalo poudarjeni, pa čeprav so general Maister, dr. Anton
Korošec in drugi slovenski politiki verbalno izražali
zahvalo. Verjetno so rezultati koroškega plebiscita vplivali
na načine izražanja te zahvale, čeprav v primeru
podpolkovnika Švabića to ni vplivalo.
3. Ali vam je znano, da je,
poleg ulice v Ljubljani, (ki ima ime po Švabiću), nekaterim
zaslužnim srbskim vojakom ali dobrovoljcem postavljen kakšen
spomenik v Sloveniji?
Na žalost, srbskim dobrovoljcem za njihove nesporne zasluge
pri zaščiti slovenske severne in zahodne meje oz. bolj
precizno meje Države SHS, ni bil postavljen noben spomenik.
Vseeno pa ne gre pozabiti, kljub koroškemu plebiscitu,
Ljubljana ni pozabila zaslug podpolkovnika Stevana Švabića,
saj je mestni svet že 12. junija 1923 po njem poimenoval
ulico, ki je prej nosila ime Konjušna ulica. Še večja je
bila čast, ko je mestni svet Ljubljane dne 23. oktobra 1930
proglasil tedaj že polkovnika Stevena Švabića za častnega
meščana Ljubljana, kar velja še vse do danes. Naj dodam, da
so italijanske okupacijske sile leta 1941 Švabičevo ulico
preimenovale v Mandeljčevo ulico, da bi se okrog leta 1970
tej ulici povrnilo prejšnje ime - Švabićeva ulica, z mehkim
ć!
V zapisih generala Rudolfa Maistra in nadporočnika Franja
Malgaja pa bodo za večno ostale izrečene zahvale in pohvale
izrednemu pogumu srbskih dobrovoljcev. Maistrove besede so
več ali manj znane, manj pa nadporočnika Malgaja, kar bom
naglasil v moji novi knjigi Malgajevih vojnih spominov
1914-1919, ki izide maja 2009, saj je za važnejše vojaške
akcije, kot je zavzetje Velikovca, zahteval in dobil (od
podpolkovnika Švabića) četo (50) srbskih vojakov s
poročnikom Mitrovićem na čelu! Z njimi je potem tudi odbil
napad avstrijskih čet, ki jih je vodil podpolkovnik
Verständig. Zdi se mi, da podobna zgodovinska dejstva
veljajo več kot pa kakšen kamniti spomenik zahvale!
Spomeniki tudi propadejo, zapisan spomin pa ostane bodočim
generacijam!
V projektu vojaškega sodelovanja Srbije in Slovenije sva s
kolegom, generalmajorjem Milisavom Sekulićem iz Beograda, že
leta 2000 predlagala, da se najprej v Sloveniji uredijo
grobišča srbskih dobrovoljcev, podobno kot je to v Srbiji že
od leta 1920 urejeno za padle slovenske "solunce" ("solunaše"),
obojestransko pa tudi za padle borce NOV od 1941. Žal ta
ideja in predlog nista prišli v javnost, ker je tedanja
urednica revije Borec zavrnila objavo že najavljene študije
generala Sekulića. Po najnovejših informacijah bo ta študija
končno objavljena v prvi polovici 2009 v uradni reviji
Slovenske vojske - Vojaška zgodovina.
4. Ali želite še kaj dodati?
Želel bi omeniti še naslednje: škoda je, da srbski
dobrovoljci, ki so se borili v Sloveniji leta 1918/19 niso
zapustili svojih spominov, podobno kot so to storili
slovenskih dobrovoljci - Kladivarji, ki so leta 1936 izdali
svoj zbornik spominov. Veljalo bi omeniti tudi politične
napake tedanje srbske vlade na pogajanjih v Parizu, ker so
zanemarile pomen ideje in pričakovanja preporodovcev o
bodoči južnoslovanski državi! To je vsekakor Pašićeva
napaka.
Slovenski dobrovoljci v srbski vojski so imeli že od vsega
začetka 1916 oz. 1917 v Dobrudži svoje homogene enote, kar
sem v svoji knjigi Slovenska vojaška inteligenca skušal
označiti kot prve zametke slovenske vojske... Verjetno je
šlo za bogokletno dejanje oz. misel, pa čeprav je tedaj
veljala. Znani so tudi slovenski poveljniki, kot n.pr.
