ČLANKI OBJAVLJENI - C58

Ali je vojska Kraljevine Jugoslavije res prehitro kapitulirala?

Ko sem v zadnji številki Zgodovinskih listov prebiral zanimivo študijo zgodovinarja Saša Radovanoviča o reki Muri v 16. in 17. stoletju, predvsem pa o njenem pomenu kot obrambni prepreki pred vdori manjših roparskih tolp in tudi sovražnih vojaških enot, se mi je zdelo smiselno obuditi tudi nekaj utrinkov o tem, kako je starojugoslovanska vojska leta 1941 branila Prlekijo.

Namreč, zdi se mi, da v strokovni in tudi laični javnosti še vedno prevladuje napačno mišljenje, da vojska Kraljevine Jugoslavije leta 1941 ni odločno branila svoje države in da je prehitro kapitulirala.

Od kod bo morebitni agresor napadel?

Potrebno je tudi vedeti, da ima vsaka država svoje vojne načrte za obrambo ozemeljske nedotakljivosti svoje države. To so najbolj tajni strateški načrti vsake države. Ker je še vedno veljalo pravilo, da je vojna nadaljevanje politike, je tudi generalštab vojske Kraljevine Jugoslavije sledil temu preprostemu pravilu. Pri strateški oceni o napadalcu so se vojaški strategi strinjali, da lahko državo napadeta samo Nemčija in Italija, samostojno ali pa ob pomoči nekaterih sosednjih držav (Bolgarija, Romunija, Madžarska in Albanija), medtem ko je bila Grčija dokaj trdna zaveznica Jugoslavije.

Glede na verjetne inačice napadalca (-ev) in smeri napada je obstajalo tudi več inačic vojnih načrtov. Do leta 1937 se je lahko pričakoval napad Italije ali Madžarske (zato tudi gradnja vojaških utrdb na meji proti tema državama), medtem ko bi napade s strani Avstrije, Bolgarije ali Albanije strli s takojšnjo ofenzivo tudi na njihovo ozemlje. Napad Nemčije (preko Avstrije) seveda ni nihče predvideval!

Ker se je vojaško-politično stanje v Evropi hitro spreminjalo, je tudi jugoslovanski GŠ moral hitro spreminjati vojne načrte. Tako poznamo vojni načrt D–II (avgust 1938), po katerem bi Jugoslavijo napadle skupaj Nemčija, Italija, Madžarska, Bolgarija in Albanija, kmalu zatem pa je nastal načrt D 8, po katerem bi Jugoslavijo napadli samo Nemčija (po priključitvi Avstrije) in Italija. Leta 1938/39 je nastal vojni načrt »S« (severna fronta), po katerem bi državo napadli Nemčija in Madžarska. Načrt je predvideval postopno obrambo vse do grške meje. Ko so leta 1940 v GŠ ocenili, da bosta Jugoslavijo verjetno napadli še Italija in Bolgarija, so načrt »S« preimenovali v R–40; februarja 1941, ko so ocenili, da se bosta napadalcem pridružili še Romunija in Albanija, pa je začel nastajati načrt R–41. Po tem načrtu se je Jugoslavija tudi nameravala braniti in postopno umikati proti Grčiji. Vendar so Nemci in Italijani pripravili strateško presenečenje: Nemci so glavni napad izvedli iz Bolgarije, Italijani pa so iz Albanije napadli Grčijo! Tako so že v samem začetku vojne presekali vse poti umika starojugoslovanske vojske proti Grčiji! In drugič, začetek (tajne) mobilizacije so izvedli s precejšnjim zamikom, tako da večji del vojaških enot sploh ni prišel na svoja mobilizacijska zbirališča! To sta bila tudi glavna vzroka hitre kapitulacije in poraza vojske Kraljevine Jugoslavije, ne pa dokaj razširjeno javno mnenje o izdaji jugoslovanskih generalov!

Verjetno bo držala ocena Bogoljuba Ilića, armadnega generala in vojnega ministra, ko je v članku za novinarje 11. 11. 1941[2] nanizal naslednje vzroke:

• neodgovorno delovanje vlade, posebej še prepozna objava mobilizacije in neupoštevanje obveščevalnih poročil;

• diplomatska nepripravljenost, predvsem pa navidezna nevtralnost in politična omahovanja;

• vojaška nepripravljenost glede materialne, moralne in mednarodne priprave za vojno in načrtovani odpor;

• neorganizirano delovanje GŠ, zlasti pa organizacija obrambe pred tankovskimi in letalskimi napadi;

• neodgovorno delovanje dela hrvaških politikov, ki so podprli ustanovitev NDH.

