Nikola Kavaja – Res največji lovec na Tita?

Slovenske novice, 15.11. in 17.11.2008

Avtorju lahko pišete na elektronski naslov na njegovi avtorski strani

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

Nekaj od tega je seveda res, po mojem slednje! Čeprav je pred dnevi umrl v Beogradu, o mrtvih pa navadno govorimo vse najlepše, moram zaradi resnice ponoviti tisto, kar sem že zapisal v svoji varnostni študiji Zarote in atentati na Tita, da je bil Kavaja ne samo največji hvalisavec, ampak tudi burkež!

Vzrok je preprost: raznorazne epitete, od »največjega lovca na Tita«, »državnega sovražnika številka 1«. »četrtega terorista na svetu« in podobne, si je nadel sam ali pa so mu jih sugerirali njegovi pravi ali navidezni šefi, saj je trdil, da je bil ne samo agent CIE, temveč tudi FBI. No, na njegovi emigrantski poti se je kot vojaški dezerter najprej srečal z upravičenim sumom, da je agent UDBE oz. KOSA, potem pa tudi KGB. Zato se je odpravil v francosko tujsko legijo. Vendar očitno to ni bil njegov cilj oz. naloga, ki jo je dobil od tiste tajne službe v Jugoslaviji, ki je izkoristila njegove fizične in intelektualne, bolje rečeno avanturistične »sposobnosti«.

Pa pojdimo od začetka.

Med državniškim obiskom v ZDA se je maršal Josip Broz - Tito 16. oktobra 1963 sestal v Beli hiši s predsednikom ZDA Johnom Kennedyjem, 22. oktobra 1963 pa je že drugič nastopil v Generalni skupščini OZN.

Med Titovim obiskom so četniški emigranti načrtovali in poskusili izvesti atentat. Glavni organizator je bil Dragiša Kašiković, vodilni član SNO (Srbskega narodnega odpora), ki je za atentatorsko nalogo pridobil Nikolo Kavajo in Ljubišo Milovanovića. Najprej so Tita pričakali v Mehiki, ko pa tam niso uspeli izpeljati atentat, so se jezni vrnili v New York. Ob pomoči demonstrantov so nasilno vdrli v znameniti hotel Waldorf Astoria v New Yorku z namenom, da bi likvidirali Tita po vzorcih »divjega zahoda«. O tem kdo je vodil to atentatorsko trojko je v emigrantskih krogih nastal spor: Kavaja trdi, da je bil on vodja, medtem ko znani srbski emigranti pripisujejo vodilno vlogo Kašikoviću, ki je bil junija 1977 tudi ubit v medsebojnem emigrantskem spopadu. Namigovali so, da je bil njegov morilec Bogoje Panajotović, agent UDBE. Morda?

Načrtovani poskus atentata v New Yorku bi skoraj uspel, saj so bili ameriški varnostni organi zelo tolerantni do četniških demonstrantov, ki so razgrajali pred hotelom in tako omogočili trojki Kašiković–Kavaja–Milovanović tudi vdor v hotel. Toda gardni častniki so jim fizično preprečili, da bi se četniška trojka prebili do Titovega salona. Odločilen je bil vsekakor prihod skupine dvajset oboroženih jugoslovanskih mornarjev iz naših ladij v newyorški luki, ki so pregnali ne samo atentatorje, temveč tudi vse demonstrante. To je bila velika blamaža za newyorško policijo. Prav zato sem omenjeni poskus atentata imenoval kot "ameriško-četniški".

Na osnovi teh izkušenj so kasneje vse Titove obiske na tujem spremljale tudi razne predhodnice in pomožne skupine, ki so za Titovo varovanje poskrbele tudi na druge načine, predvsem pa z angažiranjem naših turistov, mornarjev, zdomcev in izseljencev, pa tudi emigrantov. V dveh takšnih predhodnicah sem tudi sam sodeloval (Belgija in Zahodna Nemčija), kar sem tudi podrobneje opisal. Med možnimi atentatorji smo na seznamu imeli tudi Nikolo Kavajo, ker bi lahko prišel iz ZDA v Evropo.

