àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

SOŠKI LEV

S posebnim zanimanjem spremljam dobro dokumentiran feljton Mira Simčiča z naslovom SOŠKI LEV.

Res je, da feldmaršal Svetozar Borojević pl. Bojna v Sloveniji nima »niti spominske plošče«, vendar je avtor feljtona v uvodu pozabil omeniti, da je feldmaršal Borojević vendarle omenjen v Enciklopediji Slovenije, kar tudi pomeni, da njegove zasluge za obrambo slovenske zahodne meje ne bodo pozabljene! Članek o feldmaršalu Borojeviću se nahaja u zadnji, 16 knjigi ES, 2002, napisal pa sem ga na predlog uredništva oziroma strokovnega odbora.

V Nedeljskem dnevniku z dne 28. septembra 1997 sem v članku z naslovom Spomenik branilcem soške fronte predlagal, da se postavita dva spomenika – enega na Primorskem (postavljen letos, menda pa so na Borojevića pozabili), drugega pa bi bilo potrebno postaviti v Ljubljani, obenem pa bi zaslužnemu vojaku povrnili naziv častnega meščana Ljubljane. Noben kandidat za ljubljanskega župana se tega ni spomnil …

Kdo je že pred leti predlagal spomenik nekemu argentinskemu generalu?

TAJNE SLOVENSKEGA 007 - 1.del

Novinar Miro Simčič je v nekakšni jamesbondovski mineštri nameraval osmešiti uglednega slovenskega vojaškega obveščevalca in generala, vendar se je osmešil sam, saj nam je natrosil kar nekaj netočnosti in neumnosti, da sem preprosto prisiljen odgovoriti. Vsekakor brigadni general Vladimir Vauhnik ni bil »vohun«, še manj pa »špiclj«, kar navadno pripisujejo ljudem, ki tajno sodelujejo s policijo. Delovanje vojaškega atašeja oziroma odposlanca ni niti najmanj podobno tistemu, kar nam opisuje novinar Simčič. Vendar pustimo to. Bralce revije VEČ želim samo opozoriti na nekaj vsebinskih napak.

Avstro-ogrska vojaška akademija »Terezianka« v dunajskem Novem Mestu vsekakor ni bila »prestižna« vojaška akademija, temveč navadna vojaška akademija za pehotne častnike. Mladega poročnika Vladimirja Vauhnika, ki se je leta 1919 priključil vojski Kraljevine Jugoslavije in dobil čin stotnika, na žalost ne bomo našli med »odlikovanci na koroški fronti 1918–1920« (o tem sem objavil prepis originalnega dokumenta, tudi na spletni strani).

Res je, da se je polkovnik Vauhnik gibal v visokih vojaških krogih nacistične nemške vojske, vendar do rajshmaršala Hermana Göringa vsekakor ni imel dostopa, pa tako ni mogel od njega »osebno in med prvimi« izvedeti o pripravah za napad na Sovjetsko zvezo! Vsaj Vauhnik o tem ne govori v svojih spominih z naslovom Nevidna fronta, ko na straneh 160–161 opisuje, kako je zvedel za nemške priprave in kako je naslednjega dne to novico preveril preko prijatelja, s katerim se je že prej sestajal in razpravljal o možnosti nemškega napada na Sovjetsko zvezo. Šele 14. ali 15. marca (1941) se ta prijatelj ni mogel vzdržati, pa mu je razodel, da na vojaška letališča že dovažajo določene materiale. Dobil sem namig, in to tudi objavil v svoji knjigi Slovenska vojaška inteligenca, da bi naj to bil vrhunski nemški pilot in generalmajor letalstva Hans Jeschonnek, sicer slovenskega rodu (Ivan Ježovnik, 1899–1943), načelnik GŠ nemškega letalstva (od 1939), ki je 1943 naredil samomor. Svojih zaupnih prijateljev (in obveščevalnih virov) polkovnik Vauhnik nikjer ne omenja, ker pa se je zavedal, da je pod strogo kontrolo gestapa, se je seveda družil z različnimi ljudmi, tudi s kakšno natakarico in mlajšo damo, da bi tako, kot profesionalec, prikril svoje prave obveščevalne vire!

