ČLANKI OBJAVLJENI - C57

KAZALO STRANI

• 1.del - àOBSOJEN NA SMRT, A NE USTRELJEN

• 2.del - àTITO IN KARDELJ STA HOTELA MIHAILOVIĆA POSLATI NA ZAHOD

• 3.del - àSKRIVNOSTI V RUSKIH (SOVJETSKIH) ARHIVIH

• 4.del - àTITO IN MIHAILOVIĆ STA SE SPOZNALA V ISTANBULU 1936. LETA

1.del - 3. junij 2007

OBSOJEN NA SMRT, A NE USTRELJEN

Senzacionalno trditev, da je armadni general Draža Mihailović, poveljnik Jugoslovanske vojske v domovini (četnikov), umrl v Sovjetski zvezi leta 1960, so v Srbiji sprejeli z molkom. Ozna je pustila pri življenju nekatere vojne zločince (tudi v Ljubljani), zakaj ne bi tudi četniškega poveljnika?

Po obsodbi vojaškega sodišča v Beogradu, 16. in 17. julija 1946, Draža Mihailović ni bil ustreljen, temveč je umrl sredi leta 1960 v Sovjetski zvezi. To je nedavno razkril še živeči častnik Ozne Miodrag - Mija Nikolić v svoji avtobiografski knjigi Odraščanje in ideali (Niš, 2006, str. 6). Takole pravi:

»Leta 1946 sem bil mlad častnik Ozne in spominjam se, da se je general Draža Mihailović pritožil in prosil za pomilostitev. Obljubil je, da bo pomagal in sodeloval s partizansko oblastjo pri urejanju razmer v državi, če mu spremenijo obsodbo. Takrat sem od starejših kolegov tudi zvedel, da je ZSSR zahtevala, da sem jim Draža izroči, predvsem zato, ker je bil prosovjetski človek – obveščevalec. Obveščevalne službe ZSSR in Velike Britanije so ga postavile za poveljnika zavezniške (jugoslovanske) gverile v Jugoslaviji z nalogo, da vsaj dva meseca vodi odpor proti Nemcem, da bi le-ti odložili načrt Barbarossa – napad na ZSSR, kakor tudi napad na Grčijo, kjer so morali Nemci pomagati Italijanom. Kaj se bo le zgodilo s trditvami »demokratov« v Srbiji, da je bil general Draža Mihailović ustreljen, in kaj bo z iskanjem njegovega groba, ko se bo zvedelo, da je vendarle spokojno umrl naravne smrti junija 1960 v Rusiji?«

Nikolićevo senzacionalno razkritje srbski mediji skoraj v celoti ignorirajo, ker že nekaj let želijo prepričati svoje bralce, da je bil četniški general Draža Mihailović ustreljen na Adi Ciganliji, na Vojaškem otoku, pa tudi v bližini Belega dvora, v Lisičjem potoku pod Dedinjem. Očitno se želi njegov grob vsaj približati Titovemu …

Ker pa vzporedno s tem ni zaznati nobenih raziskav ali vsaj mnenj zgodovinarjev, ki bi potrdile ali ovrgle Nikolićeve trditve, se nadaljuje brezplodno licitiranje o mestu ustrelitve in grobu generala Mihailovića. Razumljivo je, da pročetniški mediji v Srbiji o tem raje molčijo, čudno je le, zakaj ostali raziskovalci ne raziščejo novice Miodraga - Mije Nikolića?

Resnica bo prišla na dan

Maja 1990 sem v Politiki objavil del pogovorov z Vladimirjem Dedijerjem o metodah Ozne z obsojenimi vojnimi zločinci. Dedijer mi je potrdil, da je Dragi Jovanović, zloglasni šef beograjske policije, živel še nekaj let, podobno kot se je to zgodilo Božidarju Bećareviću in še komu (tudi gestapovcem v Ljubljani – pripomba M. F. K.). Po takšnem odgovoru je bilo logično, da sem ga vprašal tudi, ali se je kaj podobnega zgodilo tudi v primeru Draže Mihailovića. „To je velika tema, ki je doslej nismo odpirali,“ je odgovoril Dedijer. Dodal je:. „Toda resnica o Draži Mihailoviću bo kmalu prišla na dan.“

