|
Delo – sobotna priloga, 29.
11. 2008
Odgovor prof. dr. Janku Prunku
Nisem zgodovinar, sem samo vojaški strokovnjak, zato samo
nekaj pripomb vojaške prirode.
Da smo izgubili slovensko Koroško zaradi premoči
avstrijskega Heimwehra, prav gotovo ne bo držalo! Preprosto
ne razumem, zakaj profesor Prunk ni omenil, poleg generala
Maistra, nespornih zaslug nadporočnika Franja Malgaja za
osvoboditev dela slovenske Koroške – Mežiške doline vse do
Velikovca. Morda zaradi tega, ker je prejel avstro-ogrsko
medaljo za pogum in pa posmrtno jugoslovansko Karadjordjevo
zvezdo z meči? Sicer pripravljam izdajo Malgajevih vojnih
spominov 1914–1919, ki bodo prikazali veličino tega
pogumnega borca za slovensko Koroško.
Narodna vlada v Ljubljani je nadaljnje akcije generala
Maistra in nadporočnika Malgaja povsem onemogočila. Šele
maja 1919 je dovolila polkovniku Milanu Bleiweisu, da s
slovenskimi enotami zasede preostali del slovenske Koroške,
napad pa je zaradi nezadostnih sil in slabe pripravljenosti
propadel, da bi na robu slovenske Koroške padel tudi
nadporočnik Malgaj. Najnovejši podatki (nedavno objavljeni
zapisniki sej Narodne vlade v Ljubljani (1998 2002) pa
kažejo, da je navedeni napad odobril tudi general Krsto
Smiljanić, ki je tedaj že prevzel poveljstvo Dravske
divizijske oblasti. Junija 1919 je sicer general Smiljanić v
ponovnem napadu slovensko-srbskih enot osvobodil celotno
slovensko Koroško in prodrl celo do Gospe Svete! Torej,
spoštovani profesor Prunk, vojaška pomoč »kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev ni izostala«! Slovensko Koroško smo
potem vendarle izgubili zaradi plebiscita in odločitve
antantnih zaveznikov, predvsem pa zaradi naivnosti tedanjih
slovenskih političnih veljakov!
Zavajajoč in nepravičen pa je navedek o prispevku »voljnih
(slovenskih vojakov) …pa tudi Srbov iz avstrijskega
ujetništva«. Kakšnih Srbov, avstrijskih ujetnikov, vendarle?
Šlo je za srbske vojake in častnike – prostovoljce, ki so na
prošnjo generala Maistra za enako plačo kot slovenski
vojaki, po 5 kron na dan, ostali v Mariboru, njih okrog sto.
Že prvi dan so s češkim vojaškim orkestrom paradirali po
Mariboru s šubarami na glavi in zbujali strahove mariborskim
Nemčurjem! V Ljubljani so predstavniki Narodne vlade
pregovorili mnogo večjo skupino srbskih častnikov in
vojakov, da so prostovoljno ostali v Ljubljani, da bi
kasneje podpolkovnik Stevan Švabić zaustavil pohod
italijanske vojske pred Vrhniko, ker so se namenili celo do
trboveljskih rudnikov! General Maister je s četo srbskih
dobrovoljcev zavzel Špilje, nadporočnik Malgaj pa Velikovec.
Oba sta iskreno hvalila pogum srbskih vojakov …
Nedavno sem sodeloval v Beogradu na mednarodnem znanstvenem
posvetu o vojno-sanitetni službi srbske vojske 1918 s
prispevkom: Vojna po vojni: prispevek srbskih
dobrovoljcev v boju za zahodno in severni slovensko mejo.
Motiv za sodelovanje je bil preprost: šolski kolega in
general M. S. je pred leti zbral obilno gradivo o slovenskih
dobrovoljcev srbske vojske, od katerih je točno 194
sodelovalo v preboju na solunski fronti, številni pa so
padli že prej v balkanskih vojnah, pri obrambi Srbije na
Ceru in Kolubari, pri umiku skozi Albanijo, v Dobrudži in še
kje.
Spoštovani profesor Prunk, zgodovinsko je dejstvo, da smo
Slovenci leta 1918/19 bili deležni izdatne pomoči srbskih
vojakov in častnikov – prostovoljcev, njih okrog 1.700, zato
bi bil tudi čas, da skupaj z vašimi kolegi prenehate pisati
o »Srbih, vojaških ujetnikih«, temveč pišite o »srbskih
vojakih in častnikih – dobrovoljcih«!
Tako bo zadovoljno poročala v Beograd tudi znana novinarka
Politike gospa Svetlana Vasović - Mekina, ki je 20. 11. 2008
prav na to temo objavila v beograjskem NIN-u točen, vendar
zajedljiv članek o slovenski pozabljivosti na bratske
(vojaške) usluge – Pozabljena rešilna srbska šajkaća!