Nikola Kavaja se je decembra 1997 vrnil v Srbijo in leta 2000 izdal obširno in luksuzno opremljeno monografijo z naslovom Komandos, ki sem jo tudi podrobneje preučil, predvsem zaradi radovednosti, saj sem poznal samo naše, službene podatke, ki so bili dokaj enostranski in sfrizirani. Iz njih se ni moglo zaključiti, da gre za človeka, ki se je pripravljen žrtvovati za neko idejo oz. proslaviti kot »največji lovec na Tita«. Knjigo sem si seveda sposodil prek prijateljevega znanca v Beogradu, ki je bil Kavajev prijatelj, pa je knjigo tudi osebno prinesel v Ljubljano. Vedel je za moj namen, da pripravljam varnostno študijo o zarotah in atentatih na Tita, pa mi je nazadnje pustil tudi številke obeh telefonov Kavaje v Beogradu (11-636-481 in GSM 64-11-20-251) v slučaju potrebe po neposrednem kontaktu. Tako mi je bilo rečeno.

Nikola Kavaja je bil širši javnosti medijsko predstavljen junija 1979, ko je v New Yorku ugrabil letalo Boeng 727, s katerim se je nameraval zaleteti v stavbo CK ZKJ na Novem Beogradu, da bi tako praktično pokazal, kako se je potrebno žrtvovati in boriti proti simbolom komunizma. Ameriška lovska letala so ga menda prisilila, da se je spustil na Irskem, kjer so ga izročili ZDA. Bil je obsojen na 45 let zapora, po 20 letih zapora v zloglasni jetnišnici Novi Alcatraz pa je bil izpuščen na prostost. Ker je svojo monografijo Komandos izdal pred napadom teroristov Al Kaide na ZDA 11. septembra 2001, je Kavaja pozneje obširno pisal in razlagal, da je praktično on usmeril Bin Landna na prave cilje in metode bojevanja v sveti vojni proti zahodni civilizaciji! Tako torej – predhodnik Bin Ladna!

Kdo je bil Nikola Kavaja?

Rojen je bil 1932 v Peći, na Kosovem, v partizanski družini, po narodnosti Črnogorec. V Mostarju je 1952 končal vojaško pilotsko šolo. Služboval je v raznih garnizijah (Zagreb, Sombor, Batajnica, Cerklje). Ko je služboval v Somboru, je bil sprejet v tajno protikomunistično organizacijo, ki so jo ustanovili častniki bivše kraljeve vojske na službi v JLA. S svojim kolegom Svetislavom Kulušićem je izvršil nekaj diverzantskih akcij. Ko je bil sredi 1953 premeščen v Cerklje, je bila organizacija odkrita. Aretiranih je bilo 92 pilotov, razen poročnikov Kavaje in Kulušića, ki sta dezertirala. Dalj časa sta se skrivala v Vojvodini, potem pa sta se namenila proti Avstriji. Sredi decembra 1953 sta bila po spopadu ujeta pri stražnici v Šentilju. Po dolgotrajni, 18-mesečni preiskavi, je bil Kavaja julija 1955 na vojaškem sodišču v Ljubljani obsojen na 18,5 let zapora. Zaporno kazen je začel prestajati v mariborskem zaporu, kjer je dobil celico poleg tiste v kateri je bil zaprt Josip Broz - Tito, njegov največji sovražnik! Avgusta 1957 je med prevozom na Goli otok skupaj s sojetnikom izskočil iz vlaka in ilegalno prestopil jugoslovansko–avstrijsko mejo. Šel je skozi vsa zahodnoevropska, predvsem zahodnonemška emigrantska taborišča in se nazadnje prijavil v francosko tujsko legijo, kjer je bil od 1958 do 1961. Kot legionar in plačanec se je boril v Čadu, Kongu, Alžiriji in Južnoafriški uniji, medtem pa je postal tudi agent CIE.

V svoji knjigi podrobno opisuje 28 obveščevalnih in diverzantsko-terorističnih akcij v obdobju 1957–1978, predvsem proti jugoslovanskim konzularno-diplomatskim misijam in drugim predstavništvom. Imenovali so ga »prvega srbskega terorista«, saj je za CIO opravil številne akcije. Njegov življenjski moto naj bi bil – boj za srbstvo, torej proti vsakemu sovražniku Srbov!

Njegov največji sovražnik pa naj bi bil Tito in vse je bilo podrejena osebnemu maščevanju nad njim. Takoj ko je prišel v ZDA, je pristopil v emigrantsko organizacijo Srbska narodna odbrana in postal njen prvi in udarni terorist. Ker je Kavaja edini, ki opisuje vse svoje poskuse atentate na Tita, jih bom ponovil zaradi tega, da iz prve roke zvemo za njegove »podvige«.