Slovenski častniki in generali (admirali) vojske Kraljevine Jugoslavije so častno izpolnili svoje dolžnosti, pri čemer se je najbolj odlikoval brigadni general Anton Lokar, načelnik štaba 4. armade v Sarajevu[3]. Predvsem to velja za vojaške obveščevalce. Tako sta vojaška atašeja v Berlinu (polkovnik Vladimir Vauhnik) in Sofiji (polkovnik Franc Stropnik[4]) pravočasno (1. in 3. aprila) obvestila GŠ VKJ o datuma nemškega napada (6. april). Manj pa je znano, da je o nemškem napadu prvi obvestil koroški Slovenec Emil Wedam, sicer poročnik nemškega Abwehra v Celovcu in tajni sodelavec majorja Draga Slekovca, načelnika ObC v Ljubljani, ki je že 29. marca 1941 dešifriral strogo zaupni telegram, da bo Nemčija 5. aprila 1941 napadla Jugoslavijo![5] Poročnik Wedam je sporočilo osebno predal konzulu Stojakoviću v Celovcu, ki je z radijsko šifro nemudoma obvestil GŠ VKJ in predsednika vlade v Beogradu! Šele pozneje so sledila obvestila vojaških atašejev iz Berlina in Sofije …

Da se je vojska Kraljevine Jugoslavije zares organizirano pripravljala za obrambo države, pričajo zgodovinski dokumenti, spominska literatura, pričevanja posameznikov. Ko sem bil v letih 1966–1968 slušatelj Višje vojaške akademije JLA, sem se pri predmetu iz vojaške zgodovine posebej zanimal za delovanje enot vojske Kraljevine Jugoslavije na smeri Maribor–Celje–Zagreb. Tako sem za seminarsko nalogo izbral pehotni polk v obrambi na smeri Ptuj–Rogatec–Zagreb, prej pa sem »obdelal« bojno delovanje preko Prlekije, predvsem pa izkušnje iz aprilske vojne 1941.

Uradni načrt obrambe Prlekije

Ker pa sem pred časom iz Vojaškozgodovinskega arhiva v Beogradu dobil dva zanimiva dokumenta[6] poveljstva 38. pehotne oz. Dravske divizije z dne 21. septembra 1940, ki obravnavata sestavo in načrt uporabe enot pred nenadnim napadom iz severa, bom poskusil predstaviti tudi uradni načrt obrambe Prlekije.

Predvsem bi želel razbliniti dvome posameznikov, zakaj niso Prlekije bolje branili in kaj so agresorju v operativnem smislu pomenile smeri preko Prekmurja in Medžimurja ter tudi Dravskega polja. Poveljnika Dravske divizije je takrat zastopal slovenski brigadni general topništva Ferdinand Janež[7].

Namreč, načrtovalci vojnih načrtov (podobno vlogo sem imel leta 1988 kot načelnik operativno-učnega oddelka poveljstva 9. armade) smo dobro vedeli, da je obramba Prlekije v primeru agresije s severa uspešna le toliko, kolikor je uspešna obramba Prekmurja in smeri Šentilj–Maribor–Dravsko polje. Takrat sem načelniku GŠ JLA generalpolkovniku Stevanu Mirkoviću predlagal, da so v GŠ popravili vojni načrt na smeri Šentilj–Maribor in Gornja Radgona–Ptuj, saj so prejšnji načrtovalci »branili« Maribor na levi strani Drave, Ptuja pa sploh ne! Ko sem generalu Mirkoviću povedal, kako je VKJ branila te smeri in da sem doma iz Prlekije, je takoj dovolil popravek: obrambo smeri Šentilj–Maribor je prevzel 31. divizijski protioklepni odred z dvema partizanskima brigadama, Prlekija se je branila s partizansko oziroma lahko divizijo, mariborska pehotna divizija in ptujski protioklepni polk pa sta z naslonitvijo na Pohorje in reko Dravo branila Maribor in Dravsko polje vse do črte Boč–Macelj. Vojni načrta VKJ za obrambo s severa je temeljil na utrjenih bojnih položajih (Rupnikova črta[8]) in posadkovnih enotah. Mejne enote in enote orožništva so imele bojne naloge pred utrjenimi položaji, kasneje pa so prešle v sestavo posadkovnih enot. Veljala je zapoved, da posadkovna enota ne sme samovoljno zapustiti svojega utrjenega položaja, vse ostale enote pa jim morajo pomagati pri obrambi.

Celotno območje Dravske divizije na ozemlju tedanje Dravske banovine (sedaj Slovenije) je bilo razdeljeno na 4 posadkovne odrede, katerih poveljniška mesta so bila v Delnicah, Ljubljani, Kranju in Slovenskih Konjicah.

Na osnovi že omenjenega dokumenta Dravske divizije z dne 21. septembra 1940, ki je nosil oznako stroge zaupnosti in naslov »Načrt uporabe enot zaščite od nenadnega napada«, je bila divizijska cona razdeljena na »mejno fronto«, ki se je delila na mariborski, dravograjski, kranjski in ljubljanski mejni odsek. Ker je Prlekija spadala pod mariborski odsek mejne fronte, v nadaljevanju navajam samo tiste dele zapovedi, ki se nanašajo na to ozemlje ali so kakor koli povezani z obrambo Prlekije.

Mariborski odsek je mejil desno: izliv potoka Kučnica v reko Muro–reka Mura do vasi Mota (zaključno)–Ljutomer (zaključno)–Ormož (zaključno) in levo: Sv. Duh (zaključno)–Šturmova jama–Lobnikov vrh, kota 707 (zaključno)–Činžat (izključno)–Rečnik, kota 920 (izključno) in Klopna bajta, kota 1303. Torej, celotna Prlekija je spadala pod mariborski odsek.

Prekmurje, ki je drugače spadalo pod poveljstvo Dravske divizije, je v primeru vojne branila Savska divizija s sedežem poveljstva v Zagrebu. Tako se je tudi del 64. mejne čete, ki se je nahajal v Prekmurju, podredil poveljstvu te divizije oziroma je prehajal v posadkovne enote, ki so branile Prekmurje. Takšna rešitev je bila posledica toka reke Mure in povezanosti taktične smeri, ki je iz Prekmurja vodila v Medžimurje in naprej proti Zagrebu.