Neoznačeni grobovi

„Krcuna je medtem najbolj skrbela usmrtitev in tajni pokop Draže Mihailovića“, priča Dedijer. „Taka odločitev je bila sprejeta zato, da njegov grob ne bi postal nekakšno svetišče za vse tiste, ki so Draži verjeli med vojno. Naši so to izpeljali iznajdljivo, kakor v primeru Dragija Jovanovića, šefa beograjske specialne policije, ki je bil tudi obsojen na smrt in ustreljen ponoči. Da bi pustil sled o svojem grobu, je Dragi Jovanović pred ustrelitvijo snel poročni prstan in ga vrgel v travo. Toda eden od prisotnih udbovcev je bil še spretnejši – pobral je ta prstan!“ In novica je šla naprej po kanalih Ozne ...

Slobodan Krstić - Uča, častnik srbske Ozne, je 17. februarja 1992 v pogovoru z novinarjem Politike Bogoslavom Marjanovićem prvi razkril, kako je osebno dobil „nalogo, da pred ustrelitvijo izvleče Dragija Jovanovića,“ zloglasnega šefa beograjske policije. „Uspelo mi je z izgovorom, da ga bomo kasneje ustrelili, ker moramo opraviti še neke formalnosti, in sem ga odpeljal nazaj v Beograd, v zapor. Draži in preostalim obsojencem pa je bilo ukazano, naj stopijo v izkopano jamo. Streljali so posamezno častniki Ozne z revolverjem. Dragi Jovanović je potem še tri leta sedel v zaporu in pisal vse, kar je vedel ali pa nas je zanimalo. Zelo nam je koristil, vendar smo tudi njega kasneje ustrelili in pokopali na neoznačenem kraju v „Marinkovi bari,“ je končal svojo pripoved Krstić.

Ustrelitvi Draže Mihailovića in drugih je prisostvoval tudi polkovnik Miloš Minić kot glavni vojaški tožilec, zato ga je novinar Marjanović vprašal, kako je vse potekalo. Minić je dvoumno odgovoril: „Verjemite mi, da ves čas najinega pogovora razmišljam, ali sem zares prisostoval temu dogodku, in skoraj prepričan sem, da nisem bil tam. Ker, če bi bil tam, bi se verjetno tega spomnil.“

Očitno je Ozna uporabljala razne metode in načine skrivanja resnice o usodah posameznikov. Zato se postavlja vprašanje, ali se ni kaj podobnega zgodilo tudi v primeru samega Draže Mihailovića, namreč, da je neki drugi častnik Ozne, po Krstićevem odhodu „izmaknil“ živega Mihailovića iz groba?

Zveze z Moskvo

Ugibanja o tem, da Draža Mihailović ni bil ustreljen, so seveda prišla tudi do njegovega starejšega sina Branka, pripadnika NOV, ki je leta 1992 novinarju Lazoviću povedal: „Pripovedovali so mi tudi, da je oče živel v neki hiši poleg Barajeva, da je živel v izolaciji in da je umrl 1953. leta. Nekateri so ga menda celo srečevali na Terazijah ... Slišal sem tudi pripoved, da je moj oče vsak dan kartal z Rankovićem ...“ (Goran Lazović, Kokarda pod vzglavnikom, Beograd, 2004, str. 31–32).

Očitno je, da srbska javnost, tudi strokovna, še ni pripravljena, da se objektivno in kritično, brez čustev in politične ter ideološke zaslepljenosti sooči z vprašanjem o zvezah generala Draže Mihailovića in Dragiše Vasića z Moskvo pred letom 1941 in v toku druge svetovne vojne, predvsem pa z vprašanjem, ali je bil Mihailović tudi sovjetski obveščevalec.

Vsekakor je general Mihailović vedel in koristil tudi za Vasićeve zveze z Rusi, po njegovem odhodu pa je poskušal vzpostaviti direktne zveze z Rusi preko Jovana Đonovića. Oba sta tudi dobro poznala pripadnike sovjetskega obveščevalnega centra v Beogradu, predvsem polkovnika Mahina, Mustafo Golubića in Josipa Broza. Dragiša Vasić je Milošu Miniću na prvih pogovorih med partizani in četniki junija 1941 na Ravni Gori celo znal povedati za Titovo ilegalno ime v Kominterni – Valter (pripomba M. F. K.).