Prvič je »pričakal« Tita v Mehiki, skupaj s članoma SNO Dragišo Kašikovićem in Ljubišo Milovanovićem. Bilo je to 14. oktobra 1963. leta. Vendar atentata niso mogli izvesti, ker je bilo Titovo spremstvo (varovanje) preštevilno. Vsi trije so se razočarani vrnili v ZDA.

Ker je Tito na povabilo Johna Kennedya prišel 16. oktobra 1963 na uradni obisk v ZDA, je četniška trojka sklenila, da bodo Tita pričakali v Williamsborgu, vendar se Titu niso mogli približati. Namreč, v svojo rezidenco je priletel in odletel s helikopterjem. Potem so se atentatorji odpeljali v Washington, vendar so tam zvedeli, da je Tito že v Kaliforniji. Atentatorski skupini je zmanjkalo denarja za potovanje. Tudi Uroš Seferović, vodja SNO, ni imel denarja, da bi jim ga posodil. Kavaja je zahteval, naj mu vrne posojenih 800 dolarjev, ki naj bi jih prinesel Mile Radenković. Nazadnje so se odločili, da bodo Tita pričakali v New Yorku. Ker je Ljubiša Milovanović odstopil od nadaljnjega sodelovanja, so namesto njega vključili Radenkovića. Težava je bila v tem, da je FBI, po zahtevi Titovega spremstva, organiziral obsežno iskalno akcijo za Kavajo in ostalimi. Zato se niso smeli pojaviti v javnosti, kjer so že demonstrirali ostali pripadniki SNO.

Nazadnje so zvedeli, da bo Tito 23. oktobra 1963 v hotelu Waldorf Astoria, v posebnem apartmaju v 35 nadstropju. Četniki so organizirali demonstracije okrog hotela. Menda so generala Žežlja celo fizično napadli in mu ukradli aktovko, polno dokumentov o srbski emigraciji. Zato je jugoslovanska stran zahtevala močnejše varovanje, pa so Američani poslali še dodatnih 150 agentov tajne službe. Atentatorska trojka, s Kavajo na čelu, se je skrivala v okoliških hotelih. Ko so dobili sporočilo, da bo Tito zapustil hotel, so se takoj pojavili na dogovorjenih mestih. Vendar je šlo za lažni preplah. Šele 25. oktobra so dobili novo sporočilo, da bo Tito šel na sprehod. Trojka se je takoj napotila na svoja mesta. Tokrat je bil Kavaja oblečen kot pravoslavni duhovnik in je verjel, da ga policija ne bo ovirala, da bi se čimbolj približal Titu. Vendar je bilo varovanje preveč gosto, pa tudi tri črne limuzine so vozile s tako hitrostjo, da se ni vedelo v kateri je Tito. Kavaja se je menda celo hotel vreči na pokrov avtomobilskega motorja in iz neposredne bližine streljati na Tita. Vendar je kmalu spoznal, da tudi tokrat ne bo imel sreče. Tudi druga dva atentatorja se nista uspela prebiti na rob pločnika. Le dvema mladeničema je iz hotelske kuhinje uspelo z dvigalom priti do sedmega nadstropja, kjer so ju agenti FBI zaustavili. Vendar je bil ta poskus Kavaji vzpodbuda, da poskuša priti do Tita na nek drug način. Namreč, vodje SNO so zaključili, da je Tito skrajšal obisk prav zaradi četniških demonstracij, kar je bil za njih lep uspeh. Za atentat pa se vedno najde druga priložnost.

Ker Kavaji ni uspelo izvršiti atentata na Tita, se je odločil, da bo ubil ustaškega zlikovca – Andrijo Artukovića, ki je živel v sončni Kaliforniji, v posmeh vsem jasenovškim žrtvam! Aprila 1964 je par Kavaja – Ljubiša Milovanović, imenovan »Srbin«, prvič poskusil, vendar neuspešno, ker sta se sama izdala.

Štiri leta kasneje, zgodaj zjutraj 28. januarja 1967, na dan svetega Save, je bilo v sinhronizirani akciji miniranih sedem ambasadorskih in konzularnih predstavništev SFRJ v ZDA. Sum je takoj padel na SOPO – Srbsko osvobodilno gibanje za domovino (Srpski oslobodilački pokret otadžbine). V tej dokaj »uspešni« diverzantski akciji je imel menda glavno besedo Nikola Kavaja, vendar ni terjala človeških žrtev. Razstrelili so le sedem vhodnih vrat …

Ali res?