Poveljniki mejnih odsekov so bili pooblaščeni, da razdelijo svoj odsek na pododseke, tako, da bi vsak posadkovni bataljon (v vojni polk) zasedel in branil določeni pododsek.

Mariborski mejni odsek, ki mu je poveljeval načelnik pehote Dravske divizije s sedežem v Mariboru, so sestavljale:

1. posadkovne enote:

   1. 7. posadkovni bataljon, s poveljstvom v Mariboru,

   2. 8. posadkovni bataljon, s poveljstvom v Ptuju,

   3. 65. mejna četa (–4. vod) na mejni črti oziroma stražnicah,

   4. 2. in 3. topniška baterija 7. posadkovnega diviziona s položaji v Mariboru in Ptuju,

   5. 7. posadkovna tehnična četa, s poveljstvom v Mariboru,

   6. 8. samostojni posadkovni tehnični vod, v Ptuju.

2. gibljive rezervne enote:

   1. 45. pehotni polk, s poveljstvom v Mariboru (poveljnik polka je bil obenem namestnik poveljnika mariborskega odseka),

   2. 32. topniški polk (–1. baterije), s poveljstvom v Slovenski Bistrici,

   3. 2/2. pontonirski polk, s poveljstvom v Ptuju.

   4. (v vojnem času tudi 118. protioklepni divizion).

Že iz tega pregleda je vidno, da je Prlekijo branil 8. posadkovni bataljon s sedežem poveljstva v Ptuju. Tri posadkovne čete pa so bile razporejene takole: 1. četa v vasi Janežovci (severno od Ptuja), 2. četa v vasi Jablance (napaka, verjetno Kicar) in 3. četa v Ptuju. Poleg tega so bile v okolici Ptuja še ostale podporne enote.. (Prilog -

V zapovedi je zapisano, da enote 7. in 8. posadkovnega bataljona branijo utrjene objekte štev. 6 v svojih obrambnih conah, vendar lokacije niso navedene. Te bom skušal poiskati v drugem viru.

Razmejitev med 7. in 8. posadkovnim bataljonom je šla po črti: Murski dvor (izključno)–kota 317 (izključno)–Očkin, kota 300 (zaključno)–kota 339 (zaključno)–Slatenik, kota 387 (zaključno)–kota 351 (izključno)–kota 379 (zaključno)–reka Drava (prečkanje)–Sv. Miklavž. Desna meja 8. posadkovnega bataljona je bila že navedene desna meja mariborskega mejnega odseka, za katero je bil odgovoren poveljnik 8. posadkovenga bataljona.

Poveljstvo 7. posadkovnega bataljona se je nahajalo v Mariboru, 1. četa je bila v vasi Jablance, 2. četa v Zgornjem Dupleku in 3. četa v vasi Dragučova

Levo od mariborskega odseka se je nahajal dravograjski odsek, ki ga je sestavljal 6. posadkovni bataljon s sedežem poveljstva v Slovenj Gradcu. Bil je odgovoren za zvezo s 7. posadkovnim bataljonom.

Vsi trije posadkovni bataljoni so organizacijsko spadali pod poveljstvo IV. posadkovnega odreda, ki je imel poveljniško mesto v Slovenskih Konjicah.

Iz petega dela zapovedi z naslovom Obramba izpostavljenih delov ozemlja pred utrjenimi položaji, bom citiral tri točke, in sicer:

1. Obramba Prekmurja: Obrambo tega dela fronte izvajajo deli 64. čete mejnih enot (3. in 4. vod). Ta del fronte pa spada v cono odgovornosti poveljnika Savskega divizijskega območja.

2. Del mejne fronte na Muri pred mariborsko-ptujskim mostobranom izvajajo deli 65. čete mejnih enot (1., 2. in 3. vod) z enotami 7. in 8. posadkovnega bataljona, ki posedajo utrjene položaje zaprek, ki se nahajajo pred mariborsko-ptujskim mostiščem. Vse te enote so podrejene poveljniku mariborskega odseka.

3. Poveljniki odsekov bodo vsem svojim enotam določili smeri odmika v enote katerim bodo podrejene po končanem odmiku.

Iz navedenega uradnega dokumenta poveljstva Dravske divizije lahko sklenemo, da bi se enote Dravske divizije v Prlekiji v primeru nenadnega napada s severa, branile takole:

• mostove preko reke Mure in Drave in druge občutljive prometne objekte (predore, mostove) na mejni črti bi pravočasno porušile posebej določene inženirske skupine Dravske divizije;

• 65. mejna četa bi s tremi vodi (1., 2. in 3.) sprejela borbo s sovražnikom na sami mejni črti iz utrjenih objektov in bi v zaporedni obrambi vzdolž določenih smeri (ceste, poti) onemogočala hitre prodore sovražnih enot;

• odločnejši odpor bi sledil na ptujskem in mariborskem mostišču, na katerih bi 7. in 8. posadkovna bataljona onemogočila sovražniku hiter prehod preko reke Drave z uporabo pontonskih mostov ali s priročnimi sredstvi (čolni in podobno);

• z uporabo gibljivih rezerv bi preprečevali nenadne prehode rekle Drave na drugih krajih, obenem pa bi podprle odločno obrambo enot na samem mostišču;

• boji na obeh mostiščih bi trajali tako dolgo, dokler enote Dravske divizije ne bi zasedle svojih obrambnih con na prvem obrambnem položaju, to pa je črta Macelj–Donačka gora–Boč. Drugi obrambni položaj se je nahajal na reki Savi.

