àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

Tukaj je objavljena celotna verzija članka (eseja), v Nedeljskem dnevniku pa sem bil zaradi omejenega prostora primoran objaviti skrajšano verzijo. Tudi na internetu sem skladno z objavo v ND objavil članek po delih.

• Prvi del (26.11.06) v časopisu nosi naslov Kdo je bil »naš« in kdo »njihov«.
• Tretji del (10.12.06) ima naslov Ivov strah, da bodo z
• Drugi del (3.12.06) v ND nosi naslov Jovanka v kopalkah ohladila odnose!
  Istočasno so feljton prestavili v rubriko Povečava in objavili njegovo najavo na prvi strani ND.
• Tretji del (10.12.06) ima naslov Ivov strah, da bodo zmagali partizani …

Da pa bi bili bralci vsaj v Sloveniji seznanjeni z njegovimi zanimivimi pripombami, sem mu obljubil javno objavo njegovih spominov v feljtonu, kjer bom soočil Novakova in njegova stališča, pa naj potem laična in strokovna javnost presodi, kdo ima prav. Tako bo da resnica prišla na dan. Pričakujem, da bodo Bricljevi spomini kmalu tudi prevedeni v slovenščino in objavljeni.

Gospod Bricelj mi je tudi sporočil, da ga je k pisanju spominov nagovorila hčerka, da bi zgodovina pravilno ocenila njegove postopke. Potrebno je seveda omeniti, da Ivan Bricelj izhaja iz ugledne in bogate ljubljanske družine. Bil izredno talentiran za radiotehniko in svetovne jezike. Kot študent se je priključil domoljubni organizaciji, pozneje pa se je zavezal svojemu starejšemu kolegu Viktorju Hasslu, znanemu radiotelegrafistu beograjske agencije »Avala«, da bosta sodelovala z britansko Soe in ravnogorskim gibanjem. Z drugimi pripadniki Soe in ravnogorskega gibanja ni imel stikov, po Hasslovi smrti oz. izginotju septembra 1943 pa je ravnal po svoji vesti. Po poročilu Jovanke Krištof - Mire generalu Draži Mihailoviću se je radiotelegrafist Hassl predal partizanom …

Med vojno je v Trstu srečal novinarja Josipa Golca - Joja, ki je vodil italijanski del britanske obveščevalne organizacije Bbc majorja Anteja Anića (ne pa Antića, kakor ga Bricelj napačno imenuje) in polkovnika oz. brigadnega generala Vladimirja Vauhnika. Golec je imel v Italiji stike tudi z Lebedevom, vodjo sovjetske vojaške obveščevalne službe v Italiji, zato je bil pod kontrolo nemškega Abwehra, ker so hoteli Lebedeva pridobiti na svojo stran. Podobno so emigranti v Argentini očitali generalu Vauhniku ob izidu njegove knjige Nevidna fronta! Golec se je v Trstu pogosto srečeval s svojim mariborskim sošolcem Fritzem Werdnikom, enorokim poročnikom Abwehra. Seveda je Golec tudi Briclja seznanil z Werdnikom, ki mu je celo dvakrat rešil življenje pred gestapom, nazadnje pa celo pričal pred britansko obveščevalno službo, da Bricelj ni bil nemški agent!

Mimogrede, verjetno niti Golec (1944 so ga ubili gestapovci v tržaškem zaporu) niti Bricelj nista vedela, da je bil Werdnik zaupnik in kurir Jožeta Melaherja - Zmagoslava, poveljnika štajerskih četnikov, kar sem nedavno odkril v Melaherjevem osebnem dosjeju v AS!

Ali je bil Ivan Bricelj nemški agent?

Polkovnik Karl Novak je (str. 57) nedvoumno pohvalil odlične sposobnosti četverice četniških radiotelegrafistov (Viktor Hassl, Ivan Bricelj - Ivo, ing. Vinko Štembov in ing. Mirko Saks), ker so sestavljali vse boljše radijske oddajne postaje in tudi brezhibno vzdrževali radijske zveze, predvsem z generalom Dražo Mihailovićem in zavezniškim poveljstvom (britansko vojaško obveščevalno službo) v Kairu. Pravi tudi, da so bili pod neposrednim vodstvom gospe Jovanke Krištof - Mire, ki je bila odgovorna za radijske zveze in šifre. Gospod Bricelj ima seveda prav, da je ta podrejenost prenehala takoj, ko je major Novak predal dolžnost poveljnika slovenskega četništva svojemu namestniku, tedanjemu polkovniku in poznejšemu brigadnemu oz. divizijskemu generalu Ivanu Prezlju - Andreju.

Seveda so gospoda Briclja najbolj prizadele Novakove navedbe v nadaljevanju, ko je zapisal naslednje: »Na žalost pa so pogosto, posebej v kritičnih trenutkih, podlegli zakulisnim vplivom (»predvsem Bricelj«, s črnilom dodal Ž. Knežević), ki je zadnje mesece svojega dela v mojem štabu v Rimu in Trstu poskušal večkrat, na račun drugih, sabotirati moje zveze z generalom Dražo Mihailovićem! Obstaja celo sum, da je potem, ko so me aretirali Nemci, začel z njimi sodelovati in tako stopil na pot izdajstva.«

Na te hude in neargumentirane obtožbe je gospod Bricelj odgovoril na str. 69–70 svojih spominov, ko navaja, da so ga 1944 britanski organi aretirali, ko se je nameraval prebiti na sever Italije. Odpeljali so ga v ujetniško taborišče Forte Bocea, nato pa v Rimini, kjer mu je britanski major Leach, ki je vodil preiskavo, vrnil prej odvzeti fotoaparat znake Leica in obenem povedal, da je njegov urad končal preiskavo in dokončno ugotovil, da ni bil nemški vohun! Gospod Bricelj tudi navaja, da je svoje spomine napisal, preden je prejel poročilo britanske službe CSDIC, v katerem sta tudi poročili bivših Abwehrovih častnikov grofa Thuna in poročnika Fritza Werdnika, tudi prijateljev, ki ju je leta 1980 obiskal v Salzburgu.

