VOJAŠTVO
   MILITARY

ČLANKI C47

Delo, Književni listi, 22.november 2006
Odziv na recenzijo knjige: Slovenski četniki se vračajo na prizorišče
(faksimile članka Borisa Mlakarja iz Dela)

Delo, Književni listi, 13.december 2006
Odziv na odziva: "Četniki"
(faksimile člankov Borisa Mlakarja in Alenke Puhar iz Dela)

Delo, Književni listi, 20.december 2006
Odziv : "Četniki in klicaji ne rešujejo stavkov"
(faksimile člankov Uroša Šušteriča in Alenke Puhar iz Dela)

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

 v
 

(Odgovor 22.11.2006)
Odziv na recenzijo knjige: Slovenski četniki se vračajo na prizorišče

Strokovna recenzija dr. Borisa Mlakarja, ki je bila objavljena v Delo - Književni listi, dne 15. novembra 2006, vsebuje osnovno napako: naslov knjige je polovičen in zato je tudi recenzija pomanjkljiva! Namreč, naslov knjige ni samo Plava garda, temveč v obeh izdajah Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo!

Mlakar je seveda spregledal objave v Cobissu, da ne omenjam moje spletne strani, kjer bi lahko videl, da je po prvi (22. maja) izšla tudi druga popravljena izdaja (24. julija), v kateri so že popravljene nekatere napake, ki jih recenzent samo pavšalno navaja! Nedavno pa je v Beogradu izšla še srbska izdaja z naslovom Slovenački četnici (Slovenski četniki).

No, bistvo mojega ugovora je naslednje: s soavtorjem Slobodanom Kljakićem, novinarjem Politike iz Beograda, sva se zelo razločno predstavila kot urednika knjige (vsako pripombo sva avtorsko razmejila), pa tudi v Cobissu so knjigo »pripisali« prevajalki Liljani Kranjc Tekavec! Torej, s Kljakićem se nisva obremenjevala z nobenim »avtorstvom« monografije ali čem podobnim. Želela sva le predstaviti zanimiv zgodovinski dokument enega od predstavnikov slovenske vojaške inteligence! Tisto Mlakarjevo namigovanje glede Bajta, Štuklja in Maistra je seveda neprimerno.

S Kljakićem tudi nikjer nisva enačila srbskih in slovenskih četnikov, saj sva celo na ovitku jasno napisala, da »osvoboditelji ne morejo biti kolaboranti«! Logično pa sem zahteval, da se samo slovenskim pripadnikom Jugoslovanske vojske izven domovine, predvsem zavezniškim obveščevalcem (Zoranu Mušiču. Hrvoju Maistru, Ivu Gregorcu in drugim), ki so bili celo zaprti v nemških koncentracijskih taboriščih, prizna status, podoben »britanskim padalcem«, tigrovcem in drugim.

Neokusno je Mlakarjevo etiketiranje z »bivšim jugoslovanskim generalom«, saj bi iz ES lahko razbral, da sem le »generalmajor v pokoju«! Verjetno mu ne bi bilo prijetno, če bi ga omenil kot »socialističnega magistra« zgodovine iz leta 1977 ali kaj podobnega!

Zgodovinar se je dodobra osmešil, ko je svoje »odkritje«, da je Novakov članek v Sokolskem vestniku iz leta 1987 pomembnejši od tistega iz leta 1946, ki sva ga s Kljakićem tudi predstavila slovenskim bralcem, s pripombo, da naj zgodovinarji raziščejo slovensko četništvo … Namreč, če je Karl Novak umrl leta 1975, potem je Mlakar pozabil omeniti, kdo je objavljal njegove zapise, s kakšnim ciljem in namenom! S Kljakićem sva preverila vse vire (razen neobjavljenih udbovskih!) v Sloveniji in Srbiji, in meniva, da je najbolj avtentično tisto »zaupno« poročilo, ki je bilo poslano direktno podpolkovniku Živanu Kneževiću, ki je bil tudi kraljev pribočnik … Poznejše inačice tega poveljniškega poročila, posebno po Novakovi smrti, so lahko samo ponaredki ali še kaj hujšega! To verjetno vedo tudi študenti zgodovine.

Mlakar navaja »preveliko število« napak glede imen in letnic, navede pa samo eno napačno letnico! Zdi se mi pomembno, da sem vsaj preveril Novakovo ime (Karl, ne pa Karel, kakor piše Mlakar leta 1994 v ES!) ter si pridobil kopijo njegovega rojstnega lista iz Pulja.

