|
|
|
|
(Odgovor 22.11.2006)
Odziv na recenzijo knjige: Slovenski četniki se vračajo
na prizorišče
Strokovna recenzija dr. Borisa Mlakarja,
ki je bila objavljena v Delo - Književni listi, dne 15. novembra 2006,
vsebuje osnovno napako: naslov knjige je polovičen in zato je tudi
recenzija pomanjkljiva! Namreč, naslov knjige ni samo Plava garda,
temveč v obeh izdajah Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo!
Mlakar je seveda spregledal objave v
Cobissu, da ne omenjam moje spletne strani, kjer bi lahko videl, da je
po prvi (22. maja) izšla tudi druga popravljena izdaja (24. julija), v
kateri so že popravljene nekatere napake, ki jih recenzent samo pavšalno
navaja! Nedavno pa je v Beogradu izšla še srbska izdaja z naslovom
Slovenački četnici (Slovenski četniki).
No, bistvo mojega ugovora je naslednje: s
soavtorjem Slobodanom Kljakićem, novinarjem Politike iz Beograda, sva se
zelo razločno predstavila kot urednika knjige (vsako pripombo sva
avtorsko razmejila), pa tudi v Cobissu so knjigo »pripisali« prevajalki
Liljani Kranjc Tekavec! Torej, s Kljakićem se nisva obremenjevala z
nobenim »avtorstvom« monografije ali čem podobnim. Želela sva le
predstaviti zanimiv zgodovinski dokument enega od predstavnikov
slovenske vojaške inteligence! Tisto Mlakarjevo namigovanje glede Bajta,
Štuklja in Maistra je seveda neprimerno.
S Kljakićem tudi nikjer nisva enačila
srbskih in slovenskih četnikov, saj sva celo na ovitku jasno napisala,
da »osvoboditelji ne morejo biti kolaboranti«! Logično pa sem zahteval,
da se samo slovenskim pripadnikom Jugoslovanske vojske izven domovine,
predvsem zavezniškim obveščevalcem (Zoranu Mušiču. Hrvoju Maistru, Ivu
Gregorcu in drugim), ki so bili celo zaprti v nemških koncentracijskih
taboriščih, prizna status, podoben »britanskim padalcem«, tigrovcem in
drugim.
Neokusno je Mlakarjevo etiketiranje z
»bivšim jugoslovanskim generalom«, saj bi iz ES lahko razbral, da sem le
»generalmajor v pokoju«! Verjetno mu ne bi bilo prijetno, če bi ga
omenil kot »socialističnega magistra« zgodovine iz leta 1977 ali kaj
podobnega!
Zgodovinar se je dodobra osmešil, ko je
svoje »odkritje«, da je Novakov članek v Sokolskem vestniku iz leta 1987
pomembnejši od tistega iz leta 1946, ki sva ga s Kljakićem tudi
predstavila slovenskim bralcem, s pripombo, da naj zgodovinarji
raziščejo slovensko četništvo … Namreč, če je Karl Novak umrl leta 1975,
potem je Mlakar pozabil omeniti, kdo je objavljal njegove zapise, s
kakšnim ciljem in namenom! S Kljakićem sva preverila vse vire (razen
neobjavljenih udbovskih!) v Sloveniji in Srbiji, in meniva, da je
najbolj avtentično tisto »zaupno« poročilo, ki je bilo poslano direktno
podpolkovniku Živanu Kneževiću, ki je bil tudi kraljev pribočnik …
Poznejše inačice tega poveljniškega poročila, posebno po Novakovi smrti,
so lahko samo ponaredki ali še kaj hujšega! To verjetno vedo tudi
študenti zgodovine.
Mlakar navaja »preveliko število« napak
glede imen in letnic, navede pa samo eno napačno letnico! Zdi se mi
pomembno, da sem vsaj preveril Novakovo ime (Karl, ne pa Karel, kakor
piše Mlakar leta 1994 v ES!) ter si pridobil kopijo njegovega rojstnega
lista iz Pulja.
Če Mlakar verjame vsaj besedico
četniškemu majorju Bjelajcu, ki je prepustil svoje moštvu nemškemu
pokolu, potem naj nam bog pomaga! Kriviti Novaka za četniški poraz v
Grčaricah je z vojaškega stališča povsem nesprejemljiva stvar! Kriv je
vendarle poveljnik Centralnega četniškega odreda, orožniški major
Koprivica, ki ni ničesar vedel o vojaških zadevah … Politične razloge za
četniški krah je navedel Novak, pa čeprav Grumu to (razumljivo) ni
sprejemljivo!