Gospod Bricelj tudi sam v svojih spominih navaja, da med vojno niso vedeli, da britanski Soe dejansko vodijo sovjetski agenti (Philby in drugi), pa tako tudi ne ve, ali je »delal« za sovjetsko ali britansko obveščevalno službo.

Po vojni je nekaj časa ostal v Trstu. Ker pa je jugoslovanska policija ugrabljala (likvidirala) posamezne vidnejše emigrante, se je kmalu zatem s soprogo in hčerkico odpravil v Argentino, kjer je s 500 ameriškimi dolarji v žepu začel novo življenje. Zdaj živi v ZDA.

Četniški poraz v Grčaricah, rešitev iz Turjaka in odhod v Italijo

Major Novak je sicer pravilno načrtoval pomoč 2.000 liških četnikov, vendar se je na koncu uspel dogovoriti za prihod 250 četnikov iz Srbskih Moravic, ki naj bi se sestali s Centralnim četniškim odredom v Grčaricah. Major Novak je v Srbske Moravice vzel tudi radiotelegrafista Hassla, vendar Bricelj v svojih spominih navaja, da sta dejansko odšla z osebnim avtomobilom v Rijeko, od koder se je Hassl odpravil v Srbske Moravice. Znano je, da liški četniški odred ni našel slovenskih četnikov (ni poznal terena), zaradi italijanske kapitulacije pa se je vrnil v Srbske Moravice in tako ni mogel pomagati slovenskim četnikom v Grčaricah.

Bricelj v svojih spominih krivi majorja Novaka za žalostno usodo njegovega prijatelja Hassla (tudi nadrejenega obveščevalca!), ki je ostal z liškimi četniki in je verjetno doživel pokol s strani Nemcev. Bricelj je menda šele pozneje zvedel (str. 49), da v Grčaricah ni bilo nobene radijske postaje, pa tako Hassl ni mogel vzpostaviti stika z njimi niti z Ljubljano. Gre seveda za zelo hudo obtožbo na račun majorja Novaka, ki naj bi koordiniral celotno akcijo liških in slovenskih četnikov!

Četnik Jože Sladič, ki je sodeloval v bojih v Grčaricah, kot partizanski ujetnik pa je pobegnil iz Kočevja, je v Ameriški domovini oktobra 1973 zapisal, da so tretji dan borbe v Grčaricah preko radijske postaje, ki je bila v kuhinji, poslali v Ljubljano telegram, da je stanje zelo težko, ker jih obstreljujejo s topovi. Odgovor je kmalu prišel: »Vse pripravljeno za nočni napad. Zdržite za vsako ceno. Pomoč prihaja!« Prihajal je Ljubljanski odred, 50 mož, ki ga je vodil kapetan Vojič – Lipe, vendar je padel v zasedo … Kdo torej ne govori resnico?

Polkovnik Novak drugič omenja radiotelegrafista Briclja na str. 95 Plave garde. Pred tem je bil Bricelj poslan v Ljubljanski četniški odred, ki je ščitil skupino radijskih postaj, ki je vzdrževala redne zveze z generalom Mihailovićem in Kairom. Večji del odreda so zajeli in razorožili Nemci, nekaj ranjencev pa so zajeli partizani in jih menda pobili. Med njimi naj bi bil tudi britanski radiotelegrafist Anton Božnar - Blaž, sicer Krekov osebni radiotelegrafist. Izgubljeni naj bi bili dve kairski in ena radijska postaja poveljstva slovenskih četnikov, »radiotelegrafist Bricelj pa se je uspel rešiti in je prišel v Ljubljano«.

Bricljevo potovanje iz Ljubljane preko Trsta v Rim

Ivan Bricelj v svojih spominih podrobneje opisuje, kako se je po povratku iz postojanke Orle znašel v Ljubljani, se preoblekel in odšel v mesto. Na ulici ga je zaustavilo neznano dekle. Bil je presenečen, ko mu je povedala, da dela kot strojepiska na gestapovskem uradu v Ljubljani, kjer je videla njegovo fotografijo in tiralico kot britanskega vohuna, ki ga je potrebno takoj likvidirati. Zato se je odločil, da bo takoj zapustil Ljubljano in odšel v Trst. Škoda le, da ni napisal, ali je o tem obvestil majorja Novaka oziroma njegovega naslednika. Kakorkoli že, omenjena uslužbenka gestapa mu je kmalu zatem prinesla potrebne nemške dokumente za potovanje do Trsta. Kasneje je zvedel, da je bilo dekle hčerka britanskega agenta. V gestapovski urad v Ljubljani je bila vrinjena, po vojni pa se je poročila z majorjem britanske obveščevalne službe.

Bricelj zatem navaja, da je prijatelj Srač delal v ljubljanski (domobranski) policiji. Povedal mu je, da ga išče gestapo in prosil, da ga spravi iz Ljubljane. Z očetovim avtomobilom ga je po gozdnih poteh prepeljal na Vrhniko. Do Postojne se je peljal v nemški vojaški koloni tovornjakov, v Postojni pa je bil gost mladega nemškega poročnika, ki ga je dal z motorjem prepeljati do Ilirske Bistrice, ker mu je Bricelj povedal, da tam prebiva njegova zaročenka. Ko je zvedel, da bi ga partizani lahko ugrabili, sta zvečer z zaročenko Majdo sedla na vlak in se odpeljala v Trst.

V tajnem poročilu partizanskega zaupnika v četniškem glavnem štabu Slovenije pod št. 102487 (AS – 1914, teh. enota 120, Četniško poveljstvo Slovenije), je navedeno, da je bil v »obveščevalnem štabu« DOS-a tudi »Rus (verjetno Srečko), ki so ga klicali Srač, bivši domobranski policijski komisar na Vrhniki. Rus je sin ravnatelja neke banke iz Ljubljane, njegov oče stanuje na Bleiweisovi cesti nasproti banske palače.V četnike je prišel v zadnji tretjini avgusta meseca (1944, opomba M. F. K.) in to s svojim mercedesom. Še pred vstopom v četnike je pogosto zahajal v Ljubljano in prepeljal k četnikom tobak, perilo in drugi material.«

Na str. 45 Bricelj nato navaja, da je v Trstu najel manjši apartma v Via Guido Reni, kjer je kmalu sestavil radio in začel z oddajanjem. Tri tedne pozneje je v Trstu slučajno srečal znanega nemškega poročnika iz Postojne. Seveda sta srečanje primerno proslavila v bližnjem baru, nato pa ga je Bricelj celo povabil v svoje stanovanje.