Rupnikova črta in druge utrdbe

Glede na izkušnje iz 1. svetovne vojne so Francozi svojo zahodno mejo proti Nemčiji zavarovali z dobro utrjeno Maginotovo črto. Po Francozih so se zgledovale tudi druge države. Tako je tudi Kraljevina Jugoslavije v obdobju 1935 do 1941 zgradila svojo Rupnikovo črto in druge utrdbe. Pri tem so upoštevali izkušnje francoskih in češkoslovaških fortifikacijskih strokovnjakov. Glede na obstoječe vojne načrte so najprej začeli utrjevati zahodno fronto (proti Italiji), zatem vzhodno (proti Bolgariji) in nazadnje severno (proti Nemčiji in Madžarski).

Mali tipski objekt (armiranobetonski bunker) v Gornji Radgoni (iz knjige Rupnikova črta)

Seveda pa zahodna obrambna črta ni bila podobna francoski Maginotovi črti. Na najbolj ogroženih smereh so zgradili utrjene položaje, predvsem topniške in pehotne odporne točke, vmesne prostore pa so zavarovali s pasivnimi preprekami in ovirami (betonskimi, železnimi). Tako so bile zavarovane smeri: logaška, cerkniška, bloška, gerovska in reška. Vsaka smer je imela svoj gradbeni odsek, poveljstvo in ostalo.

Ko si je 13. marca 1938 Nemčija podredila Avstrijo, je GŠ VKJ takoj reagiral in že 18. marca 1938 ustanovil 6. odsek Koroška – Ptuj, obenem pa je za poveljnika utrjevalnih del imenoval divizijskega generala Leona Rupnika, ki je imel svoj štab v Ljubljani.

V obdobju 1938–1939 so prednostno potekala utrjevalna dela na mariborskem, dravograjskem, jezerskem in ljubeljskem odseku, pozneje pa tudi v Bački in Baranji. To pomeni, da so bili na severni fronti (proti Nemčiji in Madžarski) zgrajeni utrdbeni objekti na naslednjih operacijskih smereh: prekmurski, ljutomerski, ptujski (tudi proti Madžarski), mariborski, marenberški, dravograjski, prevaljski, solčavskem, jezerski, ljubeljski in jeseniški.

V celoti je šlo za okrog 750 km utrdbenih črt, pri katerih je bilo leta 1940 zaposlenih nad 60.000 vojakov in civilistov. Poleg posamičnih utrdbenih objektov, predvsem za mitraljeze, ki so branili dostope do (načrtovano) porušenih mostov na reki Dravi in Muri (Cmurek, Gornja Radgona, Radenci, Veržej, Razkrižje), so bila na ptujskem mostišču za 62. baterijo v Hajdini, ki je spadala pod 6. utrdbeni odsek, zgrajena tri zaklonišča za poljske topove 75 mm M–15 j/z od Ptuja oziroma v oklici Njiverc, s poljem delovanja desno Budina in levo Prepolje, z glavno nalogo obstreljevanje predpolja na črti Ptuj–Zlatoličje, kjer se je pričakovalo zbiranje sovražnika na območju Nove vasi in Spodnje Grajene. V okolici Spuhlje so bile načrtovane protitankovske prepreke (Prilog – 4).

Radgonski odsek štev 10, s štabom v Gornji Radgoni, širine okrog 20 km, od Cmureka do Radencev, je zaposloval 3 čete (12, 14 in 16) oz. okrog 800 ljudi. Mariborski odsek štev. 6, s sedežem štaba v Pesnici, širine okrog 20 km, pesniško mostišče, je zaposloval 5 čet oziroma okrog 1200 ljudi.

Velja omeniti, da je severno mejo branila 1. skupina armad (načelnik štaba je bil divizijski general Leon Rupnik, poveljniško mesto v Zagrebu), ki so jo sestavljale 4. in 7. armada s potrebno rezervo. Nerodno je bilo, da je meja med obema armadama potekala prav pri Gornji Radgoni, kar je obenem pomenilo, da je bila reka Mura tudi armadna meja in po že ustaljeni navadi so bili prav mejni stiki najslabše branjeni. Tako je Prekmurje branila mejna četa Murske divizije iz 4. armade, ki je imela v Ormožu še t. i. Ormoški odred, medtem so Prlekijo branile obmejne in posadkovne enote Dravske divizije, kateri je poveljeval divizijski general Čedomir Stanojlović s poveljniškim mestom v Mariboru. Dravska divizija je bila podrejena 7. armadi na čelu z divizijskim generalom Dušanom Trifunovićem v Ljubljani.