Če Mlakar verjame vsaj besedico četniškemu majorju Bjelajcu, ki je prepustil svoje moštvu nemškemu pokolu, potem naj nam bog pomaga! Kriviti Novaka za četniški poraz v Grčaricah je z vojaškega stališča povsem nesprejemljiva stvar! Kriv je vendarle poveljnik Centralnega četniškega odreda, orožniški major Koprivica, ki ni ničesar vedel o vojaških zadevah … Politične razloge za četniški krah je navedel Novak, pa čeprav Grumu to (razumljivo) ni sprejemljivo!

Če je ruski zgodovinar odkril, da je bil armadni general Draža Mihailović tudi sovjetski agent, novinar Slobodan Kljakić pa je to leta 2002 objavil v Politiki (jaz pa pozneje omenil v knjigi Zarote in atentati na Tita), kar so neradi sprejeli tudi snovalci nove četniške zgodovine v Srbiji, potem se zares čudim Mlakarju, kakšne dokaze še hoče! Najbrž bo morala njegova kolegica Jerca Vodušek Starič kmalu še v Moskvo, da bo pregledala nekdanje sovjetske (obveščevalne) arhive …

Marijan F. Kranjc,
generalmajor v pokoju, Ljubljana


(Odgovor 13.12.2006)
Odziv na odziva: "Četniki"

Ker imajo dame prednost, najprej le kratek namig Alenki Puhar: če mi že odrekate dobrohotnost, bi bilo bolje, da svoje konstrukte izpeljete bolj pretkano!

Ker niste dobro prebrali, kaj sem napisal, ste se seveda krepko zmotili! Namreč, prav nikjer v svoji knjigi in tudi člankih ter javnih nastopih, kot npr. na nedavni predstavitvi knjige v Mariboru, kjer je bil častni gost Borut Maister s svojo spoštovano materjo, nisem »štirih Slovencev« (Hrvoja Maistra, Iva Boleta, Zorana Mušiča in Iva Gregorca) omenjal kot »četnike« niti kot »pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini«!

Nasprotno, omenjeno četverico sem vedno in povsod navajal kot zavezniške (britanske) obveščevalce in pripadnike Jugoslovanske vojske izven domovine! V knjigi sem tudi povsem jasno napisal, da sem to »delitev« izvedel v dogovoru z gospodom Urošem Šušteričem, podpredsednikom novega ravnogorskega gibanja »Čića Dražo« in koordinatorjem za Slovenijo. Tudi v članku o sinovih generala Maistra, ki je bil objavljen v Nedeljskem dnevniku, sem povsem jasno zapisal (v dogovoru z Maistrovo rodbino), da je Hrvoj Maister dosegel čin polkovnika Jugoslovanske vojske izven domovine! Torej vojske, v kateri je služil tudi njegov oče!

Tudi meni je gospod Ivo Gregorc pripovedoval, da pred nemško aretacijo leta 1944 niso vedeli, da »delajo« za britansko obveščevalno službo, ker jim je bilo najbolj važno, da so delovali proti nacistom in prej fašistom. Verjel sem mu na besedo, vendar bi Puharjeva morala vedeti, da v skoraj vseh obveščevalnih službah zelo radi zapišejo, kdo je kdaj kaj »delal« za njih ali pa proti njim! Mimo tega ne moremo – to so arhivi! To je zgodovina! Tako smo tudi zvedeli, da je naš slavni olimpionik Leon Štukelj bil sodelavec britanske Soe, menda pa tudi »četnik«!?

Tudi nisem ponovil napake pokojnega akademika dr. Aleksandra Bajta (sam je razkril, da je bil četniški protiobveščevalec!), ko je zapisal, da je v britanskih arhivih našel Hrvoja Maistra kot pripadnika »specialne skupine vojvode Jevđevića« v Italiji (ta pa je menda bil celo trojni agent!), temveč sem zapisal podatek iz »domače« in preverljive rekonstrukcije Udbe o slovenskem RK med leti 1941–1944 v AS, iz katere izhaja, da je deloval kot zavezniški obveščevalec v Veroni, Dušan S. Lajovic pa nam je oznanil, da je bil »član štaba« (emigrantskega) vojaško-obveščevalnega centra v Salzburgu! Seveda pa sem iz previdnosti navedel, da bo potrebno počakati na nemške, ameriške in še kakšne arhive! Vse ostalo so pravljice za dobrohotne dame!

Borisu Mlakarju ne nameravam odgovarjati, ker je njegov odziv navadno sprenevedanje. Tako pravi, da ni pisal »recenzije«, temveč le »kratko informacijo« o knjigi, ki pa je vendarle bila objavljena v KL med ostalimi recenzijami! Mlakar še vedno resno trdi, da je za njega izraz »bivši jugoslovanski general« »veliko bolj relevanten« kot pa uradni naziv iz ES, kjer piše »generalmajor v pokoju«! Svoje napake, da daje prednost »Novakovim« tekstom, objavljenim po njegovi smrti, kot pa temu, ki sva ga z beograjskim novinarjem objavila, pa ne bo priznal. Seveda je »pozabil« na svojo napako okrog Novakovega imena v ES! Še vedno ni dovolj »prepričan«, da je bil general Mihailović sovjetski agent, četudi je to ugotovil ruski zgodovinar!