Kmalu zatem naj bi Briclja obiskala dva Italijana, ki sta mu povedala, da ga njegov poveljnik Karl Novak, ki se nahaja v Rimu, nujno potrebuje. Tudi drugi Italijan je delal za Novaka, pa so zatem vsi trije odpotovali proti Rimu. Zaradi porušene proge so prispeli samo do Orviete, nato so nadaljevali z drugimi prevoznimi sredstvi. Iz tega sledi, da je Bricelj poznal za svojo bodočo nalogo, vedel pa je tudi za vojaško pravilo, da je major Novak njegov poveljnik oz. nadrejeni!

Drugi del (3.12.2006)
Novakov odhod v Italijo zaradi obveščevalnih nalog

Zaradi sporov v Slovenski zavezi, ki so se poglobili po četniškem porazu v Grčaricah, se je major Novak odločil, da bo poveljstvo nad ostankom slovenskih četnikov predal svojemu namestniku, polkovniku Ivanu Prezlju - Andreju, poznejšemu brigadnemu oz. divizijskemu generalu. Z odobritvijo generala Mihailovića in blagoslovom britanske vojaške obveščevalne službe se je napotil v Italijo kot uradni predstavnik generala Draže Mihailovića v Italiji. Ker je tam že od prej po obveščevalni liniji deloval četniški vojvoda Dobroslav Jevđević, je seveda med njima večkrat prišlo do medsebojnih sporov.

Polkovnik Novak v svojem poročilu (str. 101) navaja: »Ljubljano sem ilegalno zapustil 26. septembra 1943 skupaj z gospo Krištof, ki je bila tudi v nevarnosti, da bi jo zaprli. Potovala sva s potnim listom NDH, ki sva ga kupila preko naših zvez na hrvaškem konzulatu v Ljubljani, na ime Jardaš Ivan in Terezija. V Rim sva prispela 12. oktobra 1943, nekaj dni za nama pa je prispel tudi radiotelegrafist Bricelj - Ivo«.

Kdo in kdaj je radiotelegrafistu Briclju ukazal, naj odide v Rim, iz Novakovega poročila ne zvemo. Vsekakor pa je major Novak vedel, da se je Bricelj rešil s Turjaka in da je v Ljubljani, nalog za njegov odhod v Italijo pa je moral odobriti novi četniški poveljnik Prezelj. Če je bil dodeljen majorju Novaku za posebne (obveščevalne) naloge, je bil vsekakor tudi njemu podrejen v vojaško-disciplinskem smislu, dokler je pač trajala ta misija.

Polkovnik Novak tudi opisuje, da je v Rimu »takoj vzpostavil stik« z jugoslovanskim odpravnikom poslov v Vatikanu prek monsignorja O’Flahertyja, zatem z britanskim majorjem Mandersonom in italijanskim polkovnikom Palmierijem. Slednji jim je »najbolj pomagal s tem, da je nabavljal kristale in druge dele za radijski oddajnik, ki ga je sestavil Bricelj«. Nato Novak zapiše o Briclju in sestavljenem oddajniku na str. 101/102 še naslednje:

»Takoj ko ga je sestavil, smo poskušali vzpostavljati zveze. Z Ljubljano se nikakor nismo povezali, medtem ko smo z generalom Dražo Mihailovićem po nekaj poskusih vzpostavili stik. Na žalost pa je bila ta zveza pogosto prekinjena, deloma zaradi dejanske nevarnosti in tehničnih težav, delno pa zaradi Bricljeve nemarnosti ali pa celo direktnih poskusov sabotaže. Bricelj je imel namreč zelo dobre dokumente in se je lahko prosto gibal po Rimu ter tako prihajal v stik z ljudmi, ki so delovali proti slovenskemu četništvu in meni osebno. To je bilo nevarno tudi zaradi tega, ker sva se z majorjem Mandersonom dogovorila, da bova s pomočjo monsignorja O’Flahertyja poskušala vzpostaviti direktno zvezo z zavezniškim poveljstvom v Bariju, o tehničnih problemih in šifri pa se je Bricelj dogovarjal sam z Mandersonom. Lahko bi seveda prišlo do zlorabe. Dejansko pa te zveze sploh nismo vzpostavili, ker je Bricelj govoril že v Rimu, pa potem tudi v Trstu, da je ne more vzpostaviti«.

Bricljeva inačica teh dogodkov je seveda drugačna in precej neugodna za majorja Novaka.

Srečanje majorja Novaka in radiotelegrafista Briclja v Rimu

Bricelj je neke nedelje popoldan z dvema italijanskima znancema dopotoval v Rim. Rečeno mu je bilo, da bo majorja Novaka našel v hotelu na Piazza Colonne, vendar ga tam ni bilo. Potem je obiskal restavracijo na Via del Tritone, sicer polno nemških častnikov, kjer si je privoščil dobro kosilo. Zatem se je vrnil v svoj hotel in se dobro naspal. Potem na str. 46 zapiše:

»Zjutraj sem se napotil k svojemu poveljniku, majorju Novaku. Našel sem ga v družbi privlačne dame, ki je prej nisem poznal. Predstavil mi jo je kot Jovanko Krištof in tudi njeno 11-letno hčerko. Ona je bila šifrerka in vse, kar bom pošiljal Britancem in generalu Mihailoviću, bo kodirala. Novak mi je povedal, da ne more vzpostaviti stika z jugoslovanskim poslanstvom v Vatikanu in me napotil, naj preverim, kaj se da storiti. Povedal mi je tudi, naj najamem sobo v zasebni hiši. Na sprehodu od njegovega hotela Pantheon v ulici Dei Crescenzi sem zagledal tablo, da izdajajo sobo. Vstopil sem, in lastnica Italijanka mi je pokazala sobo, ki sem jo vzel.« Tam je potem Bricelj sestavil radijski oddajnik, vendar je kmalu zatem našel boljši apartma blizu starega rimskega zidu …