Vsekakor kaže verjeti izjavam Walterja Schelenberga, ki je v svojih spominih kar celo poglavje posvetil polkovniku Vladimirju Vauhniku. Na žalost, tudi dejstvu, da je sprejel sodelovanje z nemško obveščevalno službo – SD ter da je bil najprej poslan v Zagreb, predvsem zaradi organizacije in »kontrole« vojske NDH. Potrebno je vedeti, da je bil polkovnik Vauhnik tudi sodelavec britanske obveščevalne službe, kot profesionalni obveščevalec pa je vedel, da si lahko s pametno »dvojno igro« ne samo reši življenje, temveč tudi priskrbi nadvse koristne informacije »domicilni« obveščevalni službi! Zato je pristal na nemško ponudbo ali celo zahtevo!

Vse več je informacij, da je bil dejanski vodja britanske obveščevalne skupine BBZ v Ljubljani major Ante Anić, medtem ko je bil polkovnik Vauhnik samo vojaški analitik te skupine. Namreč, polkovnik Vladimir Vauhnik, po mnogih izjavah tudi krivec za razbitje britanske obveščevalne skupine v Zagrebu (»Vauhnikov proces«), se je v Ljubljani ukvarjal tudi z operativnim delom pri (re)organizaciji slovenske četniške vojske.

V knjigi Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo sem med drugim objavil tudi dokument o ustanovitvi »Slovenske narodne vojske« (četniške), ki ga je podpisal vršilec dolžnosti poveljnika »general Račič«, kar je bilo ilegalno (četniško) ime za polkovnika Vauhnika.

Sprašujem se, kje je Simič zvedel, da je bil brigadni general Vladimir Vauhnik po letu 1955 tudi zaprt, saj je od 1944 živel v Švici, pozneje pa v Argentini! Slovenski emigrantski duhovnik dr. Srečko Baraga je že po objavi Vauhnikovih spominov 1965 v Argentini napisal obširen članek, v katerem je izrazil mnenje, da sta bila major Anić in general Vauhnik dejansko sovjetska oziroma partizanska agenta! Če so ruski zgodovinarji leta 2000 odkrili, da je bil tudi armadni general Draža Mihailović, četniški poveljnik v Jugoslaviji, sovjetski agent (tudi njegov politični svetovalec Dragiša Vasić), potem se ni čuditi, da tuji arhivi, ki se odpirajo, skrivajo še marsikatero pomembno skrivnost! Seveda, brez izmišljenih podatkov!

TAJNE SLOVENSKEGA 007 - 2.del

Zelo spoštovani gospod Miro Simčič, tokrat Vas ne bom spravil v dobro voljo, ker ste zopet zagrešili nekaj pravopisnih napak. Mojega imena (Marijan) še vedno ne znate pravilno zapisati, ne morem pa verjeti Vaši površnosti, da ne znate pravilno napisati priimka »prvega nacističnega Hans Bonda« (Shellenberg, pravilno Schellenberg) niti »enega najboljših vohunov tistega časa« (Zorge, pravilno Sorge), da ostalih malenkosti ne omenjam (Hermann, general major, Terezianka, budimpeštanski Lodovic, potret in podobno). Verjetno Vas bodo za besedo prijeli tudi še živeči (slovenski) četniki, ker ste jih poimenovali z živalskim imenom »kosmatinci«!

Najprej naj bralce spomnim, da sem Vas na tem mestu (12. 10. 2006) poleg pohval za zanimive podrobnosti v feljtonu Soški lev spomnil, da ne bo držalo, da feldmaršal Svetozar Borojević pl. Bojna v Sloveniji (razen na Primorskem) ni omenjen. Osebno sem v ES napisal članek o njem, pa se Vam to ni zdelo vredno nikjer omeniti! Res Borojević nima spominske plošče (to sem predlagal že 28. 9. 1997), vendar se mi zdi zapis (članek) v ES uradno in trajnejše priznanje za slovenske interese! Še danes v uvodnem delu podlistka ga enostavno nočete omeniti, kar samo po sebi dovolj pove o Vašem značaju!