„Domneval sem, posebno po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, da se bo vojna končala 1941,“ je povedal general Draža Mihailović že prvega dne zaslišanja 9. aprila 1946 v beograjskem zaporu Ozne (Zapisnik zaslišanja na Ozni, Beograd, 1946). Na vprašanje, kdaj je vzpostavil prvi stik s partizanskimi predstavniki, je odgovoril: „Takoj po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, mislim, da je to bila meseca julija. K meni sta takrat na Ravno Goro prišla zobozdravnik Drago Jovanović in Minić (Miloš, polkovnik, vojaški tožilec na tem procesu, pripomba S. K.). Jovanović je hotel zvedeti, kaj mislim o možnem sestanku s polkovnikom Mahinom in jaz sem zelo rad pristal na ta sestanek. Pričakoval sem, da je Mahin sovjetski predstavnik, zato sem menil, da bi bilo zelo dobro, če bi prišlo do tega sestanka.“

Na sojenju je general Mihailović trdil, da so ga »obkrožali sami obveščevalci«! Kaj pa je bil sam?

2.del - 10. junij 2007

TITO IN KARDELJ STA HOTELA MIHAILOVIĆA POSLATI NA ZAHOD

Njunim nameram sta najbolj nasprotovala Aleksandar Ranković - Marko, minister za notranje zadeve DFRJ, in Slobodan Penezić - Krcun, šef srbske Ozne.

Svoj zadnji ukaz je general Mihailović podpisal 6. maja 1945, samo tri dni kasneje pa je Nemčija  brezpogojno kapitulirala. Po končnem porazu četniške vojske na Zelengori se je Mihailović s trinajsterico četnikov prikril v vzhodni Bosni. Septembra 1945 se je skušal prebiti v Srbijo, vendar se je moral vrniti v Bosno, kjer je v okolici Višegrada poniknil v globoko ilegalo.

Novembra 1945 je Ozna zajela polkonika Nikolo Kalabića, bivšega poveljnika Gorske kraljeve garde, sicer zvestega sodelavca generala Mihailovića. Če je verjeti uradnim virom, je Kalabić nazadnje pristal na sodelovanje z organi Ozne v akciji iskanja in zajetja generala Mihailovića, seveda, da bi si tako rešil kožo. S petnajstimi prekaljenimi in pogumnimi častniki Ozne je marca 1946 polkovnik Kalabić prispel do tajnega skrivališča generala Mihailovića v vasici Dobruna. Presenečenega generala Mihailovića so 13. maja 1946 pripeljali v beograjske zapore Ozne.

Rankovićeva depeša za maršala Tita

Idejni vodja akcije, Aleksandar Ranković, tedanji notranji minister DFRJ, je o tem takoj obvestil maršala Tita, ki je bil takrat na poti v Češkoslovaško in Poljsko. Neposredni pričevalec teh dogodkov, generalmajor v pokoju Luka Božović, osebni Titov pribočnik (do 1966), je v knjigi spominov z naslovom Dvajset let v Titovi zaščiti (Beograd, 2006, stran 26–30) zapisal, da je prav on pomagal dešifrirati to Rankovićevo  depešo. Maršal Tito je takoj odgovoril, da naj novico o zajetju Draže Mihailovića zadržijo v strogi tajnosti vse do njegove vrnitve v Beograd. Na novinarsko vprašanje v Varšavi  o usodi Draže Mihailovića pa je Tito odgovoril: „Draža Mihailović se skriva, vendar bo kmalu pod našo „zaščito“! To boste verjetno že kmalu zvedeli!“

Na železniški postaji v Subotici je Tita pričakal, poleg ostalih, tudi Alenksandar Ranković, ki je imel dovolj časa, da je Tita neposredno informiral o poteku zajetja Draže Mihailovića.  General Luka Božović je še zapisal: „Agencija Tanjug je 24. marca 1946 objavila naslednje sporočilo Ministrstva za notranje zadeve  DFRJ: Pri čiščenju ostankov razbitih četniških band na terenu, je 13. tega meseca padel v roke organom Uprave državne varnosti izdajalec in vojni zločinec Draža Dragoslav Mihailović, polkovnik bivše jugoslovanske vojske. Proti njemu se vodi preiskovalni postopek.“

Preiskovalni postopek proti Draži Mihailoviću je vodil Josif Malović, pomočnik državnega tožilca DFRJ (Stenografske beležke, Beograd, 1946), vendar pa so se z Mihailovićem ukvarjali zlasti pripadniki Ozne, katerih dokumenti niso bili dovolj znani (Zapisnik zaslišanj Ozne, Beograd, 1946).