Nemški napad

Zaradi obveščevalnih poročil se je številčno stanje jugoslovanske vojske že 20. marca 1941 povečalo za 100 % in je znašalo okrog 600.000 vojakov. Že 27. marca 1941 je bila razglašena najvišja stopnja bojne pripravljenosti za vse obmejne in posadkovne enote. Treba je povedati, da so bili v posadkovne enote mobilizirani starejši rezervisti iz bližnje okolice, kar pomeni, da so Prlekijo branili dejansko Prleki! Določene inženirske enote (skupine) so začele prikrito polagati eksplozivna sredstva k stebrom posameznih mostov na Dravi in Muri, druge pa so se pripravljale za uničevanje občutljivih objektov na cestah in železnicah. Če bi vlada takrat razglasila tudi tajno mobilizacijo vojske, ki je imela 12-dnevni rok popolne pripravljenosti, bi bil nadaljnji potek vojne ugodnejši. Vlada je razglasila prikrito mobilizacijo šele 30. marca 1941, medtem ko so Nemci začeli napad brez vojne napovedi v noči med 5. in 6. aprilom 1941, kar pomeni, da se je večina vpoklicanih vojakov nahajala na poti k svojim enotam ali pa so prihajala na mobilizacijska zbirališča. To je povzročilo ogromno zmedo.

Takoj ko je utrdbeni štab Rupnikove črte začel delovati, se je začela tudi intenzivna obveščevalna dejavnost, naprej na zahodnem delu s strani italijanske (SIM), na severni fronti s strani nemške obveščevalne službe (Abwehr) in na zahodu s strani madžarske obveščevalne službe (Kamilhart). Ohranjeni so številni zaseženi dokumenti, predvsem pa skice vrisanih utrdbenih in drugih objektov, pa tudi cele specialke načrtov in tudi gotovih objektov. Ujetih in obsojenih je bilo kar nekaj izvidnikov in agentov, ki so vneto spremljali izgradnjo Rupnikove črte. Le glavna stvar je ostala nerazrešena. Namreč, nepopolni podatki so namigovali, da je nekdo iz GŠ VKJ (seveda pa obveščevalci niso niti v sanjah pomislili na načelnika GŠ!) izsilil, da se za poveljnika utrdbenega štaba postavi divizijski general Leon Rupnik, ki je bil sicer osumljen kot nemški agent! Menda je bil kmalu zatem zamenjan, pa spet vrnjen na staro poveljniško mesto! V samem štabu je bilo pod kontrolo kar nekaj tujih agentov, ki pa so pred aretacijo pravočasno zbežali na sovražno stran (opozoril pa jih je lahko samo načelnik GŠ!). Tako je major Tomislav Sertić iz 12. gorskega polka septembra 1940 ušel na italijansko stran. Največja aktivnost je bila seveda na severni fronti, kjer so od januarja 1940 aretirali kar 58 nemških agentov. Tako je poročnik Stevan Adamović, poveljnik posadkovnega voda iz Zg. Kungote, sodeloval z nemškim obveščevalcem iz Abwehrstelle Salzburg. Na beograjskem vojaškem sodišču je bil obsojen na smrt. Zlasti je bila aktivna organizacija nemške manjšine »Jupiter, proti kateri so jugoslovanski obveščevalni organi dokaj uspešno zoperstavili tajne trojke protinacistične organizacije Mifi–3. Seveda so bila tudi pretiravanja z ene in druge strani, kar so potrdili dokumenti najdeni po osvoboditvi.

V coni napada Maribor–Krapina je proti Banjaluki in Sarajevu napadal 51. korpus, ki so ga sestavljale 101., 125., 132. in 183. pehotna divizija in ostale podporne enote. Tem enotam je poveljeval generalpolkovnik Maximilian von Weichs. Čez Prlekijo je iz Gornje Radgone napadal 17. polk 183. pehotne divizije.

Delno porušen železniški most v Mariboru so nemške enote izkoristile za nemoten prehod
(iz zbirke Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru)

Prehodi nemških enot na posameznih odsekih »severne« fronte so bili različni. Jugoslovanska vojska je najbolj srditi odpor nudila na dravograjskem odseku, kjer je bilo v sistemu Rupnikove črte zgrajenih več kot 30 betonskih bunkerjev. Ker so pripadniki inženirskih enot predhodno porušili vse mostove na Dravi in Meži, so vojaki nemške 1. gorske divizije poskušali prečkati mejo z gumijastimi čolni. Boji so trajali vse do 9. aprila, saj se je okrog 100 branilcev – orožnikov, graničarjev in rezervistov, hrabro upiralo nemškim enotam. Padlo je 23 branilcev, ko pa je preostalim zmanjkalo streliva, so se morali umaknili iz bunkerjev na obronke Pohorja. Pravzaprav bi se še upirali, vendar so dobili zapoved za umik, kar je pogubno vplivalo na njihovo moralo. S tem so bili boji za Dravograd končani, Nemci pa so za kazen kasneje mnoge zavedne družine izselili v Srbijo, posameznike pa tudi v koncentracijska ali delovna taborišča v Nemčijo. Pogumnim branilcem Dravograda aprila 1941 so domačini po osvoboditvi postavili skromen spomenik, ki še danes stoji na mestu enega od utrdbenih objektov.