Sedaj pa k Vašim novinarskim in publicističnim oslarijam! Meni očitate »streljanje debelih kapitalnih kozlov« (po SSKj pomeni »streljati kozle – delati velike napake), a je očitno, da tiste »debele kapitalne kozle« lahko mirno duše pripišete kar sebi! Napisali ste kar nekaj oslarij (po SSKJ »neumnosti«). Pa greva kar po vrsti, da se prepričate!

Če bi prebrali mojo knjigo Balkanski vojaški poligon, s podnaslovom Vojaško-varnostni zapisi, ki je izšla v reviji Borec 1998, bi lahko ugotovili, da sem pisal prav o Kos-u in nobenemu novinarju, publicistu niti zgodovinarju nisem »odžiral kruha«! Nekateri so bili celo jezni, ker sem jih prehiteval! V knjigi sem tudi zapisal, da je pokojni generalmajor Alojz Ahlin kot namestnik načelnika Varnostne uprave JLA v Zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo kot Slovenec dosegel najvišji položaj in tudi generalski čin v okviru Kos-a. Nekaj polkovnikov Kos-a je generalski čin doseglo zunaj te službe (tudi jaz, kot načelnik štaba 41. korpusa v Bitolju), nekaj je čin dobilo na osnovi partizanskih zaslug (Franc Turhner), večina pa je odšla v pokoj s činom polkovnika in nižje!
Nobena primerjava med Stanetom Dolancem in menoj ne pride v poštev in je (druga) neumnost, ki ste jo zagrešili! Razloga sta vsaj dva: Stane Dolanc je kot častnik Kos-a dosegel samo čin podpolkovnika (v Zagrebu), kasneje pa je bil menda (kot minister) povišan, kot mnogi drugi, v čin rezervnega polkovnika! In drugo, Stane Dolanc je bil nazadnje in v času mojega službovanja partijski funkcionar, minister in podpredsednik Predsedstva SFRJ, jaz pa le načelnik oddelka Varnostne službe JLA v poveljstvu 9. armade! Torej nisva mogla biti na »isti nogi«, res pa je, da je cenil moje dosežke in me je menda celo predlagal (kot Slovenca) za načelnika Varnostne uprave JLA! Po vojaški hierarhiji sem bil sicer kot generalmajor vsekakor pred rezervnim polkovnikom, po višini pokojnine pa daleč za njim!

Z nestrokovnjakom za vojaška vprašanja zares ne bom razpravljal, katera vojaška šola ali akademija je bolj ugledna oziroma prestižna. V ES sem bil skupaj z dvema zgodovinarjema pisec članka o vojaškem šolstvu, pa dr. Damjan Guštin ni nikjer zapisal, da je bila Terezijanska vojaška akademija »prestižna« ali kaj podobno. Tudi ne bo držalo, da je bila »Terezijanka« najstarejša vojaška akademija (seveda pa ni bila ustanovljena 1750, kakor meni vsevedni Miro Simčič, temveč dve leti pozneje – 1752), ker ta čast pripada vojaški inženirski šoli na Dunaju, ki je bila ustanovljena 1718! V mojem članku Slovenska vojaška inteligenca – generali in admirali (revija Borec, 2000), v poglavju Vojaško šolstvo in oblikovanje vojaškega stanu, pa bi celo našel podatek, da je bila prva vojaška (topniška) šola na svetu ustanovljena leta 1506 v Benetkah!