Iz zaslišanja Draže Mihailovića v Beogradu 1946

Ali je Nikola Kalabić izdal Dražo Mihailovića?

Od tedaj pa do danes so bile objavljene tudi trditve, da Nikola Kalabić ni izdal Draža Mihailovića, vendar pa vprašanje, zakaj je v sporočilu Tanjuga Draža imenovan Dragoslav, ne pa Dragoljub Mihailović, ni pritegnilo pozornosti.

V prvem javnem pogovoru za srbske medije je 1991 Kalabićeva vdova Borka odločno zanikala, da bi njen soprog izdal generala Mihailovića, ker decembra 1945 ni mogel vedeti, kje se Draža nahaja. To sta takrat menda vedela samo Živorad Mišić, poveljnik Kalabićeve četniške brigade, in tudi neki Timotijević N., imenovan „Japan“. Ozna je oba aretirala novembra 1945. (Goran Lazović, Kokarda pod vzglavnikom, Beograd, 2004, str. 147–150).

Nikolo Kalabića je Ozna aretirala šele 6. decembra 1945 in ga takoj začela „obdelovati“ glede načrtovane akcije zajetja Draže Mihailovića. (Ljubo Popović, Velika igra z Dražo Mihailovićem, Ljubljana, 1974).

Velika igra z Dražo Mihailovićem

O tej akciji je Aleksandar Ranković zgodovinarju Venceslavu Glišiću izjavil naslednje: „Osebno sem dobil idejo za „radijsko igro“ z Dražo. Ko smo zajeli četniškega kapetana Rakovića, smo hkrati našli tudi radijsko postajo, s katero je vzdrževal zveze z generalom Mihailovićem. Pri tem je pomembno vlogo odigral eden od četniških radiotelegrafistov (Bogdan Krastavčević, pripomba S. K.). Dražo bi lahko tudi likvidirali, vendar smo se zaradi Zahoda odločili, da mu bomo javno sodili. Tito in Kardelj sta bila za to, da se mu omogoči odhod na Zahod, vendar smo bili ostali proti. V določenem obdobju smo Dražo celo ščitili, da ga ne bi likvidirali organi milice ali Knoja. Da bi lahko zajeli Dražo živega, smo potrebovali Nikolo Kalabića. Tega četniškega poveljnika je bilo potrebno najprej psihično zlomiti oziroma oceniti, ali mu lahko zaupamo, da nam bo pošteno pomagal. Krcun in jaz sva s Kalabićem pojedla kar tri piščance in mu obenem obljubila življenje, če nam bo pomagal zajeti Mihailovića. Na koncu je pristal in obljubo tudi izpolnil.“ Kasneje je bil Kalabić pod zaščito Ozne, vendar se je vdal pijaći in delal izgrede, pa so ga menda morali celo likvidariti.

Marca 2004 je novi direktor Varnostno-informativne agencije (BIA) Rade Bulatović povedal, da bodo potomcem generala Mihailovića izročene njegove osebne stvari, ki so bile nekaj desetletij shranjene v depojih jugoslovanskih tajnih služb (fotoaparat, pipa, ročne ure, prstan, mape, osebni zapiski in revolver). Manjkal pa je daljnogled ... Zgodba je zanimiva.

Draževo darilo od maršala Aleksandra

Dve leti prej mi je upokojeni novinar Dragoslav Stefanović iz Pančeva poslal krajše pismo kot odgovor na moj feljton Ravnogorska ideja nekoč in danes, ki je bil leta 2002 objavljen v Politiki. Navedel je, da je konec maja 1945 v okolici Foče naletel na tabor manjše skupine četnikov (morda celo general Mihailović s spremljevalci – M. F. K.), ki se je umikala. Nadaljeval je: „Ko sem z vrhom škornja razgrnil zamaščeno odejo, sem pod njo zagledal standardni britanski vojaški daljnogled. Podobnega sem že videl. Ni imel toka, ampak samo usnjeni ščitnik za oba okularja. Na notranji strani ščitnika sem zagledal prikovano zlato ploščico velikosti škatlice vžigalic. Na ploščici je bilo v lepi kaligrafski cirilici vgravirano:

“1. 1. 1943.