stotnik Jože Šircelj iz Mokronoga, ki so se posebej
odlikovali, da so svoje enote (tudi preko Sibirije)
pripeljali na svoje domove! Številni pa so žrtvovali svoja
življenja za novo državno skupnost! |
|
|
Zakaj je nadporočnik Franjo Malgaj
cenil srbske vojake – prostovoljce
V intervjuju beograjskemu NIN-u z dne 25 decembra 2008 sem
zatrdil, da so srbski vojaki – prostovoljci (ne pa nekakšni
vojni ujetniki!) leta 1918 odločilo prispevali v treh
vojaških akcijah: Špilje, Vrhnika in Velikovec. Seveda sem
se pri tem opiral na zgodovinske podatke, ki so več ali manj
nesporni. General Maister je v Mariboru od samega začetka
imel četo srbskih vojakov – prostovoljcev (150, poročnik
Marković), s katerimi je tudi paradiral in strašil Nemčurje
v Mariboru, nazadnje pa je z njimi kot antantno vojsko
zavzel tudi Špilje. Nesporne so tudi zasluge podpolkovnika
Stevana Švabića, ki je z bataljonom srbskih vojakov –
prostovoljcev (300, 12 mitraljezov, kapetan Kolundžić)
zaustavil Italijane pred Vrhniko, da bi kasneje celo dobil
ulico v Ljubljani in obenem postal častni meščan.
Po mnenju enega od znanih zgodovinarjev je samo sporno, da
bi imeli srbski vojaki – prostovoljci odločilno vlogo pri
zavzetju in obrambi Velikovca novembra 1918 (40, podporočnik
Mitrović). Seveda ostajam čvrsto pri svojem stališču, ki ga
bom utemeljil s konkretnimi dejstvi. Kot vojak pa dobro vem,
da se zmage (tudi porazi) navadno pripisujejo poveljniku.
Ker je nadporočnik Franjo Malgaj novembra 1918 vodil napad
na Velikovec, bo ostalo tudi v zgodovini zapisano, da je
Malgaj novembra 1918, po ukazu generala Maistra, osvojil in
pozneje je tudi obranil Velikovec pred nadmočnimi
avstrijskimi enotami.
Če pa analiziramo določeno vojaško akcijo, potem navadno
tudi poiščemo odločilne razloge za njen uspeh ali neuspeh.
Glede zavzetja Velikovca je tako nesporno, da so odločilno
vlogi odigrali srbski vojaki – prostovoljci, ki jih je
zahteval sam nadporočnik Malgaj, saj je očitno, da se s
svojo celjsko enoto (50 vojakov) te akcije vsekakor ne bi
lotil. Enako je storil pri zavzetju Pliberka, ko je iz Celja
dobil četo srbskih vojakov – prostovoljcev (50). Torej je
povsem logično, da je tista četica srbskih vojakov –
prostovoljcev (40) odločilno vplivala na Malgajev uspeh pri
zavzetju Velikovca. Načrtoval je tudi napad na Celovec, pa
je tako pomagal z 20 vojaki bataljonu srbskih vojakov –
prostovoljcev (287 vojakov in 7 častnikov, kapetan
Milosavljević) pri zavzetju Grabštajna, kot zbirnega reona
za načrtovani napad na Celovec, vendar je kmalu zatem bil
premeščen v Prevalje, kar je imelo pogubne posledice
(Avstrijci so »prepričali« kapetana Milosavljevića, da ga ne
morejo priznati za poveljnika antantne enote, ker nima
pravega dokumenta, zato so vso enoto brez boja preko
Budimpešte prepeljali v Beograd). To je bil tudi
diplomatsko-vojaški uspeh italijansko-avstrijske politike
nasproti naivnim in zapoznelim srbsko-slovenskim poskusom
osvojitve slovenskega dela Koroške
Naj zato podrobneje predstavim Malgajeva stališča, na katera
sem se upravičeno opiral pri določanju »odločilne vloge« pri
zavzetju Velikovca, in sicer:
-
Kot dijak je bil
preporodovec, pesnik, zbiratelj slovenskih ljudskih
pesmi, član Sokola, v dnevniku je obsojal protisrbsko
obnašanje oblasti (Dnevnik 1915);
-
Četudi je gimnazijo končal
v Pazinu in se je dobro naučil hrvaščine (srbščine), je
tudi tam pisal pesmi v slovenskem jeziku (Dnevnik 1915);
-
Pri naboru je povedal, da
obvlada hrvaški in nemški jezik, ni pa omenil, da dobro
govori tudi italijanski (Dnevnik 1915 in Glavna temeljna
knjiga, 1914, Trst, str. 161);
-
Ko je postal gojenec šole
za rezervne častnike v Gorici, se je družil, sodeč po
slikah, pa tudi po navedbah v dnevniku, z vsemi
pripadniki avstro-ogrske vojske, brez obzira na
nacionalnosti. Pogosto so obiskovali častnike 96.
