VOJAŠTVO
   MILITARY

ČLANKI C66

Intervju z Marijanom F.Kranjcem v reviji NIN, Beograd, Srbija
o srbskih dobrovoljcih v Sloveniji v prvi svetovni vojni

NIN, 25.december 2008, intervju je vodila Svetlana Vasović – Mekina

àKopija originalnega intervjuja iz revije NIN
   (v cirilici, večji format slike JPG)
àDiskusija Aleksandra Nedoka v reviji NIN

   (v cirilici, dokument v Word-u) - NIN 22.01.2009
   pod naslovom »Istorijski usud«.
à
Zakaj je nadporočnik Franjo Malgaj cenil
   srbske vojake – prostovoljce

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

 v
 

1. Koliko srbskih vojakov (ter dobrovoljcev) je ob razpadu Avstro-ogrske sodelovalo v enotah, ki so pomagale slovenskemu Narodnemu svetu oziroma sodelovale v bojih za slovenske severno in zahodno mejo?

Vojaška pomoč s strani srbskih dobrovoljcev se ne more meriti z odnosom sil ene ali druge strani, pa tudi ne z odnosom med vojaki srbske ali slovenske narodnosti. V zgodovini veljajo samo dosežene zmage in konkretni rezultati. Številke lahko varajo, pa čeprav sem zasledil podatek, da se je v Sloveniji proti koncu leta 1918 angažiralo okrog 1.700 srbskih dobrovoljcev. Zgodovinarji naj ugotovijo točno število. Grobo vzeto gre za 500 srbskih dobrovoljcev, ki so dosegli naslednje zmage (rezultate): 150 srbskih dobrovoljcev na čelu s poročnikom Markovićem je generalu Maistru v Mariboru nudilo odločilno podporo in pomoč v prvih dneh prevzema oblasti v Mariboru in na Štajerskem, posebno pa pri zavzetju Špilja, kjer je ta srbska četa nastopila kot antantna vojska. Zahvalne besede generala Maistra so zadovoljiv spomin na odločilno vojaško pomoč v odločilnem trenutku.

50 srbskih vojakov pod poveljstvom poročnika Mitrovića, ki so dodeljene nadporočniku Malgaju, so nesporno zaslužne za zavzetje in kasnejšo obrambo Velikovca. Arhivski podatki so v mariborskem Pokrajinskem arhivu, ves potek pa bom podrobno opisal v Malgajevih vojnih spominih 1914-1919. To sta dva primera konkretne pomoči srbskih dobrovoljcev pri obrambi severne slovenske meje. Nesporne pa so tudi zasluge bataljona srbskih dobrovoljcev (300 vojakov z 12 mitraljezi), ki so pod poveljstvom kapetana Milosavljevića zaustavili italijanski pohod proti Ljubljani in zasavskim premogovnikom, torej pri obrambi zahodne slovenske meje, da ne omenjamo ostalih činiteljev (feldmaršala Borojevića pl. Bojne).


2. Ali je bila ta pomoč po vašem mnenju pomembna ali odločilna, ali pa so bili rezultati te pomoči kasneje popolnoma izničeni zaradi koroškega plebiscita?

Ta pomoč je bila ob koncu leta 1918 odločilna za slovenski del države SHS. Navedel sem tri konkretne rezultate (akcije) na bojnem polju in ti so nesporni, le da so v zgodovinopisju premalo poudarjeni, pa čeprav so general Maister, dr. Anton Korošec in drugi slovenski politiki verbalno izražali zahvalo. Verjetno so rezultati koroškega plebiscita vplivali na načine izražanja te zahvale, čeprav v primeru podpolkovnika Švabića to ni vplivalo.


3. Ali vam je znano, da je, poleg ulice v Ljubljani, (ki ima ime po Švabiću), nekaterim zaslužnim srbskim vojakom ali dobrovoljcem postavljen kakšen spomenik v Sloveniji?