Đeneralu Dragoslavu Mihailoviću

Maršal Aleksander“

Naslednjega dne je Stefanović najdeni daljnogled z letalom odnesel generalu Arsi Jovanoviću, načelniku GŠ JA. Vsekakor je zanimivo, da je britanski maršal v posvetilu napisal Dragoslav in ne Dragoljub, enako pa se je zgodilo tudi Tanjugu v sporočilu za javnost o zajetju generala Mihailovića! Ali je šlo za naključje?

Igre in kombinacije z dvojniki

Kot prekaljeni obveščevalec je Mihailović verjetno sam uporabljal svoje drugo ime v stikih s predstavniki zahodnih držav, uporabljal pa je tudi druge metode prikrivanja in zaščite, tudi igre dvojne identitete!

Tako je vsaj leta 1942 v Srbiji obstajalo kar nekaj njegovih dvojnikov. Pričevanje je zapustil sam general Mihailović, saj je 13. julija 1942 izdal dva zanimiva ukaza. V prvem je „Ilijevu“ (Siniši Ocokoljiću) ukazal: „V rajonu Sokobanje izberite mojega dvojnika: biti mora obrit, imeti očala, pipo in nekaj spremljevalcev. Uredite tako, da bo ljudstvo verjelo, da sem to zares jaz. Ta dvojnik naj ne govori veliko, skrivnostnost je na prvem mestu.“ Podobno je ukazal „Feliksu“ (Zvonimiru Vučkoviću), ki je pokrival valjevsko okrožje.

Naj se vrnemo k uvodnemu vprašanju, ali je bil general Draža Mihailović zares sovjetski obveščevalec in kot tak tudi poslan, ne na Zahod, temveč v ZSSR, kjer je leta 1960 umrl naravne smrti … 

3.del - 17. junij 2007

SKRIVNOSTI V RUSKIH (SOVJETSKIH) ARHIVIH

Minilo je več kot petintrideset let, ko je Vladimir Dedijer, Titov biograf, načel vprašanja o stikih generala Draže Mihailovića in Dragiše Vasića s sovjetskimi obveščevalnimi službami. Prvo javno obvestilo o Draži Mihailoviću kot sovjetskem obveščevalcu, dokumentiranem v gradivu iz arhivov ZSSR, je podal dr. Boris Starkov, tedaj še mlad zgodovinar na univerzi v Sankt Peterburgu (Leningradu), na mednarodnem simpoziju zgodovinarjev 1993 v Španiji.

Dejansko pa je pri nas to vprašanje prvi načel leta 1972 Vladimir Dedijer. Ko je analiziral odnos Draže Mihailovića s sovjetsko obveščevalno službo, je Dedijer spomnil, da je bil prvi politik, ki je prišel na Ravno Goro kot glavni Mihailovićev (politični) svetovalec, dejansko eden od voditeljev republikanske stranke, odvetnik in publicist Dragiša Vasić.

Ko je Mustafa Golubić leta 1940 po prihodu v Jugoslavijo „prevzel dolžnost šefa sovjetske obveščevalne službe“, je bil tudi v „tesnem stiku z Vasićem“, ki je „skrival Golubovićevo radijsko postajo v Beogradu“, „po prihodu na Ravno Goro pa je montiral svojo radijsko postajo in imel tudi radiotelegrafista“ za neposredne zveze z Moskvo! Vsekakor je general Mihailović to moral vedeti!

Dragiša Vasić na stalni (radijski) zvezi z Moskvo

Še pred tem je Vasić „več let vzdrževal stike s sovjetskim obveščevalnim centrom v Pragi“, saj je bil specialist „za delo med belogardejsko emigracijo v Beogradu.“ (Vladimir Dedijer, Putevi ujedinjenja i borba za socialnu revoluciju, Ivan Božić, Sima Čirković, Milorad Ekmečić in Vladimir Dedijer Istorija Jugoslavije, Beograd, 1972, str. 472–473). Dragiša Vasić je bil do leta 1943 glavni politični svetovalec generala Draže Mihailovića, po letu 1944 pa so ga menda likvidirale ustaše, čeprav krožijo tudi druge različice.