Zdi se mi, da srbska javnost, predvsem pa mladi, niso verjeli »hvalisavemu komandosu«! Namreč, v njegovi zgodbi je toliko samohvale in nepreverjenih dogodkov, ki takoj vzbudijo sumničenja. Osebno ne bom trdil, da je bil sodelavec UDBE ali KOSA, vendar je Kavaja sam naredil napako, ko je tako natančno opisoval, kaj je vse počel in kje je vse bil. Gre za t. i. »legendo«, ki so jo zahodne protiobveščevalne službe zelo podrobno preverjale. Zato se ni čuditi, če so že v začetku po prihodu v Zindorf pri Münchnu sumili, da je agent UDBE ali KOSA, potem pa se pohvali še s KGB.

Kot izkušenemu profesionalcu mi je seveda najbolj sumljiv pobeg iz vagona, ko so jih vozili na Goli otok! Namreč, vagoni so bili vedno zaklenjeni (to je bilo osnovno pravilo) in od Ljubljane oz. Maribora do Reke jih niso odpirali! In prav ta »pobeg« je Kavaja opisal zelo skopo. Osebno vem za večje število emigrantov, tudi Slovencev (kolaborantov), ki so »zbežali« na podoben način kot Kavaja, pa se zdaj hvalijo, da so bili pazniki nemarni in podobno. Zato se odgovorni vodje desnice niti ne trudijo preveč, da bi nam iz Beograda vrnili »udbovske arhive«, pa čeprav so že mislili, da se nahajajo v kletih Sovi. Morgen! Treba bo v Beograd …

Vojaški arhiv JLA se je nedavno preselil iz Beograda v Žarkovo. Tam so menda zdaj tudi arhivi zloglasnega KOSA. Morda je med tajnimi dosjeji tudi kakšna operativna akcija v kateri nastopa mladi pilot in podporočnik letalstva iz letalske baze v Cerkljah. Če so organi KOSA aretirali vsaj polovico ali celo petino od števila 92, ki jih navaja Kavaja, potem je bil sigurno med njimi tudi kakšen Slovenec, saj smo prav Slovenci veljali za dobre pilote v prvi ali drugi Jugoslaviji, pa še prej v Avstro-ogrski monarhiji. Spomnimo se samo Jurija Kraigherja, ki je iz avstro-ogrske eskadrilje zbežal v Italijo, potem pa k Srbom. Nazadnje je končal kot polkovnik ali celo titularni generalmajor ameriškega vojnega letalstva in je obiskal maršala Tita 25. maja 1944 v Drvarju!

Namreč, ko je izšla moja knjiga Zarote in atentati na Tita in sem nekje na Studio City omenil tudi Kavajo kot atentatorja na Tita, me je naslednji dan iz Poljanske doline po telefonu poklicala mlajša gospa, katere mati je imela brata pilota v Cerkljah. Mati je samo vedela, da so brata zaprli, medtem ko je vodja ilegalne organizacije Kavaja pobegnil. Domači brata niso več videli, menda je skočil v reko Krko ali Savo, jo jim povedali na notranjem odseku. Ko je mama slišala, da sem omenil Kavajo, je takoj poskočila in prosila hčerko, naj me pokliče. Seveda sem obljubil pomoč in sem zato tudi navezal stike z znanci v Beogradu. Dobil sem celo telefonske številke stanovanja oz. hotelske sobe Kavaje in zadovoljno posredoval v Poljansko dolino (uredništvu sem posredoval točen naslov). Niso mogli priklicati Kavajo, pa tudi meni ni uspelo. Zdelo se mi je, da se telefonski klici iz Slovenije blokirajo, vendar mi je znanec iz Beograda sporočil, da Kavaja pogosto menja stanovanja in telefonske številke.

Torej, tudi Kavajo so iskali razni ljudje, ne samo iz Slovenije. Med Črnogorci, zlasti tistimi s Kosova, še vedno velja krvno maščevanje. Verjetno se je tudi Kavaja komu hudo zameril, da se je moral med svojimi skrivati. Četniški obračuni, če niso bili takoj razčiščeni, menda vlečejo za seboj celo verigo skrivnostnih smrti. Zamere v svetu »komandosov« pa se rešujejo še vedno samo – s kamo!

Srbi so o Kavaju posneli tudi dokumentarni film z naslovom Nikola Kavaja – lovec na Tita. Medijski interes za Kavajo seveda ni brez osnove. Uredniki že vedo, kaj delajo. Tudi Slovenskih novic.

Mladi morajo vendar vedeti za našo skupno zgodovino!

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.