Na žalost, srbskim dobrovoljcem za njihove nesporne zasluge pri zaščiti slovenske severne in zahodne meje oz. bolj precizno meje Države SHS, ni bil postavljen noben spomenik. Vseeno pa ne gre pozabiti, kljub koroškemu plebiscitu, Ljubljana ni pozabila zaslug podpolkovnika Stevana Švabića, saj je mestni svet že 12. junija 1923 po njem poimenoval ulico, ki je prej nosila ime Konjušna ulica. Še večja je bila čast, ko je mestni svet Ljubljane dne 23. oktobra 1930 proglasil tedaj že polkovnika Stevena Švabića za častnega meščana Ljubljana, kar velja še vse do danes. Naj dodam, da so italijanske okupacijske sile leta 1941 Švabičevo ulico preimenovale v Mandeljčevo ulico, da bi se okrog leta 1970 tej ulici povrnilo prejšnje ime - Švabićeva ulica, z mehkim ć!

V zapisih generala Rudolfa Maistra in nadporočnika Franja Malgaja pa bodo za večno ostale izrečene zahvale in pohvale izrednemu pogumu srbskih dobrovoljcev. Maistrove besede so več ali manj znane, manj pa nadporočnika Malgaja, kar bom naglasil v moji novi knjigi Malgajevih vojnih spominov 1914-1919, ki izide maja 2009, saj je za važnejše vojaške akcije, kot je zavzetje Velikovca, zahteval in dobil (od podpolkovnika Švabića) četo (50) srbskih vojakov s poročnikom Mitrovićem na čelu! Z njimi je potem tudi odbil napad avstrijskih čet, ki jih je vodil podpolkovnik Verständig. Zdi se mi, da podobna zgodovinska dejstva veljajo več kot pa kakšen kamniti spomenik zahvale! Spomeniki tudi propadejo, zapisan spomin pa ostane bodočim generacijam!

V projektu vojaškega sodelovanja Srbije in Slovenije sva s kolegom, generalmajorjem Milisavom Sekulićem iz Beograda, že leta 2000 predlagala, da se najprej v Sloveniji uredijo grobišča srbskih dobrovoljcev, podobno kot je to v Srbiji že od leta 1920 urejeno za padle slovenske "solunce" ("solunaše"), obojestransko pa tudi za padle borce NOV od 1941. Žal ta ideja in predlog nista prišli v javnost, ker je tedanja urednica revije Borec zavrnila objavo že najavljene študije generala Sekulića. Po najnovejših informacijah bo ta študija končno objavljena v prvi polovici 2009 v uradni reviji Slovenske vojske - Vojaška zgodovina.


4. Ali želite še kaj dodati?

Želel bi omeniti še naslednje: škoda je, da srbski dobrovoljci, ki so se borili v Sloveniji leta 1918/19 niso zapustili svojih spominov, podobno kot so to storili slovenskih dobrovoljci - Kladivarji, ki so leta 1936 izdali svoj zbornik spominov. Veljalo bi omeniti tudi politične napake tedanje srbske vlade na pogajanjih v Parizu, ker so zanemarile pomen ideje in pričakovanja preporodovcev o bodoči južnoslovanski državi! To je vsekakor Pašićeva napaka.

Slovenski dobrovoljci v srbski vojski so imeli že od vsega začetka 1916 oz. 1917 v Dobrudži svoje homogene enote, kar sem v svoji knjigi Slovenska vojaška inteligenca skušal označiti kot prve zametke slovenske vojske... Verjetno je šlo za bogokletno dejanje oz. misel, pa čeprav je tedaj veljala. Znani so tudi slovenski poveljniki, kot n.pr. stotnik Jože Šircelj iz Mokronoga, ki so se posebej odlikovali, da so svoje enote (tudi preko Sibirije) pripeljali na svoje domove! Številni pa so žrtvovali svoja življenja za novo državno skupnost!


Zakaj je nadporočnik Franjo Malgaj cenil srbske vojake – prostovoljce

V intervjuju beograjskemu NIN-u z dne 25 decembra 2008 sem zatrdil, da so srbski vojaki – prostovoljci (ne pa nekakšni vojni ujetniki!) leta 1918 odločilo prispevali v treh vojaških akcijah: Špilje, Vrhnika in Velikovec. Seveda sem se pri tem opiral na zgodovinske podatke, ki so več ali manj nesporni. General Maister je v Mariboru od samega začetka imel četo srbskih vojakov – prostovoljcev (150, poročnik Marković), s katerimi je tudi paradiral in strašil Nemčurje v Mariboru, nazadnje pa je z njimi kot antantno vojsko zavzel tudi Špilje. Nesporne so tudi zasluge podpolkovnika Stevana Švabića, ki je z bataljonom srbskih vojakov – prostovoljcev (300, 12 mitraljezov, kapetan Kolundžić) zaustavil Italijane pred Vrhniko, da bi kasneje celo dobil ulico v Ljubljani in obenem postal častni meščan.