Delo -
sobotna priloga, 20.12.2008
Odgovor na pismi Janeza J. Švajncerja iz Logatca in
Gorazda Marinčka iz Dobrniča
Uglednemu in nadvse spoštovanemu slovenskemu zgodovinarju,
prof. dr. Prunku, sem kot vojak, ne zgodovinar, zastavil
dva-tri vprašanja zgodovinske narave. Zgodovina zahteva
stalno raziskovanje, postavljanje novih vprašanj in iskanje
odgovorov na podlagi arhivskih dokumentov in znanstvenih
razlag. Pa sta ga »prehitela« kar dva amaterja, od katerih
se eden, iz Logatca, celo sam predstavlja kot
»vikend-zgodovinar«, medtem ko je drugi, iz Dobrniča, vsaj
po COBISS-u, verjetno strokovnjak za (jugoslovanske)
mladinske delovne akcije.
Čeprav sem izrecno navedel, da nisem zgodovinar, me slednji
poučuje, da smo Slovenci leta 1804 poslali po Krki in Savi
iz Dvora na Krki nekaj topov in streliva v Beograd, ki so
»brez dvoma prispevali k ohranjanju (celovitosti) srbskega
ozemlja«. Pa sem pogledal v zgodovinske knjige in že na
Googlu našel podatek, da je nemški graščak Auersperger že
leta 1763 postavil plavž in zatem železarno v Dvoru na Krki.
Zaposloval je okrog 200 delavcev, predvsem Čehe iz Šlezije.
Zatem piše: »Izdelali so tudi nekaj topov in možnarjev
(naročenih je bilo 60) za srbsko vojsko (1805) za boj proti
Turkom. Če so vsi topovi prispeli k naročniku, se ne ve
natančno, nekaj jih verjetno je.« Ker je gospod Matija Žargi
1998 doktoriral na temo Zgodovina železarne na Dvoru ob
Krki: 1795–1891, si bom disertacijo ogledal, ker je morda
mladi doktor opisal tudi to epizodo »slovenske pomoči
Srbom«, predvsem pa kolikšna je bila cena. Torej, navadna
kupčija, ne pa solidarnostna bratska pomoč srbskim bratom …
Že znani »vikend-zgodovinar« me poučuje o stvareh, ki niso
bistvene in o katerih nisem razpravljal. Tudi napletanja o
tem, da je generala Smiljanića varoval celoten srbski
bataljon je naravnost smešna, kakor tudi »poučevanje«
šolanega generala o poteku poveljevanja na
operativno-strateškem nivoju, o statusu dobrovoljcev
(solunskih, španskih idr.) in podobno. Narodna vlada SHS v
Ljubljani je imela 2. februarja 1919 naslednjo (55.) sejo,
vendar tokrat pod novim imenom Deželne vlade za Slovenijo,
seveda v skoraj enaki sestavi in na istem mestu, le da so ji
odvzeli vojaške zadeve. Na tej seji pa sta bila vseeno
prisotna tudi generala Smiljanić in Maister, ki je poročal
celo o boljševiški nevarnosti …
Vojaki si boje in bitke bolj zapomnimo po datumu poraza kot
pa po formalnem začetku. Torej, če je polkovnik Milan
Bleiweis 29. 4. 1919 dokaj uspešno začel svojo ofenzivo, je
bolj pomembno, da si zapomnimo prve dni maja 1919, ko so
nemški Avstrijci začeli svojo protiofenzivo in usodni mejnik
– 6. maja 1919, ko je za slovensko Koroško žrtvoval svoje
življenje nadporočnik (ne pa kadet) Franjo Malgaj!
Ta datum poraza si velja zapomniti kot opomin slovenski
naivnosti! Pa ne samo to: mladi slovenski zgodovinar dr.
Andrej Rahten (1973) je v svoji monografiji Pozabljeni
slovenski premier: politična biografija dr. Janka Brejca
(1869–1934) zapisal (str. 223), da je pomemben del
odgovornosti za propadlo vojaško akcijo nosil poveljnik
Dravske divizije (četudi ne poznamo arhiva Dravske divizije
niti stališč generala Smiljanića, tajnih navodil Vrhovnega
poveljstva iz Beograda in podobno – moja pripomba), toda
»odločitev za napad so sprejeli slovenski »gospodarji
vojne«, med katerimi sta imela glavno besedo Brejc in
Žerjav.« Dr. Brejc je kot predsednik Deželne vlade za
Slovenijo upal, da bo z nekakšnim »blitzkriegom« – zato tudi
izraz »Brejčeva ofenziva« presenetil mirovno konferenco in
spremenil poteg mirovnih pogajanj, saj so mu tuji diplomati
govorili »kar boste zasedli, to je vaše«. Do 26. aprila 1919
so polkovnik Bleiweis in sodelavci izdelali vojaški načrt in
prepričali dr. Brejca in generala Smiljanića v uspešen potek
ofenzive in 28. aprila 1919 zvečer je Deželna vlada tudi
sprejela svojo odločitev kljub nasprotovanju Prepeluha
(opisal v Spominih).