Iz citiranega Bricljevega zapisa izhaja dvoje: majorja Novaka je zelo verjetno poznal že iz Ljubljane in ga je tudi sedaj priznaval kot svojega nadrejenega, saj govori o »mojem poveljniku«, medtem ko je Jovanko Krištof vsekakor prvič srečal šele v Rimu! To tudi pomeni, da je do tega trenutka posedoval tudi šifre za radijske stike z generalom Mihailovićem in Britanci v Kairu! Vemo pa tudi, da je bila Jovanka Krištof - Mira osebna obveščevalka generala Draže Mihailovića in glavna šifrerka četniške organizacije, do leta 1943.

V nadaljevanju (str. 47) Bricelj opisuje, kako je vzpostavil stike z jugoslovanskim poslanstvom v Vatikanu. To mu je uspelo preko sina bivšega bankirja Kotnika, ki je bil dober prijatelj z Bricljevim očetom. Mladi Kotnik ga je pripeljal do palače Collegium Teutonicum, kjer je stanoval irski pater O’Flaherty. Briclja je predstavil kot jugoslovanskega borca za svobodo, ki bi rad prišel v stik z jugoslovanskim poslanikom. Pater O’Flaherty ga je zatem pospremil do jugoslovanskega poslanstva, kjer ga je sprejel »sekretar Cukić«. (Kosta Cukić je bil dejansko poslanik Kraljevine Jugoslavije v Vatikanu, odpravnik poslov dr. Nikola Moscatello pa je bil zadolžen za finančne zadeve ambasade).

Poslanik Cukić je obljubil, da se bo sestal z majorjem Novakom, vendar je svetoval, naj Novak ne prihaja v Vatikan. Predlagal je, naj bo za stike zadolžen sam Bricelj, pa mu je tudi izdal izkaznico kot »atašeju jugoslovanskega poslanstva«. In še zanimivost: poslanik Cukić mu je za dr. Nikolo Moscatellija povedal, da je Hrvat, prej duhovnik v Dalmaciji in ustaški simpatizer, ki pa ni seznanjen z nobeno ilegalno dejavnostjo. Ob koncu obiska sta se skupaj s poslanikom zahvalila patru O’Flahertyja za pomoč, ker je prav on prejemal denar od jugoslovanske begunske vlade za razne karitativne potrebe in podobno. Skupaj so določili, da bo Bricelj uporabljal skrivni vhod v palači Sant Angelle. Ker pater O’Flaherty ni mogel iz Vatikana v Rim, je Bricelj prevzel nekatere njegove zadolžitve. Bricelj tudi navaja (str. 48), da ga je poslanik Cukić napotil v britansko ambasado, kjer je predal ambasadorju njegovo osebno sporočilo. Ob tej priložnosti sta z ambasadorjem Osbornom govorila tudi o zavezniški politiki do Jugoslavije, vendar Bricelj ni vedel, da so zahodni zavezniki že marca 1943 prenehali s podporo četnikov Draže Mihailovića.

Prvi Novakovi dvomi o Bricljevi iskrenosti v Rimu

Na str. 105 svojega zaupnega poročila je polkovnik Novak zapisal: »V začetku decembra 1943 sem zbolel za hudim vnetjem pljuč in sem moral ostati v postelji vse do druge polovice januarja 1944. Nisem mogel kontrolirati naših pripadnikov v Rimu, Jevđevića in radiotelegrafista Briclja, saj so mnogi, razen častnih izjem, skoraj padli pod vpliv nam nenaklonjenih rimskih krogov. Pri Jevđeviću so hoteli za mojim hrbtom agitirati pri generalu Mihailoviću v prid slovenskih domobrancev generala Rupnika, pri Briclju pa so dosegli, da je sabotiral in celo prekinil mojo radijsko zvezo z generalom Mihailovićem. Oboje so delno uspeli narediti že v Rimu, popolnoma pa po moji aretaciji.

Zato sem med svojo boleznijo pripeljal Briclja z radijsko postajo v svoje stanovanje in preko gospe Krištof vsaj delno nadzoroval njegovo delo, ne glede na nevarnost, ki je neposredno pretila. Za božič 1943 sem dobil od generala Mihailovića čestitko za napredovanje v čin podpolkovnika (teden dni prej kot pa v mirnodobnem stanju!) in prisrčne želje, da bi čim prej ozdravel. Obenem mi je ukazal, naj po ozdravitvi ne čakam na zaveznike v Rimu, temveč da se na poti proti Sloveniji stalno zadržujem za nemškimi linijami v odmikanju ter tako organiziram in pošiljam obveščevalne podatke za zaveznike«.

Bricelj v svojih spominih navaja (str. 48), da ga je major Novak šele v Rimu seznanil s četniškim vojvodom Jevđevićem, vodjo jugoslovanske ilegale v Italiji, ki zaradi svojega načina življenja ni užival Bricljevih simpatij. Zato je nerad poslal nekaj njegovih depeš generalu Draži Mihailoviću.

Zatem Bricelj (str. 50) piše, da je Jovanka Krištof »za vse nas« najela vilo v Cita Giardino v bližini Rima, kjer so prej stanovali uslužbenci japonske ambasade. Bricelj je imel svojo sobo, v kateri je imel tudi oddajnik. Takrat je imel samo zvezo z generalom Mihailovićem, ne pa tudi s Kairom. Bil je razočaran nad depešami, ki jih je major Novak pošiljal Draži Mihailoviću. Namreč, ni šlo za nobene obveščevalne podatke, temveč za povzetke časopisnih ali radijskih poročil. Ker je osebno še pred vojno poznal Josipa Pevca, radiotelegrafista na Ravni gori, sta seveda po osebni šifri sporočala eden drugemu razne novice, predvsem pa, če je šlo za kakšne netočne podatke.