Obveščevalci iz Moskve so imeli dobre zveze v meščanskih krogih Srbije in Jugoslavije, predvsem pa v sredinah belogardejske emigracije vse od začetka 1920. leta. Glavna uprava sovjetske vojne obveščevalne službe (GRU) je na Balkanu, predvsem v Bolgariji ustanovila „nekaj močnih rezidentur s številno agenturno mrežo.“ (Fedor Rusev, Boris Bazarev in Boris Ivanov). (Aleksandar Kolpakidi, Dmitrij Prohorov, Imperija GRU – Slike iz istorije ruske vojne obaveštajne službe, Moskva, Olma-Press, 2001, del I, str. 123–124).

Obaveščevalni dežnik, imenovan „Zemgor“

Čeprav so bili belogardejci v Kraljevini Jugoslaviji protiboljševiško usmerjeni, niso bili enotni. Velike razlike so bile zlasti med pristaši monarhije in eserji, kot najbolj vplivno republikansko skupino. Eserji so v Rusiji februarja 1917 izvedli revolucijo in s prestola vrgli carja Nikolaja II. Romanova. Po Leninovi boljševiški revoluciji se je njihovo levo krilo pridružilo boljševikom, medtem ko je desno krilo prestopilo na stran kontrarevolucije, po porazu pa so morali emigrirati. Ustanovili so svoj center v Pragi, kjer je potem deloval tudi Aleksandar Kerenski, njihov idejni vodja.
 

Vzpostavili so tudi stike z nekaterimi jugoslovanskimi častniki, Strelcov pa se je še posebej zbližal s poznejšim generalom Vojinom Maksimovićem. Na vabilo Konstantina Fotića, ambasadorja Kraljevine Jugoslavije v ZDA, je Lebedev postal ataše za socialne zadeve! Med vojno je gestapo iskal Lebedeva v Italiji (pripomba M. F. K.).

Mihailović je pošiljal agente v Avstrijo

Mihailović je organom Ozne povedal: „Ko je prišel polkovnik Žarko Popović za načelnika obveščevalnega oddelek  GŠ VKJ, sem jaz vsak dan prihajal tja in mu pomagal pri delu. Imel sem tudi konkretne naloge na terenu, saj sem pošiljal agente v Avstrijo, kjer sem imel kanale še iz časov, ko sem bil poveljnik polka v Celju. Moja naslednja konkretna zadolžitev je bila vzdrževanje zveze s Clarkom (britanski vojaški ataše v Beogradu – pripomba S. K.), ki jo je prej vzdrževal polkovnik Žarko Popović.“ (Zapisnik o zaslišanju v Ozni, Beograd, 1946, str. 6).

Takoj po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je gestapo iskal polkovnika Mahina kot agenta Nkvd, ki pa se je pravočasno umaknil v Črno goro, kjer se je julija 1941 priključil partizanom in potem deloval v vrhovnem štabu. Po končani vojni je nekaj časa bival v ZSSR, po vrnitvi v Jugoslavijo pa je  s činom generalpodpolkovnika JA kmalu umrl. (Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, DSNZ, Uprava DV Beograd, Beograd, 1955 – Elaborat I, zvezek 1 in 2)-

Polkovnik Mihailović postane vojaški ataše

Po končanem službovanju v Celju kot poveljnik polka je bil Draža Mihailović 28. maja 1935 postavljen za vojaškega atašeja v Bolgariji. Takratni predsednik jugoslovanske vlade Milan Stojadinović je takole opisal njegovo delovanje v Sofiji: „Največ se je družil z nasprotniki kralja Borisa. Kar zadeva tuje diplomate, je najraje odhajal v sovjetsko ambasado ... (Milan Vesović, Kosta Nikolić in Bojan B. Dimitrijević, Dragoljub M. Mihailović, Rat i mir đenerala – Izabrani ratni spisi, Predgovor, Beograd, 1998, str. 23).