Prednji deli nemške 132. pehotne divizije so pri Šentilju najprej naleteli na srdit odpor, vendar so Nemci na podlagi obveščevalnih podatkov dobro vedeli za vse utrdbene točke, ki so jih s koncentričnim topovskim ognjem kar hitro onesposobili. Zato so jugoslovanski vojaki naslednjo črto predčasno zapustili in tako omogočili Nemcem hiter prodor do Pesnice. Tukaj pa so se Nemci zaustavili, saj so pričakovali močan odpor. Vendar so branilci brez boja zapustili dobro zgrajene objekte na pesniškem mostišču in 7. aprila so Nemci zasedli Maribor. Pred Rotovžem so jih pričakali mariborski nemškutarji na čelu s Hansom Baronom, vodjo Kulturbunda. Ker so inženirci prehitro porušili mostove čez Dravo, so Nemci zajeli dele 7. in 8. posadkovnega polka. Zaradi napol porušenega železniškega mosta (Prilog – 5) so nemške enote nemoteno napredovale proti Celju! Znano je, da se je ban Natlačen v družbi z generalom Rupnikom prav v Celju sestal s poveljnikom nemškega korpusa, s prošnjo naj Nemci zasedejo tudi Ljubljansko pokrajino, kar pa je le-ta odklonil zaradi sporazuma med Hitlerjem in Mussolinijem glede razdelitve Slovenije.

Šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko Siegfried Uberreiter je prišel v Maribor 14. aprila, z njim pa tudi Otto Lurker, šef varnostne policije in Gestapa, in Franz Steindl, vodja štajerskega Kulturbunda. Že čez dva dni so Nemci začeli z izvajanjem represalij. Nekaj zaradi tega, ker je 26. aprila Maribor obiskal Adolf Hitler in izgovoril znane besede: »Naredite mi to deželo zopet nemško!«, nekaj pa tudi zaradi že prej načrtovane politike izseljevanja štajerske inteligence, predvsem učiteljev in duhovnikov.

Utrdbeni objekti v Gornji Radgoni, zgrajeni zaradi obrambe dveh mostov, so bili dobro načrtovani. Bili so projektirani tudi trije obrambni položaji. V smeri proti Podgradu so bile postavljene protitankovske prepreke in 100 metrov dolg protitankovski jarek (Prilog – 6). Dobro je bil utrjen tudi hrib oz. bunker izpod radgonskega gradu s topovskim položajem (Prilog – 7), v samem mestu pa sta bila še dva utrdbena objekta za mitraljeza. Konec marca je bila posadka okrepljena, pa tudi meščani so se že začeli pripravljati za obrambo, predvsem pa so nakupovali živež. Domači kulturbundovci so noč pred napadom v kleti na radgonskem gradu opili skupino jugoslovanskih častnikov in članov Sokola, do polnoči pa so z gumijastimi čolni prešlo Muro tudi pripadniki Brandenburškega polka, specializirane izvidniške enote nemškega Abwehra. Nemci so zvito onesposobili rušenje obeh mostov, po kratkem spopadu pa so zajeli še opite častnike in vojake, ki so nudili slabši odpor le na železniški postaji. Pogumno se je nemškim enotam upirala edino mitralješka posadka iz utrdbenega objekta na Podgradu, vendar lahek betonski bunker ni vzdržal natančnih strelov treh nemških protitankovskih topov. Posadka se je umaknila. Po enournem boju je bila tako Gornja Radgona zavzeta, in kar je najvažnejše, tudi oba mostova nista bila porušena! Padlo je devet jugoslovanskih in šest nemških vojakov, več deset pa je bilo ranjenih. Zadnja žrtev je bil Marjan Jurko, član Sokola in vinar, ki je naredil samomor, ko je videl, da je nehote sodeloval pri opijanju jugoslovanskih častnikov v noči pred nemškim napadom. Ostali vojaki so se umaknili brez odpora. Žalostna toda resnična zgodba! Ostale mostove na Muri (Petajnci in druge) so inženirci savske divizije pravočasno porušili.

Deli nemške 101. in 125. pehotne divizije so vdrli v Prekmurje čez reko Kučnico pri Gederovcih in Cankovi, kjer pa so naleteli le na slabši odpor. Rezervisti bataljona na položajih pri vasi Strukovci so šele prejšnji dan prejeli orožje, zato Nemcem niso mogli nuditi večjega odpora. Tudi bataljon rezervistov iz Murske Sobote se je še pravočasno umaknil preden so inženirci porušili most pri Petanjcih. Nemške enote so se dejansko nemoteno sprehodile do Varaždina, saj je bila kmalu zatem proglašena NDH na čelu s Pavelićem. Prekmurje so 16. aprila 1941 zasedle enote madžarske vojske, kjer je bil uveden okupatorski (policijski) režim podoben nemškemu.

Po pričevanju mobiliziranega rezervnega častnika dr. Miloša Vauhnika[9], brata Vladimirja Vauhnika, polkovnika in vojaškega atašeja VKJ v Berlinu, so Ljutomer branili orožniki, nato pa so se umaknili proti Ptuju. V okolici Ptuja je bil mobiliziran pionirski polk (dejansko samo pontonirski bataljon), ki se je umaknil proti jugu, pa je tako v Ptuju ostal le rez. stotnik Miloš Vauhnik kot poveljnik železniške postaje v Ptuju, ki je imel le peščico vojakov. Seveda so se kmalu zatem umaknili.

Pohod čez Prlekijo

Nemška 183. pehotna divizija je nemoteno nadaljevala svoj »pohod« čez Prlekijo! Izvidniški oddelki te divizije so brez odpora »zavzeli« vsa občinska mesta v Prlekiji, čez nekaj dni pa so se namenili proti svojemu glavnemu cilju: Sarajevu! Vendar do tja sploh niso prišli, saj je 17. aprila prav v Sarajevu poveljstvo vojske Kraljevine Jugoslavije podpisalo kapitulacijo, kralj in vlada pa sta nato iz Nikšića z letalom zapustila državo.