Kar zadeva brigadnega generala Vladimirja Vauhnika je potrebno povedati, da obstoji več inačic njegovih spominov. Posedujem tri inačice (slovensko, leta 1965, iz Buenos Airesa; nemško, leta 1967, iz Celovca in slovensko, leta 1972, iz Ljubljane), menda pa se pripravlja še četrta. V inačicah, ki jih posedujem, je srečanje s Hermannom Göringom januarja 1941 opisano na podoben način, češ da je bil vir kapitalnega obveščevalnega podatka prav državni maršal (Reishmarschal) Hermann Göring, kar pa tudi jaz ne verjamem, saj je vsako hvalisanje z viri vedno sumljivo! Zato je povsem smešno, da me gospod Simčič opozarja na spomin in podobno! Zakaj gospod Simčič tokrat ne omenja generalmajorja letalstva in pilota Hansa Jeschonneka (Ivana Ježovnika), načelnika GŠ nemške Luftwaffe? Ali je normalno, da je polkovnik Vauhnik od nekega načelnika oddelka odšel naravnost h Göringu? Ali ne bi bilo bolj naravno, da bi najprej obiskal načelnika GŠ, pa še slovenskega porekla, šele potem pa glavnega letalskega poveljnika? Sploh pa je treba vedeti, da gestapo in Abwehr tujim vojaškim atašejem nista dovolila, da bi se kar sprehajali po (treh) nemških GŠ in Vrhovnem poveljstvu! Obstajala je dolga procedura prijavljanja pri določenem častniku v oddelku za zveze z vojaškimi atašeji, kjer so vsak stik tudi tajno snemali – dokumentirali! Tudi pri Göringu! Glavni šef nemških varnostnih služb Heinrich Himmler, SS državni vodja, je že vedel, kako se streže tej stvari, pa tudi Walter Schellenberg, SS-general, nikjer ne navaja, da bi gestapo in SD raziskovala Vauhnikove zveze z Göringom! Vemo pa tudi, da brigadni general Vauhnik svojih spominov ni pisal sam, temveč je nekatere stvari moral napisati tudi po diktatu! Ali sploh veste, kdo je financiral izdajo teh treh izdaj?

Gospa dr. Jerca Vodušek Starič verjetno ne bi brez dokumentov govorila o Vauhniku kot trojnem agentu, zato bi svetoval gospodu Simčiču, da vedno pove vir svojih podatkov! O sumu Vauhnikovih povezav s sovjetsko in partizansko obveščevalno službo je že 1967 pisal dr. Srečko Baraga v Argentini, sam pa sem to ponovil letos v knjigi Plava garda – poveljnikovo tajno poročilo.

Prav zanimalo bi me, kdo je »slovenski agent Andrej Verbič«, predvsem pa kje in kdaj je napisal tisto, kar nam »prodaja« gospod Simčič.

Na koncu: Božidar Spasić nikdar ni bil moj kolega, ko pa boste preverili, kako in kdaj je nastala njegova knjiga, boste z njo lahko strašili naivne bralce kakšne druge revije!

Gospod Simčič, lepo je, da ste na koncu prišli na dan s svojo zaskrbljenostjo: jaz Vam prav gotovo ne »odžiram kruha«, saj sem napisal (skoraj) vse o Kos-u (Balkanski vojaški poligon, 1998), posebno o zaščiti Tita (Zarote in atentati na Tita, 2004), nekaj o vojaškem stanu (Slovenska vojaška inteligenca, 2005), mimogrede pa letos tudi o slovenskih četnikih (Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo, 2006). Verjetno pa ste na moji spletni strani prebrali, da pripravljam knjigo z naslovom, ki ga navajate! Moj založnik vas je že evidentiral kot prvega kupca! Razen ene, sem vse svoje knjige sofinanciral. No, še prej nameravam v elektronski obliki izdati svojo generalsko nalogo z naslovom Spopad nizke intenzivnosti. Kaj takega še niste brali, pa tako ne boste mogli (zopet) reči, da vam odžiram Vaš novinarsko-publicistični kruhek. Bog Vam ga požegnaj! Samo ne pišite oslarij! Držite se Soče!

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.