Spoštovani gospod minister!
Odprto pismo Vam pišem zato, ker
problematika čina brigadir in vojaške akademije zanima tudi širši krog
državljanov. Morda nisem najbolj kompetentna oseba, da Vam karkoli
predlagam v zvezi s tem, vendar se kot upokojeni generalmajor in član
Zveze slovenskih častnikov čutim dovolj strokovno podkovanega, da Vas
(nadvse prijazno) opozorim na omenjena problema. Pri tem ne bom posegal
v politična, strankarska in druga ozadja, niti ne bom navajal imen in
priimkov, temveč Vam bom posredoval samo svoja osebna stališča.
Nedavno sem sodeloval na znanstvenem
posvetovanju v Portorožu, na katerem bi morali odgovoriti na osrednje
vprašanje izobraževanja v SV: vojaška akademija – da ali ne! V svoji
knjigi Slovenska vojaška inteligenca sem nedvoumno napisal, da SV
potrebuje svojo tradicionalno vojaško akademijo, tako kot imamo
policijsko, pedagoško, glasbeno in razne druge akademije. Tudi Vi,
osebno, ste pred časom napovedali možnost, da bi v obnovljeni mariborski
kadetnici lahko formirali prvo slovensko vojaško akademijo! Če se
to ne bo zgodilo v bližnji prihodnosti, potem bomo najbolj izneverili
začetnika slovenskega vojaškega izobraževanja – prvega slovenskega
generala Rudolfa Maistra in podpolkovnika Davorina Žunkoviča, prvega
načelnika slovenske »kadetnice« v Mariboru, novembra 1918. Vsak vojaški
strokovnjak pedagoške ali operativne usmeritve, Vam bo zagotovil, da
prav nacionalna vojaška akademija daje matični vojski bistveno
kredibilnost in pomen, saj obstoječe častniške šole nimajo nobenega
ugleda, ker menda niso niti uradno verificirane. Za njihovo diplomo se
ne poteguje noben častnik, nimajo pa tudi nobene mednarodne veljave. Po
mojem gre bolj za politično voljo oz. kdo si bo prilastil določene
zasluge. Nasprotniki ustanovitve vojaške akademije so predvsem sedanji
nosilci obrambno-varnostnih fakultet, saj je teoretično izobraževanje
lagodnejše od tradicionalnega in modernega taktično-tehniškega modela
vsestranskega izobraževanja častnikov za sodobno vojskovanje, ki zahteva
praktična znanja starodavnega vojaškega načela o »osvajanju teritorija«
do obvladovanja vesoljske tehnologije.
Gospod minister, bistveno je, da
naročite (ali javno objavite) potrebne ekspertize in mnenja resničnih
vojaških strokovnjakov (operativcev in poveljnikov raznih zvrsti),
tudi tujih, brez prisotnosti domačih predstavnikov fakultet za
obramboslovje in podobnih. Namreč, prav na omenjenem posvetovanju se je
pokazala paleta različnih interesov, ki s pravim in klasičnim vojaškim
izobraževanjem nimajo nobene zveze. Pomočnik načelnika GŠ SV je sicer
zatrdil, da je letna »izhodna kvota« SV okrog 30 častnikov, ki se šolajo
na enoletni častniški šoli, ostala znanja pa po raznih modulih pridobijo
na sorodnih fakultetah. Najbolj realen je bil seveda predlog o
ustanovitvi »vojaške fakultete«, ki ga je podal dr. Iztok Podbregar,
generalpodpolkovnik, bivši načelnik GŠ SV, saj je realno zaznal, da SV
primanjkujejo strokovno usposobljeni častniki, ne pa javni
uslužbenci!
Razni moduli vojaškega izobraževanja,
ki jih nudijo obstoječe obramboslovne in varnostno-policijske fakultete,
seveda ne morejo nadomestiti kvalitetnega splošnega in specialističnega
sistema izobraževanja v vojaški akademiji na fakultetni ravni za
usposabljanje kadrov za vodenje voda, čete in bataljona v današnji
moderni vojni in spopadih nizke intenzivnosti, kakor tudi dodatnega
enoletnega šolanja za generalštabno stroko za operativne in strateške
funkcije vodenja in poveljevanja na ravni brigade in višjih poveljstev.