karlovškega pešpolka, v Postojno pa je tudi šel dvakrat,
da bi videl svojega armadnega poveljnika generala,
nazadnje feldmaršalka Svetozarja Borojevića pl. Bojna,
liškega Srba (Dnevnik 1915 in 1916);
-
Ko je postal vodni
poveljnik, je na soški fronti leta 1915 nekaj časa
poveljeval tudi vodu vojakov iz Bosne, za katere so
domačini menili, da kjer zasedejo položaj, tam Italijani
ne morejo prodreti (Dnevnik z dne 10. 6. 1916 – vod
Bošnjakov 30. črnovojniškega bataljona 93. pehotne
divizije);
-
Dne 23. 11. 1918 je
nadporočnik Malgaj s četo 100 mož (35 Srbov, poslali so
jih iz Celja) zasedel Pliberk in ustavil ropanje po
Mežiški dolini, zatem pa je načrtoval zavzetje Velikovca
in Celovca, čeprav so mu iz Ljubljane odvračali, češ da
nimajo dovolj hrane za prebivalce (Malgajevo pismo svaku
Janku Vajdi v Tržič);
-
Ko je njegov prijatelj
Andrej Oset, sicer predsednik Narodnega sveta za Mežiško
dolino bil v Ljubljani, mu je Malgaj po kurirju Ludviku
Šefu naročil, naj zahteva dodatno moštvo, po možnosti
Srbe, s katerimi bi osvojil Velikovec – podpolkovnik
Švabić mu je takoj poslal 50 srbskih vojakov (Dnevnik
1918);
-
Nadporočnik Malgaj je
načrtovano akcijo zavzetja Velikovca izvedel zelo
profesionalno, brez žrtev in kasneje tudi uspešno
obranil;
-
Iz poročila, ki ga je
poslal generalu Maistru (PA Maribor, prepis poročila z
dne 6. 12. 1918) je podrobno opisal potek akcije (100
vojakov, od tega 40 srbskih) pri zavzetju Velikovca 30.
11. 1918, pa tudi nasprotno akcijo, ki jo je na
avstrijski strani vodil podpolkovnik Verständig z okrog
400 vojaki, ki pa je nastopal tudi kot parlamentarec;
-
V Velikovcu je izdajal
list Jugoslovenski Korotan, katerega urednik je bil
njegov sošolec Srečko Puncer (kopije časopisa v PA
Slovenj Gradec in Maribor); ravno naslov tega lista je
dokaz Malgajevih preporodovskih idealov, ne pa nekega
ozkega slovenskega nacionalističnega stališča;
-
Po zavzetju Velikovca in
umiku avstrijske vojske, je naslednjega dne, 2. decembra
1918. odšel podporočnik Svetozar Mitrović v Celovec in
pri avstrijskem vojaške poveljstvu protestiral zaradi
njihove akcije proti antantni enoti. Dobil je odgovor,
da nimajo nič proti srbski enoti kot delu antantne
vojske, vendar menijo, da slovenske vojaške enote (pod
Malgajevim poveljstvom) niso del antantne vojske (PA
Maribor, poročilo generalu Maistru z dne 6. 12. 1918);
-
Malgaj je ostal v
Velikovcu vse do prihoda bataljona srbske vojske (287
vojakov in 7 častnikov) pod poveljstvom kapetana
Milovana Milosavljevića v Grabštajn 15. 12. 1918, nakar
je bil premeščen v Prevalje radi urjenja zbranih
slovenskih prostovoljcev – koroških borcev. Prav gotovo
je, da do razorožitve in predaje srbskega bataljona v
Grabštajnu ne bi prišlo, če bi ostal z njimi nadporočnik
Malgaj;
-
O »slovenski ofenzivi«
polkovnika Bleiweisa, ki se je začela 29. 4. 1919
nadporočnik Malgaj verjetno sploh ni bil obveščen, le na
ukaz generala Maistra se je kasneje s svojo enoto iz
Prevalj postavil bran na Tolstem Vrhu, da bi preprečil
avstrijski prodor proti Slovenj Gradcu. V neenakem boju
je bil smrtno ranjen, nakar je storil samomor z ročno
bombo, da ne bi živ padel v avstrijske roke. Še mrtvega
junaka so nasprotniki zasramovali;
-
V Vojaškem arhivu VS v
Beogradu (Žarkovo) je dosje nadporočnika Malgaja prazen
– dokumente naj bi odtujil neki hrvaški general
(Ugotovil M. S., generalmajor v pokoju, decembra 2008).
|
|
|
|
|
|
|
|