Bistveno je dejstvo, da so enote Dravske divizije in
Labodski odred generala Maistra mesec dni kasneje – junija
1919 vojaško osvojile celotno slovensko Koroško, torej ne bo
držala trditev spoštovanega dr. Prunka, da so bili nemški
Avstrijci v premoči! Zbornik Dobrovoljci kladivarji
Jugoslavije 1912–1918 je subjektivni spomin slovenskih
prostovoljcev srbske vojske, napisan pred več kot 70 leti,
njegovo vojaško vrednost pa sva skupaj s kolegom M. S.
ocenila s primerne zgodovinske distance. Članek srbskega
generala M. S. bo naslednje leto menda izšel tudi v uradni
reviji SV.
Kot sem že povedal, je že primeren trenutek, da slovenski
zgodovinarji na novo ovrednotijo tudi prispevek srbskih
prostovoljcev (dobrovoljcev, enakovreden izraz tudi v SSKJ).
Ocene raznih vikend-zgodovinarjev in laikov (ideološko
usmerjenih) ne morejo veljati, češ, »ostanimo pri oceni, da
za kakšno resno bojno akcijo niso bili sposobni«. Kdo pa je
zaustavil Italijane pred Vrhniko? Kdo je zavzel Špilje in
pomagal pri zavzetju Velikovca? General Maister in
nadporočnik Malgaj se že obračata v svojih grobovih!
Poslano - Delo, 22. novembra -
NEOBJAVLJENO!
Če se vam nekdo enkrat in nepovabljen vsili u kakšno
diskusijo, še človek nekako prenese. Če pa vam se kar dva
nepovabljenca celo dvakrat vsilita v razpravo, potem je že
pričakovati težave. "Aufbiks, pa čreva na plot," bi rekli mi
Prleki … Pa nisem bojaželjen!
Zato sem se najprej zatekel na pomoč k SSKJ, da bi razjasnil
pojme. Takole piše za vsiljivca: kdor si kljub
nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam. Ker pa sta
se oba vsiljivca tudi v precejšnji meri hvalila, sem poiskal
tudi definicijo za hvalisavca: kdor se (rad) pretirano,
navadno neupravičeno hvali. Za vikend zgodovinarja sem
definicijo že vedel, nisem le vedel, da se bo hvalil tudi z
lažno »zmago« nad starosto slovenskih zgodovinarjev, prof.
dr. Bogom Grafenauerjem, saj je primerjava med osvoboditvijo
Maribora (proglasil zasedbo general Maister brez boja 1.
novembra 1918 ob 10. uri na sestanku, ob podpori 85 vojakov,
tudi srbskih dobrovoljcev, je stotnik Edvard Vaupotič šele
popoldan »zasedel« Maribor; vir: Edvard Vaupotič, Ob polomu
Avstrije, Zbornik Boj za Maribor, Maribor, 1988) in Beograda
(operacija pregona 11. nemške armade s strani srbske vojske
– Donavske in Moravske divizije ter 94 slovenskih
dobrovoljcev – 1. novembra 1918 ob 10.30 je konjeniški
eskadron Donavske divizije zavzel Kalemegdan; vir: VE,
Beograd, 1958, str. 616) popolnoma neprimerljiva! Tudi za
gojenca šole rezervnih pehotnih častnikov v Bileći …
Zdi se mi tudi, da bi v kategorijo moralne mizerije (beda,
revščina, izraz iz SSKJ) lahko prišteli tistega, ki verbalno
obsoja velikosrbski nacionalizem in poglede, sam pa več let
sodeluje v beograjskem numizmatičnem društvu (osebno vem iz
vsebine revij Orden in Dinar, ker sem tudi sam sodeloval).
Naj ponovim njegovo uvodno izjavo, da »… bi bilo škoda
zamuditi priložnost, da ne prezremo, kako zelo so tudi v
samostojni Sloveniji še vedno živi velikosrbski pogledi na
slovensko vojno in vojaško zgodovino. Kot v Kraljevini
Jugoslaviji in Jugoslaviji po l. 1945 tudi danes temeljijo
na čisto preprostih lažeh in prirejanju zgodovine.«
Mimogrede sem pogledal v SSKJ še kaj pomeni beseda amater:
kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim, slabšalno pa
tudi kdor nestrokovno opravlja kako delo (recimo, če
proučuje zgodovino iz Googla, ali pa nastop srbskih vojakov
leta 1918 pred Vrhniko proglasi celo za specialno vojno).
Zato obema vsiljivcema nepreklicno sporočam, da z njima ne
želim in ne bom razpravljal o strokovnih vojaških zadevah,
ker sta, poleg rečenega, tudi hvalisavca.
O Maistrovem (in Malgajevem) prispevku k prvi slovenski
samoodločbi pa nič! |