Upravne in teoretično-raziskovalne kadre pa prepustimo dosedanji
obramboslovni fakulteti. Infrastruktura vojaške akademije ni nič večja
kot za navadno častniško šole, res pa je, da zahteva višji znanstveni
nivo predavateljskega kadra in pa tudi prilagojen program bolonjski
reformi izobraževalnih sistemov, tudi vojaških.. Slovenska vojska brez
tradicionalne vojaške akademije, kakor kažejo izkušnje iz tujine, že
postaja resna ovira nadaljnjega razvoja. Zato se tudi ni treba
čuditi, če slovenski fantje in dekleta ne kažejo posebnega navdušenja,
da bi postali predstavniki slovenske vojaške inteligence. Ni vse v
plačah … Vojaška akademija »Rudolf Maister«, pomanjšan ameriški »West
Point« ali ruski »Mihail Frunze«, bi tako postala temelj privlačnosti in
ugleda SV! Tudi prestiž nekaj velja! Zakaj ne bi šolali tudi drugih
natovskih častnikov? V Portorožu se menda odpira »sredozemska« univerza
… Infrastruktura torej ni problem! Razrešitev je zdaj v Vaših rokah, saj
ste namero že napovedali! Kdor bo (politično) proti, bo na bližnjih
parlamentarnih volitvah »kaznovan«!
Druga aktualna zadeva je vsekakor nujna
politična razrešitev problematike brigadirskega čina. Gre za
osnovno vprašanje, ali je to generalski ali pa samo častniški čin. Vsi,
ki smo se na neki način srečevali s tem problemom, smo prepričani, da
gre za dokaj umazane politične igrice, ki škodijo splošnemu ugledu čina
brigadir. Že po sami simbolni zasnovi (podelitev sablje) in zunanjih
znakih (lipov list, »lipa«), je takoj v začetku prevladalo prepričanje,
da gre za začetni generalski čin, ki ga privilegirano (politično)
podeljuje aktualni obrambni minister, medtem, ko »prave« generalske čine
podeljuje vrhovni poveljnik SV – predsednik RS. Kar se je pozneje
dogajalo, je bilo podobno pravi farsi (ukinitev čina generalmajor, edini
v svetu smo imeli generalpodpolkovnika kot začetni generalski čin,
nespoštovanje pogojev za podelitev čina generalmajorja in podobno).
Po vstopu RS v Nato je SV zamudila lepo
priložnost, da delno popravi prejšnje peripetije okrog brigadirskega
čina. Še celo več, iz spletnih strani Mors-a je vidno, da odgovorni za
vodenje kadrov v SV nepravilno predstavljajo in primerjajo prav čin
brigadirja SV s činom brigadnega generala (z eno srebrno zvezdico) v
ZDA, Nemčiji, Franciji in Italiji.
Po zakonu o obrambi je brigadir SV
najvišji častniški čin, po kvantifikacijah Nata pa nosi kodni znak OF-6!
Na Morsovi spletni strani v rubriki »častniški čini« z Nato kodo OF-6 je
brigadir zmotno in nepravilno primerjan z najnižjimi generalskimi
čini – brigadnim generalom ZDA, Nemčije, Francije in Italije.
Nisem mogel razumeti takšne zmote ali
celo zavajanja, zato sem preko urada vojaškega atašeja SV v ZDA dobil
nedvoumno potrditev, da je ameriški »Brigadier General« z eno srebrno
zvezdico začetni generalski čin, kar je uradno potrdil polkovnik Vince
Freeman iz ameriškega Pentagona z besedami: »In the US military system,
and consistent with NATO STANAG 2116, the rank of Brig. Gen. is the
first level of General Officer«. Prevod ni potreben: brigadni general
je prvi generalski čin!
Obenem sem dobil tudi internetni pogled
na vsebino knjižice z naslovom Spouse's Handbook, izdano januarja 2003,
za soproge ameriških častnikov in generalov, v kateri je pojasnjeno, da
imajo v ZDA štiri generalske čine: brigadni general (1 srebrna zvezdica,
OF-7), generalmajor (dve srebrni zvezdici, OF-8), generalpodpolkovnika
(3 srebrne zvezdice, OF-9) in generala (4 srebrne zvezdice, OF-10).