Razpravi o vseh drugih problemih z Mlakarjem pa se enostavno odrekam! Namreč, ugotovil sem, da je imel pokojni generalmajor Lado Ambrožič še kako prav, ko je skozi besede svojega sina Lada Ambrožiča ml. v Novljanovem stoletju na str. 266 in 267 navedel za Mlakarjevo kritiko tragedije v Cerknem: tendenciozno, nekritično in neznanstveno! Pa še površno: po Mlakarju sem celo napisal knjigo Bela garda!

Mene že ne bo …! Počakajmo na napovedano Mlakarjevo »slovensko četništvo«! Zato verjetno tudi toliko skrbi okrog avtorstva. Tudi srbska založba Pogledi iz Kragujevca namerava prihodnje leto izdati zgodovino četništva v »severnih« pokrajinah, torej tudi slovenskih četnikov! S Kljakićem sva hotela slovenskim in srbskim zgodovinarjem samo posredovati dokument, ki ga niso imeli! Da ne bi posredovali kakšne »prirejene« in »posmrtne« dokumente! Nič drugega! Druga izdaja Plave garde, poveljnikovega zaupnega poročila, se dobro prodaja! Tudi srbska izdaja z naslovom Slovenački četnici (Slovenski četniki) je že na voljo v Mladinski knjigi (po ceni 23 eurov)!

Marijan F. Kranjc
generalmajor v pokoju, Ljubljana


(Odgovor 27.12.2006)
Odziv: "Četniki in klicaji"

Urošu Šušteriču, kapetanu JVvD, podpredsedniku Ravnogorskega gibanja »Čića Draža« in koordinatorju za Slovenijo, še edinemu živečemu srbskemu četniku med Slovenci, sporočam, da najinih zasebnih strokovnih razgovorov in razprav ne nameravam prenašati v javnost, še manj pa v ideološko sfero! Spoštujem ga kot človeka in publicista, predvsem pa sem mu hvaležen zaradi strokovne pomoči pri urejanju seznama in rangiranja slovenskih četnikov po t. i. salzburškem kraljevem dekretu iz leta 1946, ki sem ga objavil v knjigi Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo.

Razumem, da je kot funkcionar novega »Ravnogorskega pokreta« na Slovenskem moral braniti čast armadnega generala Draže Mihailovića, vendar ga moram opozoriti, da je zgrešil naslov o avtorju »neokusnega konstrukta«, saj je to vendarle ruski zgodovinar Boris Starkov. V kateri strokovni reviji ste ugovarjali? Ali je Starkov pisal o Mihailoviću kot »klasičnem vohunu, agentu« ali celo »rezidentu«, zares ne vem. Če je točno to, kar piše kapetan Šušterič, da je šlo za rezidenta, potem bi veljalo dvakrat razmisliti, kdo se je zmotil. Namreč, rezident v obveščevalni službi pomeni človeka, ki na zvezi drži več agentov, kajne?

Nimam nobenih interesov, še najmanj ideoloških, da bi raziskoval četniško zgodovino v bivši Jugoslaviji, pa tudi ne v Sloveniji. Knjigo Plava garda, poveljnikovo zaupno poročilo sem skupaj z beograjskim raziskovalnim novinarjem Slobodanom Kljakićem uredil naključno, predvsem pa zaradi zgodovinske vrednosti Novakovega dokumenta iz leta 1946. Motijo me protagonisti »nove« (kolaborantske) četniške zgodovine, predvsem na lokalni ravni (v Sloveniji, na Štajerskem), ki jih kapetan Šušterič že dobro pozna.

Vseeno pa bom vesel, če bo javnost »v kratkem dobila popolne informacije« o tem, ali je bil armadni general Draža Mihailović sovjetski agent ali rezident, pa tudi še kakšne druge obveščevalne službe, saj ga je dr. Jerca Vodušek Starić v londonskem arhivu našla kot sodelavca Soe pod kodo št. A/H 31.

* * * * *

Alenki Puhar, ki vsevprek deli razne vrednostne sodbe, obenem pa prešteva klicaje in pike, ne nameravam odgovarjati, saj (kljub priznanju) še vedno ni prebrala, kaj sem napisal. Ponavlja nekakšne svoje sodbe in mnenja, ki nimajo ne repa ne glave. To je sicer počela že leta 1999, ko prav tako ni prebrala mojega vojaško-varnostnega zapisa Balkanski vojaški poligon. Verjetno gre za stare zamere vojakov …

Marijan F. Kranjc
generalmajor v pokoju, Ljubljana


 
 á na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net