Na cvetno nedeljo so se pri Sv. Juriju ob Ščavnici po prvi maši na trgu zbrali vaščani, da bi slišali uradna naznanila. Pred vaščane je stopil učitelj Karl (Drago) Korošak, moj stric, ki je edini imel radio. Ves razburjen je začel kričati, da je Nemčija napadla Jugoslavijo! Prelet dveh-treh bojnih letal je njegove besede le potrdil, zato so se ljudje hitro napotili domov s črnimi slutnjami. Okrog tretje ure popoldan so se na prazen trg pripeljal trije nemški vojaki na motociklu s prikolico. Nekajkrat so zaokrožili po trgu in si ogledovali okolico, nato pa so se ustavili pred Korošakovo hišo štev. 2. Pričakal jih je stric Tonček, gospodar in učitelj, ki je kar dobro znal nemško. Pozdrav je bil verjetno prisiljen, ko pa je vodja patrulje zaprosil za vodo, jih je stric povabil v hišo. Vsi trije so imeli na glavi čelade in v rokah puške. Korošakovi otroci so jih radovedno ogledovali, namesto vode pa jim je teta Monika prinesla vrč jabolčnika in vsakemu natočila kozarec. Stric Tonček se je začel pogovarjati z njimi, pa so mu med drugim rekli, da je Nemčija napadlo našo državo, da so nekakšna izvidnica. Drugi je prijazno dejal, da se jim njih ni treba bati in pomembno dodal: »Bojte se tistih, ki pridejo za nami!« To opozorilo se je pozneje hitro širilo po vasi …

Že čez mesec dni, 9. maja 1941, so po seznamu nemški orožniki obvestili družine učiteljev, župnika in nekaj drugih vaščanov, da se čez eno uro javijo v Gubčevem (kulturnem) domu, s seboj pa lahko vzamejo samo denar in nekaj najnujnejših stvari. Ob prihodu v Dom Matije Gubca so jih podrobno popisali, potem pa so ves dan čakali, da so pripeljali še druge izgnance iz okoliških vasi Prlekije. Šele proti večeru so jih naložili na kamion in odpeljali preko Ljutomera v Varaždin, kjer so v neki vojašnici tudi prespali. Drugo jutro so jih odpeljali s kamioni v Zagreb na kolodvor, kjer so jim povedali, da lahko gredo kamor hočejo, le domov se ne smejo vrniti! Korošakovi in Knafelčevi so šli z vlakom v Ljubljano, vendar so jih ustaši v Dobovi nagnali z vlaka. Ker je bil stric Franjo Knafelc doma iz Rojan pri Trstu in je znal tudi italijansko, je pregovoril italijanske vojake, da se želi vrniti preko Ljubljane v Italijo. Zato so jim dovolili, da se vkrcajo na vlak, s katerim so se vsi skupaj odpeljali v Ljubljano (stric Franjo je kot partizanski poročnik in politkomisar Cankarjeve brigade padel 29. decembra 1943 v Žvirčah na Dolenjskem). [10]).

V tem času so Prlekijo zasedli nemški orožniki, za njimi pa so prišli nemški župani in učitelji pa tudi pripadniki raznih drugih služb. Na dan pa so prišli tudi domači folksdojčeri in člani Kulturbunda, ki so propagirali nemško oblast. Nemci so kar hitro uvedli preskrbovalni sistem na »kartice«, ki se je socialno revnemu sloju viničarjev in dninarjev zdel pravičen, saj so zdaj vsi dobivali enak delež sladkorja, moke in olja. Čeprav so Nemci v kratkem času izgnali učitelje in napredne ljudi, so s karticami pridobili na svojo stran revne sloje. Prlekija je bila tudi uradno kot del Spodnje Štajerske priključena v veliki nemški rajh. Uspehi nemške vojske pa so vse do leta 1943 enostavno spodrezali vsako misel na uporništvo, pa čeprav je v slovenski duši tlelo … Dušil ga je le strah pred streljanjem talcev ali pa izgon v koncentracijska taborišča. Le sčasoma se je misel na upor porajala. Številni mobiliziranci v nemško vojsko so že pripovedovali o velikih nemških izgubah in porazih. To je vzbujalo zavest, da je nemška armada vendarle premagljiva! Na nebu je bilo vse več zavezniških letal, ki so dan in noč bombardirala nemška mesta. Groza in pekel! Na koncu so zavezniki Nemčijo le zlomili!

Ob koncu vojne - bolgarski "osvoboditelji"

Točno 9. maja 1945 so v Videm pri Sv. Juriju ob Ščavnici iz Ljutomera ali Križevcev prikorakali bolgarski vojaki. Spet so se ustavili pri Korošakovih in stric Tonček je objel bolgarskega stotnika, ko je le-ta razjahal z belega konja. Ponudil mu je s kupico domačega vina iz Sovjaka. Bil je vendarle osvoboditelj!