V vojski Kraljevine Jugoslavije je
obstajal brigadni general kot prvi generalski čin. Tega so kasneje
prevzeli v kvislinških formacijah, medtem ko se je partizanska vojska
ravnala po sovjetskem zgledu. V prehodnem obdobju je sicer generalski
čin dobil tudi kakšen pogumen pek ali mesar, pa mi mnogi pravijo, da
takšen »general« ne spada med vojaško inteligenco, pri čemer pozabljajo,
da so se v zgodovini vojskovanja le pogumni vojaki povzpeli do najvišjih
poveljniških položajev. Tudi v slovenski osamosvojitveni vojni si
verjetno niso vsi »prislužili« brigadirskega čina s svojim osebnim
pogumom (eden je celo »preskočil« čin polkovnika!), temveč so ga dobili
tudi za razne druge »zasluge«! Sedaj pa šteje samo »lipa« in kolikokrat
jo je kdo dobil (dva generalpodpolkovnika sta tri »lipe« dobila na
osnovi dveh ukazov, dva generalmajorja pa samo dve »lipi«, medtem ko sta
prvemu generalmajorju priznani dve »lipi« samo z enim ukazom).
Nepravičnost je očitna, posebej še, ker za napredovanje niso bili
dosledno upoštevani zakonsko predpisani pogoji (magisterij).
Osebno sem najprej ravnal po načelu
pravičnosti. V svoji knjigi Slovenska vojaška inteligenca sem zato prvih
šest brigadirjev in kapitana (tudi edinega doktorja vojaških ved) SV
(med katerimi je nekaj mojih dobrih znancev) uvrstil na svoj neideološki
in genetski seznam generalov – admiralov slovenskega rodu. Na podlagi
pisnega pojasnila Mors – Urada za obrambne zadeve, štev. 940-00-1/2000 z
dne 10. 3. 2000, pa sem vse naslednje brigadirje izpustil, ker naj bi
šlo za »najvišji« častniški čin. Na podlagi ustne razlage enega od
bivših obrambnih ministrov pa sem v »prenovljenem« seznamu izpustil prav
vse brigadirje, češ da je moja razdelitev nepravilna! V vrhu SV, posebno
med brigadirji, pa so to mojo potezo sprejeli nadvse kritično in me
spomnili, da bi moral po pravilni primerjavi kodnih oznak Nata čin
brigadirja SV (z eno lipo) dejansko primerjati z ameriškim (in ostalimi)
brigadnim generalom (z eno srebrno zvezdico), kar naj bi se v praksi (v
tujini) tudi izvajalo, ko ima brigadir SV vse »privilegije« brigadnega
generala. Prav tako ima brigadni general (brigadir) iz držav Nata v
Sloveniji vse statusne generalske privilegije!
Prvi brigadir SV, poveljnik brigade
Mors, ima prav, ko (edini) javno zatrjuje, da je general! Tudi slovenska
javnost, posebno strokovna, je za pravično (politično) rešitev statusa
brigadirjev SV. Zato bi, gospod minister, morali prisluhniti domačim in
tudi pripombam iz tujine (iz Nato krogov) in zaradi pravične primerjave
z natovskimi standardi končno rešiti ta slovenski »brigadirski« vozel!
Brigadir SV je vendarle »prvi generalski čin«, tudi po natovski kodi!
Na mojo upravičeno pripombo, zakaj
potem v SV sami ne opozorijo svojih nadrejenih na nelogično stanje in
nujne »lepotne« spremembe zakona, odgovarjajo, da so nekateri to sicer
že poskušali storiti, vendar so bili s svojimi pripombami ožigosani kot
pobudniki nekakšne »generalske« oz. »brigadirske« zarote, pa zato o tem
nočejo niti razpravljati, da ne bi prišli na t. i. negativne sezname.
Eden od njih mi je zato iskreno rekel, da kot upokojeni generalmajor in
vojaški publicist lahko javnost opozorim na ta problem, saj aktualni
obrambni minister kot prvak Desus-a ne more vplivati na mojo vojaško
pokojnino.
Pa še res je, saj vedno glasujem za
poslance svoje generacije iz Desus-a! Zato sem Vam tudi napisal to javno
pismo. Potrebna je javna strokovna razprava in pravilna politična
(nestrankarska) odločitev. Vi ste pa osebno že dokazali, da ste pravi
mož (minister) na svojem odgovornem položaju!
|