|
Gospodu Ive A. Staniču iz Kočevske Reke
resno zamerim, da kar na pamet določa soborce ali celo somišljenika! Če
bi pogledal v ES in ugotovil, kdaj sva rojena Dušan Mevlja (1920) in jaz
(1935), bi ne pisal neumnosti. Še večje neumnosti pa počenjajo
nekompetentni pisci o krivcih za povojne izvensodne množične poboje.
Drži pa tisto, kar sem že 1998 napisal v
Balkanskem vojaškem poligonu, v poglavju o Genezi slovenskih »napadov«
na JNA, konkretno o pobojih domobrancev v Kočevskem Rogu. To sem napisal
kot bivši načelnik Varnostne službe 9. armade, ki je na področju
Slovenije prevzela protiobveščevalno zaščito samo ene lokacijo množičnih
pobojev (mikrolokacijo sem pisno zaupal enemu od mariborskih
zgodovinarjev), medtem ko so za vsa ostala grobišča bili zadolženi
pripadniki Sdv Slovenije. Torej, prepir o tem, kdo je kje pobijal, se je
začel takoj po Titovi smrti! Bralci Večera so pred leti lahko brali moje
zapise o tej tragični zadevi, posebej še o hrvaški križevi poti.
Pozneje sem javno povedal še dve pomembni
podrobnosti. Namreč, prav sovjetski polkovnik Timofejev, glavni
svetovalec Nkvd pri Aleksandru Rankoviću, načelniku jugoslovanske Ozne,
je bil verjetno dejanski načrtovalec tragične zgodbe o množičnih
izvensodnih pobojih jugoslovanskih kvizlingov. Pripadniki sovjetskih
varnostnih enot so v tistem obdobju masovno pobijali že prej zajete
kozake in pripadnike Vranglove armade, kakor tudi tiste, ki so jih
Britanci zajeli na Koroškem! Ve se pa tudi, kdo je bil 1945 od
sovjetskih svetovalcev pri načelniku slovenske Ozne!
In drugič, ker so partizanske enote v
zaključnih operacijah pogosto pobijale zajete sovražne vojake, je maršal
Tito sredi maja 1945 podpisal ukaz s katerim je strogo prepovedal
ubijanje ujetnikov. Ta ukaz je bil 14. maja 1945 poslan tudi Glavnemu
štabu NOV Slovenije – pokojni generalmajor Polak ga ni poznal, so takoj
po mojem članku v Nedeljskem dnevniku 3. 3. 2002 našli v označeni škatli
(štev. 41, fascikla 3) v AS! Poveljniki armad prav gotovo niso prekršili
Titovega povelja! Naslednje povelje je nalagalo formiranje ujetniških
taborišč … Tako je ravnala JA! Ozna in Knoj pa sta bila takrat pod
drugim gospodarjem! To je bistveno za razreševanje celotne zgodbe o
krivdi, ki so jo naložili veliki na Teheranski konferenci!
Zanimivo pa je, da se doslej še nihče ni
vprašal, kdo pa je bil od Slovencev dejansko kriv za usodo pobitih
domobrancev! Odgovor boste z velikim presenečenjem prebrali v moji
pravkar izdani knjigi z naslovom Plava garda – poveljnikovo zaupno
poročilo, ki je te dni izšla v Mariboru pri založbi Pro-Andy. Na strani
50/51 je generalštabni polkovnik Karl I. Novak, poveljnik slovenskih
četnikov, zapisal naslednje:
»Po nemški kapitulaciji poleti 1945 je
prišlo do strašne tragedije: t. i. Slovenska narodna vojska (tj.
Rupnikovi domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski generala Draže
Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade brez boja
zapustila t. i. slovensko državo, nato so jo zavezniki razorožili in
predali Titovim partizanom na milost in nemilost. Okrog 11.000 odličnih
borcev je brez borbe padlo kot žrtve napačne vojaške taktike Slovenske
zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihailovića in
Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda
morali so umreti za svojo stranko!«
In končno, beograjski znanec mi je
nedavno tega ponudil prevod in objavo spominov Sime Dubajića, polkovnika
srbske Ozne, ki je imel junija 1945 nalogo, da v Kočevskem Rogu
likvidira srbske ljotičevske in nedičevce. Moral mu bom odgovoriti, da
bi nekateri slovenski bralci še radi prebirali to morbidno čtivo! Le
doklej? Ali je tudi za njihovo usodo kriva JNA?
Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju,
Ljubljana |