Kmalu zatem so se na trgu postrojili domači »skrivači« oziroma partizani. V glavnem so bili to dezerterji iz nemške vojske, bilo pa je tudi nekaj znancev. Vsem je poveljeval Kocbekov Jože, brat Edvarda Kocbeka, za katerega smo že naslednji dan slišali, da je postal minister. Mama nam je rekla, da smo Jurjevčani že v prejšnji Jugoslaviji imeli ministra, dr. Antona Korošca iz Biserjan, duhovnika. Mama ga je dobro poznala, saj jo je silil, da bi se poročila z njegovim bratom ali bratrancem. Rekla je tudi, da je prav on kriv, ker sem bil rojen v Makedoniji. Namreč, kot minister za notranje zadeve je mojega očeta, orožnika, kazensko premestil iz Prekmurja v daljno Makedonijo. Mama pa je seveda šla za njim.

Nemški napad nas je doletel v Kumanovu, potem pa so nas Bolgari »izgnali« v Slovenijo oz. v Nemčijo! V najhujšem vojnem metežu smo z vlakom kar hitro potovali iz Makedonije proti Sloveniji. Le v Dobovi so nas ustaši nagnali v nek predor, ki je bil poln beguncev. Grozili so, da nas bodo postrelili. Potem se je mama spomnila, da je sestra rojena v Zagrebu. Ustašem je pokazala njen krstni list, pa so nas zaradi sestre »Hrvatice« takoj spustili na vlak proti Mariboru! K Sv. Juriju ob Ščavnici smo prišli sredi maja 1941. Peš, seveda. Iz bolgarskega raja v nemški rajh!

Viri:

• Arhiv MNO, Beograd, 2006, dokument štev. 14, škatla 593, Posadkovne enote Dravske divizije: 1–4 posadkovni odredi (bataljoni in čete)

• Arhiv VZI JLA, Beograd, 2006, dokument štev. 17, škatla 593: Štab Dravske divizije, Ljubljana, 21. 9. 1940, Plan uporabe enot za zaščito pred nenadnim napadom, Maribor, 1940

• Habrnal, Miloš in sodelavci, Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926–1941, prevod iz češkega, Ljubljana, 2005

• Ilić, S. Bogoljub, Memoari armijskog general 1898–1942, Beograd, 1995, str. 241–247

• Ivanuša Knafelc, Vera, uradna izjava za priznanja statusa izgnancev, Maribor, 2003

• Janković, Milorad, Vojna špijonov v Kraljevini Jugoslaviji, Zagreb, 1982

• Kranjc, F. Marijan, Pozabljen del slovenske generalitete – generalov in admiralov vojske Kraljevine Jugooslavije 1919–1941(Janež Ferdinand), Zgodovinski listi, Ljutomer, 2003

• Nemška vojaška obveščevalna služba, Šolski center varnostne službe JLA, skripta štev. 17, Pančevo, 1954,

• Pagon, Andrej, General Ferdinand Janež – zaveden Slovenec, Jadranski koledar, 1972, Gorica (Italija)

• Vauhnik, Miloš, Pe–fau, spomini, Gorica, 1988/89

[1]á General Petar Kocić, načelnik GŠ VKJ, je kot preverjeni agent pošiljal centrali Abwehra v Hamburgu (prikriti naslov: Borza, 3. nadstropje, Hamburg) strateška, natančna in preverjena poročila. Vir: Nemška vojaška obveščevalna služba, ŠCVS JLA, Pančevo, 1954
[2]á Bogoljub S. Ilić, Memoari armijskog generala 1898–1942, Beograd, 1995, str. 241–247 
[3]á Anton Lokar (1884–1964), zapisi avtorja v  Zgodovinskih listih in v knjigi  Slovenska vojaška inteligenca, Ljubljana, 2005
[4]á Slovenski polkovnik Franc Stropnik, vojaški ataše VKJ v Bukarešti,, je iz zanesljivih virov zbral dragocene podatke in že 3. aprila 1941 obvestil GŠ VKJ, da so v Bolgariji zbrane močne nemške sile – štiri oklepne divizije, vsa romunska civilna in vojaška letališča pa so zasedle nemške letalske sile. Polkovnik Stropnik je pravilno ocenil, da bo čez dva dni sledil glavni nemški napad iz Bolgarije. General Kocić in Cvetković sta menila, da gre za britansko dezinformacijo. General Cvetković je za 5. april priredil celo poroko svoje hčerke! Podatek je iz skripte Nemška vojaška obveščevalna služba, ŠCVS JLA v Pančevu
[5]á Podatek je iz skripte  Nemška vojaška obveščevalna služba, ŠCVS JLA v Pančevu, 1954, in knjige Milorada Jankovića, Vojna špijonov v Kraljevini Jugoslaviji
[6]á Podatek je iz arhiva VZI JLA v Beogradu, ki obravnavajo dejavnost Dravske divizije do leta 1941, dokument štev. 17, fascikel 5, list 1–13 , škatla 593 (kopija pri avtorju)
[7]á O brigadnem generalu topništva Ferdinandu Janežu sem obširneje pisal v Zgodovinskih listih, glej pa tudi ostale vire (Jadranski koledar, Zgodovinski listi)
[8]á Knjiga Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926–1941, češkega avtorja Miloša Habrnala in slovenskih sodelavcev, nudi obilico tehničnih in tudi drugih podatkov
[9]á Miloš Vauhnik, Pe–fau, spomini, Gorica, 1988/89
[10]á Vera Knafelc Ivanuša, uradna izjava, Maribor, 2003