Po mnenju enega od znanih zgodovinarjev je samo sporno, da bi imeli srbski vojaki – prostovoljci odločilno vlogo pri zavzetju in obrambi Velikovca novembra 1918 (40, podporočnik Mitrović). Seveda ostajam čvrsto pri svojem stališču, ki ga bom utemeljil s konkretnimi dejstvi. Kot vojak pa dobro vem, da se zmage (tudi porazi) navadno pripisujejo poveljniku. Ker je nadporočnik Franjo Malgaj novembra 1918 vodil napad na Velikovec, bo ostalo tudi v zgodovini zapisano, da je Malgaj novembra 1918, po ukazu generala Maistra, osvojil in pozneje je tudi obranil Velikovec pred nadmočnimi avstrijskimi enotami.

Če pa analiziramo določeno vojaško akcijo, potem navadno tudi poiščemo odločilne razloge za njen uspeh ali neuspeh. Glede zavzetja Velikovca je tako nesporno, da so odločilno vlogi odigrali srbski vojaki – prostovoljci, ki jih je zahteval sam nadporočnik Malgaj, saj je očitno, da se s svojo celjsko enoto (50 vojakov) te akcije vsekakor ne bi lotil. Enako je storil pri zavzetju Pliberka, ko je iz Celja dobil četo srbskih vojakov – prostovoljcev (50). Torej je povsem logično, da je tista četica srbskih vojakov – prostovoljcev (40) odločilno vplivala na Malgajev uspeh pri zavzetju Velikovca. Načrtoval je tudi napad na Celovec, pa je tako pomagal z 20 vojaki bataljonu srbskih vojakov – prostovoljcev (287 vojakov in 7 častnikov, kapetan Milosavljević) pri zavzetju Grabštajna, kot zbirnega reona za načrtovani napad na Celovec, vendar je kmalu zatem bil premeščen v Prevalje, kar je imelo pogubne posledice (Avstrijci so »prepričali« kapetana Milosavljevića, da ga ne morejo priznati za poveljnika antantne enote, ker nima pravega dokumenta, zato so vso enoto brez boja preko Budimpešte prepeljali v Beograd). To je bil tudi diplomatsko-vojaški uspeh italijansko-avstrijske politike nasproti naivnim in zapoznelim srbsko-slovenskim poskusom osvojitve slovenskega dela Koroške

Naj zato podrobneje predstavim Malgajeva stališča, na katera sem se upravičeno opiral pri določanju »odločilne vloge« pri zavzetju Velikovca, in sicer:

  • Kot dijak je bil preporodovec, pesnik, zbiratelj slovenskih ljudskih pesmi, član Sokola, v dnevniku je obsojal protisrbsko obnašanje oblasti (Dnevnik 1915);

  • Četudi je gimnazijo končal v Pazinu in se je dobro naučil hrvaščine (srbščine), je tudi tam pisal pesmi v slovenskem jeziku (Dnevnik 1915);

  • Pri naboru je povedal, da obvlada hrvaški in nemški jezik, ni pa omenil, da dobro govori tudi italijanski (Dnevnik 1915 in Glavna temeljna knjiga, 1914, Trst, str. 161);

  • Ko je postal gojenec šole za rezervne častnike v Gorici, se je družil, sodeč po slikah, pa tudi po navedbah v dnevniku, z vsemi pripadniki avstro-ogrske vojske, brez obzira na nacionalnosti. Pogosto so obiskovali častnike 96. karlovškega pešpolka, v Postojno pa je tudi šel dvakrat, da bi videl svojega armadnega poveljnika generala, nazadnje feldmaršalka Svetozarja Borojevića pl. Bojna, liškega Srba (Dnevnik 1915 in 1916);