Če je ruski zgodovinar odkril, da je bil
armadni general Draža Mihailović tudi sovjetski agent, novinar Slobodan
Kljakić pa je to leta 2002 objavil v Politiki (jaz pa pozneje omenil v
knjigi Zarote in atentati na Tita), kar so neradi sprejeli tudi
snovalci nove četniške zgodovine v Srbiji, potem se zares čudim
Mlakarju, kakšne dokaze še hoče! Najbrž bo morala njegova kolegica Jerca
Vodušek Starič kmalu še v Moskvo, da bo pregledala nekdanje sovjetske
(obveščevalne) arhive …
Marijan F. Kranjc,
generalmajor v pokoju, Ljubljana |
|
|
(Odgovor 13.12.2006)
Odziv na odziva: "Četniki"
Ker imajo dame prednost, najprej le
kratek namig Alenki Puhar: če mi že odrekate dobrohotnost, bi bilo
bolje, da svoje konstrukte izpeljete bolj pretkano!
Ker niste dobro prebrali, kaj sem
napisal, ste se seveda krepko zmotili! Namreč, prav nikjer v svoji
knjigi in tudi člankih ter javnih nastopih, kot npr. na nedavni
predstavitvi knjige v Mariboru, kjer je bil častni gost Borut Maister s
svojo spoštovano materjo, nisem »štirih Slovencev« (Hrvoja Maistra, Iva
Boleta, Zorana Mušiča in Iva Gregorca) omenjal kot »četnike« niti kot
»pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini«!
Nasprotno, omenjeno četverico sem vedno
in povsod navajal kot zavezniške (britanske) obveščevalce in pripadnike
Jugoslovanske vojske izven domovine! V knjigi sem tudi povsem
jasno napisal, da sem to »delitev« izvedel v dogovoru z gospodom Urošem
Šušteričem, podpredsednikom novega ravnogorskega gibanja »Čića Dražo« in
koordinatorjem za Slovenijo. Tudi v članku o sinovih generala Maistra,
ki je bil objavljen v Nedeljskem dnevniku, sem povsem jasno zapisal (v
dogovoru z Maistrovo rodbino), da je Hrvoj Maister dosegel čin
polkovnika Jugoslovanske vojske izven domovine! Torej vojske, v kateri
je služil tudi njegov oče!
Tudi meni je gospod Ivo Gregorc
pripovedoval, da pred nemško aretacijo leta 1944 niso vedeli, da
»delajo« za britansko obveščevalno službo, ker jim je bilo najbolj
važno, da so delovali proti nacistom in prej fašistom. Verjel sem mu na
besedo, vendar bi Puharjeva morala vedeti, da v skoraj vseh
obveščevalnih službah zelo radi zapišejo, kdo je kdaj kaj »delal« za
njih ali pa proti njim! Mimo tega ne moremo – to so arhivi! To je
zgodovina! Tako smo tudi zvedeli, da je naš slavni olimpionik Leon
Štukelj bil sodelavec britanske Soe, menda pa tudi »četnik«!?
Tudi nisem ponovil napake pokojnega
akademika dr. Aleksandra Bajta (sam je razkril, da je bil četniški
protiobveščevalec!), ko je zapisal, da je v britanskih arhivih našel
Hrvoja Maistra kot pripadnika »specialne skupine vojvode Jevđevića« v
Italiji (ta pa je menda bil celo trojni agent!), temveč sem zapisal
podatek iz »domače« in preverljive rekonstrukcije Udbe o slovenskem RK
med leti 1941–1944 v AS, iz katere izhaja, da je deloval kot zavezniški
obveščevalec v Veroni, Dušan S. Lajovic pa nam je oznanil, da je bil
»član štaba« (emigrantskega) vojaško-obveščevalnega centra v Salzburgu!
Seveda pa sem iz previdnosti navedel, da bo potrebno počakati na nemške,
ameriške in še kakšne arhive! Vse ostalo so pravljice za dobrohotne
dame!
Borisu Mlakarju ne nameravam odgovarjati,
ker je njegov odziv navadno sprenevedanje. Tako pravi, da ni pisal
»recenzije«, temveč le »kratko informacijo« o knjigi, ki pa je vendarle
bila objavljena v KL med ostalimi recenzijami! Mlakar še vedno resno
trdi, da je za njega izraz »bivši jugoslovanski general« »veliko bolj
relevanten« kot pa uradni naziv iz ES, kjer piše »generalmajor v
pokoju«! Svoje napake, da daje prednost »Novakovim« tekstom, objavljenim
po njegovi smrti, kot pa temu, ki sva ga z beograjskim novinarjem
objavila, pa ne bo priznal. Seveda je »pozabil« na svojo napako okrog
Novakovega imena v ES! Še vedno ni dovolj »prepričan«, da je bil general
Mihailović sovjetski agent, četudi je to ugotovil ruski zgodovinar!