Mihalović je bil v Sofiji samo leto dni, zatem pa je bil na Stojadinovićevo zahtevo premeščen za vojaškega atašeja v Prago, kjer je ostal leto dni. Kako so ga sprejeli sovjetski vojaški obveščevalci, govori zanimiv dogodek: ko so bili češkoslovaški častniki povabljeni na manevre Rdeče armade, so tudi polkovnika Mihailovića „preoblekli“ u češkoslovaško uniformo. Ko so na koncu vsem gostom podelili pozlačene cigaretnice, je Mihailović namesto lažnega češkoslovaškega imena zagledal v cirilici vgravirano svoje pravo ime! O tem je pripovedoval v preiskovalnem postopku.

4.del - 24. junij 2007

TITO IN MIHAILOVIĆ STA SE SPOZNALA V ISTANBULU 1936. LETA

Ruska zgodovinarja Boris Starkov in Artjom Ulunjan pričata na osnovi izvirnega gradiva iz ruskih arhivov, da je bil general Draža Mihailović sodelavec sovjetske obveščevalne službe.

Vladimir Dedijer je že 1972 povedal: „V Draževem primeru je potrebno raziskati še vedno nedostopno gradivo o njegovih stikih z ZSSR in obveščevalnimi službami. Vse to bo kmalu bolj jasno, ker so tam začeli, po navodilu Mihaila Gorbačova, odpirati arhive. V to sem se prepričal, ko sem imel leta 1989 v Moskvi referat na mednarodnem simpoziju ob 200-letnici francoske revolucije. Resnica o Draži Mihailoviću bo kmalu prišla na dan.“ Imel je prav.

Mlad in neobremenjen ruski zgodovinar iz obdobja Gorbačovove perestrojke, dr. Boris Starkov, profesor in šef katedre za zgodovino 20. stoletja na univerzi v Sankt Peterburgu, je osrednji pričevalec o Draži Mihailoviću. Po ukazu Mihaila Gorbačova je bila konec 1980 ustanovljena posebna komisija CK KP ZSSR, ki je imela nalogo, da razišče „bele lise“ iz pretekle sovjetske zgodovine. V obdelavo so dobili gradivo sovjetskih obveščevanih služb in odobritev Gorbačova, da svoje izsledke tudi objavijo.

Prav zaradi teh okoliščin je dr. Starkov tudi našel gradivo in dokumentirano potrdil, da je bil general Draža Mihailović neposredno povezan s sovjetsko vojaško oziroma politično obveščevalno službo (GRU), in to od 1935. leta, ko je postal vojaški ataše Kraljevine Jugoslavije v Sofiji.

Svoja vedenja in zaključke o tej temi mi je dr. Starkov povedal neposredno v pogovoru, ki sva ga opravila 1995 v beograjskem hotelu „Palace“, ko je sodeloval na mednarodnem simpoziju zgodovinarjev v  organizaciji SANU.

Pogovor z dr. Starkovom v beograjskem hotelu Palace

Po njegovih besedah je takratni podpolkovnik Draža Mihailović pripadal agenturni mreži GRU, ki jo je iz Sofije vodil tamkajšnji sovjetski vojaški ataše, general Vasilij Timofejevič Suhorukov. Po besedah Starkova je bil Mihailović, kot izkušen obveščevalec, tudi eden od pomembnejših rezidentov sovjetske obveščevalne službe! Toda že leta 1938 je bil po Stalinovem nalogu general Suvorukov z nekaj agenti likvidiran. Mihailović je bil v tistem obdobju že na službi v GŠ VKJ.

Dr. Starkov je kasneje, 21. decembra 1998, v pogovoru za beograjske Večernje novosti vnesel sicer neavtorizirano inačico, ki so jo nekateri avtorji uporabili za trditev, da Mihailović ni bil sovjetski obveščevalec. Takole je povedal: „On ni bil klasičen špijon, agent v navadnem smislu te besede! Draža je bil veliki nacionalist in monarhist in samo ta ideološka ločnica že v naprej izključuje možnost, da bi delal za obveščevalno službo kakšne komunistične države.“

V obveščevalnih zadevah, razumljivo, ta ideološki argument nima skoraj nobene vrednosti. Prepričljive dokaze za takšno stališče so izpostavili v zadnjih petnajstih letih prav mladi ruski zgodovinarji, saj je odprto arhivsko gradivo prineslo mnoga presenečanja. Tako je bilo tudi obelodanjeno, da je bil Macuoka, japonski minister zunanjih zadev, „agent vpliva“ sovjetske obveščevalne službe, kakor tudi to, da sta bili „francoska obveščevalna služba pa tudi britanska dolgo časa popolnoma pod sovjetsko kontrolo.“ (Sergo Berija, Moj oče – Lavrentije Berija, Moskva, 1994, str. 135–138).