  • Ko je postal vodni poveljnik, je na soški fronti leta 1915 nekaj časa poveljeval tudi vodu vojakov iz Bosne, za katere so domačini menili, da kjer zasedejo položaj, tam Italijani ne morejo prodreti (Dnevnik z dne 10. 6. 1916 – vod Bošnjakov 30. črnovojniškega bataljona 93. pehotne divizije);

  • Dne 23. 11. 1918 je nadporočnik Malgaj s četo 100 mož (35 Srbov, poslali so jih iz Celja) zasedel Pliberk in ustavil ropanje po Mežiški dolini, zatem pa je načrtoval zavzetje Velikovca in Celovca, čeprav so mu iz Ljubljane odvračali, češ da nimajo dovolj hrane za prebivalce (Malgajevo pismo svaku Janku Vajdi v Tržič);

  • Ko je njegov prijatelj Andrej Oset, sicer predsednik Narodnega sveta za Mežiško dolino bil v Ljubljani, mu je Malgaj po kurirju Ludviku Šefu naročil, naj zahteva dodatno moštvo, po možnosti Srbe, s katerimi bi osvojil Velikovec – podpolkovnik Švabić mu je takoj poslal 50 srbskih vojakov (Dnevnik 1918);

  • Nadporočnik Malgaj je načrtovano akcijo zavzetja Velikovca izvedel zelo profesionalno, brez žrtev in kasneje tudi uspešno obranil;

  • Iz poročila, ki ga je poslal generalu Maistru (PA Maribor, prepis poročila z dne 6. 12. 1918) je podrobno opisal potek akcije (100 vojakov, od tega 40 srbskih) pri zavzetju Velikovca 30. 11. 1918, pa tudi nasprotno akcijo, ki jo je na avstrijski strani vodil podpolkovnik Verständig z okrog 400 vojaki, ki pa je nastopal tudi kot parlamentarec;

  • V Velikovcu je izdajal list Jugoslovenski Korotan, katerega urednik je bil njegov sošolec Srečko Puncer (kopije časopisa v PA Slovenj Gradec in Maribor); ravno naslov tega lista je dokaz Malgajevih preporodovskih idealov, ne pa nekega ozkega slovenskega nacionalističnega stališča;

  • Po zavzetju Velikovca in umiku avstrijske vojske, je naslednjega dne, 2. decembra 1918. odšel podporočnik Svetozar Mitrović v Celovec in pri avstrijskem vojaške poveljstvu protestiral zaradi njihove akcije proti antantni enoti. Dobil je odgovor, da nimajo nič proti srbski enoti kot delu antantne vojske, vendar menijo, da slovenske vojaške enote (pod Malgajevim poveljstvom) niso del antantne vojske (PA Maribor, poročilo generalu Maistru z dne 6. 12. 1918);

  • Malgaj je ostal v Velikovcu vse do prihoda bataljona srbske vojske (287 vojakov in 7 častnikov) pod poveljstvom kapetana Milovana Milosavljevića v Grabštajn 15. 12. 1918, nakar je bil premeščen v Prevalje radi urjenja zbranih slovenskih prostovoljcev – koroških borcev. Prav gotovo je, da do razorožitve in predaje srbskega bataljona v Grabštajnu ne bi prišlo, če bi ostal z njimi nadporočnik Malgaj;

  • O »slovenski ofenzivi« polkovnika Bleiweisa, ki se je začela 29. 4. 1919 nadporočnik Malgaj verjetno sploh ni bil obveščen, le na ukaz generala Maistra se je kasneje s svojo enoto iz Prevalj postavil bran na Tolstem Vrhu, da bi preprečil avstrijski prodor proti Slovenj Gradcu. V neenakem boju je bil smrtno ranjen, nakar je storil samomor z ročno bombo, da ne bi živ padel v avstrijske roke. Še mrtvega junaka so nasprotniki zasramovali;

  • V Vojaškem arhivu VS v Beogradu (Žarkovo) je dosje nadporočnika Malgaja prazen – dokumente naj bi odtujil neki hrvaški general (Ugotovil M. S., generalmajor v pokoju, decembra 2008).

 
 á na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net