|
Gospod Ive A. Stanič iz
Kočevske Reke mi v kratkem času že drugič določa »soborca ali vsaj
somišljenika«. Najprej mi je v mariborskem Večeru kot takega »določil«
spoštovanega gledališka igralca in humorista Dušana Mevljo (po ES: rojen
1920, jaz pa 1935), v PP 29 SP z dne 17. junija 2006 pa mi je »določil«
v isti vlogi še gospoda Mitjo Ribičiča (po ES: rojen 1919)! Zares
smešno, saj sem bil takrat še desetletni pobič! Seveda pa drži tisto,
kar omenja gospod Ive A. Stanič glede krivde za povojne izvensodne
poboje kvizlingov. To sem zapisal 1998 v reviji Borec v študiji z
naslovom Balkanski vojaški poligon, v poglavju o genezi
slovenskih »napadov« na JNA.
Šlo je za prepir o tem,
kdo je odgovoren za te poboje, saj so po Titovi smrti vsi krivdo valili
na JNA oz. »zvezno armado«. Kot bivši načelnik Varnostne službe 9.
armade sem 1984 leta prevzel supertajno nalogo protiobveščevalne zaščite
samo ene lokacije množičnega morišča ustašev v Mariboru (mikrolokacijo
sem pisno zaupal znanemu mariborskemu zgodovinarju!), ki so ga
samovoljno zagrešili pripadniki takratne JA (vsi so bili kaznovani),
medtem ko so vse ostale lokacije prevzeli pripadniki slovenske Sdv
(menda tudi tiste, kjer so bili likvidirani srbski ljotičevci)! Pozneje
sem javno dodal še dve pomembni podrobnosti. Glavni pobudniki za masovne
likvidacije kvizlingov so bili inštruktorji Nkvd-eja pri Ozni, polkovnik
Timofejev pri zvezni, pri slovenski pa Bogomolov, saj so imeli izkušnje
takoj po oktobrski revoluciji z beloemigranti, po letu 1944 pa so
likvidirali vse zajete kozake, vrangelovce, vlasovce in druge kvizlinge.
Ker so enote JA v
zaključnih operacijah spomladi 1945 pogosto pobijale zajete sovražne
vojake, je maršal Tito 14. maja 1945 podpisal ukaz s katerim je strogo
prepovedal ubijanje ujetnikov. Ukaz je bil poslan poveljnikom armad in
GŠ NOV Slovenije in Hrvaške. Takoj po objavi tega članka v ND 3. 3. 2003
so menda v AS v označeni škatli in fascikli (4/3) našli Titov ukaz!
Pokojni generalmajor Polak me je takoj zatem povabil na razgovor in
odkrito povedal, da za omenjeni ukaz ni vedel pa čeprav je bil takrat v
GŠ NOV Slovenije. Sledil je ukaz o formiranju ujetniških taborišč …
Pripisovati maršalu Titu krivdo za poboje je nelogično, saj je prav on s
pisnim ukazom prepovedal likvidacije ujetnikov! In drugič, mnoge
odločitve so bile sprejete brez Tita ali pa se jim je namerno izognil,
saj je bil pametnejši od Stalina, Hitlerja in drugih. Zgodovinarji so že
tudi sami ugotovili, da je bila takrat Ozna in Knoj pod drugim
gospodarjem! To je bistveno za razreševanje krivde o izročanju
kvizlingov (pobojih), ki so jih inicirali veliki na Teheranski
konferenci. Nenazadnje, vsem kvizlingov je kralj Peter II. ukazal ob
koncu 1944 naj se pridružijo NOV, maršal Tito pa jim je obenem ponudil
amnestijo, seveda, razen tistim s krvavimi rokami!
Zanimivo pa je, da se je
doslej le malokdo vprašal, kdo pa je bil od Slovencev v takratnem času
dejansko kriv za usodo pobitih domobrancev. Poznamo sicer opozorila
slovenskih predstavnikov begunske vlade v Londonu, vendar doslej ni bila
znano mnenje iz tabora slovenskih kvizlingov. Odgovor boste z velikim
presenečenjem našli v moji pravkar izdani knjigi z naslovom Plava
garda – poveljnikovo zaupno poročilo, ki je te dni izšla pri založbi
Pro-Andy v Mariboru in bila javno predstavljena 13. 6. 2006 tudi v
Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Na strani 50-51 je četniški
vojvoda in generalštabni polkovnik Karl I. Novak, poveljnik slovenskih
četnikov, zapisal tudi naslednje:
»Po nemški kapitulaciji
poleti 1945 je prišlo do strašne tragedije: t. i. Slovenska narodna
vojska (tj. Rupnikovi domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski
generala Draže Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade
brez boja zapustila t. i. slovensko državo, nato so jo zavezniki
razorožili in predali Titovim partizanom na milost in nemilost. Okrog
11.000 odličnih borcev je brez borbe padlo kot žrtev napačne vojaške
taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže
Mihailovića in od Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za
Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«
Gospod Ive A. Stanič
omenja tudi polkovnika Dubajića, ki je vodil likvidacije srbskih
ljotičevcev in nedičevcev. Naj mu zaupam, da ostareli Simo Dubajić,
polkovnik srbske Ozne, nudi objavo svoji spominov, zato sem uredniku
srbske izdaje že sporočil, da je tudi v Sloveniji še vedno veliko
zanimanje za tovrstne morbidne spomine! Upam samo, da Dubajić ni krivde
naprtil JNA! Prav on je bil tisti, ki je kot poveljnik »hitrega« odreda
JA na Koroškem opozoril generala Arso Jovanovića, načelnika GŠ JA, da
ujetnikov ne bi smeli pobijati …
Marijan F. Kranjc,
generalmajor v pokoju, Ljubljana |