Novak se je po ozdravitvi odločil, da bo prešel na zavezniško stran, vendar se je kmalu vrnil. Ker je v tem obdobju prišlo v Rim nekaj četniških častnikov, je Novak Briclju zaupal vodstvo skupine in obenem izročil okrog 50.000 ameriških dolarjev za njihovo vzdrževanje. Bilo je dogovorjeno, da čakajo na zaveznike, ostanek denarja pa naj bi potem izročil Jovanki Krištof. Starejši častniki po činu so seveda neradi izvrševali ukaze mladega poročnika Briclja.

Medtem ko je Novak poskušal preiti na zavezniško stran, ga je general Mihailović povišal v čin polkovnika, kar je verjetno Bricljev lapsus. Novak navaja, da je depešo o povišanju in čin podpolkovnika prejel v bolniški postelji …

Bricelj v nadaljevanju tudi opisuje dogodek, s katerim se je končalo njegovo prijateljstvo z Novakom. Ko je med Novakovo odsotnostjo iskal v sobi na tleh neki delček iz radijskega oddajnika, je Jovanka v kopalkah stopila v sobo in mu pomagala iskati. Tedaj je v sobo stopil kapetan Cotič in takoj zaprl vrata. Bricelj navaja, da je verjetno o tem »poročal« Novaku, ki sicer Briclju ni ničesar zameril, vendar so se njuni odnosi zatem popolnoma ohladili. Po končani vojni se je Novak poročil z Jovanko, piše Bricelj. S Kljakićem sva našla in v prilogah objavila pismo polkovnika Živana Kneževića, v katerem piše, da se je po Novakovi smrti (1975) Jovanka poročila z ameriškim polkovnikom Hunterjem.

Novakovo obveščevalno delovanje v Trstu in očitane Bricljeve sabotaže

Po ponesrečenem poskusu podpolkovnika Novaka, da preide na zavezniško stran, je iz Ravne gore prišel ukaz generala Draže Mihailovića, da se okrepi obveščevalno delovanje v severni Italiji oz. v zaledju nemških sil. Tako polkovnik Novak na str. 118/119 zapiše naslednje:

»Opremljeni z radijsko postajo smo vojvoda Jevđević, gospa Krištof in jaz zapustili Rim in odpotovali v Trst. Tam smo že našli radiotelegrafista Briclja, ki je prejel ukaz, naj takoj vzpostavi zveze s štabom generala Draža Mihailovića in da začne sestavljati radijske postaje za bodočo radijsko mrežo (za potrebe obveščevalne službe – pripomba M. F. K.). Toda takrat je začel dejansko sabotirati ukaz. Prestregel je samo eno kratko depešo, potem pa je govoril, da je v Trstu in okolici nemogoče delovanje radijskih postaj, predvsem zaradi geografskih in geoloških razlogov.

Dejansko pa je Bricelj v Trstu vzpostavil stike s posamezniki iz domobranske organizacije in s krogi v Ljubljani, ki niso bili naklonjeni četništvu. Ti so preko njega poskušali vzpostaviti zasebne zveze z generalom Dražo Mihailovićem, kar smo seveda odkrili. Imel sem dovolj tehtnih razlogov, da sem podvomil v Bricljevo lojalnost in takoj prenehal uporabljati njegove »usluge«. Kljub temu sem mu nakazoval plačo, da bi tako preprečil njegovo izdajo, do katere pa je vseeno prišlo takoj po mojem odhodu iz Slovenije. Sedaj sem imel ponovno na razpolago ing. Štembova, ki sem ga uspel rešiti iz (nemškega – opomba M. F. K.) zapora.

Zdaj je bilo treba delati s polno paro, da bi čim prej organizirali obveščevalno službo in radijsko mrežo, in zbrati potrebno število vojakov, ki bi varovali delovanje radijskih postaj na terenu. Ljudi je bilo dovolj, vendar je bilo potrebno izbrati primerne kadre, pa tudi točke, s katerih bi lahko vzpostavili radijsko zveze z generalom Dražo Mihailovićem. Trst ni bil primeren zaradi Bricljeve sabotaže (pozneje je prav iz Trsta vzdrževal zveze z Jevđevićem in domobranci iz Ljubljane). V Gorici je bilo precej bolje, vendar je bilo mesto odročno in premajhno za skrivanje našega osebja in kurirjev, medtem ko je Ljubljana odpadla zaradi domobrancev. Zato sem se odločil za Abbazio (Opatija, pripomba M. F. K.)«.

Iz Novakovega poročila izhaja, da je radiotelegrafist Bricelj zares deloval po ukazih britanske obveščevalne službe, torej, da je bil v Trstu potreben zaradi druge in pomembnejše naloge. Kot bomo videli pozneje, je verjetno šlo za vzpostavljanje radijskih zvez za potrebe Bbz. Zato je Bricelj odpotoval v Trst pred Novakom, vojvodo Jevđevićem in Jovanko. Tako na str. 51 svojih spominov zapiše: »Jaz sem v tem času dobil ukaz iz Londona, da grem nazaj v severno Italijo. S seboj sem vzel precej denarja za naše enote v Sloveniji. Spomnim se, da je bilo okrog 300 zlatnikov, 2 milijona švicarskih frankov in nekaj dolarjev.«

Vendar Bricelj ni sam nosil denarja, temveč ga je eden od zanesljivih kurirjev. Denar bi moral izročiti poveljniku četniške organizacije v Trstu. Vendar se je kurir kmalu vrnil v Rim in povedal, da so mu denar odvzeli Nemci. Kurirjeve zgodbe seveda ni bilo mogoče preverjati. Zato se je Bricelj odločil, da bo poleg radijske postaje odnesel tudi denar. Otovorjen s tremi torbami je srečal nekega nemškega vojaka, pa sta se zatem z nemškim sanitetnim vozilom iz Rima pripeljala v severno Italijo, nato pa z vlakom do Trsta.