Razpravi o vseh drugih problemih z
Mlakarjem pa se enostavno odrekam! Namreč, ugotovil sem, da je imel
pokojni generalmajor Lado Ambrožič še kako prav, ko je skozi besede
svojega sina Lada Ambrožiča ml. v Novljanovem stoletju na
str. 266 in 267 navedel za Mlakarjevo kritiko tragedije v Cerknem:
tendenciozno, nekritično in neznanstveno! Pa še površno: po Mlakarju
sem celo napisal knjigo Bela garda!
Mene že ne bo …! Počakajmo na napovedano
Mlakarjevo »slovensko četništvo«! Zato verjetno tudi toliko skrbi okrog
avtorstva. Tudi srbska založba Pogledi iz Kragujevca namerava prihodnje
leto izdati zgodovino četništva v »severnih« pokrajinah, torej tudi
slovenskih četnikov! S Kljakićem sva hotela slovenskim in srbskim
zgodovinarjem samo posredovati dokument, ki ga niso imeli! Da ne bi
posredovali kakšne »prirejene« in »posmrtne« dokumente! Nič drugega!
Druga izdaja Plave garde, poveljnikovega zaupnega poročila,
se dobro prodaja! Tudi srbska izdaja z naslovom Slovenački četnici
(Slovenski četniki) je že na voljo v Mladinski knjigi (po ceni
23 eurov)!
Marijan F. Kranjc
generalmajor v pokoju, Ljubljana |
|
|
(Odgovor 27.12.2006)
Odziv: "Četniki in klicaji"
Urošu Šušteriču, kapetanu JVvD,
podpredsedniku Ravnogorskega gibanja »Čića Draža« in koordinatorju za
Slovenijo, še edinemu živečemu srbskemu četniku med Slovenci, sporočam,
da najinih zasebnih strokovnih razgovorov in razprav ne nameravam
prenašati v javnost, še manj pa v ideološko sfero! Spoštujem ga kot
človeka in publicista, predvsem pa sem mu hvaležen zaradi strokovne
pomoči pri urejanju seznama in rangiranja slovenskih četnikov po t. i.
salzburškem kraljevem dekretu iz leta 1946, ki sem ga objavil v knjigi
Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo.
Razumem, da je kot funkcionar novega »Ravnogorskega
pokreta« na Slovenskem moral braniti čast armadnega generala Draže
Mihailovića, vendar ga moram opozoriti, da je zgrešil naslov o avtorju
»neokusnega konstrukta«, saj je to vendarle ruski zgodovinar Boris
Starkov. V kateri strokovni reviji ste ugovarjali? Ali je Starkov pisal
o Mihailoviću kot »klasičnem vohunu, agentu« ali celo »rezidentu«, zares
ne vem. Če je točno to, kar piše kapetan Šušterič, da je šlo za
rezidenta, potem bi veljalo dvakrat razmisliti, kdo se je zmotil.
Namreč, rezident v obveščevalni službi pomeni človeka, ki na zvezi drži
več agentov, kajne?
Nimam nobenih interesov, še najmanj
ideoloških, da bi raziskoval četniško zgodovino v bivši Jugoslaviji, pa
tudi ne v Sloveniji. Knjigo Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo
sem skupaj z beograjskim raziskovalnim novinarjem Slobodanom Kljakićem
uredil naključno, predvsem pa zaradi zgodovinske vrednosti Novakovega
dokumenta iz leta 1946. Motijo me protagonisti »nove« (kolaborantske)
četniške zgodovine, predvsem na lokalni ravni (v Sloveniji, na
Štajerskem), ki jih kapetan Šušterič že dobro pozna.
Vseeno pa bom vesel, če bo javnost »v
kratkem dobila popolne informacije« o tem, ali je bil armadni general
Draža Mihailović sovjetski agent ali rezident, pa tudi še kakšne druge
obveščevalne službe, saj ga je dr. Jerca Vodušek Starić v londonskem
arhivu našla kot sodelavca Soe pod kodo št. A/H 31.
* * * * *
Alenki Puhar, ki vsevprek deli razne
vrednostne sodbe, obenem pa prešteva klicaje in pike, ne nameravam
odgovarjati, saj (kljub priznanju) še vedno ni prebrala, kaj sem
napisal. Ponavlja nekakšne svoje sodbe in mnenja, ki nimajo ne repa ne
glave. To je sicer počela že leta 1999, ko prav tako ni prebrala mojega
vojaško-varnostnega zapisa Balkanski vojaški poligon. Verjetno
gre za stare zamere vojakov …
Marijan F. Kranjc
generalmajor v pokoju, Ljubljana
|
|
|
|
|