Tudi na zaslišanju v Ozni je Draža Mihailović omenjal priprave za vojaški udar, vendar leta 1940. Glavni nosilci so bili brigadni general letalstva Borislav Mirković, polkovnik Žarko Popović, tedaj načelnik obveščevalnega oddelka in sam Draža Mihailović, tedaj že polkovnik in član Glavne vojne inšpekcije.

Vse to se je dogajalo v času, ko sta ZSSR in Kraljevina Jugoslavija vzpostavljali diplomatske odnose. Polkovnik Popović je odpotoval v Moskvu kot vojaški ataše, sovjetsko agenturo pa je v Beogradu sprejemal na zvezo novi vojni ataše generalmajor A. G. Samohin – „Sofoklej“, njegov namestnik pa je postal že znani V. Z. Lebedev – „Blok“. Predvsem pa sta imela odlične pozicije v GŠ VKJ. (A. Kolpakidi in D. Prohorov, Imperija GRU, del I, str. 265).

Stike Draže Mihailovića s sovjetsko obveščevalno službo je dodatno osvetlil še drugi ruski zgodovinar, Artjom Ulunjan, avtor knjige Kominterna i geopolitika na Balkanu 1919–1938, ki je leta 1998 za zagrebški Globus razkril zanimiv podatek, da se je Tito leta 1936 v Istanbulu, ko se je vračal iz ZSSR, srečal s podpolkovnikom Dražo Mihailovićem, tedanjim jugoslovanskim vojaškim atašejem v Sofiji.

Če sprejmemo trditev zgodovinarja Ulunjana, da je prav Mustafa Golubić, ki je držal na zvezi polkovnika Dražo Mihailovića, organiziral srečanje Josipa Broza in Draže Mihailovića 1936 v Istanbulu, potem je mogoče sprejeti tudi hipotezo generala Marijana F. Kranjca, da je jeseni 1941 organiziral na Ravni Gori tudi njuno drugo srečanje.

Obveščevalni podvigi Mustafe Golubića

Le tako bomo lahko razsvetlili tudi njuno medsebojno rivalstvo, ki se je zatem prevesilo v partizansko – četniški spopad. Zgodovinarji še vedno razpravljajo, ali je bil Mihailović „podaljšana roka Moskve“ oziroma ali je bil Tito „trockistični izdajalec“. Gre namreč za to, kdo je nemškemu gestapu izdal Mustafo Golubića. Arhivi še vedno molčijo.

Naj se ponovno vrnemo na začetek tega feljtona oziroma k trditvi Miodraga Nikolića o naravni smrti generala Draža Mihailovića 1960 v Moskvi. Povsem razumljivo je, da Nikolić kot častnik Ozne ni mogel posredovati dokumentiranih podatkov. Morda pa tudi ni hotel, kajti njegov stari oče je bil dober prijatelj Mustafe Golubića, ki je kljub strahovitemu mučenju v zaporih gestapa, vse skrivnosti odnesel v grob!

Zato sem se jeseni 1998 zelo razveselil novice, da bodo v Beogradu kmalu odprli dosje generala Draže Mihailovića. Zvedel sem celo, da bo ta dosje razkril generalpolkovnik Jovo Popović, dolgoletni direktor Varnostnega inštituta v Beogradu.

Vendar so notranji (Kosovo) in zunanjepolitični razlogi (agresija Nato, aretacija Miloševića) to najavo verjetno premaknili v daljnjo prihodnost. Kljub temu pa zdaj zagotovo vem, da se v arhivih bivše SFRJ še vedno hranijo dokumenti, ki nam bodo pojasnili našo nekdanjo skupno zgodovino. Tudi mnogi Slovenci verjetno že težko pričakujejo, kaj vse skrivajo arhivi jugoslovanske Udbe in armadnega Kosa!