Na str. 52 Bricelj nadaljuje: »V Trstu sem najprej odšel v naše poveljstvo in predal torbe predstavniku poveljnika Slovenije. Predal sem mu ves denar, do zadnjega penija, tako da nisem imel sredstev za preživetje. Že v Rimu sem v banki Nazionale del Lavoro odprl bančni račun na ime Giovanni Kieler in poslal sporočilo očetu, da mi pošlje nekaj denarja. Oče je to storil in verjetno mislil, da ne delam več za četniško organizacijo.«

Kje so Nemci aretirali podpolkovnika Novaka?

Že ko je major Novak prispel v Rim, mu je njegov prijatelj Rudolf Žitnik (sicer agent gestapa in SD) prinesel zaupno obvestilo, da se želi neki visoki nemški uradnik slovenskega rodu sestati z njim, da bi preko slovenskega četništva prišel v neposredni stik s kakšnim zavezniškim poveljstvom. Kot protiuslugo so Nemci izpustili polkovnika Ivana Prezlja, sicer Novakovega namestnika, pa tudi radiotelegrafista ing. Vinka Štembova. Posrednika sta bila Pavel Duscha, šef gestapa, in dr. Rudolf Schluifer, načelnik SD v Ljubljani. Visoki nemški uradnik pa naj bi bil SS-polkovnik Pörsterer, poveljnik SD in SIPO na Bledu. S Pörstererjem sta pozneje kontaktirala Rudolf Žitnik in vojvoda Jevđević (italijansko-nemški in britanski dvojni agent). Nemci so Novaku in Žitniku celo preskrbeli potni list do Beograda.

Podpolkovnik Novak navaja, da so ga Nemci aretirali 16. marca 1944 v Beogradu. Najprej je bil zaprt v vojaškem zaporu sredi Beograda, nato pa v taborišču na Banjici. Po dveh mesecih intenzivne preiskave so ga premestili na Bled, kjer je bil dva meseca v internaciji – v hotelu Jelovica! Polkovnik Pörsterer naj mu ne bi privoščil niti besedice!? Dne 4. avgusta so ga poslali v Trst »na razpolago tamkajšnjim nemškim oblastem«, vendar se je 10. avgusta 1944 ob zračnem alarmu uspel izmuzniti nemški kontroli in skupaj z Jovanko Krištof 26. avgusta 1944 prispel v Bologno.

Bricelj nam sedaj v svojih spominih omenja povsem drugačno zgodbo, namreč, da je podpolkovnika Novaka aretiral gestapovec Duscha že v Ljubljani, o vsem tem pa je Bricelj po osebni šifri takoj sporočil prijatelju in poročniku Jožetu Pevcu, glavnemu radiotelegrafistu na Ravni gori! Bricelj tudi dodaja, da je bil podpolkovnik Novak nekaj tednov v gestapovskem zaporu v Beogradu, vendar ne ve, kako se je cela stvar končala, ker se potem z Novakom nista več srečala!

Nove naloge radiotelegrafista Briclja v Trstu in Benetkah

Mimogrede, iz drugih virov vemo, da je eno od radijskih postaj Bbc skrival v svojem ateljeju tudi znani slikar Zoran Mušič, kar mi je pred leti v Ljubljani pripovedoval dipl. oec. Janez Ivo Gregorc iz Švice. Z njima se je družil tudi Hrvoje Maister, sin generala Rudolfa Maistra, a je celo obveščevalno druščino kmalu odkril gestapo in jo onemogočil.

Tretji del (10.12.2006)

Prijateljstvo s Fritzem Werdnikom, poročnikom Abwehra

Po povratku iz Benetk v Trst je Golec seznanil Briclja z nemškim poročnikom Abwehra Fritzem Werdnikom, ki je bil zaupni kurir med Rimom in Berlinom oz. med Kesserlingovim štabom v Italiji in nemškim GŠ. Z Golcem sta bila sošolca iz mariborske gimnazije in seveda dobra prijatelja. Še pred koncem vojne je Werdnikova družina zapustila Maribor in se nastanila v Gradcu, kasneje pa zvemo, da ga je Bricelj leta 1980 obiskal v Salzburgu. Po Golčevem mnenju je bil Werdnik prepričan nasprotnik nacizma in človek vreden zaupanja. Zato je kmalu zatem Werdnik prihajal k Briclju in prinašal že šifrirane depeše za London oz. za Kairo!

Werdnik in Bricelj sta se zato pogosto sestajala in postala prijatelja (str. 55). Fritz je bil pred tem pripadnik Brandenburškega polka v Rusiji, nekakšne zasebne enote admirala Wilhelma Canarisa, šefa nemškega Abwehra. Javno je bilo tudi znano, da je bil Canaris, vpleten v zadnji atentat na Hitlerja v Volčji jami 1944, zaprt in pozneje likvidiran (obešen). Od takrat so tudi izvirale precejšnje napetosti in nesoglasja med gestapom in Abwehrom.

Bricljeva zaročenka Majda se je z družino nastanila v mestu San Vito na Tagliamentu. Nekoč ga je Werdnik povabil, naj ga spremlja v Benetke, kjer bo drugemu kurirju predal zaupna poročila za generalfeldmaršala Kesserlinga. Ker je cesta v Benetke vodila mimo San Vita, je Bricelj izstopil in obiskal svojo zaročenko, pri povratku pa ga je Werdnik pobral in skupaj sta se odpeljala v Trst.

Šele mnogo let kasneje mu je Werdnik pripovedoval, da je imel njegov voznik nalogo, da kontrolira Bricljeve zveze z družino zaročenke Majde! Leta 1980, ko sta se srečala v Salzburgu, mu je Werdnik tudi povedal, da Abwehr ni hotel uničiti dela Golčeve obveščevalne mreže Bbc, saj so ravno preko nje pošiljali Britancem napačne (dezinformacijske) podatke! Bricelj tudi navaja (str. 55), da je Abwehr hotel ujeti Lebedeva, glavnega sovjetskega vohuna v severni Italiji, saj naj bi se Golec z njim sestajal v Milanu, v Via Sarti!

Ker so vso stvar kmalu zatem odkrili tudi gestapovci v Trstu (delovali pod imenom urada Wehrmachtarchiv), so zaprli Golca in večino njegovih sodelavcev. Golec je umrl v gestapovskem zaporu med mučenjem, ker ni hotel izdati svojih sodelavcev, vendar so jih gestapovci (Mušiča, Maistra, Gregorca in druge) že dolgo nadzirali in poslali v koncentracijski taborišči Dachau in Buchenwald.

Aretaciji se nista mogla izogniti niti Bricelj in Werdnik. Zgodilo se je to avgusta 1944 v Benetkah, ko sta hotela obiskati Vido, sestro Bricljeve zaročenke, ki je bila z možem Milanom nastanjena v nekem hotelu v Benetkah. Najprej so ju zaslišali na sedežu gestapa v Benetkah. Nazadnje so ju zvezali: Werdnikovo levo roko (desno je imel umetno!) z Bricljevo desno in ju odpeljali v Trst.

V Bricljevih spominih sem slučajno odkril presenetljivo podrobnost: Fritz Werdnik je bil zaupnik Jožeta Melaherja - Zmagoslava, poveljnika štajerskih četnikov, ki je po izjavah zaprtih gestapovcev že prej vzdrževal zveze z Abwehrom, v začetku 1945 pa je sklenil sporazum za javno sodelovanje (kolaboracijo) z Nemci! Po podatkih iz dokumentov v AS je bil Werdnik dejansko Melaherjev kurir z vodstvom SLS (ing. Sodjo) v Ljubljani! Seveda pa tega Bricelj takrat ni mogel vedeti …

Bricelj v gestapovskih kleščah in kombinacijah

Bricelj opisuje, da sta bila z Werdnikom vklenjena privedena na glavni gestapovski urad v Trstu, na Piazza Oberdan, kjer so ju ločili. Po prespani noči so Briclja odpeljali v pisarno v drugem nadstropju, kjer je na mizi videl svoj radijski oddajnik. Gestapovski Oberscharführer (višji narednik) Zimmer, ki je preiskoval njegov primer, mu je izročil šifrirano sporočilo in ukazal, naj ga pošlje svojemu korespondentu. Bricelj navaja (str. 57), da je to moral storiti, vendar je dodal tudi svoj kodirani znak, da je nemški (gestapovski) ujetnik. Ta »radijska igra« naj bi potem trajala mesec dni.. Bricelj navaja zelo zanimive podatke o gestapovcu Zimmerju, ki se je na vse načine trudil, da ga ne bi poslali na vzhodno fronto. Nenavadno je morda samo to, da je nekoč na njegovi mizi opazil znamenito »Enigmo«, šifrirni strojček, s katerim so zavezniki dejansko dobili 2. svetovno vojno!

Gestapovci so tudi dovolili, da je Briclja v zaporu obiskovala zaročenka Majda. Ko jim je nekoč odpovedal gramofon, ga je menda poklical sam šef gestapa in vprašal, če ga lahko popravi. Bricelj je seveda takoj našel napako, popravil gramofon, in si pri šefu gestapa prislužil nekaj več naklonjenosti.

Najprej so mu dali na voljo, da sestavi miniaturni oddajnik, ki je odlično deloval. Gestapovec Mayer mu je predlagal, da bi ga namestili nekje v Italiji in bi nadaljeval delo kot britanski agent, vendar bi obenem vsa sporočila pošiljal tudi Nemcem. Bricelj je to takoj doumel kot poskus Fritza Werdnika, da bi sprejel dvojno radijsko igro z gestapom, Britanci pa so menili, da tako dejansko poskušajo ujeti Lebedeva, glavnega sovjetskega vohuna v Italiji.

Seveda so gestapovci postavili Briclju tudi težke pogoje: v primeru izdaje bodo likvidirali njegovo družino in družino zaročenke Majde. Decembra 1944 so ga gestapovci pustili na svobodo in dovolili, da sta se z Majdo poročila v cerkvici St. Antonio v Trstu. Potem so ga odpeljali v Benetke, kjer se je nastanil v majhnem hotelu. Čez nekaj dni se mu je pridružila soproga Majda. Kmalu sta opazila, da sta pod strogo kontrolo gestapovcev. Zato so ju namestili v penzion Mabapa, kjer sta ostala mesec dni.

Gestapovci očitno niso bili zadovoljni z rezultati Bricljeve dvojne radijske igre. Najprej so ga odpeljali v zapor v Verono, zatem pa v Bolzano. Skupaj z Eddyjem Songom in dvema Italijanoma, je bil Bricelj zaprt v posebnem zaporu sredi taborišča, vendar je Songo hitro vzpostavil zveze z italijanskimi partizani.

Kmalu zatem je sledila nemška kapitulacija in Bricelj se je peš odpravil proti Mestram. Na Lidu v Benetkah je najprej poiskal svojo soprogo Majdo.

Bricljeva številna družina

Nerodna britanska zaščita svojih tajnih sodelavcev

V Benetkah je Bricelj takoj vzpostavil stik s FSS (Field Security Service), kjer so ga napotili v Portogruaro. Potem so ga (italijanski) karabinjerji odpeljali v Mestre, zatem pa v Bolzano in ga namestili med nemške zajete častnike. Bricelj opisuje, da je tam srečal zelo zanimive ljudi, tudi šefa gestapa iz Rima, ki je dal kot maščevalni ukrep pobiti 300 civilistov.

Med drugimi je v tem taborišču srečal tudi Fritza Werdnika in gestapovca Herbsta, ki ju je z Werdnikom aretiral v Benetkah. Ker so nekateri častniki menili, da je Bricelj britanski vohun, so ga po izjavi Werdnika nameravali likvidirati! Werdnik ga je skril tako, da ga je namestil na drugo mesto, v šotor h grofu Thunu, ki je bil prej vodja Abwehrstelle v Milanu, sicer pa je bil tedaj sam v šotoru. Tako se je zgodilo, piše Bricelj (na str. 70), da mu je Werdnik že drugič rešil življenje!

In namesto zaključka moje skromno mnenje: Če je knjiga Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo vzpodbudila še živeče slovenske četnike pa tudi druge vire, da se razčistijo nekateri nesporazumi znotraj samih četniških vrst (napake in izdaje) in tudi širše (kolaboracija: da ali ne?), potem je bil z objavo knjige namen tudi dosežen.

Čeprav ne dvomim, da je gospod Bricelj napisal v svojih spominih samo resnico, se mi zdi, da ni bil dovolj prepričljiv, ko je navedel, da so uradni britanski obveščevalni organi ugotovili, da ni bil nemški agent samo na podlagi izjav dveh Abwehrovih častnikov – Frizta Werdnika in grofa Thuna. Verjetno so odločali tudi drugi in bolj prepričljivi argumenti!

Pokojni Jože Melaher - Zmagoslav, poveljnik štajerskih četnikov, sicer nemški kolaborant, je v svojih spominih pozabil omeniti enorokega nemškega častnika Werdnika, vendar so ga omenili drugi (polkovnik Mirko Bitenc, poveljnik četnikov v vzhodni Sloveniji) pa tudi gospod Ivan Bricelj - Ivo.

Bo že držala tista narodna, da resnica vedno pride na dan!

Škoda je le, da se mrtvi ne morejo zagovarjati …

Kaj pravi osebna obveščevalka generala Draže Mihalovića?

Vendar pa je gospod Ivan Bricelj pozabil na ohranjene četniške arhive in druge priče. Predvidevam, da je ohranjen arhiv radijskega centra na Ravni gori, torej tudi Bricljevo in Pevčevo osebno komuniciranje. Vsekakor so se ohranila skoraj vsa poročila Jovanke Krištof - Mire, osebne obveščevalke generala Draže Mihailovića iz Slovenije, kateri je najbolj zaupal. Tako je v zaupnem poročilu dne 29. junija 1944 med drugim zapisala:

»Ne vem, kako so ameriški padalci vzpostavili zvezo z našim radiotelegrafistom Ivanom Bricljem, ki je sicer nezaupljiv. Njegov oče je veliki partizan in zaradi tega mu je prepovedal, da bi še nadalje delal za nas, kar je tudi osebno povedal Jevđeviću. Oče mu je sicer to tudi prej prepovedal, vendar ga Ivan ni poslušal. Pravi, da se sedaj ne bo več izpostavljal, ker se boji, da bodo partizani zmagali. Drugače vzdržuje stike z vsemi. Je klerikalec, inteligenten, do nas zadržan, dela nekaj dni mesečno, zato ga Jevđević tudi še plačuje. Poveljstvo Slovenije mu je izrazilo nezaupanje, vendar on trdi, da dela za nas, verjetno zaradi stikov s partizani. Po prepričanju je ljotičevec, zelo inteligenten in sposoben amater, toda površen. Je pohlepen in do skrajnosti občutljiv na čast – to je sicer odlika vseh naših telegrafistov! V začetku me je imel zelo rad, ko pa sem ga v Rimu stalno kontrolirala, me je strašno zasovražil. To sovraštvo opravičuje s tem, da je zaradi mene izgubil študijsko leto in se zameril poveljniku Slovenije, češ da sem jaz hotela delati tudi v Rimu in ga nisem pustila domov. V Rimu sem se dejansko dolgočasila, ker teh nekaj depeš, kar sem jih šifrirala ni nobeno delo, toda tudi tega nisem mogla več delati, ker se je Ivo šel visoko politiko. Stanovala sva skupaj in dejansko sem sedela ob njem, ko je predajal depeše – izvajala sem samo Novakov ukaz.«

Obveščevalka je tudi sporočila, da je skupina ameriških obveščevalcev – padalcev, ki jih je skrival vojvoda Jevđević v Trstu, vzpostavila stik tudi z Bricljem. Ta jim je sestavil novo oddajno postajo, pa so ga celo nagovarjali, da bi šel po vojni z njimi v Brindizi, kjer bi naredil odlično kariero. V Trst je prišel tudi drugi radiotelegrafist – Vinko (ing. Štembov), ki je Briclju zavidal profesionalne spretnosti, obenem pa se je pritoževal zaradi kontrole. Ameriški padalci so zapustili Trst okrog 16. maja (1944), verjetno s pomočjo partizanov, za kar je bil seveda kriv vojvoda Jevđević.

Obveščevalka se je posebej pritoževala, da je Bricelj pomembno vplival na Vinka (Štembova), da bi si prilastil tudi šifro. Zvedela je, da je Vinko v nemškem zaporu vse priznal. Vedela je tudi, da sta imela Bricelj in Pevec (Grbec) na Ravni gori osebno šifro in se ves čas sporazumevala. Zvedela je tudi, da se je Viktor Hassl v Liki predal partizanom. Hassl in Bricelj sta delala za četnike od začetka in sta bila jeseni 1942 tri tedne v italijanskem zaporu, pa je od takrat Hassl delal za Italijane. Vinko (Štembov) je delal za četnike od januarja 1943, v nemškem zaporu pa je bil od septembra 1943 do februarja 1944. Po Novakovi aretaciji je delal za Jevđevića oz. za Nemce v Trstu in potem na Reki.

Obveščevalka nam tudi odkriva, da je bil ing. Mirko Saks radiotelegrafist v Centralnem četniškem odredu, ki je bil poražen v Grčaricah. Ker je imel nepreskrbljeno družino (4 otroke), je obveščevalka prosila generala Mihailovića, da družini priznajo redno denarno nadomestilo.

General Mihailović je na koncu obširnega pisma samo dodal: »Poročilo je dobro in resnično …«

Vsekakor bodo morali še živeči pripadniki znotraj ravnogorskega gibanja oz. slovenskega četništva opraviti potrebne samokritične pogovore in preveriti določena dejstva. To velja tudi za pisce spominov in drugih tekstov. Samo tako bo potem tudi zgodovina priznala zasluge in napake posameznikov in gibanja kot celote.

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.